1

¹

To prvo istina Rêč sem písao od vsega, oh Teofile! štera je záčao Jezuš i činiti i včiti.

² Notri do tistoga dnéva, v šterom je gori vzéti potom, kak je zapoved dáo po S. Dühi Apoštolom, štere je odébrao.

³ Šterim se je i skázao živ po trplênji svojem vu vnôgi znaménjaj, geto se je štiridesét dní njim skažüvao i gúčao, ona, štera so od Králevstva Božega.

⁴

I vküp správlenim je zapovedao, naj se od Jerušalema ne lôčijo; nego čákajo obečanje Očé, štero ste, praj, čüli od méne.

⁵ Kâ je Ivan istina krsto z vodov, ví se pa okrstite po svétom Dühi nej po vnôgi eti dnévi.

⁶ Vküp se spravivši záto pítali so ga govoréči: Gospodne, jeli vu etom vrêmeni nazáj gori postáviš Králevstvo Izraelsko?

⁷ Erkao njim je pa: nej je vaše znati vrêmena i dnéve, štere je Oča položo vu lastivno oblàst.

⁸ Nego vzemete môč pridôčega Dühá svétoga na vás, i bodete mi svedocke vu Jerušálemi i vu vsoj Judei i Šamárii, i notri do slêdnje zemlé.

⁹ I eta erkôči, gda bi oni na njega glédali, gori je prizdignjeni, i oblák ga je odevzéo od ôči njihovi.

¹⁰ I, gda bi oni za njim vu Nebésa idôčem glédali, ovo dvá možá sta pristôpila k njim vu bêlom gvanti.

¹¹ Šteriva sta i erkla: možjé Galiléanski, kâ stojíte gledéči vu nebésa? Ete Jezuš, kí je od vás vu Nébo vzéti, tak bode nazáj pridôči, liki ste ga vidili v Nébo idôčega.

¹²

Teda so se povrnoli vu Jerušálem od one goré, štera se zové olivecka, štera je blüzi k Jerušálemi, na eden sobôtni hodáj.

¹³ I, gda bi notri šli, gori so šli vu večérnico, gde so bilí prebívajôči Peter i Jakub, i Jánoš i Andráš, Filip i Tomáš, Brtalan i Mátaj, Jakub Alfeušov sin, i Šimon te zeloteš, i Júdaš brat Jakuba.

¹⁴ Tê so vsi bilí stálni ednáko v molítvaj i v prošnjaj z ženami i z Máriov máterjov Jezušovov i z bratmi njegovimi.

¹⁵ I vu oni dnévi stano je Peter na srêdi med vučeníkmi i erčé: (bilô je pa lüdstva po iméni na tistom mesti, liki stô dvajseti).

¹⁶ Možjé bratje, potrêbno se je bilô spuniti etomi písmi, štero je naprê povedao svéti Düh po vüstaj Dávidovi od Júdaša, kí je bio vodec onih, kí so zgrabili Jezuša

¹⁷ Ár je zračùnani bio med nás i vzéo je tál slüžbe ete.

¹⁸ Té je záto spravo njivo z te nepravičnosti nájema, i presünovši se raspočo se je na srêdi, i vö so se njemi vlejala vsa črêva njegova.

¹⁹ I znáno je včinjeno vsêm prebivajôčim v Jerušálemi na teliko, da se njiva ona zové po lastivnom njihovom jezíki Akeldama, tô je, njiva krví.

²⁰ Ár je písano vu Žoltárski knigaj: naj bode prebiválišče njegovo püšča, i ne bode prebivajôči v njem. I, püšpekíjo njegovo naj drügi vzeme

²¹ Potrêbno je záto, naj eden z tê možôv, (kí so znami bilí vu vsákom vrêmeni, v šterom je notri i vö hodo med nami Gospon Jezuš.

²² Začévši od krsta Ivanovoga notri do tistoga dnéva, v šterom je kraj vzéti od nás), bode svedok gorí stanenjá njegovoga z nami vrét.

²³ I postavili so dvá, Jozefa, kí se zové Baršabáš, kí se cônije Justuš, i Matjaša.

²⁴ I moléči so erkli: tí, Gospodne, vsê src znánec, pokáži z eti dvê ednoga, šteroga si odébrao.

²⁵ Naj vzeme šorš slüžbe ete i Apoštolstva, od šteroga je odstôpo Júdaš odidôči na mesto lastivno.

²⁶ I vrgli so šorš na njidva, i spadno je šorš na Matjaša; i z vsê vôlov je zračúnani med ti edenájset Apoštolov.

2

¹

I vu spunjávanji Risálskoga dnéva, bilí so vsi edne pámeti na ednom mesti vküp.

² I včinjeno je na nágli z Nebés šümlênje, liki močnoga vötra idênje; i napuno je cêlo hížo, gde so bilí sedéči.

³ I vidili so se njim razdêljeni jezicke, liki ogen, i seo je na ednoga vsákoga njíh.

⁴ I napunjeni so vsi z Dühom svétim, i záčali so gúčati z drügimi jezikmi, liki je S Düh dáo njim gúčati.

⁵ Bilí so pa vu Jerušálemi prebívajôči Židovje, možjé pobožni ze vsákoga národa, kí so pod nébov.

⁶ Gda bi se záto ete glás zgôdo, vküp je sprišla ta vnožina i zmêšala se je. Ár je je čüo vsáki po svojem lastivnom jeziki gučéče.

⁷ Strsnoli so se pa vsi, i čüdivali so se govoréči eden drügomi: ovo, nej so vsi eti, kí gučíjo, Galileánci?

⁸ I kakda je tô, ka je mì čüjemo vsáki po lastivnom našem jeziki, v šterom smo se porôdili, gúčati?

⁹ Parti i Medi, i Elamitánci, i kí stojíjo v Mezopatámii, v Judei, i vu Kappadocii, Pontuši i Ažii.

¹⁰ Frígii i v Pámfílii, v Egiptomi i v táli Líbie pôleg Cirene, i príšavci Rimski Židovje i poganje povrnjeni.

¹¹ Cretánci i Arabiánci čüjemo je gúčati z našimi jezikmi ta velika dela Boža.

¹² Strsnoli so se pa vsi i dvojéči eden k tomi drügomi je velo: ka ščé tô bidti?

¹³ Drügi so je pa špotali i erkli: ka so z moštom napunjeni.

¹⁴

Stojéči pa Peter z timi edenájsetimi, prizgno je glás svoj, i erkao njim je: možjé Židovje i stojêči vu Jerušálemi vsi, tô vám znáno bojdi, i vu vüha vzemte reči moje.

¹⁵ Ár so nej, liki ví štímate, eti pijani, ár je trétja vöra dnéva.

¹⁶ Nego eto je, ka je povêdano po Joel proroki.

¹⁷ I bode vu slêdnji dnévi (velí Bôg:) vö vlejém z Düha mojega na vse têlo, i proroküvali bodo sinovje vaši i čerí vaše, i mlàdenci vaši bodo vidênja vidili, i tim starišim vašim bodo se senja senjala.

¹⁸ I na sluge moje, i na slüžbeníce moje vu dnévi oni vö vlejém Dühá mojega, i proroküvali bodo.

¹⁹ I dám čüda vu nébi od zgora i znamênja na zemli z dolaj, krv i ogen, i dína spár.

²⁰ Sunce se preobrné na kmico i mêsec na krv prvle, liki príde dén Gospodnov te veliki i znameníti.

²¹ I bode, da vsáki, kí bode zezávao imé Gospodnovo, zdrží se.

²² Možjé Izraelitánci, poslüšajte ete rečí: Jezuša Nazarenskoga, možá od Bogá, pokázanoga med vami z močmí i z čüdami i znamênji, štera je včíno po njem Bôg na srêdi med vami, liki i samí znáte.

²³ Toga, skončanoga tanáča i naprê spoznanja Božega vö dánoga, ste vzéli po rokáj nepravični, i gori ga povesivši ste vmôrili.

²⁴ Šteroga je Bôg gori zbüdo odvézavši bolezni te smrti. Liki je i nej bilô mogôče, ka bi se od njé zdržao.

²⁵ Ár Dávid velí od njega: vido sem Gospodna pred menom vseskôs, ár mi je z dêsne moje, naj se ne genem.

²⁶ Záto se radüje srcé moje, i veselí se jezik moj; ešče pa i têlo moje bode počívalo vu vüpanji.

²⁷ Kâ ne niháš düšo mojo vu pekli, niti ne dáš tvojemi svétomi viditi sprjhnenjá.

²⁸ Znáne si mi včíno potí žítka, napuniš me z veseljom pred lícom tvojim.

²⁹ Možjé bratje, naj mi bode slobodno gúčati z srčnostjov k vám od pátriárha Dávida, kâ je mr’o, i pokopan je, i grob njegov je med nami do etoga dnéva.

³⁰ Prorok záto bodôči i znajôči, kâ njemi je Bôg zprísegov obečao, ka z sáda ledevjôv njegovi pôleg têla obüdí Kristuša, kí bode sedo na njegovom stôci.

³¹ Eto naprê vidôči, gúčao je od gori stanenjá Kristušovoga, kâ se ne nihá düša njegova vu pékli, niti têlo njegovo ne bode vidilo sprhnenjá.

³² Toga Jezuša je Bôg gori zbüdo, koga smo mí vsi svedocke.

³³ Z dêsnov záto Božov zvíšeni i obečanje Dühá svétoga vzévši od Očé, vö je vlejao tô, štero zdaj ví vídite i čüjete.

³⁴ Ár je nej Dávid šô gori vu nebésa. Velí pa sám: erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si na dêsno mojo.

³⁵ Dokeč položim nepriátele tvoje na podnogaonico nôg tvoji.

³⁶ Zagvüšno záto znáj vsa híža Izraelska, kâ je Gospôda i Kristuša Bôg včíno toga Jezuša, šteroga ste ví ráspili.

³⁷ Gda bi pa eto slišali, prebodnjeni so v srci, i erkli so Petri i tim drügim Apoštolom: ka nám je činiti, možjé bratje?

³⁸ Peter njim je pa erkao: povrnte se i okrsti se vás vsáki vu Imé Jezuš Kristuša na odpüščanje grêhov, i vzemete dár Dühá svétoga.

³⁹ Ár je vám dáno tô obečanje i sinom vašim, i vsêm, kí so daleč; šterekoli bode zváo Gospodin Bôg naš.

⁴⁰ I z drügimi vnôgimi rečmí je svedočo i opomínao govoréči: zdržte se od etoga hüdoga národa.

⁴¹ Kí so záto radi gori vzéli rêč njegovo, okrstili so se; i pridjáno je tisti dén düš okoli trí jezero.

⁴² I bilí so stálni vu návuki apoštolov i vu občinstvi, i vu lámanji krüha, i molítvaj.

⁴³ Prestrášila se je pa vsáka düša, ár so vnôga čüda i znamênja po apoštoláj včinjena bilá.

⁴⁴ Vsi pa ti verni so vküp bilí, i vsa so meli občinska.

⁴⁵ I ládanja i poištva so odávali i razdiljávali so je vsêm, kak je šteri potrêbčino méo.

⁴⁶ I vsáki dén stálni, edne pámeti, bodôči vu Cérkvi, i lámavši krüh po hižaj, jemáli so jêstvino z veseljom i zprôstim srcom.

⁴⁷ Hvaléči Bogá i majôči miloščo pred cêlim lüdstvom. Gospôd je pa priložo vsáki dén k Cérkvi, kí bi se zveličali.

3

¹

Gori sta pa šla vküp vu Cérkev Peter i Jánoš okôli devéte vöre, gda se molítvi držíjo.

² I niki môž, plantavi od utrobe materé svôje bodôči, se je noso, šteroga so vsáki dén pred cérkevne dveri dêvali one, štere se zovéjo snâžne, da bi proso álmoštvo od notri idôči vu cérkev.

³ Šteri gda bi vido Petra i Jánoša idôča vu cerkev, proso njidva je, da bi álmoštvo vzéo.

⁴ Na njega pa poglednovši Peter z Jánošom, erčé: glédaj na náj.

⁵ On je pa kebzüvao na njidva štímajôči, ka kâ od njidva vzeme.

⁶ Erkao je pa Peter: srebra i zláta nemam; ka pa mám, tô ti dám; vu iméni Jezuš Kristuša toga Nazarenskoga stani gori i hodi.

⁷ I príjavši ga za dêsno rokô, gori ga je opravo. Preci so se njemi pa potrdili poplatje i glêžnji.

⁸ I gori skočivši stáo je, i hodo je, i šô je ž njima vu Cérkev, hodéči i skákajôči i hvaléči Bogá.

⁹ I vidilo ga je vse lüdstvo hodéčega i hvaléčega Bogá.

¹⁰ I poznali so ga, kâ je té, kí je za álmoštva volo sedo pri ti snájžni dveraj te cérkvi. I napunjeni so z stráhom i sasom nad têm, štero se je ž njim zgôdilo.

¹¹ Gda bi se pa te ozdrávleni plantav Petra i Jánoša držao, vküp je pribêžalo k njim vse lüdstvo na trnáci, kí se zové Šalamonov, prestrašeno.

¹²

Vidôči pa Peter odgovorí lüdstvi: možjé Izraelski, ka se čüdüjete nad etim; ali ka náj glédate, liki da bi z lastivnov náj močjôv, ali pobožnostjov včínila etoga hodéčega.

¹³ Bôg Abrahámov i Ižákov i Jákovov, Bôg očákov naši je odíčo Siná svojega Jezuša, šteroga ste ví v roké dáli, i zatájili ste ga pred Pilátušovim lícom, gda bi on sôdo, naj se odpüstí.

¹⁴ Ví ste pa toga svétoga i pravičnoga zatájili, i prosili ste, naj se vám môž lüdomorec darüje.

¹⁵ Poglavníka žítka ste pa vmôrili, šteroga je Bôg gori obüdo z mrtvi, koga smo mí svedocke.

¹⁶ I po veri njegovoga iména, etôga, šteroga vídite i znáte, potrdilo ga je imé njegovo; i ta vera, štera je po njem, dála njemi je eto cêlo zdrávje pred vsêmi vami.

¹⁷ I zdaj, bratje, znám, ka ste z neznanosti včínili, liki i poglavnícke vaši.

¹⁸ Bôg pa, ka je naprê nazvêsto po vüstaj vsê prorokov svoji, kâ Kristuš more trpeti, tak je spuno.

¹⁹ Povrnte se záto i obrnte se na vö zbrísanje grêhov vaši, naj prído na vás vrêmena hladnêša od líca Gospodnovoga.

²⁰ I pošle vám toga naprê predganoga Jezuš Kristuša.

²¹ Komi je potrêbno istina Nébo vzéti notri do vrêmena nazáj postavlenjá vsê stvári, od šteri je gúčao Bôg po vüstaj svéti svoji prorokov od veki vekôma.

²² Ár je Môšeš istina erkao očákom: kâ proroka pobüdí vám Gospodin Bôg vaš z vaši bratov, liki mené; njega poslüšajte, vu vsem, ka bode vám gúčao.

²³ Bode pa, da se vsáka düša, štera ne bode poslüšala proroka onoga, vö se ztrêbi z národa svojega.

²⁴ Vsi prorocke pa od Šamuela, i potom toga, kíkoli so gúčali, i ete dní so nazveščávali.

²⁵ Ví ste sinovje prorokov i Zákona, šteroga je zákono Bôg našim očákom govoréči Abrahámi: i vu semeni tvojem se blagoslovijo vsi národi zemlé.

²⁶ Vám je naj prvle Bôg gori zbüdo Siná svojega Jezuša, i poslao ga je, ka bi vás blagoslovo, naj se vsákiš obrné od hüdôb svoji.

4

¹

Gda bi pa onedva ešče gúčala k lüdstvi, prišli so nad njidva popevje i voj cérkevni vitézov i Sadduceuške.

² Ár njim je prôti bilô, ka sta lüdstvo včíla i nazveščávala vu Jezušovom iméni od mrtvi gori stanenjá.

³ I na njidva so vrgli roké, i djáli so njidva v temnico do ütra, ár je že večér bio.

⁴ Vnôgi pa, kí so čüli tô rêč, vervali so; i včinjen je bio račun možôv okoli pét jezero.

⁵ Zgôdilo se je pa na ütro, vküp so se spravili njihovi poglavnícke i stariši i pisáčke v Jerušálemi.

⁶ I Annáš víšešnji pop, i Kajafáš, i Johanneš, i Aleksander, i, kí so bilí z popovskoga roda.

⁷ I postavivši je na srêdo, spitávali so je: vu koj môči, ali v kom iméni ste ví tô včínili?

⁸ Teda Peter pun S. Dühá erčé njim: poglavnícke lüdstva i stariši Izraela:

⁹ Či se midva dnes sôdiva za toga volo, ka sva z etim nemočnim človekom dobro včínila, po kom je ete ozdrávleni;

¹⁰ Tak znáno vám bojdi vsêm i vsemi lüdstvi Izraelskomi, kâ vu iméni Jezuša Kristuša toga Nazarenskoga, šteroga ste ví rázpili, koteroga je Bôg gori zbüdo z mrtvi; vu tistoga iméni ete stojí pred vami zdrav.

¹¹ Té je te kamen zavrženi od vás zidárov, té je včinjeni na glavíč voglá.

¹² I nega v drügom nikom zveličanja, ár niti je nej dáno imé drügo pod nébov med lüdmi; vu kom se je nám potrêbno zveličati.

¹³ Gda bi pa vidili Petra srčnost i Jánoša, i zvedili bi, ka sta nevčena človeka i prôsta; čüdüvali so se, i poznali so njidva, ka sta z Jezušom bilá.

¹⁴ Toga človeka pa gda bi ga vidili ž njima stojéčega ozdrávlenoga, nikaj so nej meli, ka bi prôti gúčali.

¹⁵ Zapovedali so njim záto z tanáčnice vö idti, i premetávali so med sebom.

¹⁶ Govoréči: ka bomo činíli z têmi lüdmí? Ár, kâ je znáno znamênje po njíh včinjeno vsêm stojéčim vu Jerušálemi, je očivesno, i ne moremo tajiti.

¹⁷ Nego, naj se več ne razglašüje med lüdstvo, trdno se njim poprêtmo, da več ne gučíjo vu tom iméni nikšemi človeki.

¹⁸ I, gda bi je prízvali, zapovedali so njim: naj cilô ne gučíjo, niti ne včíjo vu Jezušovom iméni.

¹⁹ Peter pa i Jánoš odgovoréča njim erčéta: jeli je pravično pred Bogom vás poslüšati bole, liki Bogá, sôdte?

²⁰ Ár mi ne moremo, ka bi ona, štera smo vidili i čüli, nê gúčali.

²¹ Oni so se pa njim trdno poprêtili i odpüstili so je, da so nikaj nej najšli, kakda bi je kaštigali za volo lüdstva. Ár so vsi díčili Bogá nad têm, ka je včinjeno.

²² Ár je več štiridesét lêt star bio te človek, nad kim je včinjeno tô znamênje zvráčanjá.

²³

Gda bi pa odpüščeni bilí, šli so k svojim lastivnim, nazvêstili so njim, kakoli so njim vládnicke popovski i stariši erkli.

²⁴ Oni pa, gda bi čüli, z ednov pámetjov so prizdignoli glás k Bôgi i erkli: Gospodne, tí si Bôg, kí si napravo nébo i zémlo, i môrje i vsa, štera so vu njih.

²⁵ Kí si po vüstaj Dávidovi déteta tvojega erkao: zakaj so besneli poganje i lüdstvo je mislilo zobstojna?

²⁶ Pristôpili so králove zemelski i poglavnícke so vküp sprišli prôti Gospodni i prôti Kristuši njegovomi.

²⁷ Ár so vküp sprišli zaistino prôti svétomi Síni tvojemi Jezuši, šteroga si namazao. Herodeš i Pontiuš Pilátuš z poganmi i z lüdstvom Izraelskim.

²⁸ Činiti ona, ka je tvoja rôka i tvoj tanáč naprê skončao, naj se zgodíjo.

²⁹ I zdaj, Gospodne, zgledni se na pritjé njihovo, i dáj slugom tvojim vsákov srčnostjov gúčati rêč tvojo.

³⁰ Na eto ftégni vö rokô tvojo, naj se zvračüvanja i znamênja i čüda godíjo po iméni svétoga Siná tvojega Jezuša.

³¹ I, gda bi molili oni, genolo se je mesto, v kom so bilí vküp správleni, i napunjeni so vsi s svétim Dühom, i gúčali so réč Božo z srčnostjov.

³² Te vnožine pa ti vervajôči je bilô edno srcé i edna düša, i nišče je kâ poíštva svojega za lastivno bidti nej pravo; nego so njim vsa občinska bilá.

³³ I z velikov močjôv so dávali svedôstvo Apoštolje od gori stanenjá Gospodna Jezuša, i velka milošča je bíla nad vsêmi njimi.

³⁴ Ár niti je nej bio v potrebôči što med njimi. Ár, kíkoli so meli njive ali hižo, ôdali so je i cêno ti odáni so prinesli.

³⁵ I položili so jo k nogám Apoštolov; razdiljávala se je pa vsákšemi, liki je što potrêbčino méo.

³⁶ Jošeš pa, zdenjeni od Apoštolov Barnabáš (štero je razklajeno, sin obeseljá) Levíta, na rod gledôč Cipriánec.

³⁷ Méo je edno njivo, ôdao jo je, i prinesao je pêneze, i položo je je k nogám Apoštolov.

5

¹

Niki môž pa po iméni Anániáš z Šafirov ženov svojov je ôdao ládanje svoje.

² I kraj je vzéo od cêne z znánjom svoje žené; i prineséči nikši tál, djáo ga je k Apoštolovim nogám.

³ Erčé pa Peter: Ananiáš, zakaj je napuno šatan srcé tvoje, da bi lagao svétomi Dühi i odvrno od cêne te njive?

⁴ Jeli, da bi ostánola, ne bi tebi ostánola; i odána vu tvojoj oblásti je bíla? Zakaj si gori djáo vu srci tvojem eto delo? Nej si lagao lüdém, nego Bôgi.

⁵ Slíšavši pa Anániáš ete rečí, doli spadnovši, vö je püsto düšo; i včinjeni je stráh veliki nad vsêmi, kí so eta čüli.

⁶ Gori so pa stanoli mladénci, vküp so ga zagrnoli; i vö so ga odnesli, i pokopali so ga.

⁷ Prigôdilo se je pa, liki po trí vöre časi, prišla je notri i žena njegova, neznajôča, ka se je zgôdilo.

⁸ Odgôvoro je pa njê Peter: povej mi, či sta za teliko to njivo tá dalá? Ona pa velí: kakpa, za teliko.

⁹ Peter ji pa erčé: kâ je, ka sta se tak zglíhala vu sküšávanji Düha Gospodnovoga? Ovo nogé oni, ki so pokopali možá tvojega, so pred dverami, i tebé bodo vö nesli.

¹⁰ Spádnola je pa preci k nogám njegovim, i vö je püstíla düšo. Notri idôči pa mladénci, našjli so jo mrtvo; i vö so jo nesli, i pokopali so jo pôleg njê možá.

¹¹ I postano je veliki stráh nad cêlov gmajnov i nad vsêmi, kí so eta čüli.

¹²

Po rokáj pa apoštolov so včinjena znamênja i čüda med lüdstvom vnôga (i bilí so edne pámeti vsi vu trnáci Šalamonovom).

¹³ Ti drügi se je pa nišče nej sméo k njim pridrüžiti: nego je je zvišávalo lüdstvo.

¹⁴ Bole so se pa prilagali, vervajôči Gospodni, vnožina možôv i žèn.

¹⁵ Tak, da so na vilice vö nosili te nemočne, i dêvali so je vu štampete i postele, naj pridôčega Petra li sénca obsenca šteroga ž njíh.

¹⁶ Vküp je pa sprihájala i ta vnožina okôli bodôči mêst vu Jerušálem neséči nemočne i mantráne od nečísti dühov, kí so vsi ozdravili.

¹⁷

Gori je pa stano te víšešnji pop i vsi, kí so ž njim bili (z onoga, štero je Sadduceušov, jeretinstva), napunjeni so z zadomeščánjem.

¹⁸ I vrgli so roké svoje na apoštole, i djáli so je vu občinsko temnico.

¹⁹ Angel Gospodnov je pa v noči ôdpro dveri te temnice; i, gda bi je vö pelao, erčé njim:

²⁰ Idite i stojéči gúčte vu Cérkvi lüdstvi vse rečí toga žítka.

²¹ Oni pa, gda bi eto čüli, notri so šli v gojdno rano vu Cérkev i včíli so. Pridôči pa te víšešnji pop, i kí so ž njim bilí, vküp so prízvali tanáč i vse stariše sinôv Izraelski; i poslali so vu temnico, da bi je naprê pripelali.

²² Hlápci pa odidôči, nej so je najšli vu temnici; povrnoli so se pa i nazvêstili so.

²³ Govoréči: kâ istina temnico smo najšli zaprto vu vsoj pokojnosti i variváče vönê, stojéče pred dverami; gda smo jo pa ôdprili, notri smo nikoga nej najšli.

²⁴ Gda bi pa čüli rečí ete, i víšešnji pop i voj cérkevni vitézov i vládnicke popovski zadrgávali so se od njih, ka bode z toga.

²⁵

Pridôči pa nikák, nazvêsto njim je govoréči: kâ ovo, ti možjé, štere ste vu temnico djáli, so vu cérkvi stojéči i vučéči lüdstvo.

²⁶ Teda ide voj vitézov z hlápci; pelao je je nej s silov, (ár so se bojali lüdstva, naj je ne kamenüje).

²⁷ Gda bi je pa pripelao, postavili so je vu tanáč. I pítao je je víšešnji pop.

²⁸ Govoréči: nej smo vám zapôvidjov zapovedali, naj ne včíte vu iméni etom? i ovo napunili ste Jerušálem z návukom vašim; i ščéte na nás pripelati etoga človeka krv.

²⁹ Odgovoréči pa Peter i apoštolje erčéjo: bole trbej Bogá bôgati, kako lüdi.

³⁰ Bôg očákov naši je gori zbüdo Jezuša, šteroga sta ví vmôrili, povesivši ga na drêvo.

³¹ Toga je Bôg za poglavníka i zveličitela zvíso z dêsnov svojov, naj dá povrnenjé Izraeli i odpüščanje grêhov.

³² I mí smo etoga svedocke z etimi rečmí, poleg toga pa i svéti Düh tüdi, šteroga je dáo Bôg têm, kí ga bôgajo.

³³ Oni pa eto slíšavší, prežágani so, i šteli so je vmoriti.

³⁴ Gori stanovši pa níki Farizeuš vu tanáči po iméni Gamáliel právdevučítel, pošteni pred vsêm lüdstvom, zapovedo je, naj edno malo vö pelajo apoštole.

³⁵ I erkao njim je: možjé Izraelski, pazite na sébe za volo eti lüdi, ka vám je činiti?

³⁶ Ár pred têmi dnévi je stano Teudáš, govoréči sebé koga bidti, k šteromi se je pridrüžo veliki račun možôv okoli štiri stô, kí je prêšao; i vsi, ki so se k njemi privrgli, so raztepeni, i včinjeni so na nikoj.

³⁷ Po tom je stano Júdáš Galileánski vu dnévi spišüvanja, i obrno je poredno lüdstva za sebom; i on je prêšao, i vsi, kí so ga nasledüvali, so se raztepli.

³⁸ I zdaj, velim vám, odstôpte od tej lüdi i nihájte je. Ár, či je z lüdi té tanáč, ali tô delo, razvéže se;

³⁹ Či je pa z Bogá, ne morete je razvézati; naj se kak prôti Bôgi bojüvajôči ne najdete.

⁴⁰ Bôgali so ga pa, i prizovéjo apoštole, zbíjejo je, i zapovejo njim, naj več ne gučijo vu Jezušovom iméni; i odpüstili so je.

⁴¹ Oni so pa vö šli od líca správišča radüvali so se, ka so za imé njegovo vrêdni preštímani, kí bi nepoštüvani bilí.

⁴² I nej so hênjali vsáki dén vu cérkvi, i po hižaj včiti i nazviščávati Jezuš Kristuša.

6

¹

Vu oni dnévi pa, gda bi se vučenícke povnôžali, včinjeno je mrmranje Grkov prôti Židovom: ka so zametávali vu vsakdenéšnjoj slüžbi njihove vdovice.

² Ti dvanájset ji pa prizové to vnožino vučeníkov i erčéjo: nej je vugodno, ka bi mi tá niháli Rêč Božo, i slüžili stolom.

³ Glédajte záto bratje, da zíščete z vàs sedem možôv dobroga svedôstva, pune Dühá svétoga i modrôsti; štere postávimo na eto potrêbčino.

⁴ Mí pa v molítvi i v slüžbi te rêči obstojímo.

⁵ I priétna je bíla eta rêč pred vsov vnožinov. I odébrali so Števana, moža punoga vere i Dühá svétoga, i Filippa, i Prohora, i Nikánora, i Tímona, i Parména, i k veri obrnjenoga Antiohuškoga Mikloša.

⁶ Té so postavili pred Apoštole, i moléči djáli so na njé roké svoje.

⁷ I rêč Boža je rásla, i napunjávao se je račun vučeníkov vu Jerušálemi jáko. I vnogo popovskoga réda lüdstva je pokornoga bilô veri.

⁸

Števan pa, pun vere i môči, činio je čüda i znamênja velika med lüdstvom.

⁹ Gori so pa stanoli níki z správišča, štero se zove Libertinušov, i Cirineušov, i Aleksandriáncov, i oni, kí so z Cilície i Ážie, štükavši se z Števanom.

¹⁰ I nej so mogli prôti stánoti modrôsti i Dühi, z kim je gúčao.

¹¹ Teda so podvrgli možé govoréče: čüli smo ga, kâ je prokletne rečí gúčao prôti Môšeši i Bôgi.

¹² I nadignoli so lüdstvo i stariše i pisáče, i pristôpivši ftrgnoli so ga, i pelali so ga vu tanáč.

¹³ I postavili so kríve svedoke govoréče: ete človek ne hênja rečí prokletne gúčati prôti etomi svétomi mesti i právdi.

¹⁴ Ár smo ga čüli gučéčega, kâ te Nazarenski Jezuš potere eto mesto i preminé návade, štere nám je dáo Môšeš.

¹⁵ I na njega so glédali vsi, kí so vu tanáči sédeli, i vidili so líce njegovo, liki líce kákšega angela.

7

¹

Erkao je pa te víšešnji pop: jeli se eta tak májo?

² On je pa erkao: možjé brátje i očeve, poslüšajte. Bôg dike se je skázao oči našemi Ábrahámi bodôčemi vu Mešopotámii prvle, liki je prebívao vu Háráni.

³ I erkao njemi je: idi vö z tvoje zemlé i tvoje rodbine, ino idi vu zemlo, štero ti pokážem.

⁴ Teda vö idôči z zemlé Haldeánske, prebívao je vu Háráni. I od tistec po smrti očé njegovoga prinesao ga je vu eto zemlo, vu šteroj ví zdaj prebívate.

⁵ I nej njemi je dáo öročíne vu njê ni eden stopáj; nego njemi je obečao, ka njemi jo dá na ládanje, i semeni njegovomi po njem, gda je ešče nej méo siná.

⁶ Etak je pa gúčao Bôg: ka bode semen njegovo tüho vu lückoj zemli, i pod slüžbo je vržejo, i hüdo bodo ž njim činíli štiri stô lêt.

⁷ Ali tisto lüdstvo, šteromi bodo slüžili, bom jas sôdo, velí Bôg. I po tom bodo vö šli, i slüžili bodo meni na etom mesti.

⁸ I dáo njemi je zákon obrizávanja. I té je porôdo Ižaáka, i obrezao ga je na ôsmi dén, i Ižaák Jákoba, i Jákob dvanájset patriárke.

⁹ I pátriárke nevoščéni bodôči, ôdali so Jožefa vu Egiptom. Ali Bôg je bio ž njim.

¹⁰ I oslôbodo ga je ze vsê nevôl njegovi, i dáo njemi je miloščo i modrôst pred Farao králom Egiptomskim; i postavo ga je voja nad Egiptomom i cêlov hižov svojov.

¹¹ Prišao je pa glád na cêlo zemlo Egiptomsko i Kánaánsko, i velika nevola; i nej so najšli hráno očeve naši.

¹² Gda bi pa čüo Jákob ka je silje v Egiptomi, vö je poslao očeve naše oprvič.

¹³ I ob drügim spoznao se je Jožef od bratov svoji, i očivesni je postano Farao Králi národ Jožefov.

¹⁴ Poslao je pa Jožef i prízvao je očo svojega Jákoba i vso rodbino njegovo sedemdesét i pét düš.

¹⁵ Doli je pa šô Jákob vu Egiptom, i mr’o je on i naši očeve.

¹⁶ I prêk so prinešeni vu Šihem, i položeni so vu grob, šteroga je küpo Ábrahám z cênov srebra od sinôv Emorra, očé Šihemovoga.

¹⁷ Gda se je pa približávalo vrêmen obečanja, štero je priségno Bôg Ábrahámi, raslo je lüdstvo, i povnôžalo se je vu Egiptomi.

¹⁸ Dokeč je nej stano drügi kral, kí je nej znao Jožefa.

¹⁹ Té je z jálnostjov na njé vzéo naš národ; i hüdo je méo oče naše tô činéči, da so mogli svojo dečico vö dêvati, naj neživé.

²⁰ Vu šterom vrêmeni se je porôdo Môšeš; i vugoden je bio Bôgi, kí je hránjeni trí mêsece vu hiži očé svojega.

²¹ Vö djánoga je pa gori vzéla čí Faraova, i gori ga je hránila sebi za siná.

²² I vučen je Môšeš na vso modrôst Egiptáncov. Bio je pa zmožen vu rêčih i vu delaj.

²³ Gda bi pa štiridesét lêt vrêmena star bio, prišlo njemi je v srcé, ka bi pogledno brate svoje siní Izraelske.

²⁴ I vidôči níkoga nepravično trpeti, bráno ga je; i včino je zadomeščanjé tomi nepravično trpéčemi, doli pobivši Egiptánca.

²⁵ Štímao je pa, kâ razmijo bratje njegovi, kâ njim Bôg dá oslobodjenjé po njegovoj rôki; oni so ta nej razmeli.

²⁶ Na drügi dén se je pa pá skázao njim njefkajôčim, i správlao je je na mér govoréči: možjé, bratje ste si; zakaj činíte krivico eden drügomi?

²⁷ Té, pa, kí je krívico činio blížnjemi, ga je kraj süno govoréči: što te je postavo poglavníka i sodca nad nami?

²⁸ Jeli i mené ščéš bujti, liki si bujo včera Egiptánca?

²⁹ Pobegno je záto Môšeš na eto rêč; i včinjen je tühénec vu Midiánskoj zemli, gde je porôdo dvá siná.

³⁰ I, gda bi se spunilo štiridesét lêt, skázao se je njemi vu püščávi goré Šinajske angel Gospodnov vu ščípka ognjenom plámni.

³¹ Môšeš pa vidôči, čüdivao se je nad vidênjem. Gda bi pa on bliže šô glêdat, včinjen je glás Gospodnov k njemi:

³² Jás sem Bôg očév tvoji, Bôg Ábrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov. Prestrašivši se pa Môšeš, nej je sméo na njega glédati.

³³ Erkao njemi je pa Gospôd: odvéži črêvle nôg tvoji; ár mesto, na šterom stojíš, je svéta zemla.

³⁴ Vidôč sem vido nevolo lüdstva mojega vu Egiptomi, i zdühávanje njihovo sem čüo; i doli sem prišao, naj je oslobodim. I zdaj hodi i pošlem te vu Egiptom.

³⁵ Toga Môšeša, šteroga so zatájili erkôči: što te je postavo poglavníka i sodca? toga je Bôg poglavníka i osloboditela poslao po rôki angelskoj, kí se je njemi skázao vu ščípki.

³⁶ Toté je je vö spelao činéči čüda i znamênja vu zemli Egiptomskoj i vu erdéčem môrji i vu püščávi štiridesét lêt.

³⁷ Tô je tisti Môšeš, kí je pravo sinom Izraelskim: proroka vám pobüdi Gospodin Bôg vaš z brátov vaši, liki mené; tistoga poslüšajte.

³⁸ Té je, ki je bio vu správišči vu püščávi z angelom; kí njemi je gúčao na gori Šinajskoj i očém našim; kí je vzéo žíve rečí, da bi je nám dáo.

³⁹ Komi so nej šteli pokorni bidti očeve naši; nego so ga odvrgli i obrnoli so se srcom svojim vu Egiptom.

⁴⁰ Govorèči Aroni: napravi nám Bogé, kí bodo pred nami hodili. Ár Môšeši tistomi, kí nás je zpelao z Egiptomske zemlé, neznamo, ka se njemi je zgôdilo.

⁴¹ I napravili so tele vu dnévi oni, i prípelali so áldov tomi bolvani; i veselíli so se vu delaj rôk svoji.

⁴² Obrno se je pa Bôg, i dáo je je, da bi slüžili vojski nebeskoj, liki je písano vu prorocki knigaj: jeli ste mi zarêzana i vužgána áldüvali štiridesét lêt vu püščávi, hiža Izraelska?

⁴³ I gori ste vzéli šator Móloka i zvêzdo Bogá vašega Remfana, te kêpe štere ste si napravili, da bi je molili. Záto prêk vás zoselim z ovkraj Babilona.

⁴⁴ Šator svedôstva je pa bio pri očáki naši vu püščávi, liki je zrendelüvao, kí je Môšeši gúčao, ka bi ga napravo pôleg forme, štero je vido.

⁴⁵ Šteroga so i notri pelali, gori ga vzévši očeve naši z Jezušom vu pogánsko ládanje; štere je vö zgono Bôg od líca očév naši notri do Dávidovi dnévov.

⁴⁶ Kí je najšao pred Bogom miloščo; i proso je, da bi najšao šator Jákobovomi Bôgi.

⁴⁷ Šalamon njemi je pa hižo pocimprao.

⁴⁸ Ali te náj víšešnji vu z rokami naprávleni cérkváj ne prebíva, liki prorok právi:

⁴⁹ Néba je meni králevski stolec, zemla pa podnogáonica nôg moji. Kákšo hižo bodete mi cimprali, velí Gospôd. Ali štero je mesto počivanja mojega?

⁵⁰ Nej je rôka moja naprávila eta vsa?

⁵¹ Trdnoga Šinjeka i neobrêzanoga srcá i vüh, vi vsigdár svétomi Dühi prôti stojíte; liki očeve vaši, tak i ví.

⁵² Šteroga prorokov so nej preganjali očeve vaši? i vmôrili so je; ki so naprê nazviščávali od prišestjá toga pravičnoga, šteroga ste zdaj ví odávci i lüdomorci včínjeni.

⁵³ Kí ste vzéli právdo vu rédi angelov, i nej ste jo zdržali.

⁵⁴

Gda bi pa eta čüli, prežagala so se njim srcá, i škrípali so z zobmi na njega.

⁵⁵ On pa pun bodôči Dühá svétoga, gda bi vu nébo gledao, vido je díko Božo i Jezuša stojéčega na desnici Božoj.

⁵⁶ I erčé: ovo, vídim Nebésa odprta, i Siná človečega stojéčega na desnici Božoj.

⁵⁷ Kričéči pa z velikim glásom, zateknoli so vüha svoja; i sünoli so se z ednim žlakom na njega.

⁵⁸ I, gda bi ga z nesta vö vrgli, kamenüvali so ga. I svedocke so doli djáli gvant svoj k nogám ednoga mladénca, kí se je Šauluš zváo.

⁵⁹ I kamenüvali so Števana, zezávajôčega i govoréčega: Gospon Jezuš! vzemi k sebi düh moj.

⁶⁰ Pokleknovši pa na kôlina, kričao je z velikim glásom: Gospodne, ne postavi njim pred njéh ete grêh. I, gda bi tô erkao, záspao je.

8

¹

Šauluš je pa privolo k njegovomi vmárjanji. Včinjeno je pa vu onom dnévi veliko pregánjanje prôti správišči, štero je bilô v Jerušálemi; i vsi so razíšli po držélaj Judee i Šamárie z vün apoštolov.

² Poránili so pa Števana, možjé pobožni, i jáko so se plakali nad njim.

³ Šauluš je pa opüščávao správišče od hiže do hiže idôči, i vličéči možé i žene, metao je je vu temnico.

⁴ Kí so záto razíšli, okôli hodéči glásili so Rêč Božo.

⁵

Filip pa, pridôči vu mesto Šamárie, predgao njim je Kristuša.

⁶ Lüdstvo je pa z ednákov pámetjov poslüšalo ona, štera so od Filippa právlena, gda bi čüli i vidili znamênja, štera je činio.

⁷ Ár vnôgi imajôči nečíste dühé kričéči z velikim glásom so vö šli; vnôgi pa žlakom vdárjeni i plantavi so ozdravili.

⁸ I včinjena je radost velika vu mesti onom.

⁹ Bio je pa niki môž po iméni Šimon, kí je pred temtoga vu onom mesti čalêro i noro lüdstvo Šamárie govoréči, ka je on nikak veliki.

¹⁰ Na toga so pazili vsi od máloga notri do velikoga govoréči: ete je ta velika môč Boža.

¹¹ Pazili so pa na njega záto; ár je je poredno vrêmena z čalaríov noro.

¹² Gda bi pa vervali Filipi nazviščávajôčemi Evangeliom od králevstva Božega i iména Jezuš Kristušovoga, okrstili so se možjé i žene.

¹³ Ali i Šimon je vervao, i okrstšeni držao se je Filipa; i vidôči, ka se znamênja i močí velike godìjo, strsno se je.

¹⁴ Gda bi pa čüli apoštolje, kí so bilí v Jerušálemi, ka je notri vzéla Šamária rêč Božo, poslali so k njim Petra i Jánoša.

¹⁵ Šteriva doli idôča molila sta za njé, da bi vzéli Düha svétoga.

¹⁶ (Ár je ešče na nikoga njih nej spadno; nego samo so okrstšeni bilí vu iméni Gospon Jezuša).

¹⁷ Teda sta djála roké na njé, i vzéli so Dühá svétoga.

¹⁸ Gda bi pa Šimon vido, kâ se po devanji Apoštolski rôk svéti Düh dáva, ponüjao njim je pêneze.

¹⁹ Govoréči: dájte i meni tô oblást; da, na kogakoli položim rokè, vzeme Dühà švètoga

²⁰ Peter njemi pa erčé: srebro tvoje ti naj s tebom bode na pogübelnost; kâ štímaš, ka se Boži dàr za pêneze láda.

²¹ Nemaš tí tála niti šorša vu etoj rêči; ár je tvoje srcé nej ednáko pred Bogom.

²² Povrni se záto od ete tvoje hüdôbe i moli Bogá, či se ti kak odpüstí srcà tvojega mišlênje.

²³ Ár te vídim, ka si vu britkosti žúča i nepravičnosti vezali.

²⁴ Odgovoréči pa Šimon erčé: molte se ví za méne k Gospodni, naj nikaj ne príde na mé z toga, štera ste pravili.

²⁵ Oni záto, gda bi svedočili i gúčali rêč Gospodnovo, povrnoli so se v Jerušálem, i nazviščávali so Evangeliom po vnôgi Šamaritánski vesnicaj.

²⁶

Gúčao je pa angel Gospodnov Filipi, govoréči: stani gori, i idi k pôldnévi na pôt, štera doli ide od Jerušálema v Gázo, tá je püsta.

²⁷ I gori stanovši, šô je. I ovo eden môž Črnkavec vkopleni i Kandaceše, Črnkavcov Kralíce, kamurnik, kí je bio postávleni nad vsêmi njé kinči, prišao je Bogá molit v Jerušálem.

²⁸ I vu nazáj povrnenjê bodôči i sedéči na kôli svoji, čtéo je Ežaiáš proroka.

²⁹ Erkao je pa Düh Filipi: pristôpi i pridrüži se k têm kôlam.

³⁰ Pribêžavši pa Filip čüo ga je, kâ je čtéo Ežaiáš proroka, i erčé: jeli razmíš, ka čtéš?

³¹ On pa erčé: kak bi mogao, nego či bi mi što kázao? I zváo je Filipa, ka bi gori šô i k njemi bi si seo.

³² Tál pa toga písma, štero je čtéo, je ete bio, liki ovca na zarizávanje, je pelani; i, liki ágnec pred brijáčom svojim neglasni, tak je nej ôdpro vüst svoji.

³³ Vu njegovoj poníznosti je zvíšena sôdba njegova; rod pa njegov što pôvej vö? Ár se vzeme od zemlé žítek njegov.

³⁴ Odgovoréči pa kamurnik Filipi, erčé: prosim te, od koga právi tô prorok? od sébe, ali od koga drügoga?

³⁵ Odpré pa Filip vüsta svoja, i začnovši od toga písma nazviščávao njemi je Jezuša.

³⁶ Gda bi pa šli po pôti, prišli so k nikšoj vodi; i erčé kamurnik: ovo je voda; što mi prepovê, naj se ne okrstim?

³⁷ Erčé pa Filip: či verješ ze vsega srcá, more bidti. Odgovoréči pa erčé: verjem, kâ je Jezuš Kristuš Sin Boži.

³⁸ I zapovedao je postánoti kôlam. I doli sta šla obá vu vodô, i Filip i kamurnik, i okrsto ga je.

³⁹ Gda bi pa vö šla z vodé, Düh Gospodnov je vnesao Filipa, i nej ga je vido več te kamurnik. Šô je pa po pôti svojoj z radostjov.

⁴⁰ Filip je pa nájdeni vu Azoti; i okôli hodéči nazviščávao je Evangeliom vsêm mêstam, dokeč je prišao vu Cezário.

9

¹

Šauluš pa ešče píhávši pritjé i lüdomorstvo na vučeníke Gospodnove, odidôči k víšešnjemi popi,

² Proso je od njega listí vu Damaškuš k správiščam, kâ, či bi koga najšao, kí bi té pôti bilí, možé i žene, zvézane bi pelao v Jerušálem.

³ Zgôdilo se je pa, gda bi šô, i približávao bi se k Damaškuši, na nágli se je zblesnola okôli njega svetlost od nébe.

⁴ I spadnovši na zemlo, čüo je glás njemi govoréči: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš?

⁵ On pa erčé: što si, Gospodne? Erčé pa Gospôd: jas sem Jezuš, šteroga tí pregánjaš. Žmetno ti je prôti spici brsati.

⁶ Drgečéči pa i trepečéči erčé: Gospodne, ka ščéš, naj činim? I Gospôd njemi erčé: gori stani, i idi vu mêsto, i povej se ti, ka ti je potrêbno činiti.

⁷ Ti možjé pa, ki so ž njim pôtniküvali, so stáli drevéni, ár so čüli glás; nikoga so pa nej vidili.

⁸ Gori je pa stano Šauluš od zemlé: i, gda bi očí svoje ôdpro, nikoga nej je vido. Pelavši ga pa za rókô, notri so ga pelali v Damaškuš.

⁹ I bio je trí dní ne vidôči; i nej je jo, ni pio.

¹⁰ Bio je pa eden vučeník v Damaškuši po iméni Anániáš; i erkao njemi je Gospôd vu poglédi: Anániáš! on pa erčé: ovo sem jas, Gospodne.

¹¹ Gospôd njemi pa erčé: stani gori i idi vu vilico, štera se zové rávna; i íšči vu Júdášovoj hiži Šauluša po iméni Taršinskoga, ár ovo moli.

¹² (I vido je Pavel vu vidênji ednoga možá po iméni Anániáša notri idôčega i na sébe rókô dêvajôčega; naj preglédne.)

¹³ Odgovorí pa Anániáš: Gospodne, čüo sem od vnôgi od toga možá, keliko hüdoga je včíno tvojim svétim vu Jerušálemi.

¹⁴ I eti má oblást od víšešnji popov zvézati vse, kí tvoje imé zezávajo.

¹⁵ Erkao njemi je pa Gospôd: idi, ár mi je on odebrána posôda; kí bode noso imé moje pred poganmi, i králmi i sinmi Izraelskimi.

¹⁶ Ár njemi jas pokážem, keliko njemi je potrêbno za volo iména mojega trpeti.

¹⁷ Odíšao je pa Anániáš, i notrí je šô vu hižo, i na njega položi roké i erčé: Šaul brat, Gospôd me je poslao (Jezuš, kí se ti je skázao na pôti, po šteroj si šô,) naj preglédneš i napuniš se z Dühom svétim.

¹⁸ I preci so doli spadnole z ôči njegovi, líki lüske; i pregledno je preci, i gori stanovši okrsto se je.

¹⁹ I, gda bi hráno k sebi vzéo, pokrêpo se je. Bio je pa Šaul z vučeníkmi vu Damaškuši nikeliko dní.

²⁰

I preci je vu správiščaj predgao Kristuša, ka je on Sin Boži.

²¹ Strsnoli so se pa vsi, kí so ga čüli, i erkli so: nej je tô té, kí je opüščávao vu Jerušálemi one, kí se z etim iménom zovéjo? I esi je za toga volo prišao, ka bi je zvézane pelao k vládnikom popovskim.

²² Šauluš je pa ešče bole pokrêpo, i stiskávao je Židove prebívajôče vu Damaškuši svedočéči, ka je té Kristuš.

²³ Gda bi se pa poredno dnévov spunilo, tanáč so držali Židovje med sebom, ka bi ga bujli.

²⁴ Na zvêst je pa dáni Šauluši tanáč njihov i strážili so vráta dén i nôč, da bi ga bujli.

²⁵ Vučenícke so ga pa vzéli v nôči, i prêk zída so ga djáli i doli so ga püstili vu korbli.

²⁶ Gda bi pa Šauluš vu Jerušálem prišao, sküšávao se je pridrüžiti k vučeníkom; i vsi so se ga bojali ne vervavši, ka bi vučeník bio.

²⁷ Barnabáš ga je pa k sebi vzéo, i pelao ga je k apoštolom; i pripovidávao njim je, kakda je na pôti vido Gospodna, i kâ njemi je gúčao, i kakda je vu Damaškuši srčno gúčao vu iméni Jezušovom.

²⁸ I ž njimi je bio notri idôči i vö idôči v Jerušálemi, i srčno gučéči vu Gospon Jezušovom iméni.

²⁹ Gúčao je pa i štükao se je prôti Grkom; oni so ga pa šteli bujti.

³⁰ Štero gda bi zvedili bratje, doli so ga pelali v Cezário, i odposlali so ga vu Taršuš.

³¹ I tak so gmajne po vsoj Judei i Galilei i Šamárii mér mele, povékšávajôče se, i hodéče vu bojaznosti Gospodnovoj, i z trôštom Düha svétoga so se napunjávale.

³²

Zgôdilo se je pa, gda bi Peter hodo po mêstaj, prišao je i k tim svétim prebivajôčim vu Liddi.

³³ Najšao je pa tam ednoga človeka po iméni Eneáša, od osem lêt ležéčega na posteli, kí je bio žlakom vdárjeni.

³⁴ I erkao njemi je Peter: Eneáš, zvráči te Jezuš Kristuš; stani gori, i posteli si sám. I preci je gori stano.

³⁵ I vidili so ga vsi stojéči vu Liddi i v Šároni, kí so se povrnoli k Gospodni.

³⁶ Vu Joppi je pa bíla níka vučeníca po iméni Tabita, štera razkládjena se zové Dorkaš. Tá je bíla puna dobri dêl i álmoštva, štera je činíla.

³⁷ Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, gda bi nemočna bila, mrla je. Geto so jo pa ôprali, položili so jo vu zgoránjo hižo.

³⁸ Blüzi je pa bíla Lidda k Joppi; i vučenícke slíšavši, ka je Peter v njê, poslali so dvá možá k njemi, proséči ga, naj njemi ne bode žmetno k njim prêk prídti.

³⁹ Gori stanovši pa Peter, šô je ž njimi. Šteri, gda bi prišao, gori so ga pelali vu zgoránjo hižo, i okôli njega so postanole vse vdovice jôkajôče i kàzajôče süknje i srakice štere je delala, gda je ž njimi bíla, Dorkaš.

⁴⁰ Vö zgonivši pa Peter vse, pokleknovši na kôlina, molo je; i obrnovši se k têli erčé: Tabita, gori stani. Ona je pa odprla očí svoje; i vidôča Petra, gori je sêla.

⁴¹ Šteroj pa da bi rokô dáo, gori jo je oprávo; i prizvavši te svéte i vdovice, postavo jo je pred njé živôčo.

⁴² Na znánje je pa včinjeno tô po celoj Joppi, i vnôgi so vervali vu Gospodni.

⁴³ Zgôdilo se je pa, da bi poredno dní ostano vu Joppi pri níkom Šimoni kožári.

10

¹

Bio je pa eden môž vu Cezárii po iméni Korneliuš stotnik z onoga šerega, ki se zové Vlaški.

² Pobožen i Bogá bojéči ze vsov hižov svojov, i činéči álmoštva vnôga lüdstvi, i moléči Bogá vseskôs.

³ Vido je vu vidênji očivesno, liki okoli devéte vöre dnéva, angela Božega doli idôčega k sebi, i govoréčega njemi: Korneli!

⁴ On pa na njega gledôči, prestrašo se je i erčé: ka je Gospodne? erčé pa njemi: molítve tvoje i álmoštva tvoja so gori prišla na spomínanje pred Bogá.

⁵ I zdaj pošli vu Joppo možé i zovi prêk Šimona, kí se zové Peter.

⁶ Té stán má pri nikom Šimoni kožári, kí má hižo pôleg môrja; té ti povej, ka ti je činiti.

⁷ Gda bi pa odíšao angel, kí je Korneliuši gúčao, prizové dvá z držine svoje i ednoga pobožnoga vitéza z tisti, kí so se pri njem držali.

⁸ I geto njim je vsa vö povedao, odposlao je je vu Joppo.

⁹

Drügi dén pa idôči oni po pôti i k mesti se približávajôči, gori je šô Peter na hižo molit okôli šéste vöre.

¹⁰ Gda bi pa lačen grátao i šteo bi jesti, dokeč so oni obed priprávlali, spadno je na njega sas.

¹¹ I vido je nébo odprto, i doli idôčo k sebi edno posôdo, liki kákši lelahen veliki na štiri kiklê zvézani i doli püščeni na zemlo.

¹² Vu kom so bilé vse stvári zemelske štiri nogé majôče, i zviríne, i lazéče i letajôče stvári nebeske.

¹³ I včinjeni je glás k njemi: gori stani, Peter, koli i jej.

¹⁴ Peter pa erčé: z níkakšim talom nej, Gospodne; ár sem nigdár nej jo ka občínskoga i nečístoga.

¹⁵ I pá je drügôč bio glás k njemi: štera je Bôg očisto, tí to občínsko ne pravi.

¹⁶ Tô je pa včinjeno tríkrát; i pá je gori vzéta ta posôda vu nébo.

¹⁷ Gda bi se pa vu sebi zadrgávao Peter, ka bi tô za vidênje bilô, štero je vido, ovo možjé, poslani od Korneliuša, spitávajôči hižo Šimonovo, postanoli so pred dverami.

¹⁸ I zvajôči zvidávali so, či bi Šimon, kí se zové Peter, tam sálašivao.

¹⁹ Gda bi si pa ešče Peter premišlávao od vidênja, erčé njemi Düh: ovo, trijé možácke te íščejo.

²⁰ Záto gori stanovši idi doli, i idi ž njimi nikaj ne dvojéči; ár sem je jas poslao.

²¹ Doli idôči pa Peter k tim možákom, kí so poslani od Korneliuša njemi, erčé: ovo jas sem, šteroga íščete; ka je zrok, za šteroga volo ste eti?

²² Oni so pa erkli: Korneliuš Stotnik, môž pravičen i Bogá bojéči, ki i svedôstvo má od cêloga národa Židovskoga, opômenjeni od angela svétoga, ka bi tebé zváo vu svojo hižo, i poslüšao bi Bože rečí od tébe.

²³ Notri je pozové záto i dáo njim je stán. Te drügi dén je pa vö šô Peter ž njimi, i níki bratov od Joppe so tüdi ž njim šli.

²⁴ I drügi dén so prišli vu Cezário. Korneliuš je je pa čakao vküp prízvavši rodbino svojo i blížnje priátele.

²⁵ Prigôdilo se je pa, gda bi Peter notri šô, prôti njemi idôči Korneliuš, i spadnovši k nogám molo ga je.

²⁶ Peter ga je pa gori opravo govoréči: gori stani, i jas sem sám človek.

²⁷ I zgučávajôči si ž njim notri je šô, i najšao ji je dosta vküp správleni.

²⁸ I erkao njim je: ví znáte, kak nespodobno je môži Židovi se pridrüžiti, ali idti k lüdém z drügoga národa. Meni je pa Bôg pokázao, naj nikoga za občinskoga, ali nečístoga človeka ne právim.

²⁹ Záto brezi prôtiguča sem prišao pozváni. Pítam tak za kákše rêči volo ste poslali po méne.

³⁰ I Korneliuš erčé: od štrtoga dnéva notri do ete vöre sem bio na tešče, i okoli devéte vöre moléči vu hiži mojoj. I ovo eden mož je stano pred menom vu svetlom gvanti.

³¹ I erčé: Korneliuš, poslüjhnjene so tvoje molitvi, i álmoštva tvoja so na spomínanje príšla pred Bogom.

³² Pošli záto vu Joppo i prêk prizovi Šimona, kí se zové Peter. Té sálašije vu hiži Šimonovoj toga kožára pri môrji; kí pridôči, povej ti, ka ti je činiti.

³³ Preci sem zàto poslao k tebi; i tí si dobro včíno ka si prišao. Zdaj smo záto mí vsi pred Bogom nazôči, naj poslüšamo vsa, štera so tebi povêdana od Bogá.

³⁴ Teda Peter odpré vüsta i erčé: zaistino nahájam, ka je Bôg nej osôb prebirávec.

³⁵ Nego, vu vsákom národi kí se ga bojí i čini pravico, priéten njemi je.

³⁶ Ka se dostája te réči, štero je poslao sinom Izraelskim predgajôči mér po Jezuš Kristuši, té je vsej Gospôd.

³⁷ Ví znáte, ka za rêč se je zgôdilo po cêloj Judei, začéta od Galílee po krsti, šteroga je predgao Ivan.

³⁸ Jezuša od Názareta, kakda ga je namazao Bôg z Dühom svétim i z močjôv, kí okôli hodéči je dobro činio i zvráčo vse obládane od vrága; ár je Bôg bio ž njim.

³⁹ I mí smo svedocke vsega, štera je včíno vu držéli Židovskoj i v Jerušálemi, koga so vmôrili, povesivši ga na drêvo.

⁴⁰ Toga je Bôg zbüdo na trétji dén; i šteo je, naj se skáže.

⁴¹ Nej vsemi lüdstvi, nego svedokom svojim naprê odebránim od Bogá, nám, kí smo ž njim jeli i pilí po gori stanenjê njegovom od mrtvi.

⁴² I zapovedao nám je predgati lüdstvi i svedočiti, ka je on zrendelüvani od Bogá sodec žívi i mrtvi.

⁴³ Tomi vsi prorocke svedočijo, ka odpüščanje grêhov vzemejo po iméni njegovom vsi vervajôči vu njem.

⁴⁴ Ešče gda bi gúčao Peter rečí ete, spadno je Düh svéti na vse, kí so poslüšali eto rêč.

⁴⁵ I strsnoli so se, ki so bilí z obrizávanja verni, kíkoli so z Petrom prišli; kâ je i na pogane svétoga Dühá dár vö vlejáni.

⁴⁶ Ár so je čüli gučéče z jezikmi, i zvišávajôče Bogá. Teda je odgôvoro Peter:

⁴⁷ Jeli što more prepovedati vodô, naj se eti ne okrstijo, kí so Dühá svétoga vzéli, liki i mí?

⁴⁸ I zapovedao je, naj se okrstijo vu iméni Gospodnovom. Teda so ga prosíli, ka bi nikeliko dní pri njih ostano.

11

¹

Čüli so pa apoštolje i bratje, kí so vu Judei bilí, ka so i poganje gori vzéli Rêč Božo.

² I gda bi Peter gori šô vu Jerušálem, razkášali so se prôti njemi, kí so z obrizávanja bili.

³ Govoréči: kâ si k možom nepreokrôženjé majôčim notri šô i jo si ž njimi.

⁴ Začnovši pa Peter razložo njim je zrédom govoréči:

⁵ Jas sem bio vu mesti Joppe moléči, i vido sem vu sasi vidênje doli idôčo nikakšo posôdo, liki eden veliki prt za štiri kiklé püščeni z nebés; i prišla je notri do méne.

⁶ Vu štero gledôči na pamet sem vzéo; i vido sem štiri nogé majôče stvári zemelske i zviríne, i lazéče i letajôče nebeske.

⁷ Čüo sem pa glás meni govoréči: gori stani, Peter, koli i jej.

⁸ Erkao sem pa: z nikakšim tálom nej, Gospodne. Ár je nikaj občinskoga ali nečístoga nigdár nej šlo notri vu moja vüsta.

⁹ Odgôvoro mi je pa glás obdrügim z nebés: ka je Bôg očisto, tistô tí občínsko ne pravi.

¹⁰ Tô je pa včinjeno tríkrat; i pá so gori potégnjena vsa vu nébo.

¹¹ I ovo, preci so trijé možjé postanoli pred hižov, vu šteroj sem bio, poslani od Cezárie k meni.

¹² Erčé pa meni düh: idi ž njimi, nikaj ne dvojéči. Prišlo je pa z menov i eti šést brátov i notri smo šli vu hižo toga možá.

¹³ I nazvêsto nám je, kakda je vido angela vu hiži svojoj stojéčega i govoréčega njemi: pošli vu Joppo možé i prizovi prêk Šimona, kí se zové Peter.

¹⁴ Kí bode tí gúčao rečí, vu šteri se zveličaš tí i vsa hiža tvoja.

¹⁵ Gda bi pa jas záčao eta gúčati, spadno je svéti Düh na njé, liki i na nás vu začétki.

¹⁶ Spômeno sem se pa z rêči Gospodnove, liki je velo: Ivan istina je krstšávao z vodôv, ví bodte pa krstšávani vu svétom Dühi.

¹⁷ Či je záto njim Bôg dáo príglihni dár, liki i nám vervajôčim v Gospodni našem Jezuši Kristuši; jas pa što sem, ka bi mogao brániti Bôgi?

¹⁸ Slíšavši pa eta, tiho so postanoli, i díčili so Bogá govoréči: tak je i poganom Bôg dáo pokôro na žítek.

¹⁹

Kí so se pa raztepli za volo nevôle, štera se je pobüdila nad Števanom; prêk so šli notri do Fenície i Cípruša i Antiohie, i nikomi so nej gúčali eto rêč, nego samo Židovom.

²⁰ Bilí so pa níki ž njíh možjé z Cipruša i z Cirene, kí notri idôči vu Antiohio gúčali so Grčkim Židovom nazviščávajôči Gospon Jezuša.

²¹ I bíla je rôka Gospodnova ž njimi, i vnogo vervajôči se ji je povrnolo k Gospodni.

²² Čüta je pa eta rêč vu vühaj te gmajne, štera je v Jerušálemi bíla od njíh; i poslali so Barnabáša, ka bi šô notri do Antiohie.

²³ Kí tá pridôči i vidôči miloščo Božo, radüvao se je; i opomínao je vse, ka bi stálnim srcom ostali pri Gospodni.

²⁴ Ár je bio môž dober i pun Dühá svétoga i vere. I priloženo je lüdstva poredno k Gospodni.

²⁵ Vö je pa šô vu Taršuš Barnabáš ískat Šauluša; i, gda bi ga najšao, pelao ga je vu Antiohio.

²⁶ Zgôdilo se je pa, da bi cêlo leto bilá z tistov gmajnov, i včíla bi lüdstva poredno, zváni so naj prvle vu Antiohii vučenícke za krstšane.

²⁷

Vu tê dnévi so pa doli šli od Jerušálema prorocke vu Antiohio.

²⁸ Gori stanovši pa eden ž njíh po iméni Agabuš, znamenüvao je po Dühi glád veliki, kí príšestni bode na cêli svêt, kí se je i zgôdo za Klaudiuš Casara.

²⁹ Vučenicke so pa skončali, ka bi ji vsáki pôleg svoje premôči na slüžbo, kâ poslao vu Judei prebivajôčim bratom.

³⁰ Štero so i včínili, poslavši k tim starišim po rôki Barnabášovoj i Šaulušovoj.

12

¹

Okoli onoga vrêmena je pa vrgao Herodeš král roké na níke z gmajne, ka bi njim hüdô činio.

² Vmôro je pa Jakuba brata Jánošovoga z mečom.

³ I geto je vido, ka se je dopadnolo Židovom, gori je djáo, ka dá zgrabiti i Petra. (Bilí so pa dnévi brezi kvasá krühov.)

⁴ Šteroga je i zgrabo, i djáo ga je vu temnico; i dáo ga je štiri četverám vitézov strážiti, ár ga je šteo po vüzmi naprê pripelati lüdstvi.

⁵ I tak je Peter držani vu temnici; molítev je pa bíla nestanoma od gmajne k Bôgi za njega.

⁶ Gda bi ga pa šteo naprê pelati Herodeš, vu onoj nôči je spáo Peter med dvöma vitézoma zvézani z dvöma lancoma; strážarje so pa pred dverami varvali temnico.

⁷ I ovo, angel Gospodnov je pristôpo, i svetlost se je zasvêtila vu hrámi. Vdarivši pa v rebro Petra, obüdo ga je govoréči: stani gori hitro. I doli so spadnoli lanci z nôg njegovi.

⁸ I erčé njemi angel: opaši se, i obüj šôlince tvoje. I včino je tak. I erčé njemi: vrží okôli na sé plášč tvoj, i nasledüj me.

⁹ I vö idôči nasledüvao ga je; i nej je znao, ka je zaistino tô včinjeno po angeli; štimao je pa, kâ vidênje vidi.

¹⁰ Gda bi pa preišla prvo strážo, i drügo, prišla sta k tim železnim vrátam, štera v mesto pelajo, štera so se od sébe njima ôdprla. I vö idôča preišla sta edno vilico; i preci je odstôpo angel od njega.

¹¹ I Peter se na pamet vzeme i erčé: zdaj znám zaistino, kâ je Gospôd poslao angela svojega, i oslôbodo me je z rôke Herodešove i vsega čákanja lüdstva Židovskoga.

¹² I premišlávajôč je prišao pred hižo Márie materé Ivanove, kí se zové Marko, gde ji je bilô poredno vküp správleni i moléči.

¹³ Gda bi pa Peter trüpao pred dverami pri vrátaj prišla je deklíčka, po iméni Rode, poslüšat.

¹⁴ I poznavši Petrov glás, od radosti je nej odprla vráta; notri pribežéča pa, nazvêstila je, kâ Peter stojí pred vráti.

¹⁵ Oni so ji pa erkli: blázniš. Ona je pa potrdjávala, ka je tak. Oni so pa erkli: njegov angel je.

¹⁶ Peter je pa neztanoma trüpao. Gda bi pa ôdprli, vidili so ga, i strsnoli so se.

¹⁷ Kívajôči pa njim z rokôv, ka bi tiho bili, pripovidávao njim je, kakda ga je Gospôd vö zpelao z temnice. Erčé pa: nazvêstite Jakubi i bratom eta. I vö idôči, šô je v drügo mesto.

¹⁸ Gda bi pa dén grátao, bilô je zburkanje nej málo med vitézmi, ka se je zgôdilo Petri.

¹⁹ Gda bi pa Herodeš ískao i ne najšao bi ga, osôdo je stráže, i zapovedao je je na smrt odpelati; i doli idôči od Judee vu Cezário, tam se je držao.

²⁰

Bio je pa Herodeš v tom, ka bi se vojsküvao z Tirušánci i Šidoničánci. Oni so pa z ednov vôlov prišli k njemi, i na njé so vzéli Blastuša kamurnika králevskoga, prosili so mér záto, kâ se je njihova držéla, hránila z králevske zemlé.

²¹ Na odločeni dén je pa Herodeš, oblečeni v králevskom gvanti, i sedéči na králevskom stôlci, gúčao k njim.

²² Lüdstvo je pa gori kríčalo: Boža réč je eto i nej človeča.

²³ Preci ga je záto vdaro angel Gospodnov, kâ je nej dáo díko Bôgi; i od črvôv zêdeni püsto je düšo.

²⁴ Rêč Gospodnova je pa rásla, ino se je napunjávala.

²⁵ Barnabáš pa i Šauluš sta se povrnola z Jerušálema nazáj, dopunivši slüžbo, i sebom vzévši i Ivana; kí se je zváo Marko.

13

¹

Bilí so pa níki vu Antiohie gmajni prorocke i vučitelje, kakti Barnabáš i Šimeon, kí se je zváo Niger, i Luciuš Cireneánski, i Manaen, kì je z Herodeš štrtákom gori zhránjeni, i Šauluš.

² Gda bi pa oni slüžili Gospodni ino bi se postili, erčé svéti Düh: odlôčte mi tak Barnabáša i Šauluša na delo, na štero sem njidva pôzvao.

³ Teda so se postili i molili, i položili so roké svoje na njidva, odpüstili so njidva.

⁴ Záto oneva vö poslana od Dühá svétoga, šla sta vu Selevcio; od tistec sta se pa odpelala na ládji v Cipruš.

⁵ I, gda bi bilá vu Salamiši, nazviščávala sta rêč Gospodnovo vu správiščaj Židovski; mela sta pa i Ivana slugo sebom.

⁶ Obhodéči pa te záton notri do Páfuša, najšla sta nikšega čalejra krívoga proroka Židova, komi je bilô imé Bar Jezuš.

⁷ Kí je bio z namestníkom Sergiuš Pavlom z rázumnim možom. Té, prizvavši Barnabáša i Šaula, želo je od njiva čüti rêč Božo.

⁸ Prôti njemi je pa stano Elimáš čalejr, (ár se tak raskláda imé njegovo) ískjôči odvrnôati namestníka od vere.

⁹ Šauluš pa (kí se i Pavel zové), pun Düha svétoga gléda v njega.

¹⁰ I erčé: o pun vse jálnosti i vse hüdôbe, sin vrajži, protivnik vse pravice, ne hejnjaš odvračati rávne potí Gospodnove?

¹¹ I ovo zdaj je rôka Gospodnova nad tebom, i boš slêpi, i ne boš vido sunca do gvüšnoga vrêmena. Preci je pa spádnola na njega temnost i kmica; i okôli hodéči ískao je, kí bi ga za rókô vodo.

¹² Teda vidôči namestník, kâ se je zgôdilo, vervao je, i čüdivao se je nad Gospodnovim návukom.

¹³ Püstili so se pa od Páfuša Pavel, i kí so okôli njega bilí, prišli so v Pergo Pamfilie. Ivan je pa odstôpo od njíh, i povrno se je v Jerušálem.

¹⁴

Ovi pa prêk idôči od Perge, prišli so v Antiohio Pizídie; i notri idôči vu správišče v sobotni dén, doli so si seli.

¹⁵ Po čtênji pa prádve i Prorokov poslali so vládnicke správišča k njim govoréči: možje bratje, či je rêč vu vami na opomínanje lüdstva, gúčte.

¹⁶ Gori stanovši pa Pavel, i kívavši na tihoto z rokôv erčé: možje Izraelski, i kí se bojíte Bogá, poslüšajte.

¹⁷ Bôg lüdstva etoga Izraelskoga je odébrao očáke naše i lüdstvo je zvíso, gda bi tühénci bilí vu Egiptomskoj zemli, i z visikov ramov je je vö ž njé spelao.

¹⁸ I štiridesét lêt vrêmena je trpo njihovo šegô vu püščávi.

¹⁹ I doli porüšivši sedméro národa vu Kánaánskoj zemli, šoršom njim je razdêlo ovi zemlô.

²⁰ I po tom, liki štiri stô i pétdesét lêt, dáo njim je sodce notri do Šamuel proroka.

²¹ I od tistec prosili so krála, i dáo njim je Bôg Šaula siná Kišovoga, možá z plemena Benjaminovoga štiridesét lêt.

²² I, gda bi njega doli djáo, zbüdo njim je Dávida na krála; komi je i erkao svedočivši: najšao sem Dávida siná Ješševoga, možá pôleg srcá mojega, kí bode činio vso volo mojo.

²³ Z etoga semena je Bôg pôleg obečanja obüdo Izraeli zveličitela Jezuša.

²⁴ Geto je Ivan prvle pred licom notri idênja njegovoga predgao krst pokôre vsemi lüdstvi Izraelskomi.

²⁵ Gda bi pa spuno Ivan bežaj, erkao je: koga mené štímate, té sem jas nej; nego ovo ide za menom, komi nej sem vrêden šôlince njegovi nôg odvézati.

²⁶ Možjé bratje, sinovje roda Abrahámovoga, i kí so med vami Bogá bojéči! etoga zveličanja rêč je vám poslana.

²⁷ Ár, kí prebívajo v Jerušálemi i poglavnícke njihovi, gda bi toga Jezuša ne poznali, osôdili so ga; i tak so se rečí prorokov, šteri se vsáko Sobotto čtéjo, spunile.

²⁸ I či so gli nikši zrok smrti v njem nej najšli, dönok so prosili Pilátuša, ka bi ga dáo vmoriti.

²⁹ Gda so pa spunjena vsa od njega pisana písma, doli so ga vzéli z lesá, i položili so ga v grob.

³⁰ Bôg ga je pa zbüdo od mrtvi.

³¹ Ki je vídeni po vnôgi dnévi od onih, kí so ž njim vküp gori šli od Galilee vu Jerušálem, kí so njemi svedocke med lüdstvom.

³² I mí nazviščávamo, ka je Bôg tô obečanje, štero je včinjeno očákom, spuno nám sinom njihovim, gda je obüdo Jezuša.

³³ Liki je i vu drügom Žoltári písano: moj sin si tí, jas sem te dnes porôdo.

³⁴ Ka ga je pa z mrtví gori zbüdo, i ka se več nigdár ne povrné vu sprjhnenjé, etak je erkao, kâ dám vám svéta Dávidi ta verna.

³⁵ Záto i vu ednom drügom Žoltári veli: ne dáš svétomi tvojemi viditi sprjhnenjé.

³⁶ Ár je Dávid istina lastivnomi lüdstvi slüžéči pôleg Bože vôle záspao, i položen je k očákom svojim, i vido je sprjhnenjé.

³⁷ Koga je pa Bôg gori obüdo, nej je vido sprjhnenjé.

³⁸ Záto znáno vám bojdi, možjé bratje, kâ za toga volo se vám grêhov odpüščanje nazviščáva,

³⁹ I od vsê, od šteri ste se nej mogli vu právdi Môšešovoj spravičati, v etom vsáki, kí verje, je pravičen.

⁴⁰ Glédajte záto, naj ne príde na nás, kâ je povêdano vu prorokaj.

⁴¹ Vidite zametávci, i čüdite se i vgasnite; ár bom jas tákše delo delao vu dnévi vaši; delo, štero ne bodete vervali, či bode vam što gli pripovidávao.

⁴² Vö idôči pa správišča Židovskoga, prosili so je poganje, ka bi med sobôtov i njim gúčali té rečí.

⁴³ Gda bi pa razíšlo správišče, nasledüvali so vnôgi z Židovov, i z pobožni prozelítušov Pavla i Barnabáša, šteriva njim govoréča sta je rátala, ka bi ostanoli vu milošči Božoj.

⁴⁴ Na príšestno Sobotto je pa malo nej vse mesto vküp prišlo poslüšat rêč Božo.

⁴⁵ Vidôči pa Židovje to lüdstvo, napunjeni so z nevoščenôstjov, i prôti so gúčali tomi, štera so od Pavla právlena, prôti gučéči i preklinjávajôči.

⁴⁶ Obsrčnola sta se pa Pavel i Barnabáš, i erkla sta: vám je potrêbno bilô naj prvle gúčati rêč Božo, da jo pa zametávate i ne vrêdne vás sôdite žítka vekivečnoga; ovo obráčamo se k poganom.

⁴⁷ Ár je tak zapovedao nám Gospôd: postavo sem te na svetlost poganom, naj njim bodeš na zveličanje notri do skrádnje zemlé.

⁴⁸

Gda bi pa poganje eta čüli, radüvali so se i díčili so rêč Gospodnovo, i vervali so; kikoli so bili zrendelüvani na žítek vekivečni.

⁴⁹ Razglašüvala se je pa rêč Gospodnova po cêloj držéli.

⁵⁰ Židovje so pa podbádali te pobožne i poštene žene i prednjêše mesta, i pobüdili so pregánjanje prôti Pavli i Bárnabáši, i vö so njidva vrgli z krajin svoji.

⁵¹ Oneva sta pa doli stepla práh nôg svoji na njé, i prišla sta vu Ikónio.

⁵² Vučenícke so se pa napunjávali z radostjov i z Dühom svétím.

14

¹

Zgôdilo se je pa vu Ikónii, da bi onedva notri šla vu správišče Židovsko, i gúčala bi tak, da bi vervala i židovov i Grkov vnôga vnožina.

² Ti nevervajôči Židovje so pa pobüdili i razdrážili düše poganov prôti bratom.

³ Dönok záto poredno vrêmena so se tam držali srčno gučéči od Gospodna, kí je svedôstvo dávao rêči svoje milošče; i dávao je, da bi znamênja i čüda bilá po rokáj njihovi.

⁴ Raztrgala se je pa ta vnožina mesta, i eti istina so bilí z Židovmi; tê pa z Apoštolmi.

⁵ Gda bi se pa zgôdilo sünenjé poganov i Židovov ž njihovimi poglavníkmi, ka bi je ošpotali i kamenüvali.

⁶ Zeznavši odbêžali so vu mêsta Likaonie v Listro i Derbo, i okôli bodôčo držélo.

⁷ I tam so nazviščávali Evangeliom.

⁸

I níki človek vu Listri slab vnogáj je sedo, plantav od utrobe materé svoje bodôči, kí je z nikakšim tálom nej mogao hoditi.

⁹ Té je poslüšao Pavla gučéčega, kí oči na njega vržéči i vidôči, ka má vero na zveličanje.

¹⁰ Erkao je z velikim glásom: gori stani na nogé tvoje rávno. I gori je skočo i hodo je.

¹¹ Lüdstvo pa geto je vidilo, ka je včíno Pavel, gori zdignovši glás svoj Likaonski govoréči: Bôgovje so príglihni včinjeni k lüdém, i doli so prišli k nám.

¹² I zváli so Barnabáša Jupitera, Pavla pa Mercuriuša; ka je on bio voj rêči.

¹³ Jupitera pop pa, kí je pred njihovim mestom bio, günce i vênce pred vráta pripelavši z lüdstvom vrét, šteo je njima áldüvati.

¹⁴ Štero da bi čüli apoštolje Barnabáš i Pavel, rasčesnola sta gvant svoj, skočila sta med lüdstvo kričéča,

¹⁵ I govoréča: možjé, zakaj eta činíte? I mí smo tákši nevolni lüdjé, liki ví, nazviščávajôči vám, naj se od eti márnost obrnéte k žívomi Bôgi, kí je stvôro nébo i zémlo, i môrje i vsa, štera so vu njih.

¹⁶ Kí je vu preminôčem vremeni niháo vse pogane hoditi po svoji potáj.

¹⁷ I dönok se je nej niháo brezi svedôstva dobročinéči z nebés od zgora dávajôči nám deždžovje, i vrêmena sád noséča napunivši z jejstvinov i z veseljom srcá naša.

¹⁸ I tá govoréči, komaj je ftišao to lüdstvo, ka so njima nej áldüvali.

¹⁹ Prišli so pa od Antiohie i Ikonie Židovje, i na njé so vzéli lüdstvo, i kamenüvavši Pavla, vlekli so ga vö z mesta, štímajôči, ka je mr’ô.

²⁰ Gda bi ga pa okôli vzéli vučenícke, gori stanovši šô je vu mesto, i drügi dén je vö šô z Barnabášom vu Derbo.

²¹

I nazviščávala sta mesti onomi Evangeliom, i poredno vučeníkov spravivši, povrnola sta se v Listro i v Ikónio, i Antiohio.

²² Potrdjávavši düše vučeníkov i opominavši, ka bi ostanoli vu veri; i ka je po vnôgi nevoláj potrêbno nám notri idti vu králevstvo Bože.

²³ Gda bi njim pa z ftégnjenimi rokami stariše po gmajnaj postavila i molila bi z postmi, preporôčila sta je Gospodni, v šterom so vervali.

²⁴ I obhodéča Pizídio, prišla sta vu Pamfílio.

²⁵ I gučéča vu Pergi rêč Božo, doli sta šla vu Attálio.

²⁶ I odnut sta odplavala vu Antiohio, odkud sta bilá preporôčena vu miloščo Božo na delo, štero sta spunila.

²⁷ Gda sta pa tá prišla i vküp sta spravila gmajno, nazvêstila sta vse, kakoli je včíno Bôg ž njima; i, ka je ôdpro poganom dveri vere.

²⁸ Držala sta se pa tam z vučeníkmi nej malo vrêmena.

15

¹

I niki, kí so doli prišli od Judee, včíli so brate, kâ, či se ne obrêžete po návadi Môšešovoj, ne morete se zveličati.

² Gda bi se záto zburkanje i nej malo spitávanje Pavli i Barnabáši prôti njim pripetilo, zrendüvali so, ka bi gori šô Pavel i Barnabáš, i níki drügi ž njíh k apoštolom i k starišim vu Jerušálem za toga pítanja volo.

³ Oni záto sprevodjeni od gmajne prêk so šli po Fenícii i Šamárii, pripovidávavši povrnenjé poganov, i včínili so radost veliko vsêm bratom.

⁴ Gda bi pa prišli v Jerušálem, gori so vzéti od gmajne i apoštolov i ti stariši, i nazvêstili so, ka je Bôg včíno ž njimi.

⁵ Gori pa stanovši níki z ti vervajôči, kí so z Farizeuškoga jeretinstva bili, govoréči: ka je je potrêbno obrezati i zapovedati naj zdržávajo Môšešovo právdo.

⁶ Vküp so se pa spravili apoštolje i ti stariši, da bi eto delo spoznali.

⁷ Gda bi se pa dugo štükali, gori stáne Peter, i erčé njim: možjé bratje, ví znáte, kâ je od zdávnja Bôg med nami odébrao, naj po vüstaj moji čüjejo poganje rêč Evangelioma i verjejo.

⁸ I Bôg, kí zná srcá, posvedočo njim je; geto njim je dáo Dühá svétoga, liki i nám.

⁹ I nikši rázloček je nej včíno med nami i njimi z verov očiščávajôči srcá njihova.

¹⁰ Zdaj záto ka sküšávate Bogá, kâ ščéte djáti járem právde na Šinjek vučeníkov, šteroga so ni očeve naši, ni mi nej mogli nositi?

¹¹ Nego po milošči gospon Jezuš Kristuša verjemo, ka se zveličamo, liki i oni.

¹² Tiho je pa postánola vsa vnožina, i poslüšali so Barnabáša i Pavla pripovidávajôča, štera znamênja i čüda je včíno Bôg med poganmi po njima.

¹³ Gda bi pa i oneva tiho bilá, odgôvoro je Jakub govoréči: možjé bratje, poslüšajte mené.

¹⁴ Šimon je pripovidávao: kakda je oprvič Bôg nagledno vzéti sebi z poganov lüdstvo na imé svoje.

¹⁵ I z têm se glíhajo rečí prorokov, liki je písano:

¹⁶ Po tom se povrném i nazáj pocimpram v küp spádjeni šator Dávidov; i zrüšenja njegova nazáj pocimpram, i gori je oprávim.

¹⁷ Naj ìščejo ti gori ostánjení lüdjé Gospodna i vsi poganje, nad šterimi je imé moje zezávano bilô; velí Gospôd kí vsa eta činí.

¹⁸ Znána so od začètka Bôgi vsa dela njegova.

¹⁹ Zàto jas sôdim, ka nej trbê zburkávati one, kí se z poganov obráčajo k Bôgi.

²⁰ Nego zapovedati njim trbej, naj se zdržávajo od oskrunenjá bolvanovi i od práznosti i od zadávlenoga, i od krvi.

²¹ Ár Môšeš od dávnoga pokolênja, má po mêstaj, kí ga predgajo vu správiščaj, gde se po vsákoj sobotti čté.

²² Teda se je vidilo apoštolom i tim starišim z cêlov gmajnov odebráne možé ž njíh poslati vu Antiohio z Pavlom i Barnabášom, Júdaša zvánoga Baršabáša i Siláša, možé voje med bratmi.

²³ Pisajôči po rôki njihovoj etak: apoštolje, ti stariši i bratje vu Antiohii i Šírii i Cilícii bodôčim bratom, kí so z poganov, zdrávje želejo.

²⁴ Da smo čüli, ka so vás níki z nás vö idôči zburkali z rečmí porüšavši düše vaše govoréči: obrezati se dájte i zdržávajte právdo, šterim smo tô nej zapovedali.

²⁵ Vidilo se je nám z ednákov vôlov vküp správlenim odebráne možé poslati k vám, z lüblénimi našimi Barnabášom i Pavlom.

²⁶ Z lüdmí, kí so tá dáli düše svoje za imé Gospodna našega Jezuša Kristuša.

²⁷ Poslali smo záto Júdaša i Siláša, šterívá vám bodeta i z rečjôv eta nazviščávala.

²⁸ Ár se je vidilo svétomi Dühi i nám, naj vám nikše bremen več gori ne denemo; nego eta potrêbna.

²⁹ Naj se zdržávate od bolvanom položenoga i krvi, i zadávlenoga i práznosti. Od šteri či se zdržávate, dobro činíte. Ostante zdravi.

³⁰

Oni záto, gda bi se odpüstili, prišli so vu Antiohio, i vküp spravivši to vnožino, tá so njim dáli líst.

³¹ Šteroga da bi prečteli, radüvali so se nad opomínanjem.

³² Júdaš pa i Siláš i oneva proroka bodôča z vnôgov rečjôv sta trôštala brate, i potrdjávala.

³³ Geto dabi eden čas bilá, odíšla sta z mérom od bratov k apoštolom.

³⁴ Vidilo se je pa Siláši, ka bi tam ostano.

³⁵ Pavel pa i Barnabáš sta se zdržala vu Antiohii vučéča i nazviščávajôča z vnôgimi drügimi tüdi rêč Gospodnovo.

³⁶ Po níki dnévi pa erčé Pavel k Barnabáši: povrnva se, ár je potrebno naj poglédneva brate naše po vsê mêstaj, vu šteri sva nazviščávala rêč Gospodnovo, kak se májo.

³⁷ Barnabáš je pa tanáčivao, ka bi sebom vzéla Ivana, ki se zové Marko.

³⁸ Pavel je pa za vrêdno držao, ka bi ga ne vzelá sebom, da je od njidva odíšao z Pamfilie i nej je šô ž njima na delo.

³⁹ Razčémerila sta se záto na teliko, da sta se razlôčila eden od drügoga; i Barnabáš k sebi vzévši Marka, odplavao je v Cípruš.

⁴⁰ Pavel je pa odébrao Siláša, i vö je šô, preporočeni milošči Božoj od bratov.

⁴¹ Obhodo je pa Šírio i Cilício, potrdjávajôči gmajne.

16

¹

Prišla sta pa vu Derbo i Listro; i ovo vučeník nikakši je bio tam po iméni Timoteuš, sin nikše verne Židovske žené, očé pa Grčkoga.

² Kí je dobro svedôstvo meo od oni bratov, kí so vu Listri i Ikonii.

³ Toga je šteo Pavel, ka bi ž njím vö šô; i vzéo ga je, i obrezao ga je za volo Žídovov, kí so vu oni mêstaj bilí. Ár so vsi znali očo njegovoga, kâ je Grk bio.

⁴ Gda bi pa odhodjávali mêsta, zapovedali so njim varvati návuke skončane od apoštolov i stariši vu Jerušálemi.

⁵ Gmajne so se záto potrdjávale vu veri, i narájale so se vsáki den.

⁶

Obhodivši pa Frígie i Galácie držélo, prepovêdano njim je od Düha svétoga gúčati rêč vu Ážii.

⁷ Gda bi pa k Mižii prišli, sküšávali so v Bitínio idti; i nej je je níhao Düh.

⁸ Mímo idôči pa kre Mižie, doli so šli vu Troado.

⁹ I vidênje se je v noči skázalo Pavli: môž níki Macedonski je stáo pred njim, proséči ga i govoréči: hodi v Macedonio i pomágaj nám.

¹⁰ Kak je pa tô vidênje vido, preci smo ískali vö idti vu Macedonio gvüšni bodôči, ka nás je Gospôd zváo njim Evangeliom nazviščávat.

¹¹ Odplavavši záto od Troade rávno smo bêžali vu Samotrácio, i drügi dén v Neapoliš.

¹² Odnut pa vu Filippis, štero je prvo Macedonske držéle mesto nej dávno naseljeno. Bilí smo pa vu tistom mesti prebívajôči nikeliko dní.

¹³ I sobôtni dén smo vö šli z mesta k potoki, gde so molítvi držali, i sedeči gúčali smo vküp správlenim ženám.

¹⁴ I níka žena po imèni Lidia škarlat odávajôča z mesta Tiatirskoga Bogá bojéča, je poslüšala, šteroj je Gospôd ôdpro srcé, da bi pazila na ona, štera so od Pavla právlena.

¹⁵ Gda bi pa okrstšena bíla ona i hiža njê, prosila je govoréča: či ste me sôdili verno Gospodnovo bidti, notri idôči vu hižo mojo, ostante. I priprávlala nás je.

¹⁶

Prigôdilo se je pa, gda bi šli k molítvam, edna deklíčka imajôča dühá vujvice, pribêžala je pred nás, štera je dosta haska prinášala gospodárom svojim z vujvičüvanjem.

¹⁷ Tá nasledüvajôča Pavla i nás, kríčala je govoréča: eti lüdjé so slugi toga víšešnjega Bogá, kí vám nazviščávajo pôt zveličanja.

¹⁸ Tô je pa delala vnogo dní. Žmetno je pa stalô Pavla, i obrné se i erčé dühi: zapovidávam ti vu Jezuš Kristušovom iméni, idi vö ž njê. I vö je odíšao vu onoj vöri.

¹⁹ Vidôči pa njé gospodárje, ka je odíšla vüpazen dobíčka njihovoga, zgrabivši Pavla i Siláša, vlekli so njidva na plac pred vládnike.

²⁰ I postavivši je pred voje vitézov govoréči: eti lüdjé burkajo mesto naše Židovje bodôči.

²¹ I nazviščávajo návade, štere je nám nej slobodno gori vzéti, niti činiti, da smo Rimlánci.

²² I vküp se je spravilo lüdstvo prôti njima i vitézov voji doli strgavši gvant ž njidva, zapovedali so njidva šibami biti.

²³ I gda bi dosta vdárcov na njidva djáli, vrgli so njidva v temnico, zapovedavši variváči temnice, kâ bi njidva skrblivo držao.

²⁴ Kí, geto je tô zapoved vzéo, vrgao njidva je vu notrêšnjo temnico, i stisno njima je nogé v klado.

²⁵ Okoli pô nôči pa Pavel i Siláš moléča spêvala sta pesem Bôgi. Poslüšali so pa njidva i ti zvézani robje.

²⁶ Hitro je pa veliko zemlé gíbanje postanolo na teliko, da so se i fundamentomi temnice genoli, i odprle so se preci vse dveri, i vsê vezala so se odvézala.

²⁷ Ze sna se pa predramivši variváč temnice, i vidôči odprte dveri temnice, vö potégnovši meč, šteo se je vmoriti štímajôči, kâ so odbêžali ti zvézani.

²⁸ Kríčao je pa z velikim glásom Pavel, govoréči: ne včíni si nikaj hüdoga, ár smo vsi eti.

²⁹ Proséči pa svetlôčo, notri je skočo; i prestrašivši se, spadno je pred Pavla i Siláša.

³⁰ I vö njidva je pelao i erčé: gospodna, ka mi je včiniti, naj se zveličam?

³¹ Oneva sta pa erkla: veri vu Gospon Jezuši Kristuši, i zveličaš se tí i hiža tvoja.

³² I gúčala sta njemi rêč Gospodnovo i vsêm vu hiži njegovoj bodôčim.

³³ I k sebi je vzévši vu onoj vöri te nôči ôprao njidva je od vdárcov, i okrstšen je on i vsi njegovi preci.

³⁴ I pelao njidva je vu hižo svojo, prestro je stol, i veselio se je, ka je ze vsov hižov vervao Bôgi.

³⁵ Gda bi pa dén grátao, poslali so voji vitézov sluge govoréči: odpüsti lüdí one.

³⁶ Variváč temnice je pa na znánje dáo Pavli té rečí: kâ so poslali voji vitézov, naj se odpüstíta. Zdaj záto vö idôča idta vu méri.

³⁷ Pavel njim je pa erkao: zbili so náj očivesno neosodjene, lüdí Rimske; i vrgli so náj v temnico, i zdaj náj skrívoma ščéjo vö vržti? Nej, nego naj prído samí, i tak náj naj vö pelajo.

³⁸ Nazvêstili so pa vitézov vojom slugi té rečí, i zbojali so se slíšavši, ka sta Rimska.

³⁹ I pridôči prizvali so njidva; i vö njidva pelavši prosili so njidva, kâ bi vö šla z mesta.

⁴⁰ Vö idôča pa z temnice, notri sta šla k Lidii; i vidôča brate, potrôštala sta je, i tak sta šla vö.

17

¹

Gda bi pa prêk šla po Amfipoliši i Apollonii prišla sta vu Tessaloníko, gde je bilô správišče Židovsko.

² Pôleg šegé je pa notri šô Pavel k njim, i po tréj sobottaj je gúčao njim z písma.

³ Odpérajôči i naprê postávlajôči, ka je Kristuši potrêbno bilô trpeti i gori stánoti z mrtvi, i ka je té Kristuš Jezuš, šteroga jas vám nazviščávam.

⁴ I níki ž njíh so vervali, i pridrüž li so se k Pavli i k Siláši, i ti pobožni Grkov vnôga vnožina, i žén ti prednjêši nej malo.

⁵ Nenávidni bodôči pa ti ne vervajôči Židovje i k sebi vzévši na pláci níke lagoje možé, i vküp se vdarivši, zburkali so mesto; i ôkoli Jázonove hiže postanovši, ískali so njidva, ka bi njidva pelali med lüdstvo.

⁶ Gda bi pa njidva ne najšli, vlekli so Jázona i níke brate pred mestne vládníke kričéči: kâ, kí so ves svêt zburkali, tê so i esi prišli.

⁷ Štere je gori prijao Jázon. I tê vsi prôti Casarovomi skončanji činíjo, govoréči: kâ je drügi král, tô je, Jezuš.

⁸ Zburkali so pa lüdstvo i mestne vládnike, gda so eta čüli.

⁹ I vzévši zadostojnost od Jázona i drügi, püstili so je.

¹⁰

Bratje so pa preci vu onoj nôči vö poslali i Pavla i Siláša vu Bereo. Šteriva, geto sta tá príšla, šla sta vu správišče Židovsko.

¹¹ Tê pa plemenitêši od Tessaloničáncov, gori so príjali rêč Božo ze vsov gedrnostjov, vsáki dén zbrojávavši písma, či bi se tá tak mela.

¹² Vnôgi záto ž njíh so vervali i pošteni žén Grčki i možôv nej malo.

¹³ Gda so pa zvedili Tessaloničánski Židovje, ka je i vu Berei nazviščávana od Pavla rêč Božá, prišli so i tam nagíbajôči lüdstvo.

¹⁴ Preci so pa teda Pavla vö poslali bratje idti liki k môrji; ali Siláš i Timoteuš sta ostala tam.

¹⁵ Kí so pa Pavla sprevájali, pelali so ga notri do Atene; kí vzévši zapoved k Siláši i k Timoteuši, kâ bi hitro k njemi prišla, vö so šli nazáj.

¹⁶

Gda bi je pa Pavel vu Ateni čakao, zostro se je düh njegov vu njem vidôči, ka je puno mesto zbolvanmi.

¹⁷ Gúčao je záto vu správišči Židovom i tim pobožnim, i na pláci vsáki dén oním, s kejmi se je sreo.

¹⁸ Níki pa z Epicureuški i Štoikuški Filošofušov so se ž njim štükali, i níki so erkli govoréči: ka ščé ete čevkáč praviti? níki pa, tühi dühôv se vídi nazviščávec bidti, ka njim je Jezuša i gori stanenjé nazviščávao.

¹⁹ I popadnovši ga vu Areopaguš so ga pelali govoréči: jeli moremo zvediti, ka je tô za nôvo včenjé, štero gučíš?

²⁰ Ár nikšo tühíno prinášaš vu vüha naša. Ščémo záto znati, ka ščéjo eta bidti.

²¹ (Atenašánci pa vsi, i tam prebívajôči tühenci, v níkom drügom vrêmena tak ne trošijo, liki vu zgovárjanji i poslüšanji kákše novine).

²² Stojéči pa Pavel na srêdi vu Areopagi, velí: možjé Ateneánski, vsegavêč vás naj pobožnêše vídim.

²³ Ár, geto sem prehodjávao i preglédávao pobožnosti vaše, najšao sem i eden oltár, na kom je písano: neznanomi Bôgi. Záto šteroga ví neznate i dönok ga čestíte, toga jas vám nazviščávam.

²⁴ Bôg, kí je stvoro ete svêt i vsa, ká so vu njem, té nébe i zémle Gospôd bodôči, ne prebíva vu z rokami napràvleni cérkváj.

²⁵ Niti se od rôk človeči ne čestí; liki da bi njemi kâ trbelo, geto on dáva vsêm žítek i sapo i vsa.

²⁶ I stvôro je z edne krví ves národ človečánski, naj prebíva na vsem líci zemlé, skončavši naprê zrendelüvana vrêmena, i mejé položivši njihovomi prebívanji.

²⁷ Kâ bi ískali Gospodna; či bi ga kak ošlátali i najšli, ako je gli nej daleč od ni ednoga z nás.

²⁸ Ár vu njem živémo i gíblemo se i jestemo; liki i níki z vaši popêcov so povedali, kâ smo i njegovo plemen.

²⁹ Plemen záto bodôči Bože, nej nám trbej štímati, ka je božánstvo priglíhno k zláti, ali k srebri, ali z meštríjov vö z rêzanomi kamni i z mišlênji človečemi.

³⁰ I teda istina je Bôg prêk po vrêmeni te neznanosti glédao: zdaj pa nazviščáva vsêm lüdém povséd, naj pokôro činíjo.

³¹ Ár je postavo eden tákši dén, v šterom bode sôdo ves ete svêt vu pravici po onom môži, po šterom je zrendelüvao vero dati vsêm, ka ga je zbüdo od mrtvi.

³² Gda bi pa čüli gori stanenjé ti mrtvi, níki so se osméjávali, níki so pa erkli: bomo te poslüšali páli od toga.

³³ I tak je Pavel vö šô od njíh.

³⁴ Níki možjé so se pa k njemi pridrüžili i vervali so; med šterími je bio Dioníziuš Areopagita i žena po iméni Damariš, i drügi ž njimi.

18

¹

Potom pa Pavel vö idôči z Atene, šô je v Korintuš.

² I, gda bi najšao nikoga Židova po iméni Akvilo, z Pontuškoga roda, kí je nej dávno prišao z Vlaškoga orsága, i Priscillo ženo njegovo (záto, ka je zapovedao Klaudiuš Casar vö idti vsêm Židovom z Ríma), šô je k njima.

³ I, da je bio prispodobne meštríje, ostano je pri njima, i delao je; ár je meštríja njihova bila, šatore delati.

⁴ Štükao se je pa vu správišči po vsákoj sobotti, i obládao je Židove i Grke.

⁵ Gda bi pa prišla od Macedonie i Siláš i Timoteuš, stiskávani je v dühi Pavel posvedočüvajôči Židovom, kâ je Kristuš Jezuš.

⁶ Gda bi pa oni prôti stanoli i preklínjali, vö stepé gvant svoj erkôči njim: krv vaša nad glavôv vašov vám naj bode; jas sem čísti; od etec med pogane pojdem.

⁷ I idôči od tistec, prišao je vu hižo nikoga po imeni Justuša, p božnoga človeka, šteroga hiža je pôleg správišča bíla.

⁸ Krisruš pa, vládnik správišča, je vervao Gospodni ze vsov hižov svojov, i vnôgi Korintušáncov slíšavši, vervali so, i okrstili so se.

⁹ Erkao je pa Gospôd po poglédi v noči Pavli: ne boj se; nego gúči, i ne muči.

¹⁰ Ár sem jas z tebom, i nišče ne stáne prôti tebi, kâ bi ti kâ hüdoga včíno; ár jas dosta lüdstva mám vu etom mesti.

¹¹ I bio je edno leto i šést mêsecov tam vučéči med njimi rêč Božo.

¹²

Gda bi pa Gallion namestník bio v Aháii, stanoli so prôti Pavli z ednákim tálom Židovje, i pelali so ga pred sôdnji stolec.

¹³ Govoréči: kâ prôti právdi ete ráta lüdí čestiti Bogá.

¹⁴ Gda bi pa Pavel meo odprêti vüsta, erkao je Gallion k Židovom: da bi bíla kákša nepravičnost, ali hüda prekšenost, ô Židovje! pôleg rázuma bi vás poslühno.

¹⁵ Či je pa pítanje od rêči i iménov i právde vaše, ví samí glédajte k tomi. Ár jas toga sodec neščem bidti.

¹⁶ I odegnao je je od sôdnjega stolca.

¹⁷ Grki so pa popadnoli vsi Sošteneša, správišča vládnika, i bili so ga pred sôdnjim stolcom; ali Gallion je nikaj za tô nej márao.

¹⁸

Pavel pa, gda bi ešče vnogo dní tam ostano vzéo je slobôd od bratov, i odplavao je v Šírio, i ž njim Priscilla i Akvila; obrio si je pa glavô vu Cenkrei, ár je méo oblübo.

¹⁹ Prišao je pa vu Efezuš, i tam njiva je niháo; on pa notri idôči vu správišče, štükao se je z Židovmi.

²⁰ Prosili so ga pa oni, kâ bi več vrêmena pri nji ostano, ali nej je na njé stano.

²¹ Nego je slobôd vzéo od njíh govoréči: potrêbno mi je vsegavêč príšestni svétek v Jerušálemi svetiti; ali pá se povrnem k vám, či de Boža vola. I odíšao je z Efezuša.

²² I pridôči vu Cezário, gori idôči vu Jerušálem, i pozdravivši gmajno, doli je šô vu Antiohio.

²³ I da bi tam nikeliko vrêmena prebívao, potom je vö šô, i obhájao je po rédi Galacie i Frigíe držélo potrdjávajôči vse vučeníke.

²⁴ Níki Židov pa po iméni Apolloš, z leženjá Aleksandriánec, môž lêpoga guča, je prišao vu Efezuš, zmožen bodôči vu písmaj.

²⁵ Té je bio navčeni na pôt Gospodnovo, i bodôči vrêloga dühá gúčao je, i včio je skrblivo ona, štera so od Gospodna, znajôči li samo Ivanov krst.

²⁶ I té je záčao z srčnostjov gúčati vu správišči. Šteroga gda bi čüla Akvila i Priscilla, k sebi sta ga vzelá; i bole sta njemi vö zložila pôt Gospodnovo.

²⁷ Gda bi pa štéo vu Ahajo prêk idti, opômenjeni bratje so písali vučeníkom, ka bi ga gori príjali. Šteri, gda bi tá prišao, hasno je dosta tim vervajôčim po milošči.

²⁸ Ár je močno Židove premágao očivesno kázajôči po písmaj, ka je Jezuš, te obečani Kristuš.

19

¹

Zgôdilo se je pa, gda bi Apolloš bio v Korintuši, prehodo je Pavel z goránje krajíne, i prišao je vu Efezuš, geto da bi níke vučeníke najšao.

² Erkao njim je: jeli ste vzéli Dühá svétoga potom, kak ste záčali vervati? Oni so njemi pa erkli: niti smo nej čüli, jeli je svéti Düh.

³ I erčé njim: na koj ste tak okrstšeni? Oni so pa erkli: na Ivanov krst.

⁴ Erčé pa Pavel: Ivan je istina krsto z krstom pokôre govoréči lüdstvi, kâ bi v tom za njim pridôčem vervali, tô je, vu Kristuš Jezuši.

⁵ Kí so pa eta čüli, okrstšeni so vu Gospon Jezušovom iméni.

⁶ I, gda bi, na njé djáo roké Pavel, prišao je svéti Düh na njé, i gúčali so z jezikmi i proroküvali so.

⁷ Bilô ji je pa vsê prêk okoli dvanájset možôv.

⁸

Notri idôči pa vu správišče srčno je gúčao višše trí mêsece, štükajôči se ž njimí, rátao je je na ona, štera so od králevstva Božega.

⁹ Gda bi se pa níki obtrdili i nebi vervali, hüdô gučéči toj pôti pred vnožinov, odstôpo je od njíh i odlôčo je vučeníke vsak dén se štükajôči vu šôli nikšega Tirannuša.

¹⁰ Tô se je pa godílo više dvê leti tak, da so vsi prebívajôči vu Ážii poslüšali Gospon Jezušovo rêč i Židovje i Grki.

¹¹ I činio je Bôg po rokáj Pavlovi moči nej prôste.

¹² Tak, da so na te nemočne nosili od têla njegovoga facalêge i brsače, i odstôpili so od njíh betegi, i hüdi dühovje so od njíh vö šli.

¹³

Záčali so pa níki okôli hodéči z Židovov vragé zganjajôči, imenüvati nad onimi, kí so hüde dühé meli, Gospon Jezušovo imé govoréči; primárjamo vas na Jezuša, šteroga Pavel predga.

¹⁴ Bilô je pa Šceve Židova, vládnika popovskoga, sedem sinôv, kí so tô delali.

¹⁵ Odgovoréči pa te hüdi düh erčé: Jezuša poznam, i Pavla znám; ví pa što ste?

¹⁶ I spadno je na njé on človek, v kom je te hüdi düh bio, i obládao je je, i môč je vzéo nad njimi tak, dá so nági i oranjeni odbêžali z hiže one.

¹⁷ Tô je pa včinjeno na znánje vsêm, i Židovom i Grkom, prebívajôčim vu Efezuši; i spadno je stráh na vse one, i zvíšeno je Gospon Jezušovo imé.

¹⁸

I vnôgi ti vervajôči so prišli vadlüvajôči i nazviščávajôči djánja svoja.

¹⁹ Vnôgi pa, kí so márna dela činíli, vküp so znosili knige svoje i zéžgali so je pred vsêmi; i zráčúnali so njíh cêno, i nájšli so, ka so valále, pétdesét jezér pênez.

²⁰ Etak je močno rêč Gospodnova rásla i potrdjávala se je.

²¹ Gda bi se pa eta spunila, gori je djáo Pavel vu dühi, ka prêk idôči po Macedonii i Ahaii bode šô v Jerušálem govoréči: kâ potom, gda bom tam, potrêbno mi je i Rim víditi.

²² Poslao je pa vu Macedonio dvá z oni, kí so njemi slüžili, Timoteuša i Erastuša; sám je pa ostano do časa vu Ážii.

²³

Zgôdilo se je pa pôleg vrêmena onoga zburkanje nej málo za volo pôti Gospodnove.

²⁴ Ár níki po iméni Domiter srebrnár, je naprávlao srebrne cérkvi Diáni, i spravo je mešterskim lüpém dobíčka nej malo.

²⁵ Štere vküp správivši i one, kí so okôli tákšega delavci bilí, erčé: možjé, znáte, ka je z etoga dela naš dobíček.

²⁶ Zdaj pa i vídite i čüjete, kâ je ete Pavel nej samo v Efezuši, nego skoro po vsoj Ážii vnogo lüdstva na njé vzéo i odvrno govoréči: kâ so nej Bogovje, kí so z rokami naprávleni.

²⁷ V etom je pa pogübelnost nej samo z našega tála, naj se ne zavrže naša meštrija; nego naj se i te velike Bogíce Diáne cérkev za nikoj ne preštíma, da se i njé velikôča doli potere, štero cêla Ážia i ves svêt čestí.

²⁸ Eta gda bi čüli i puni bi grátali čeméra, kríčali so govoréči: velika je Diána Efezánska.

²⁹ I napunjeno je cêlo mesto z mêšanjem, i sünoli so se z ednákim tálom na oglejüvanja plac, zgrabili so Gájuša i Arištarkuša Macedonske, tiváriše Pavla.

³⁰ Pavel je pa šteo vö idti med lüdi, ali nej so ga püstili vučenícke.

³¹ Níki pa i z poglavníkov Ážie, kí so njemi priátelje bilí, poslali so k njemi, prosili so ga, da bi se nê dáo na oglejüvanja plac.

³² Níki so pa tak, níki so pa etak kríčali. Ár se je smelo lüdstvo, i vékši tál ji je nej znáo, za kákši zrok so vküp prišli.

³³ Z lüdstva so pa naprê potégnoli Aleksandra, šteroga so naprê tiskali Židovje. Aleksander pa kívajôči z rokôv na tihoto, šteo se je zagovárjati pred lüdstvom.

³⁴ Spoznavši pa, ka je Židov, eden glás je včinjeni ze vsê stráni, skoro dvê vöri kričéči: velika je Diána Efezánska.

³⁵ Mestni pisáč pa geto je doli ftišao lüdstvo erčé: možjé Efežánski, što je té človek, kí ne zna, kâ Efežancov mesto slüži velikoj i od Jupitera spádnenjoj Bogíci Diáni?

³⁶ Záto, da prôti tomi nišče nemre gúčati, potrêbno je vám tiho bidti, i nikaj na nágli nej delati.

³⁷ Ár ste pripelali ete možé, kí so ni cérkev gori nej ftrgnoli, niti so nej preklínjali Bogíco vašo.

³⁸ Či záto Domiter i, kí so ž njim, mešterski lüdjé z kim kákšo rêč májo, právde se držíjo, i jeso namestnícke, naj obtôžijo eden drügoga.

³⁹ Či pa kâ od drügoga dugovánja spitávate, vu porednom správišči se naj skonča.

⁴⁰ Ár se bojim, naj se ne obtôžimo za denéšnjega stanenjá volo; geto nikšega zroka nema, z šteroga bi mogli račun dati etoga vküp pribêžanja. I eta erkôči odpüsto je lüdstvo.

20

¹

Po ftišanji pa te hrabuke prizvao je Pavel vučeníke, i geto je slobô, vzéo, vö je šô idôči vu Macedonio.

² Gda bi pa zprehodo one krajíne i opômeno bi je z vnôgimi rečmí, prišao je v Grčki orság.

³ I bio je tam trí mêsece. Gda bi ga pa Židovje zasidjávali, geto je šteo plavati vu Šírio, skončao je v sebi, ka bi se povrno po Macedonii.

⁴ Šô je pa ž njim notri do Ážie Šopater Bereánski, z Tessaloničáncov pa Arištarkuš i Sekunduš, i Gájuš Derbeski i Timoteuš, Ážiánski pa Tihikuš i Trofimuš.

⁵ Eti, da bi naprê šli, čakali so nás vu Troadi.

⁶ Mí smo pa vö plavali po Vüzenski dnévi od Filippe, i prišli smo k njim v Troado na péti dén, gde smo sedem dní bilí.

⁷

Vu ednoj sobotti pa, gda bi se vküp spravili vučenícke na krüha lámanje, predgao njim je Pavel, ár je šteo vö idti drügi dén; i vtégno je rêč notri do pô nôči.

⁸ Bilô je pa poredno lampašov vu zgoránjoj hiži, gde so bilí vküp správleni.

⁹ Sedéči pa níki mladénec, po iméni Evtihuš, na okni, gda bi globoki sen na njega spadno, i gučéči Pavel vnogo, potéženi od sna spadno je od trétjega réda doli, i mrtev je gori vzéti.

¹⁰ Doli idôči pa Pavel, na njega je spadno, i obímo ga je erkôči: ne zburkajte se, ár je düša njegova v njem.

¹¹ Gda bi pa gori šô, i vlomo bi krüh, i koštao bi ga, dugo je gúčao notri do zorje, i tak je potom vö šô.

¹² Pelali so pa toga pojbára živoga, i obéselili so se nej malo.

¹³ Mí pa naprê idôči na ládji, pelali smo se do Aššona, gde smo šteli k sebi vzéti Pavla; ár je tak zrendelüvao, kâ bode on do tisti máo peški šô.

¹⁴ Gda bi se pa k nám privrgao vu Aššoni, k sebi smo ga vzéli i prišli smo vu Mítileno.

¹⁵ I odnut odplavavši, drügi dén smo prišli prôti Hiuši; te drügi dén smo pa priplavali vu Sámuš, i ostanoli smo vu Trogillii, i tak smo te príšestni dén prišli vu Miletum.

¹⁶ Ár je Pavel namêno plavati mímo Efezuša, da bi njemi ne trbelo vrêmena trošiti vu Ážii. Ár je híto, či bi njemi mogôče bilô, kâ bi na Risálski dén vu Jerušálemi bio.

¹⁷

Od Mileta je pa poslao vu Efezuš, i prêk je k sebi zváo te stariše gmajne.

¹⁸ Gda bi pa k njemi prišli, erčé njim: ví znáte od prvoga dnéva, v šterom sem prišao vu Ážio, kak sem bio z vami vsákom vrêmeni.

¹⁹ Slüžéči Gospodni ze vsov poniznostjov i z vnôgimi skuzami i sküšávanjem, štera so na mé prišla od zasidjávanja Židovskoga.

²⁰ Tak, da sem nikaj nej zamüdo hasnovitoga, štero bi vám nê nazvêsto, i včio sem vás očivesno i po hižaj.

²¹ Svedočéči i Židovom i Grkom od k Bôgi pokôre i vere, štera je vu Gospodni našem Jezuši Kristuši.

²² I ovo zdaj jas zvézani vu dühi idem v Jerušálem, neznajôči, ka se mi tam pripetí.

²³ Nego kâ svéti Düh po vsej mêstaj svedôči govoréči, kâ me vézanja i stiskávanja čákajo.

²⁴ Ali nikaj ne máram, ni düša moja mi je nej drága, naj dokončam bežáj moj z radostjov i slüžbo, štero sem vzéo od Gospon Jezuša k svedočánstvi Evangelioma milošče Bože.

²⁵ I zdaj ovo jas znám, kâ več ne bodte vidili obráza mojega vsi vi, med šterimi sem, prêk ídôči, predgao králevstvo Bože.

²⁶ Záto svedôčim vám vu denéšnjem dnévi, kâ sem jas čísti od vse krvi.

²⁷ Ár sem se nej kraj vlêkao, kâ bi vám nê nazvêsto ves tanáč Boži.

²⁸ Pazite záto na sèbe i na vso črêdo, vu šteroj vás je svéti Düh püšpeke postavo, naj paséte cérkev Božo, štero je sebi spravo po lastivnoj krvi.

²⁹ Ár jas znám tô, kâ prído po mojem od vás odhájanji žmetni vucké med vás, kí ne bodo šônali črêdo.

³⁰ I z vás sámi postáno tákši možjé, šteri bodo preobrnjena dugovánja gúčali, naj odvrnéjo vučeníke za sebom.

³¹ Záto vörustüjte i spomínajte se, kâ sem trí lêta noč i dén nej hênjao z skuzami opomínati ednoga vsákoga.

³² I zdaj že preporáčam vás, bratje, Bôgi i rêči milošče njegove, kí je zmožen gori pocimprati i dati vám öročíno med vsêmi i posvečenimi;

³³ Srebra, ali zláta, ali gvanta sem nikoga nej poželo.

³⁴ Ár samí znáte, kâ so potrêbčini mojoj i tisti, kí so z menom bilí, ete moje roké slüžile.

³⁵ Vsa sem vám pokázao; kâ tak delajôči je potrêbno gori vzéti te nemočne, i spomínati se z Gospon Jezušove rêči, kâ je on erkao: bole je bláženo dati, liki vzéti.

³⁶ I, gda bi eta erkao, poklekno je na kôlina svoja, i ze vsêmi onimi je molo.

³⁷ Veliko jôkanje je pa včinjeno vsê; i spadnovši na šinjek Pavlov, küšivali so ga.

³⁸ Razdreséljeni naj bole nad ovov rečjôv, štero je erkao, kâ več ne bodete praj vidililíca mojega. Sprevodili so ga pa vu ládjo.

21

¹

Gda bi se pa zgôdilo, kâ bi mí odplavali, odločeni od njíh, ednáko bêžajôči prišli smo vu Kôš, drügi dén pa vu Roduš, i odnut vu Patero.

² I, gda bi ládjo najšli, idôčo vu Fenício, v njô stôpivši, odplavali smo.

³ Gda bi se pa nám skázao Cipruš, niháli smo ga na lêvoj stráni, i plavali smo vu Šírio i priplavali smo vu Tiruš. Ár je tam mogla odkládati bremen svoje ta ládja.

⁴ I najšli smo vučeníke, i pri njíh smo ostanoli sedem dní; kí so Pavli pravili po Dühi, naj nejde gori v Jerušálem.

⁵ Gda smo pa té dni vö spunili, vö idôči na pôt smo se vzéli, i sprevájali so nás vsi z ženami i z dícôv notri do vodé vö z mesta. I pokleknovši na kôlina pri brôdi molili smo.

⁶ I geto smo eden drügoga pozdravili, stôpili smo vu ládjo; oni so se pa nazáj povrnoli k svojim lastivnim.

⁷ Mí smo pa plavanje doprnášali i od Tíruša smo doli šli vu Ptolemaiš, gde smo pozdravili vučeníke, i ostanoli smo eden dèn pri njíh.

⁸ Drügi dén smo pa mí vö šli, kí smo bili okôli Pavla, i prišli smo vu Cezário; i notri idôči vu hižo Filip Evangelišta (kí je bio z ti sedem), ostanoli smo pri njem.

⁹ Té je pa meo štiri čeri dévojke proroküvajôče.

¹⁰

Gda bi pa mí tam bilí vnogo dní, prišao je níki od Judee prorok po iméni Agabuš.

¹¹ I pridôči k nám, vzeme pojás Pavlov, i zvéže si z njim roké i nogé i erčé: tô právi Düh svéti: možá, šteroga je ete pojás, ga tak bodo vézali v Jerušálemi Židovje, i dájo ga vu roké poganom.

¹² Gda smo pa eta čüli, prosili smo ga i mí i tisti, kí so bilí v tom mesti, kâ bi nej šô v Jerušálem.

¹³ Odgôvoro je pa Pavel: ka činíte, kâ se jôčete i lámlete mi srcé moje? Ár sem jas gotov nej li samo se zvezati dati, nego i mrêti vu Jerušálemi za Gospon Jezušovoga Iména volo.

¹⁴ Gda bi se pa ne dáo narátati, niháli smo ga govoréči: naj bode Boža vola.

¹⁵

Po tê dnévi smo se pa pôbrali, i gori smo šli vu Jerušálem.

¹⁶ Šli so pa z nami i níki vučenícke od Cezárie pelavši sebom, pri kom bi sálašivali, níkoga Mnázona Cipruškoga, stároga vučéníka.

¹⁷ Gda smo pa mí vu Jerušálem prišli, radi so nás prijali bratje.

¹⁸ Te drügi dén je pa Pavel z nami šô k Jakubi, i vsi stariši so tá sprišli.

¹⁹ I pozdravivši je pripovidávao njim je edno po ednom, ka je Bôg včíno med poganmi po njegovoj slüžbi.

²⁰ Oni pa, geto so tô slíšali, díčili so Gospodna, i erkli so njemi: vidiš, brat, keliko jezero židovov je vervajôči, i vsi so gedrni naslednícke právde.

²¹ Povêdano je pa od tébe, kâ odstoplenjé včíš od Môšeša vse one Židove, kí so med poganmi, govorèči: naj ne obrizávajo svoje siní, niti po Môšešovoj návadi ne hodíjo.

²² Záto, ka je? Potrêbno je za istino vsoj vnožini vküp prídti. Ár začüjo, kâ si prišao.

²³ Záto eto včíni, ka ti právimo: mámo štiri možé, kí majo oblübo na sebi.

²⁴ Té vzemi k sebi, posvéti se ž njimi, i troši na njé, naj si obríjejo glavé; i zvêjo vsi, kâ je tô, štero so od tébe čüli, nikaj nej; nego i ti sám tak hodiš, da právdo zdržávaš.

²⁵ Od ti vervajôči poganov smo pa mí písali etakše skontšanje: naj nikaj tákšega ne držíjo, nego naj se varjejo od bolvánom djánoga i krví, i zadávlenoga i práznosti.

²⁶ Teda je Pavel k sebi vzéo možé one, i na drügi dèn se posvetí ž njimi vrét, i notri idôči v cérkev nazviščávao je; kâ so se vö spunili dnévi njihovoga očiščávanja, i nikaj njim nej trbê več; nego naj se gori prinesé za ednoga vsákoga njih áldov.

²⁷ Gda bi se pa ti sedem dnévov melo vö spuniti, zaglednoli so ga od Ážie valon Židovje vu Cérkvi, vküp so zmôtili vse lüdstvo, i vrgli so roké na njega,

²⁸ Kričéči: možjé Izráelski, pomágajte. Eto je tisti človek, kí prôti etomi lüdstvi, i právdi i mesti vse povsud včí. Ešče je pa i Grke notri pripelao vu Cérkev, i oskruno je eto svéto mesto.

²⁹ (Ár so prvle vidili Efezánskoga Trofimuša ž njim vu mesti, šteroga so štímali, kâ ga je Pavel vu Cérkev pripelao).

³⁰ I genolo se je cêlo mesto, i vküp je pribêžalo lüdstvo; i popadnovši Pavla, vlekli so ga vö z Cérkvi; i preci so zaprte dveri.

³¹

Gda bi ga pa šteli vmoriti, gori je šô glás k jezerniki vojské; kâ se je cêli Jerušálem vküp smôto.

³² I preci je k sebi vzéo vitéze i stotnike, i doli je bežao k njim. Oni pa, gda bi vidili jezernika i vitéze hejnjali so biti Pavla.

³³ Teda, geto se je priblížao jezernik, príjao ga je, i zapovedao ga je zvézati z dvöma lancoma, i spitávao ga je, što je, i ka je včíno?

³⁴ Edni so pa tô, ti drügi pa eto kríčali med lüdstvom. Gda bi pa nikaj gvüšnoga ne mogao zvediti od hrabuke, zapovedao ga je med vojsko pelati.

³⁵ Prigôdilo se je pa, gda bi prišao na stube, nešen je od vitézov za volo sile lüdstva.

³⁶ Ár je šlo za njim vnožino lüdstva, kričéče: pogübi ga.

³⁷ Gda bi pa mogao notri pelani bidti med vojsko Pavel, erčé jezerniki: slobodno mi je gúčati kâ k tebi? On pa erčé: znaš grčki?

³⁸ Jeli si nej ti ov Egiptánec, kí si pred têmi dnévi stanenjé včíno i vö si pelao vu püščávo štiri jezero možôv vraženíkov?

³⁹ Erkao je pa Pavel: jas sem istina človek Židov Taršiški nej poslêdnjega mesta Cilicie mestánčar. Prosim te pa, dopüsti mi gúčati k lüdstvi.

⁴⁰ Gda bi njemi pa dopüsto, Pavel stojéči na stubaj kívao je z rokôv lüdstvi. I, gda bi velika tihota včinjena bíla, gúčao je k njim židovski etak govoréči.

22

¹

Možjé bratje i očáki, poslühnite mojega k vám zdaj zagovárjanja reči.

² (Slišavši pa, ka njim Židovski gučí, têm rájše so tiho bilí), i erčé:

³ Jas sem istina Židovski môž, porodjeni vu Taršuši Cilicie; gori zhránjen pa v mesti etom pri nogáj Gamalielovimi vučeni z velikov skrblívostjov pôleg právde očinske vrêli bodôči vu Bôgi, liki ste vi vsi denéšnji dén.

⁴ Ki sem eto pôt preganjao notri do smrti, vézao sem i dávao sem v temnico i možé i žene.

⁵ Liki mi je i víšešnji pop svedok i vse starstvo. Od šteri sem i listí vzéo k bratom, i šô sem vu Damaškuš, ka bi i one, kí so tam bilí, pripelao zvézane vu Jerušálem, da bi se kaštigali.

⁶ Zgôdilo se je pa, gda bi šô ino bi se približávao k Damaškuši, okôli pôldnéva na nágli z nebés zbliščíla se je velika svetlost okôli méne.

⁷ I spadno sem na tla, i čüo sem glás meni govoréči: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš?

⁸ Jas sem pa erkao: što si, Gospodne? I erkao mi je: Jas sem Jezuš te Nazárenski, šteroga tí pregánjaš.

⁹ Kí so pa z menom bilí, svetlost so istina vidili, i prestrašili so se; glása so pa nej čüli, ki mi je gúčao.

¹⁰ Erkao sem pa: ka mi je činiti, Gospodne? Gospôd mi je pa erkao: stani gori, idi v Damaškuš, i tam se ti povêjo vsa, štera so zrendelüvana tebi, naj činíš.

¹¹ Gda bi pa nê vido od díke one svetlosti, za rókô sem pelani od oni, kí so z menom bilí, i prišao sem vu Damaškuš.

¹² Níki Anániáš pa, pobožni človek, šteri je pôleg právde svedôstvo meo od vsê tam prebívajôči Židovov.

¹³ Pridôči k meni, postáne pred menom i erčé meni: Šaul brat, gori glédaj. I jas sem vu onoj vöri gori na njega glédao.

¹⁴ On je pa erkao: Bôg očákov naši te je odébrao, naj spoznaš volo njegovo, i vídiš toga pravičnoga, i čüješ glás z vüst njegovi.

¹⁵ Ár njemi svedok bodeš pri vsê lüdí tistoga, štera si vido i čüo.

¹⁶ I zdaj ka se müdiš? Stani gori, okrsti se i zeperi doli grêhe tvoje zezávajôči na pomôč imé Gospodnovo.

¹⁷ Zgôdilo se je pa, gda sem se povrno v Jerušálem i molo sem vu Cérkvi, včinjen sem vu sasi.

¹⁸ I vido sem ga govoréčega meni: šetüj i hitro idi vö z Jerušálema; ár ne primejo tvojega svedôstva od méne.

¹⁹ I jas sem erkao: Gospodne, oni znajo, kâ sem jas v temnico metao, i bio vu správiščaj one, kí so vu tebi vervali;

²⁰ I, gda je prelejána krv Števana svedoka tvojega, i jas sem tam stáo i privolo sem k smrti njegovoj, i varvao sem gvant oni, kí so ga klali.

²¹ I erkao mi je: idi; ár te jas med pogane daleč pošlem.

²²

Poslüšali so ga pa notri do té rêči, i pozdignoli so glàs svoj govoréči: pogübi z zemlé toga tákšega, ár njemi je nej vrêdno živeti.

²³ Gda bi pa oni kríčali i gvant tá metali, i práh vu zrak lüčali:

²⁴

Zapovedao ga je jezernik pelati med vojsko, erkôči: zbičüvanjem spitávajte ž njega, naj zvêm, za kákši zrok kričíjo tak na njega.

²⁵ Gda bi ga pa zvézali z reménjem, erkao je tam stojéčemi stotniki Pavel: jeli je vám slobodno človeka Rimskoga i ešče nej osodjenoga bíčüvati?

²⁶ Štero gda bi stotnik slišao, šô je i nazvêsto je jezerniki govoréči: vidi, ka ščéš činiti; ár je té človek Rimski?

²⁷ Pridôči pa jezernik erčé njemi: povej mi, či si tí Rimlánec? On pa erčé: kakpa.

²⁸ I odgovorí jezernik: jas sem si za vnoge pêneze tô pörgarstvo spravo. Pavel pa erčé: jas sem se pa i narôdo v njem.

²⁹ Preci so záto odstôpili od njega, kí so ga šteli spitávati. I jezernik se je zbojao, gda je zvedo, ka je Rimlánec, i ka ga je dáo zvézati.

³⁰ Drügi dén pa, gda bi šteo spoznati za gvüšno, ka za koj volo je tóžen od Židovov, odvézao ga je z vezala, i zapovedao je pridti vladnikom popovskim i cêlomi správišči njihovomi; i doli pripelavši Pavla postavo ga je pred njé.

23

¹

Pavel pa ednako na tanáč glédajôči erčé: možjé bratje, jas sem vsákov dobrov düšnovêstjov slüžo Bôgi notri do denéšnjega dnéva.

² Te víšešnji pop pa Anániaš je tim, kí so pôleg njega stáli, zapovedao, naj njemi vüsta vdárijo.

³ Teda njemi erčé Pavel: vdári te Bôg, ti obeljena stêna. I tí sedíš sôdivši mené pôleg právde i prôti právdi me velíš biti?

⁴ Oni pa, kí so kre njega stáli, so erkli: víšešnjega popa Božega psüješ?

⁵ Erčé pa Pavel: nej sem znao, bratje, kâ je víšešnji pop. Ar je písano: poglavníki lüdstva tvojega hüdô ne gúči.

⁶ Znao je pa Pavel, kâ ji je eden tál Sadduceušov, te drügi pa Farizeušov, skríčao je vu tanáči: možjé, bratje, jas sem Farizeuš, Farizeušov sin; za volo vüpanja i gori stanenjá, ti mrtvi se sôdim.

⁷ Gda bi pa eto gúčao, včinjeno je stanenjé med Farizeušmi i Sadduceušmi, i razčesnola se je ta vnožina.

⁸ Ár Sadduceuške právijo, kâ nega gori stanenjá, niti angela, niti dühá; Farizeuške pa obôje svedočijo.

⁹ Včinjeno je pa veliko kríčanje. I gori stanovši písmaznáci stráni Farizeušov, borili so se govoréči: nikšo hüdôbo ne nájdemo vu etom človeki. Či njemi je pa düh gúčao, ali angel; ne bormo se prôti Bôgi.

¹⁰ Gda bi pa veliko stanenjé včinjeno bilô, bojao se je jezernik, naj se ne raztrga Pavel od njíh; zapovedao je vitéžtvi doli idti i popádnoti ga od njíh, i pelati ga med vojsko.

¹¹

V príšestnoj nôči pa pristôpi k njemi Gospôd i erčé: vüpaj se Pavel. Ár, liki si svedočo od mené vu Jerušálemi, tak ti je potrebno i v Rími svedočiti.

¹²

Gda bi pa dén bio, níki Židovje so se vküp spravili i zapriségali so se govoréči: ka ne bodô ni jeli ni pilí te čás, dokeč ne bujjejo Pavla.

¹³ Bilô ji je pa več štirideset, kí so vküp prisegli.

¹⁴ Tê so šli k vládnikom popovskim i k starišim erkôči: mí smo se z prisegov zaprségali, ka te čás nikaj ne koštamo, dokeč ne bujemo Pavla.

¹⁵ Záto ví zdaj gúčte z jezernikom i z tanáčom, naj ga vütro doli pela k vám, liki da bi skrblivêše šteli spoznati od njega; mí pa prvle, liki se približí, gotovi smo ga bujti.

¹⁶ Slíšao je pa sin sestré Pavlove tô zasidjávanje, pridoči i notri idôči med vojsko nazvêsto je Pavli.

¹⁷ Pavel je pa prizvao ednoga stotnikov i erčé: etoga mladénca odpelaj k jezerniki. Ár njemi nikaj má nazvêstiti.

¹⁸ Záto ga je on k sebi vzéo, i pelao ga je k jezerniki i erkao je: te zvézani Pavel me je k sebi dáo prizvati i proso me je, ka bi etoga mladénca pelao k tebi, kí ti nikaj má povedati.

¹⁹ Jezernik ga je pa za rokô príjao i odstôpo je na kraj i opitao ga je: ka je, ka mi máš nazvêstiti?

²⁰ Erkao je pa: Židovje so vküp zložili; ka bodo te prosili, naj vütro vu tanáč doli pripelaš Pavla; liki da bi kâ skrblivêše šteli zvidávati od njega.

²¹ Tí njim záto ne veri. Ár ga zasidjáva žnjih več štiridesét možôv: kí so se zaprségali, ka ne bodo ni jeli, ni pilí; dokeč ga ne bujejo; i zdaj so gotovi čakajôči od tébe odgovor.

²² Jezernik je záto odpüsto toga mladénca i zapovedao njemi je: nikomi vö ne povej; ka si mi eta nazvêsto.

²³

I prizové dvá níkiva stotnikov erčé: pripravte dvejstô vitézov; naj ido do Cezárie i konjenikov sedemdesét i spicarov dvejstô od trétje vöre nôči.

²⁴ I živinče postavte, da gori posadite Pavla, da ga zdravoga pripelajo Felíci poglavári.

²⁵ I napísao je list v eto formo:

²⁶ Klaudiuš Liziaš zmožnomi poglavári Felíci zdrávje želej.

²⁷ Etoga Možá, zgráblenoga od Židovov, gda bi ga že bujti šteli, nad njé idôči z vitézmi sem ga njim vö zrok vzéo; geto sem zvedo kâ je Rimlánec.

²⁸ Šteo sem pa znati zrok, zakaj so ga tôžili: záto sem ga doli pelao vu tanáč njihov.

²⁹ Šteroga sem najšao obtoženoga od njíh právde spitávanja; nikaj pa smrti, ali vôze vrêdnoga bína nemajôčega.

³⁰ Gda bi mi pa povêdano bilô, ka Židovje etoga možá zasidjávajo: k mesti sem ga k tebi poslao i zapovedao sem tožcom; naj, ka prôti njemi májo, pred tebom povêjo. Zdrav bojdi.

³¹ Vitézje záto, kak njim je zrendelüvano bilô, so gorivzéli Pavla i pelali so ga v noči vu Antipatrio.

³² Te drügi dén so pa niháli konjenikom idti ž njim; ti drügi so se povrnoli med vojsko.

³³ Kí notri idôči vu Cezário tá so dáli list poglavári, i postavili so pred njega i Pavla.

³⁴ Poglavár pa gda bi líst prečto i pítao bi ga z štere držéle je; geto je i zvedo, kâ je od Cilície.

³⁵ Erčé: poslühnem te, gda i tožci tvoji sem pridejo. I zapovedao ga je vu Herodešovoj pravdenoj hiži varvati.

24

¹

Po pétom dnévi je pa doli šô víšešnji pop Anániáš z stariši i z nikakšim rêčnikom Tertullušom: kí so se skázali poglavári prôti Pavli.

² Pozváni pa on, záčao ga je Tertulluš tôžiti govoréšci:

³ Da smo vnogo méra po tebi dôbili i dosta dobroga je včinjeno etomi lüdstvi po tvojoj modrôsti, štero mi vsigdár i povsud vsákov hválov vzememo, zmožni Feliks.

⁴ Naj te pa z vnôgim gučom ne držim; prosim te, poslühni nás edno malo pôleg tvoje pravičnosti.

⁵ Ár smo najšli etoga možá, kügo, i nadigávajôčega reberio med vsêmi Židovmi posem svejti i naj prednjêšega Nazareuškoga jeretinstva.

⁶ Kí je i cérkev sküšávao oskrúniti: šteroga smo i zgrabili i pôleg naše právde smo ga šteli sôditi.

⁷ Pridôči pa med nás Líziaš jezernik z velikov sílov ga je nám z naši rôk odpelao.

⁸ I zapovedao je njegovim tožcom idti k tebi: od koga moreš sám, sôdivši ga, od vsê tê spoznati; za šteroga volo ga mi tôžimo.

⁹ Priložili so pa i Židovje govoréči: kâ se eta tak májo.

¹⁰ Odgôvoro je pa Pavel, gda bi njemi poglavár kívao, erkôči: da znám, ka si od vnogo lêt sodec etoga národa postávleni; srčnejše bodem od tej, štera se mené dostájajo, odgovárjao.

¹¹ Moreš i tí znati: ka je nej več dní, kak dvanajseti; kak sem gori šô vu Jerušálem Bogá molit.

¹² I ni vu cérkvi so me nej najšli, ka bi se zkim pregovárjao, ali ka bi vküp bêžanje lüdstva správlao; níti vu správiščaj niti v mesti.

¹³ Niti nemrejo posvedočiti: za šteroga volo me zdaj tôžijo.

¹⁴ Vadlüjem ti pa eto: ka, pôleg te pôti, štero právijo jeretinstvo, tak slüžim očákov Bôgi; da verjem vsêm; štera so písana v právdi i vu prorokaj.

¹⁵ Vüpazen majôči vu Bôgi, štero i oni samí čákajo; ka bode gori stanenjé ti mrtvi i pravični i nepravični.

¹⁶ Vu etom se pa flisam: naj nevraženo düšnovêst mám pred Bogom i lüdmi vsigdár.

¹⁷ Po vnôgi lêtaj sem pa prišao álmoštva činiti národi mojemi i áldüvanja.

¹⁸ Vu šteri so me najšli očiščenoga vu Cérkvi, nej z lüdstvom, niti z hrabukom, níki od Ážie Židovje.

¹⁹ Kí bi mogli pred tebom postánoti i tak mené tôžiti; da bi kâ meli prôti meni.

²⁰ Ali naj eti sami povejjo; či so kâ najšli vu meni nepravičnoga; gda sem stáo préd tanáčom.

²¹ Nego za ete eden glás, šteroga sem kríčao stojéči med njimi: kâ za volo gori stanenjá mrtvi se jas sôdim dnes od vás.

²² Gda bi pa eta Feliks slišao: odvrgao je je na dale bole zvidávajôči od té pôti, govoréči: gda Liziaš jezernik doli príde; spoznam vaša dugovánja.

²³ I zapovedao je stotniki varvati Pavla i meti lejhkôto odpüščenjá, i; naj nikomi ne prepovedáva njegovim lastivnim njemi slüžiti, ali knjemi idti.

²⁴

Po níki dnévi pa pridôči Feliks z Druzillov ženôv svojov, štera je židovkinja bíla, prízvao je Pavla i poslüšao ga je od vere, štera je vu Kristuši.

²⁵ Gda bi pa on pregovárjao od pravice i zdržávanja i sôdbe; štera je pridôča: prestrašo se je Feliks i odgôvoro je: zdaj odídi; gda bom pa priličnêše vrêmen meo, prizovém te.

²⁶ K časi se je pa vüpao, kâ se njemi pênezi dájo od Pavla, naj ga püstí: záto ga je i gostêkrát naprej zváo zgovárjajôči si žnjim.

²⁷ Gda bi se pa dvej leti spunili naslédüvao je vu čésti Feliksa, Porciuš Festuš. I, gda bi šteo miloščo prikázati Židovom Feliks, niháo je Pavla zvézanoga.

25

¹

Festuš záto pridôči vu vladárstvo po trétjem dnévi je gori šô v Jerušálem od Cezárie.

² Skázali se so njemi pa víšešnji pop i ti prednjejši Židovov prôti Pavli, i prosili so ga.

³ Ka bi včíno tô miloščo žnjimi prôti njemi: naj ga pošle vu Jerušálem; da bi ga zaseli i na pôti bujli.

⁴ Ali Festuš je odgôvoro: Pavel se obdrži vu Cezárii; i on sám bode skoro tá odhájao.

⁵ Záto šteri z vás moro, praj, najdo zmenom: i či je kâ vu tom môži krivičnoga, naj ga tôžijo.

⁶ Gda bi se pa med njimi več, liki desét dní, müdio: doli idôči vu Cezário drügi dén sedéči na pítanom stôci zapovedao je Pavla naprej pripelati.

⁷ Šteri gda bi naprej prišao: okoli njega so postanoli od Jerušálema doli pridôči Židovje, vnôge i žmetne bíne naprê prinášavši prôti Pavli; štere so nej mogli posvedočiti.

⁸ Zagovárjajôči sebé Pavel; kâ je ni prôti Židovskoj právdi, niti prôti Cérkvi, niti prôti Casari nikaj nej pregrêšo.

⁹

Festuš je pa šteo Židovom miloščo prikázati, odgovoréči Pavli erčé: ščéš gori idti v Jerušálem i tam se od eti sôditi po meni?

¹⁰ Erčé pa Pavel: pred sodskim stôlcom Casarskim stojim; gde se mi je potrêbno osôditi. Židove sem vnikom nej vrázo; liki i tí tô dobro znáš.

¹¹ Ár, či sem kriv i vrednoga smrti sem kâ včino, ne bránim se mrêti. Či je pa nikaj nej toga, za šteroga volo me eti tôžio: nišče me ne more njim dati. Casara zezávam.

¹² Teda si Festuš zgovárja ztanáčom i odgovorí: Casara si zezávao, k Casari boš šô.

¹³

Po nikeliko dnévi pa Agrippa král i Bernice sta doli šla v Cezário; ka bi pozdravila Festuša.

¹⁴ Gda bi pa vnogo dní bilá tam: Festuš je naprêdjáo králi Pavlovo dugovánje govoréči: níkí môž jeste niháni od Feliksa zvézani.

¹⁵ Za šteroga volo, gda sem v Jerušálemi bio, so se skázali vládnicke popovski, i ti starišši Židovski proséšci prôti njemi právdo.

¹⁶ Šterim sem odgôvoro: kâ je nej šega Rimláncom za koga volo kákšega človeka na smrt datiprvle: liki te obtoženi na zôči má tožce i mesto na zagovor vzeme od krivice.

¹⁷ Záto, gda so oni esi v küp prišli, nikakšega odlášanja sem nej činio; nego drügi dén sem doli seo vu sôdnji stolec i zapovedao sem naprê pripelati toga možá.

¹⁸ Okoli šteroga stojéči tožci, nikši tákši zrok so nej prinesli naprê: kákšega sem štímao.

¹⁹ Nego nikakša spitávanja od svoje lastivne pobožnosti so melí prôti njemi i od nikakšega mrtvoga Jezuša; šteroga je pravo Pavel, ka živé.

²⁰ Jas se pa zadrgávavšiokoli toga spitávanja, erkao sem: či bi šteo idti v Jerušálem i tam se od toga sôditi?

²¹ Gda bi pa Pavel zezávao; naj se drží na Casarovo spoznanje: zapovedao sem ga držati; dokeč ga k Casari pošlem.

²² Agrippa pa k Festuši velí: šteo bi toga človeka i jas čüti. On pa erčê: vütro boš ga čüo.

²³ Záto drügi dén pridôči Agrippa i Bernice z velikov précimbov: i notri idôči vu poslüšávnico i z jezernikmi i z možmì naj znamenitêšimi toga mesta; i na zapovid Festušovo pripelan je Pavel.

²⁴ I velí Festuš: Agrippa král i vsi možjé, ki ste z nami eti: vídite toga, od šteroga me je vsa vnožina Židovov prosila i vu Jerušálemi i eti kričéča; ká njemi je nej potrêbno več živeti.

²⁵ Jas pa, gda bi nikaj ne najšao, ka bi kâ smrti vrêdnoga on včíno i on sám je zezávao Casara, tak sem sôdo; ka ga k Casari pošlem.

²⁶ Od šteroga, ka mi je gvüšnoga písati gospodni, nemam. Záto sem ga pripelao pred vás, i naj bole pred tébe, Agrippa král: da se spíta, i jas tüdi mám kâ písati.

²⁷ Ár se meni nespametno zdí poslati zvézanoga, i prôti njemi zroke ne oznaniti.

26

¹

Agrippa pa erčé Pavli: dopüščeno ti je, naj sám za sébe gučíš. Teda Pavel vtégnovši rokô etak se je zagovárjo.

² Od vsega toga, za šteroga volo se tôžim od Židovov, Agrippa král, za bláženoga se držim: ka se mi je dnes pred tebom potrêbno zagovárjati.

³ Naj bole záto, ka znaš vse Židovske i návade i spitávanja. Prosim te tak; trplivo me poslüšaj.

⁴ Žítek istina moje mladosti, kákši je bio od začétka med mojim národom vu Jerušálemi, znájo vsi Židovje.

⁵ Liki kí so me ešče prvle zdávnja poznali (čiščéjo svedočiti) kâ sem pôleg naj trdnêšega réda našega vadlüvanja zívo, kak Farizeuš.

⁶ I zdaj za volo vüpanja obečanja, štero je včinjeno očákom od Bogá, stojim eti pod sôdbo vrženi.

⁷ K šteromi vüpanji ka prído: dvanájsetera pokolênja naša, neprestanoma nôč i dén Bôgi slüžéča, se vüpajo. Za etoga vüpanja volo se tôžim, Agrippa král, od Židovov.

⁸ Ka? jeli za nevervano delo se sôdi pri vas: či Bôg mrtve zbüdjáva?

⁹ Ja sem istina mêno pri sebi: ka mi prôti iméni Jezuša Nazarenskoga vnôga trbê činiti.

¹⁰ Štero sem i činio vu Jerušálemi: i vnôge ti svéti sem jas vu temnico zápro, geto sem od vládnikov popovski oblást vzéo; i gda bi se meli bujti, i jas sem pravo na njé šentencio.

¹¹ I po vsej správiščaj gôstokràt sem je kaštigao i priprávlao sem je preklinjati: i jáko sem besno na njé pregánjajôči je notri do slêdnji mêst.

¹² V kom sem šô i vu Damaškuš z oblástjov i z slobočinov od víšešnji popov vzétov.

¹³ Opôdné pa na pôti vido sem, ô král! ka me je z nebés od svetlosti sunca vékša svetlost okôli vzéla, i one; kí so z menom šli.

¹⁴ Gda bi pa mí vsi doli spadnoli na zemlo; čüo sem glás meni govoréči i erkôči z židovskim jezikom: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš? žmetno je tebi prôti spici brsati.

¹⁵ Jas sem pa erkao: što si, Gospodne? On je pa erkao: jas sem Jezuš; šteroga tí pregánjaš.

¹⁶ Ali stani gori i stôpi na nogé tvoje. Ár za toga volo sem se ti zkázao: ka te včinim slüžbeníka i svedoka i oni, štera si vido, i oni, štera se ti pokážejo.

¹⁷ Ár te vö oslobodim z etoga lüdstva i z poganov, med štere te zdaj pošílam.

¹⁸ Naj njim odpréš oči njihove; da se povrnéjo od kmice vu svetlost, i z oblásti šatanove k Bôgi, i vzemejo odpüščanje grêhov i öročino med posvečenimi po veri štera je vu meni.

¹⁹ Záto, Agrippa král, nej sem bio neveren nebeskomi vidênji.

²⁰ Nego v Damaškuši bodôčim oprvič i v Jerušálemi i po vsoj krajini Judee, potom i poganom sem nazviščávao: ka bi pokôro činíli i povrnoli bi se k Bôgi vrêdna pokôre dela činéči.

²¹ Za tê volo so mešteli Židovje, popádjenoga vu Cérkvi, svojmi rokami vmoriti.

²² Ali pomôč sem dôbo od Bogá i notri do etoga dnéva stojim, svedôstvo činéči málomi i velikomi nikaj zvün toga nej govoréči, štera so i prorocke i Môšeš gúčali; ka májo bidti.

²³ Ka je Kristuš mogao trpeti i prvi z gori stanenjá mrtvi svetlost nazviščàvati etomi lüdstvi i poganom.

²⁴

Gda bi pa eta na svoje zagovárjanje gúčao: Festuš z velikim glásom velí: blázníš Pavel, vnôga písma te na bláznost obráčajo.

²⁵ On pa erčé: ne bláznim, zmožni Festuš; nego istine i trêznosti reči gučim.

²⁶ Ár zná od tê král; pred šterim i srčno gučim. Ár, ka bi kâ toga skritoga bilô pred njim, ne verjem: ár je tô nej v kôti včinjeno.

²⁷ Verješ král Agrippa prorokom? Znám, ka verješ.

²⁸

Agrippa pa erčé Pavli: malo, ka me na njé ne vzemeš; naj krstšenik bodem.

²⁹ Pavel pa erčé: želêm od Bogá i vu malom i vu vnogom nej li samo tebé, nego i vse poslüšajôče mené dnes tákše bidti; kakši sem i jas, zvün etoga vezala.

³⁰ I gda bi on eta erkao: gori je stano král i poglavár i Bernice i kí so ž njimi sédeli.

³¹ I na strán so se obrnoli gúčali so si med sebom govoréči: ete človik je nikaj smrti ali vôze vrêdnoga nej včíno.

³² Agrippa pa Festuš erčé: té človik bi se mogao odpistiti; da bi ne zezávao Casara.

27

¹

Gda bi pa osodjeno bilô; naj mi v Vlaški orság plavamo; dáli so i Pavla i níke drüge vôznikestotniki, poiméni Juliuši, z Casarovoga šerega.

² Idôči pa na ládjo Adramittinsko, ka bi kre mêst Ažie plavali: püstili smo se bôdoči z nami Aristarhuš Macedonski z Tessalonike valon.

³ Drügi dén smo se pa pripelali vu Šidon. I Júliuš človêstvo zkázavši Pavli dopüsto njemi je; ka bi šô k priátelom za volo zadoblenjá stroška.

⁴ I odnut smo se püstili i odplavali smo pôleg Cipruša záto, ka so nám vötrovje prôti bilí.

⁵ I tak ono môrje, štero je kre Cílicie i Pamfílie, preplavavši, prišli smo vu Míro mesto Lizie.

⁶ I tam je najšao stotnik edno ládjo Aleksandriánsko plavajôčo v Vlaški orság djáo nás je v njô.

⁷ Gda bi pa vnogo dní müdno plavali, i komaj bi prišli k Kníduši, ár nam je bráno vöter, plavali smo pod Kretov pôleg Šalmone.

⁸ I komaj jo preplavavši prišli smo vu mesto níko, štero se zové Dober brod; šteromi je blüzi bilô mesto Lazea.

⁹

Gda bi pa poredno vrêmena prêšlo i plavanje je tüdi kvárno bilô záto; ka je i post prêšao: opomínao je je Pavel.

¹⁰ Njim govoréči: možjé, vidim, kâ z škodom i z velikim kvárom nej li samo bremena i ládje, nego i našega žítka bode eto plavanje.

¹¹ Stotnik je pa več vervao ládje ravnáči, i gospodári, liki tomi, ka je Pavel pravo.

¹² Neprílični pa brod bodôči na zimski stánek, vékši tál ji je tak tanáčivalo: ka bi se i odnut püstili; či bi tak mogli pridôči vu Fenício, tam prezímati; štera je brod Krete gledéči k podnévi i k večéri.

¹³ Gda bi pa jüg píhao: štímali so, ka bodo v goridjánji srečni, püstivši se od Assona odplavali so mímo Krete.

¹⁴ Potom pa nej dúgo zdr’u se je pôleg njé jáko silni vöter, šteri se zové Euroklidon.

¹⁵ Gda bi se pa vnesla ládja i prôti vötri bi nê mogla státi: püstili smo jo i nosili se semo tamo.

¹⁶ Geto smo pa pod níki záton pribêžali, kí se zové Klauda; komaj smo obdržali čún.

¹⁷ Šteroga so gori potégnoli sebi na pomôč, gda so podpašüvali ládjo; i bojéči se, naj se na pêsečno mesto ne namêrijo, raspüstili so vötrnice, i tak so se nosili.

¹⁸ Gda bi se pa jáko od slápa gonili: drügi dén so to lagojêšo náklado vö zlüčali.

¹⁹ I trétji dén smo pá svojimi rokami posôdo ládje vö zmetali.

²⁰ Gda bi se pa ni sunce ni zvêzde ne zkázale vnogo dní i vihér bi nej máli postanjüvao: vse vüpanje je totá bilô od našega zdržávanja.

²¹ I, geto je dosta strádanja bilô, teda stojéči Pavel nasrêdi med njimi erčé: ô možjé, potrêbno je bilô istina mené bôgati, i nej kraj idti od Krete, i dobiti škodo eto i kvár.

²² I zdaj, opomínam vás, dobre vôle bojdte: ár ni ednoga žítek ne prêde; nego li ládja.

²³ Ár je pristôpo k meni eto nôč angel Boži; šteroga sem i šteromi slüžim.

²⁴ Govoréči: ne boj se Pavel. Pred Casara ti je potrêbno postánoti; i ovo darüvao ti je Bôg vse; kí z tebom plavajo.

²⁵ Záto dobre vôle bojdte, ô možjé: ár verjem Bôgi, ka tak bode; liki mi je povêdano.

²⁶ Vu nikši záton se pa mámo vö vržti.

²⁷ Gda bi pa štirínájseta nôč bíla, kak smo se semo tamo nosili na Adriánskom môrji: okoli pô nôči so štímali ládjarje, ka se njim približáva nikša držéla.

²⁸ I püstili so olôvnico i najšli so: ka je môrje dvajseti klaftrov globoko bilô: i malo dale idôči pá so püstili olôvnico i najšli so petnájset klaftrov.

²⁹ Bojéči se pa, da bi se kak na kamena mêsta nê namerili, z répa so štiri kotve vö vrgli želejjôči, da bi dén bio.

³⁰

Gda bi pa ládjarje šteli odbêžati z ládje i püstili bi čun vu môrje pod tákšim obrázom; liki da bi šteli kotve z prêdnjega tála vö ftegüvati.

³¹ Erčé Pavel stotniki i vitézom: či eti ne ostáno vládji; ví se zdržati nemerte.

³² Teda so vitézje odsekali vajati ešuna: i niháli so ga, da je vö spadno.

³³ Dokeč se je pa denílo: opomínao je Pavel vse; ka bi hráno vzéli, erkôči; dnes je štirinájseti dén, kak ste čákajôči trêzni ostanoli, i nikaj ste nej k sebi vzéli.

³⁴ Záto opominam vás; vzemte si hráno. Ár tô bode vám kvašemi zdržávanji; ár ni eden vlás vám z gláve ne spádne.

³⁵ Gda bi pa eta erkao: vzéo je krüh i hválo je dáo Bôgi pred vsêmi i vlomivši ga záčao je jesti.

³⁶ Srčni pa včinjeni vsi i oni so ksebi vzéli hráno.

³⁷ Bilô nás je pa vsej na ládji dvêstô sedemdesét i šést düš.

³⁸ Nasičeni pa z hránov zlêhkotili so ládjo, geto so vö sipali silje vu môrje.

³⁹ Gda bi pa dén grátao: zemlo so nej poznali; níka nároča so pa na pamet vzéli, štera so brod mela; na šteroga so šteli, či mogôče bilô, vö zegnati ládjo.

⁴⁰ I kotve so okôli vö strgali i püstili so se vu môrje raspüstivši takájše vajati ravnanja i pozdignovši vötrnico k vötri, držali so se k brodi.

⁴¹ Gda bi se pa namerili na mesto dvôjega môrja: zavdarili so ládjo na pečino. I gôbec istina, kak je vézno, ostano je tak; da se je ni geno nej; rép se je pa raspüščávao od sile válov.

⁴² Vitézov tanáč je pa bio: ka bi vôznike spokklali; da bi šteri, vö priplavavši, ne odbêžao.

⁴³ Stotnik je pa šteo obdržati Pavla: záto njim je prepovedao té tanáč doprnesti. I zapovedao je, tistim; kí morejo plavati: ka bi se v môrje püstili naj prvle i vö bi plavali na zemlo.

⁴⁴ I ti drügi kí na deskáj, kí pa na kákšem táli od ládje ftrgnjenom. I tak je včinjeno: da so vsi zdravi na zemlo prišli.

28

¹

I geto so etak zdržáni: teda so spoznali; ka se Melita zové te záton.

² Barbaruške so pa nej malo človêstva meli k nám. Ár so naložili ogen, i gori so nás vse príjali za volo deždža, kí je na nás prišao i za volo mraza.

³ Gda bi pa Pavel dosta rožja vküp spôbrao i na ogen djáo: edna vipera od toplôče vö idôča zgrábila se je rôke njegove.

⁴ Kak so pa barbaruške vidili viséčo tô stvár z roké njegove: pravili so eden drügomi: kakpa liki lüdomorec je ete človik, koga zdržanoga z môrja zadomeščávanje živeti ne nihá.

⁵ On je pa doli stepao to stvár vu ogen: i nikaj se njemi je nej zgôdilo hüdoga.

⁶ Oni so pa čakali: ka otečé, ali tá spádne i náglo merjé. Gda bi pa dugo čakali i vidili bi, ka se njemi nikaj hüdoga ne pripeti: premênili so se v pámeti i erkli so, ka je on Bôg.

⁷ Okôli onoga mesta so pa bilí marofje toga prednjêšega etoga zátona po iméni Publiuša: kí nás je gori príjao i trí dní nás je po priátelskom držao.

⁸ Prigôdilo se je pa: da bi oča Publiušov ležao tréšlike i grížo majôči. K šteromi Pavel notri idôči i moléči geto je na njega položo roké svoje, zvráčo ga je.

⁹ Štero gda bi se zgôdilo: i ti drügi, kí so nemočni bilí vu zátoni pristôpili so ino so ozdravili.

¹⁰ Kí so z vnôgim poštenjom nás poštüvali, i odhájajôčim so nám nadêvali na ládjo ta potrêbna.

¹¹

Po trí mêseci smo pa odplavali na ednoj Aleksandriánskoj ládji prezímajôčoj v tom zátoni, štere cimer je bio Dvojčeti.

¹² I pridôči vu Sirakúšo ostanoli smo tam trí dní.

¹³ Odkud okôli plavavši prišli smo v Regium: i, da bi eden cêli dén jüg píhao, drügi dén smo prišli vu Puteole.

¹⁴ Gde smo najšli brate, šteri so nás prosili, ka bi sedem dní tam ostanoli: i tak smo v Rim prišli.

¹⁵ I odnut bratje, gda bi od nás čüli, vö so prišli prôti nám notri do Appiušovoga placa i k trém krčmám: štere geto je Pavel vido, hválo je dáo Bôgi, i vzéo je srčnost.

¹⁶ Gda smo pa prišli v Rim: stotnik je krokám dáo vitézov poglavníki vôznike. Pavli je pa dopüščeno: ka bi od sebe ostano zednim vitézom, kí bi ga strážo.

¹⁷

Zgôdilo se je pa po trétjem dnévi: vküp je zézvao Pavel one, kí so prednjêši bilì med Židovmi. Gda bi pa vküp sprišli; erčé njim: možjé bratje, či gli sem jas nikaj nej včíno prôti lüdstvi našemi, ali očinskim návadam; dönok sem rob z Jerušálema dáni vu Rimláncov roké.

¹⁸ Šteri, gda so me sôdili, šteli so me odpistiti záto, ka je nikšega smrti vrêdnoga zroka v meni nej bilô.

¹⁹ Ali gda bi prôti gúčali Židovje: prisilili so me zezávati Casara, nej; liki da bi kâ meo, za koj bi moj národ tôžo.

²⁰ Za šteroga zroka volo sem vás prízvao: da bi vás vido i z vami gúčao. Ár za volo vüpanja Izraelskoga sem z etimi láncmi zvézani.

²¹ Oni so njemi pa erkli: mí smo ni písanja od tébe nej vzéli od Judee; niti pridôči što bratov je kâ nazvêsto, ali pravo od tébe hüdoga.

²² Za vrêdno pa držímo od tébe čüti; kákše si pámeti? Ár nám je na zvánje dáno od toga jeretinstva: ka se njemi povsud prôti právi.

²³ Odlôčili so njemi pa eden dén, na šteri dén ji je potomtoga vnogo k njemi prišlo na stán: kim je razdêvao svedočéči králevstvo Bože i rátavši je na ona, štera so okoli Jezuša, i z Môšeša i prorokov, odzránja notri do večéra.

²⁴ I níki so na njé stanoli, ka je pravo; níki so pa nej vervali.

²⁵ Gda bi se pa nê zglíhali med sebom; razíšli so: geto je Pavel eto edno rêč erkao, ka je dobro S. Düh gúčao po Ežaiáši proroki k našim očákom.

²⁶ Govoréči: idi k etomi lüdstvi i povej; poslüšajôči poslüšali bodete i ne bodte razmeli, i gledôč glédali bodete i ne bodte vidili.

²⁷ Ár je potüčeno srce etoga lüdstva i z vühami žmetno poslüšajo i oči svoje so vküp stisnoli; naj kak ne vídijo z očmí i z vühami ne slíšijo i z srcom razmijo i povrnéjo se i zvráčim je.

²⁸ Zàto na znánje vám bojdi: ka je poganom poslano zveličánstvo Bože i oni bodo poslüšali.

²⁹ I, gda bi on eta erkao, odíšli so Židovje i dosta so se med sebom štükali.

³⁰ Ostano je pa Pavel dvej cêli leti na svojem lastivnom najétom mesti; i k sebi je príjao vse, kí so k njemi notri šli.

³¹ Predgajôči králevstvo Bože i vučéči ona: štera so od Gospon Jezuš Kristuša zevsov srečnostjov brezi prepovesti.