1

¹

Da so si vnôgi k rokám vzéli v réd spraviti prepovidánje oni dêl, od šteri smo gvüšni.

² Liki so nám naprê dáli, kí so od začétka svojmi očmí vídili i slugi bilí te Rêči.

³ Vidilo se je i meni, kí sem vsa od začétka skrblivo vö zgrüntao, zrédom tebi písati, zmožni Teofiluš;

⁴ Naj spoznaš gvüšnost návuka, od šteroga si vučeni bio.

⁵

Bio je vu vrêmeni Herodeša, krála Judee, níki pop, po iméni Zakariáš, zréda Abiášovoga, i žena njegova z Áronovi čéri, i imé njé je bilô Ožébet.

⁶ Bilá sta pa pravična obá pred Bôgom hodéča vu vsê zapôvedáj i pravicaj Gospodnovi nepokárana.

⁷ I nej sta mela decé, ár je Ožébet bíla nerodna, i obá sta bilá stara vu dnévi svoji.

⁸ Prigôdilo se je pa, gda bi vu popovskoj slüžbi bio Zakariáš vu rédi vrêmena svojega, pred Bôgom.

⁹ Pôleg šegé popovstva na njega je prišao réd, ka bi kadio; notri idôči vu Cérkev Gospodnovo.

¹⁰ I vsa vnožina lüdstva je bila moléča vinê vu vöri dišéčega áldova.

¹¹ Skázao se je pa njemi angel Gospodnov stojéči z dêsne stráni oltára dišéčega áldova.

¹² I zburkao se je Zakariáš vidôči angela, i stráh je spadno na njega.

¹³ Erčé pa njemi angel: neboj se Zakariáš, ár je poslühnjena molítev tvoja; i žena tvoja Ožébet porodí siná tebi, i zvao boš imé njegovo Ivan.

¹⁴ I méo boš radost i veseljé, i vnôgi se bodo nad njegovim rodstvom radüvali.

¹⁵ Ár bode veliki pred Gospodnom; i vína i zapojétja ne bode pio, i svétim Dühom se napuni ešče vu utrobi materé svoje.

¹⁶ I vnôge z sinôv Izraelski obrné k njihovomi Gospodni Bôgi.

¹⁷ I on bode naprê šô pred njim vu Dühi i môči Eliášovoj, naj obrné srcá očév k sinom, i neokorne k s pametnosti ti pravični, priprávlati Gospodni lüdstvo gotovo.

¹⁸ I erčé Zakariáš k angeli: z koj tô spoznam? Ár sem jas star i žena moja je obstárala vu dnévi svoji.

¹⁹ I odgovoréči angel erčé njemi: jas sem Gábriel, ki stojim pred licom Božim, i poslani sem k tebi, naj ti eta povêm i nazvêstim.

²⁰ I ovo bodeš nêmi, i ne boš mogao gúčati notri do onoga dnéva, v šterom se zgodíjo eta; záto, kâ si nej vervao rêči mojoj, štera se spuni vu vrêmeni svojem.

²¹ I lüdstvo je čakalo Zakariáša; i čüdivalo se je, kâ se tak dugo müdí vu cérkvi.

²² Vö idôči pa nej je mogao njim gúčati; i spoznali so, kâ je zkázanje vido vu cérkvi; i kívao je njim, i ostano je nêmi.

²³ I zgôdilo se je, da bi se spunili dnévi slüženja njegovoga, odíšao je vu hižo svojo.

²⁴ Po eti dnévi pa poprijéla je Ožébet žena njegova, i skríla se je pét mêsecov govoréča:

²⁵ Da mi je tak včíno Gospôd vu dnévi, v šteri me je prigledno, da bi odevzéo špot moj med lüdmí.

²⁶

Vu šéstom mêseci pa poslan je angel Gábriel od Bôgá vu mesto Galilee, komi je imé Názaret.

²⁷ K ednoj devici zaročenoj môži, komi je imé Jožef, z hiže Dávidove; imé pa te device je Mária.

²⁸ I notri idôči angel k njê erčé: zdrava bojdi, štera si miloščo dobíla, Gospôd je z tebom; blážena si tí med ženámi.

²⁹ Ona pa vidôča, zburkala se je nad njegovov rečjov, i premišlávala si je, kákši bi tô poklon bio?

³⁰ I erčé ji angel: neboj se Mária, ár si miloščo najšla pri Bôgi.

³¹ I ovo poprijéš vu utrobi, i porodíš Siná, i zvála boš imé njegovo JEZUŠ.

³² Té bode veliki, i Sin toga Víšešnjega se bode zváo; i dá njemi Gospodin Bôg stolec Dávida očé njegovoga.

³³ I bode kralüvao nad hižov Jákobovov na vekke, i králevstva njegovoga nebode konec.

³⁴ Erčé pa Mária angeli: kakda bode tô, geto možá ne poznam?

³⁵ I odgovoréči angel erčé njê: Düh svéti príde na tébe, i môč toga Višešnjega te obsénca; záto i to porodjeno svéto se zvalô bode Sin Boži.

³⁶ I ovo Ožébet, rodbina tvoja, i ona je poprijéla siná vu utrobi svojoj: i ete je mêsec šésti one, štera se je zvála nerodna.

³⁷ Ár je nej nemogôča pri Bôgi ni edna rêč.

³⁸ Erčé pa Mária: ovo, slüžbenica Gospodnova, naj mi bode pôleg rêči tvoje. I odíšao je od njé angel.

³⁹

Gori pa stanovši Mária vu dnévi oni, šla je vu brežno krajino z hitênjem vu mesto Judee.

⁴⁰ I notri je šla vu hižo Zakariášovo, i poklonila se je Ožébeti.

⁴¹ I zgôdilo se je, kak je čüla Ožébet poklon Márie, skočilo je to dête vu njê utrobi, i napunjena je z Dühom svétim Ožébet.

⁴² I zkríčala je zvelikim glásom ino erkla: blážena si ti med žénámi, i blážen je sád utrobe tvoje.

⁴³ I odkud je memi tô, naj k meni príde mati Gospodna mojega?

⁴⁴ Ár ovo, kak je včinjen glás poklona tvojega vu moji vühaj skočilo je od veseljá to dête vu utrobi mojoj.

⁴⁵ I blážena, štera je vervala; ár se spunijo vsa, štera so povêdana njê od Gospodna.

⁴⁶ I erčé Mária: zvišáva düša moja Gospodna.

⁴⁷ I veseli se düh moj vu Bôgi zveličiteli mojem.

⁴⁸ Ár se je zgledno na poniznost slüžbenice svoje. Ár ovo od eti mao bláženo me bodo pravili vsi národje.

⁴⁹ Ár je včíno meni velika; kí je zmožen i svéto je imé njegovo.

⁵⁰ I milošča njegova do národa národov, ki se ga bojijo.

⁵¹ Včíno je môč vu rami svojoj; razegno je te gizdave z mišlênjem srcá njihovoga.

⁵² Doli je potégno te zmožne z stôlcov, i zviso je te ponízne.

⁵³ Te lačne je napuno z dobrim, i bogáce je odpüsto prázne.

⁵⁴ Príjao je Izraela slugo svojega, da bi se spômeno smilenosti.

⁵⁵ (Liki je gúčao k našim očákom Abrahámi i semeni njegovomi) na vekke.

⁵⁶ Ostála je pa Mária ž njov, liki tri mêsece, í povrnôla se je nazáj vu hižo svojo.

⁵⁷

Spunilo se je pa vrêmen Ožébete, da bi rodíla; i porodíla je siná.

⁵⁸ I čüli so sôsidje i rodbina njé, kâ je zviso Gospôd smilenost svojo ž njôv, i radüvali so se ž njôv.

⁵⁹ I zgôdilo se je vu ôsmom dnévi, prišli so obrizávat tó dête, i zváli so je z iménom očé njegovoga Zakariáša.

⁶⁰ I odgovoréča mati njegova erčé: z nikakšim tálom nej; nego Ivan se bode zváo.

⁶¹ I erčéjo njê: nikoga nega med tvojov rodbinov, kí bi se z têm iménom zváo.

⁶² Kívali so pa oči njegovomi, kak bi ga šteo zvati.

⁶³ I proséči táblico písao je govoréči: Ivan je imé njegovo. I čüdivali so se vsi.

⁶⁴ Odprla so se pa vüsta njegova preci, i jezik njegov, i gúčao je blagoslávlajôči Bogá.

⁶⁵ I prišao je na vse stráh, kí so okoli njegove hiže prebívali; i vu vsoj brežnoj Judei razglášene so ete rečí.

⁶⁶ I vsi, kí so čüli eta, djáli so je vu srcé svoje govoréči: kakoli bode z toga deteta? I rôka Gospodnova je bíla ž njim.

⁶⁷ I Zakariáš oča njegov napunjen je z Dühom svétim, i proroküvao je govoréči:

⁶⁸ Bláženi je Gospodin Bôg Izraela, ár se je zgledno i včino je odküplênje lüdstvi svojemi.

⁶⁹ I zvíso je rôg zveličanja našega vu hiži Dávida slugo svojega.

⁷⁰ Liki je gúčo po vüstaj ti svéti prorokôv svoji od veke.

⁷¹ Da bi nás oslôbodo od nepriátelov naši, i z rôke vsê oni, kí nás odürjávajo.

⁷² Da bi smilenost včino z očákmi našími, i spômeno bi se z svojega svétoga zákona.

⁷³ Z prísege, štero je priségno Abrahámi oči našemi, kâ nám dá.

⁷⁴ Nâ brezi strahá, oslobodjeni z rôke nepriátelov naši, slüžimo njemi.

⁷⁵ Vu svestvi i vu pravici pred njim vse dni žitka našega.

⁷⁶ I tí dête, bodeš se prorok toga Víšešnjega zvalô. Ár boš naprê hodo pred lícom Gospodna, naj priprávlaš poti njegove.

⁷⁷ I dáš spoznanje zveličanja lüdstvi njegovomi na odpüčanje grêhov njihovi.

⁷⁸ Za volo smilenosti Bogá našega, v šteroj je nás prigledno z hoda z visikosti.

⁷⁹ Naj se skáže onim, kí so vu kmici i v senci smrti sedéči i ravna nogé naše na pôt méra.

⁸⁰ To dête je pa raslo, i krêpilo se je v dühi, i bilô je vu püstinaj notri do dnévov skázanja svojega vu Izraeli.

2

¹

Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, zíšla je zapoved od Auguštuš Casara, da bi se spísao ves Svêt.

² (Eto spišüvanje je prvle včinjeno bilô, liki je Šírie poglavár bio Cireniuš).

³ I šli so vsi, da bi se zapísali, vsáki vu lastivno mesto.

⁴ Gori je pa šô i Jožef od Galilee z mesta Názareta v Judeo, vu mesto Dávidovo, štero se zové Betlehem, (ár je i on bio z hiže i žlajhte Dávidove).

⁵ Ka bi se zapísao z Máriov sebi zaročenov ženôv, štera je noséča bíla.

⁶ Prigôdilo se je pa, gda bi oneva tam bilá, spunili so se dnévi, v šteri bi ona rodíla.

⁷ I porodíla je Siná svojega prvorodjenoga, i povíla ga je v plenice i položila ga je v jasli záto, kâ so nej meli mesta vu oštaríji.

⁸ I bilí so pastérje vu držéli onoj na pôli verustüvajôči i strážo držéči v noči nad črêdov svojov.

⁹ I ovo angel Gospodnov je pristôpo k njim, i díka Gospodnova je je okôli vzéla; i zbojali so se z velikov bojaznostjov.

¹⁰ I erčé njim angel: ne bojte se, ár ovo nazveščávam vám veliko radost, štera bode vsemi lüdstvi.

¹¹ Ár se je narôdo vám dnes Zveličitel, ki je Gospon Kristuš vu Dávidovom mesti.

¹² I tô je vám znamênje: nájdete dête v plenice povito, položeno vu jasli.

¹³ I na nágli postáne z angelom vnožino vojské nebeske hvaléče Bogá i govoréče:

¹⁴ Díka na visini Bôgi, i na zemli mér, vu lüdi pa dopádnenjé.

¹⁵ I prigôdilo se je, da bi odišli od njih vu nebésa angelje, ti lüdjé pastérje so erkli eden drügomi: pojdmo tak do Betlehema, i poglednimo to zgojeno rêč, štero nám je Gospôd oznano.

¹⁶ I šli so gerdno, i najšli so Mário, i Jožefa i tó dête, položeno vu jaslaj.

¹⁷ Vidôči pa, razglásili so té reči, štere so njim povêdane od deteta.

¹⁸ I vsi, kí so čüli, čüdivali so se nad onim, štera so njim povêdana od pastérov.

¹⁹ Mária je pa zdržála vse ete rečí premetávajôča njé vu srci svojem.

²⁰ I povrnoli so se pastérje dičéči i hvaléči Bogá za vsa, štera so čüli, i vidili, liki je njim povêdano bilô.

²¹ I gda bi se spunilo osem dnévov, ka bi se obrezalo tó dête, zváno je imé njegovo Jezuš, liki je zváno od angela prvle, kak se je popríjalo vu utrobi.

²²

I gda bi se spunili dnévi njé očiščávanja pôleg právde Môšešove, gori so ga pelali vu Jerušálem, da bi ga postavili pred Gospodna.

²³ (Likí je pisano vu právdi Gospodnovoj, kâ vsáki samec, kí odpré utrobo, svéti Gospodna bode zváni.)

²⁴ I dáli bi áldov pôleg povêdanja vu právdi Gospodna, eden pár grlic, ali dvá mláda golôba.

²⁵ I ovo bio je eden človik v Jerušálemi, komi je imé Šimeon; i té človik, pravičen i pobožni bodôči, je čakao obeseljé Izraela i svéti Düh je bio nad njim.

²⁶ I bilô njemi je oznanjeno od Düha svétoga, da ne bode vido smrti prvle, kak bode vido Kristuša Gospodnovoga.

²⁷ I prišao je vu Dühi v cérkev. I, gda bi notri pelali roditelje to dête Jezuša, ka bi činili pôleg šegé te právde za njega.

²⁸ I on ga je vzéo vu svoja nároča i blagoslôvo je Bogá i erkao je.

²⁹ Zdaj odpüščávaš slugo tvojega, Gospodne, pôleg rêči tvoje, vu méri.

³⁰ Ár so vidile oči moje zveličanje tvoje.

³¹ Štero si pripravo pred lícom vsega lüdstva.

³² Svetlost na oznanüvanje poganom, i díko lüdstvi tvojemi Izraeli.

³³ Jožef pa i mati njegova sta se čüdivala nad onim, štera so povêdana od njega.

³⁴ I blagoslovo je je Šímeon, i erkao je Márii materi njegovoj: ovo ete je položen na spadnenjé i gori stanenjé vnôgim vu Izraeli, i na znamênje, komi bodo prôti gúčali.

³⁵ (I eto tvojo düšo tüdi meč presmekne), naj se vö vjávijo vnôgi src premišlávanja.

³⁶ I bíla je edna Anna prorokojca Fanuelova čí z plemena Aššerskoga. Tá je po vnôgi dnévi obstarala živôča z možom sedem lêt od devojstva svojega.

³⁷ I bila je vdovica, okoli osemdesét i štiri lêt, štera je nej odstôpila od cérkvi, z postmi i z molítvami slüžéča nôč i dén.

³⁸ I ona je vu onoj vöri pristôpila i vadlüvala je Gospodna, i gúčala je od njega vsêm čakajôčim odküplenjé v Jerušálemi.

³⁹ I kak so skončali vsakovačka pôleg Gospodnove právde, povrnoli so se v Galileo vu svoje mésto Názaret.

⁴⁰ Tó dête je pa raslo, i krêpilo se je v dühi, napunjeno z modrôstjom; i milošča Boža je bíla nad njim.

⁴¹

I šli so roditelje njegovi vsáko leto vu Jerušálem na svétek vüzenski.

⁴² I gda bi bio dvanájset lêt star, gori idôči oni v Jerušálem pôleg návade svétka.

⁴³ I spunivši se ti dnévi, gda bi se nazáj povrnoli oni, tó dête Jezuš je ostanolo v Jerušálemi, i nej je znao Jožef i mati njegova.

⁴⁴ Nego sta štímala, kâ je med pôtnikmi. Šli so pa eden dén pôti, i ískali so ga med rodbinov i med znánimi.

⁴⁵ I, gda bi ga ne najšli, povrnoli so se v Jerušálem, ískajôči ga.

⁴⁶ I prigôdilo se je po tréj dnévi, najšli so ga vu cérkvi sedéčega na srêdi med vučiteli, i poslüšajôčega njé, i spitávajôčega njé.

⁴⁷ Čüdivali so se pa vsi, kí so ga poslüšali, nad rázumom i odgovárjanjem njegovim.

⁴⁸ I vidôči ga, leknoli so se. I erčé njemi mati njegova: sinek, zakaj si nám tak včíno? Ovo oča tvoj i jas z boleznostjom sva te ískala.

⁴⁹ I erčé njima: ka je, kâ sta me ískala? neznata, kâ je meni potrêbno bidti vu oni, štera so Očé mojega?

⁵⁰ I onedva sta nej razmela to rêč, štero je njima pravo.

⁵¹ I doli je šô ž njima, i šô je v Názaret, i bio je podložen njima. I mati njegova je zdržála vse ete rečí vu srci svojem.

⁵² I Jezuš je gori jemáo v môdrosti i visokosti, i v milošči pri Bôgi i lüdmi.

3

¹

Vu petnájstom leti pa casarstva Tiberiáš Casara, gda bi poglavár bio Judee Pontiuš Pilátuš, i štrták Galilee Herodeš, Filip ba brat njegov štrták Ituree i Trahonitiške krajíne, i Lizániáš Abilene štrták.

² Za víšešnji popôv Annáša i Kajafáša vrêmena, je bíla rêč Boža k Ivani sinê Zakariášovomi vu püščávi.

³ I hodéči po vsê okôli bodôči držélaj Jordána predgao je krst povrnenjá na odpüščanje grêhov.

⁴ Liki je písana vu knigaj reč Ežaiáš proroka govoréčega: glás kričéčega vu püstíni: priprávlajte pôt Gospodnovo, rávne činte steze njegove.

⁵ Vsákši dôl se naj napuni, i vsáka gora i gumila se ponizi; i naj bodo ta kríva rávna; i brasklave, na glatke potí.

⁶ I vidilo bode vsáko têlo zveličánstvo Bože.

⁷ Pravo je záto lüdstvi, štero je vö šlo, da bi se krstilo od njega; zleženjé vipere, što vám je pokázao bêžati od príšestne srditosti?

⁸ Delajte záto sád vrêden pokôre, i ne začnite ešče praviti vu sebi: očo mámo Abraháma. Ár velim vám, kâ je zmožen Bôg z etoga kaménja zbüditi siní Abrahámi.

⁹ Že pa i sekera je na korenjé drevja položena. Záto vsáko drêvo, štero ne prináša dober sád, vö se vsečé, i vu ogen se vrže.

¹⁰ I pítali so ga lüdjé govoréči: ka bomo tak činíli?

¹¹ Odgovoréči pa velí njim: ki má dvê süknji, naj dá tomi, kí nema; i kí má jêstvino, prispodobno naj dela.

¹² Prišli so pa i publikánuške se okrstšávat, i erkli so njemi: vučitel, ka bomo činili?

¹³ On pa erčé njim: nikaj več, od zrendelüvanoga vám, ne vzemte.

¹⁴ Pítali so ga pa i vitézje govoréči: i mí ka bomo činíli? I erkao je njim: nikoga ne zbíte, nikoga ne razláčajte, i zadovolte se z vašov pláčov.

¹⁵ Gda bi pa lüdstvo čakalo, i vsi bi si mislili vu srcáj svoji od Ivana, nêbili on bio Kristuš?

¹⁶ Odgovori Ivan vsêm govoréči: jas istina vás krstšávam z vodôv; ali ide močnêši od méne, koga nej sem vrêden, kâ bi njemi šôlincov reménja odvézao; on bode vás krsto vu svétom Dühi i ognji.

¹⁷ Kí má vejačo vu rôki svojoj, i zčisti gümno svoje, i vküp správi pšenico vu škegen svoj, pleve pa zežgé z ognjom nevgáššenim.

¹⁸ Vnôga záto i drüga opominajôči nazveščávao je lüdstvi.

¹⁹ Herodeš Štrták je pa kárán od njega za volo Herodiašojce žené Filippa brata njegovoga, i za volo vsega, ka je včíno hüdoga Herodeš.

²⁰ Prídao je i tô više vsega, da je Ivana vu tamnico zápro.

²¹

Zgôdilo se je pa vu krstšávanji vsoga lüdstva, okrsto se je i Jezuš; i, gda bi molo, ôdprla se je Néba.

²² I doli je šô Düh svéti v telovnom obrázi, liki golôb, na njega; i včinjen je glás z Nebés govoréči: ti si on moj lübléni Sin, v tebi se mi je dopadnolo.

²³ I on, Jezuš, je záčao bidti, liki tréseti lêt star, bodôči (liki so štímali) sin Jožefov, kí je bio Elia,

²⁴ Matata, Levia, Melkia, Janna, Jožefa,

²⁵ Matatiáša, Amoša, Nauma, Ešlia, Naggaja.

²⁶ Maata, Matatiáša, Šemia, Jožefa, Juda,

²⁷ Joanna, Risa, Zorobábela, Salatiela, Neria.

²⁸ Melhia, Addia, Kosáma, Elmodáma, Era,

²⁹ Jožia, Eliezera, Jorama, Motatía, Levia,

³⁰ Šimeona, Juda, Jožefa, Jonana, Eliákima,

³¹ Melea, i Menána, Matatia, Nátana, Dávida.

³² Ješšea, Obeda, Booza, Šalmona, Naaššona,

³³ Aminadába, Aráma, Ešrona, Fáreša, Juda,

³⁴ Jákoba, Ižaáka, Abraháma, Tára, Náhora,

³⁵ Šaruha, Rágava, Faleka, Ebera, Šalaa,

³⁶ Kajnana, Arfaksada, Šema, Noa, Lámeha,

³⁷ Matužalema, Enoha, Járeda, Malaleela, Kajnána.

³⁸ Enoša, Šeta, Adama, Bogá.

4

¹

Jezuš pa pun z svétim Dühom, povrno se je od Jordána, i pelan je v Dühi vu püščávo.

² Gde je štiridesét dní sküšávani bio od vrága; i nikaj je nej jo, vu dnévi oni; i, gda bi se oni spunili, obslêdnjim je ogládo.

³ Erkao njemi je pa vrág: či si Sin Boži, povej kamni etomi, naj bode krüh.

⁴ I odgôvoro je njemi Jezuš govoréči: pisano je, kâ nej z samim krühom bode živo človek, nego z vsákov rečjov Božov.

⁵ I, gda bi ga pelao vrág na edno visiko gorô, pokázao njemi je vse králevčine toga svêta vu ednom očnomegnjeni.

⁶ I erčé njemi vrág: tebi dám vso eto oblást, i díko njihovo, ár je meni dána; i komi jo ščém, tomi jo dám.

⁷ Záto tí či boš me molo, vsa bodo tvoja.

⁸ I odgovoréči njemi erkao je Jezuš: idi kraj od méne Šatan. Ár je písano: moli Gospodnoga Bogá tvojega, i njemi samomi slüži.

⁹ I pelao ga je v Jerušálem, i postavo ga je na perotnico cérkvi, i erkao je njemi: či si Sin Boži, vrži se odnut doli.

¹⁰ Ár je písano: kâ angelom svojim zapovê od tébe, naj te varjejo.

¹¹ I kâ te na roke vzemejo, da skákšim tálom ne vdáriš vkamen nogô tvojo.

¹² I odgovoréči erkao je njemi Jezuš: povêdano je: ne sküšávaj Gospodna Bogá tvojega.

¹³ I, gda bi skončao vse sküšávanje te vrág, odíšo je od njega do časa.

¹⁴

I povrno se je Jezuš vu môči Düha v Galileo; i vö je zišao glás od njega po cêloj okôli bodôčoj krajíni.

¹⁵ I on je včio vu njihovi správiščaj, i vsi so ga díčili.

¹⁶ I prišao je vu Nazaret, gde se je gori zhráno; i notri je šô pôleg šegé svoje vu dnévi ti sobôt vu správišče, i gori je stano, da bi čteo pismo.

¹⁷ I dáne so njemi knige Ežaiáš proroka; i gda bi te knige ôdpro, najšao je mesto, gde je bilô písano:

¹⁸ Düh Gospodnov je nad menom; záto me je namazao, na nazveščávanje Evangelioma siromákom me je poslao, vráčiti te potrtoga srcá, predgati vôznikom odpüščanje, i slêpim preglédanje, odpüstiti zlámane vu odpüščanji.

¹⁹ Predgat leto Gospodnovo to priétno.

²⁰ I, gda bi zasükao te knige, nazáj je je dáo slugi, i seo si je; i vse očí so vu správišči na njega bilé obrnjene.

²¹ Záčao je pa praviti njim: dnes je spunjeno písmo eto vu vühaj vaši.

²² I vsi so njemi svedôstvo dávalí, i čüdivali so se nad timi milostivnimi réčmí, štere so shájale z vüst njegovi, i pravili so: nej je ete sin Jožefov?

²³ I erčé njim: kakpa, liki mi pravili bodete eto prispodobnost: vráč zvráči sám sebé. Šterakoli smo čüli včinjena v Kapernaumi, včini i eti vu tvojoj domovini.

²⁴ Erčé pa: zaistino velim vám, kâ je ni eden prorok nej priéten vu domovini svojoj.

²⁵ Vu istini pa velim vám: vnôge vdovice so bilé vu dnévi Eliáša v Izraeli, gda je zaprta bíla néba trí léta i šést mésecov tak, da je veliki glád grátao na vsoj zemli.

²⁶ I dönok ni k ednoj ž njih je nej poslan Eliáš, nego vu Šarepto Šidona, k ženi vdovici.

²⁷ I vnôgi gobavci so bilí za Elizeuša proroka v Izraeli; i nišče ji je nej očiščeni, nego Náaman Širiánski.

²⁸ I napunjeni so vsi z srditostjom vu správišči, kí so eta slíšali.

²⁹ I gori stanovši, vö so ga vrgli z mesta; i pelali so ga na vrih bregá, na kom je njihovo mesto bilô zozidano, da bi ga doli sünoli.

³⁰ On pa prêk po srêdi njih idôči, odíšao je.

³¹

I doli je šô v Kapernaum mesto Galilee, i včio je je vu sobottáj.

³² I čüdivali so se nad včenjom njegovim, ár je zmózna bíla rêč njegova.

³³ I bio je vu správišči eden človek, šteri je nečístoga vrajžega dühá meo, i z velikim glásom je gori skríčao.

³⁴ Govoréči: Ah! ka nám je s tebom Jezuš Názarenski? Prišao si, da bi nás pogübo? znám te, što si, ov svéti Boži.

³⁵ I poštrájfao ga je Jezuš govoréči: obnêmi, i vö idi ž njega. I vrgao ga je te vrág na srèdo; i vö je šô od njega, ali nikaj njemi je nej škôdo.

³⁶ I prišao je stráh na vse, i zgovárjali so si med sebom govoréči: ka je tô za rêč, kâ vu oblásti i môči zapovedáva tim nečístim dühom, i vö idejo?

³⁷ I vö je zíšao glás od njega vu vse mesto okôli bodôče držéle.

³⁸ Gda bi pa gori stano vö idôči z správišča, šô je notri vu hižo Šimonovo. Punica pa Šimonova je veliko tréšliko mêla; i prosili so ga za njô.

³⁹ I postanovši pred njôv, poštrájfao je to tréšliko, i nihála jo je; i preci gori stanovši, slüžila njim je.

⁴⁰ Doli idôče pa sunce, vsi, kí so meli nemočne vu rázločni betégi, pripelali so je k njemi; on je pa na vsákšega onih rokè gori djáo, i zvráčo je je.

⁴¹ Vö so pa šli i vrazjé od vnôgi, kričéči i govoréči: tí si Kristuš, ov Sin Boži. I poštrájfavši je, nej njim je dopüsto gúčati; ár so znali, kâ je on Kristuš.

⁴²

Gda je pa dén grátao, vö idôči šô je vu püsto mesto, i lüdstvo ga je iskalo; i prišli so notri do njega, i zadržávali so ga, da bi nê odhájao od njih.

⁴³ On je pa erkao njim: i drügim mêstam mi je potrêbno nazveščávati králevstvo Bože; ár sem nato poslani.

⁴⁴ I predgao je vu správiščaj Galilee.

5

¹

Prigôdilo se je pa, gda bi se lüdstvo tiskalo k njemi za volo poslüšanja rêči Bože, i on je stáo pôleg jezere Genezaret.

² I vido je dvê ládji stojéčivi kre jezere, ríbičke so pa vö odíšli ž njih vlaké prát.

³ Stôpivši pa vu edno ti ládj, štera je bila Šimonova, proso ga je, ka bi jo od zemlé odpelao edno malo; i sedéči včio je z te ládje to lüdstvo.

⁴ Gda bi pa hênjao gúčati, erkao je Šimoni: pelaj na globočíno, i püstite vlaké vaše na lovlenjé.

⁵ I odgovoréči Šimon erčé njemi: Mešter, cêlo nôč smo delali, i nikaj smo nej zgrabili; ali na rêč tvojo rasprestrém te vlák.

⁶ I tô činéči, veliko vnožino ríb se je v njega záprilo; trgao se je pa vlák njihov.

⁷ I kívali so tivárišom, vu drügom ládji bodôčim, da bi prišli, i pomágali bi njim; i prišli so, i napunili so obê ládji tak, da bi se pográžale.

⁸ Vidôči pa Šimon Peter, spadno je k kolenám Jezušovim, govoréči: odídi od méne, Gospodne, ár sem jas grêšni človek.

⁹ Ár ga je groza obvzéla, i vse, ki so ž njim bilí, nad lovlenjom ríb, štere so zgrabili.

¹⁰ Prispodobno pa i Jakuba i Jánoša sini Zebedeušove, kí so bili tiváriške Šimonovi. I erkao je Šimoni Jezuš: ne boj se, od eti máo bodeš lüdí lovio.

¹¹ I pelavši te ládje k zemli, nihávši vsa, nasledüvali so njega.

¹²

I prigôdilo se je, gda bi on bio vu ednom ti mêst; i ovo eden môž pun gobe; i vidôči Jezuša, spadnovši na obráz, proso ga je erkôči: Gospodne, či ščéš, moreš me očistiti.

¹³ I vtégnovši rokô, dotekno se ga je erkôči: ščém, očisti se. I preci je ta goba odíšla od njega.

¹⁴ I on njemi je zapovedao, naj nikomi ne povê; nego idi praj, ino se pokáži popi, i áldüj za očiščávanje tvoje, liki je zrendelüvao Môšeš na svedôstvo njim.

¹⁵ Razíšla je pa od toga bole ta rêč od njega; i vküp se je spravilo lüdstva vnogo poslüšat i vráčit se od njega od nemočnôst svoji.

¹⁶ On je pa odíšao vu püščávo, i molo je Bogá.

¹⁷

I prigôdilo se je vu ednom ti dnévov, gda bi on včio, sedeli so pred njim Farizeuške i právde vučitelje, kí so prišli ze vsê mêst Galilee i Judee, i z Jerušálema; i môč Gospodnova je bíla, štera je njé vráčila.

¹⁸ I ovo možjé noséči na posteli ednoga človeka, kí je bio žlakom vdárjeni; i iskali so, kakda bi ga notri nesti mogli, i djáti pred njega.

¹⁹ I, gda bi ne najšli, kákda bi ga notri nesli za volo lüdstva, gori idôči na hižo, po ciglenoj strehi so ga doli püstili z postelov vrét na srêdo pred Jezuša.

²⁰ I vidôči vero njihovo erčé njemi: človek, odpüščeni so tebi grêhi tvoji.

²¹ I záčali so si premišlávati pisáčke i Farizeuške govoréči: što je té, kí guči eto prekléstvo? što more odpüstiti grêhe, nego sám Bôg?

²² Gda bi pa Jezuš spoznao premišlávanja njihova, odgovoréči erčé njim: ka premišlávate vu srcáj vaši?

²³ Ka je leži erčti: odpüščávajo se tebi grêhi tvoji? ali povedati: stani i hodi?

²⁴ Naj pa znáte, kâ oblást má Sin človeči na zemli odpüščávati grêhe (erčé tomi žlakom vdárjenomi:) tebi velim, stani gori, i vzemi gori postelo tvojo, idi vu hižo tvojo.

²⁵ I preci gori stánovši pred njimi, gori je vzéo ono, na kom je ležao, i odíšao je vu hižo svojo dičéči Bogá.

²⁶ I groza je obvzéla vse, i díčili so Bogá, i napunili so se z stráhom govoréči: ne štímana dugovánja smo dnes vidili.

²⁷

I po eti je vö šô, i vido je ednoga mautnara po iméni Levia, sedéčega na mauti; i erčé njemi: nasledüj me.

²⁸ I on je tá niháo vsa, gori je stano, i nasledüvao ga je.

²⁹ I napravo njemi je veliki máo te Levi vu hiži svojoj, i bilô je dosta lüdstva publikánušov i drügi, kí so bilí ž njimi pri stoli sedéči.

³⁰ I mrmlali so pisáčke njihovi i Farizeuške prôti vučeníkom njegovim govoréči: zakaj z publikánušmi i grêšnikmi jête i piéte?

³¹ I odgovoréči Jezuš erčé njim: ne potrebüjo ti zdravi vráča, nego ti betéžni.

³² Nej sem prišao zvát pravične, nego grêšnike na pokôro.

³³ Oni so pa erkli njemi: zakaj se vučenícke Ivanovi postijo čestô, i molitve činíjo, prispodobno i Farizeušovi; tvoji pa jêjo i piéjo?

³⁴ On njim je pa erkao: jeli morete činiti, naj se sinovje gostüvanja postijo dokeč je ž njimi ženin?

³⁵ Prído pa dnévi, i teda se kraj vzeme od njih ženin; teda se postili bodo vu oni dnévi.

³⁶ Pravo njim je pa i eto príliko: nišče ne dêva nôvoga gvanta záplato na stári gvant; nači se i to nôvo rasprašči, i k tomi stáromi se ne glíha nôvoga süknja záplata.

³⁷ I nišče ne vlêva nôvo víno vu stáro posôdo; nači rastrga nôvo vino to posôdo, i ono vö stečé, i posôda se pogübi.

³⁸ Nego nôvo víno vu nôvo posôdo vlêvajo, i obôje se zdrží.

³⁹ I nišče, kí stáro pijé, ščé preci nôvo. Ár velí: to stáro je bôgše.

6

¹

Prigôdilo se je pa vu drügoj sobotti po prvoj, da bi šô on po sêtvi i trgali so vučenícke njegovi vlati, i jeli so je vö menovši z rokami.

² Níki pa z Farizeušov so njim erkli: ka činíte tô, štero je nej slobodno činiti vu sobottáj?

³ I odgovoréči njim Jezuš erkao je: ni tô ste nej čteli, ka je včíno Dávid, gda je lačen bio on, i kí so ž njim bilí?

⁴ Kakda je notri šô vu hižo Božo, i te lebe postávlenja je vzéo ino jo, i dáo je i onim, kí so ž njim bilí; štere je nej slobodno jesti, nego samim popom.

⁵ I pravo je njim: kâ je Sin človeči Gospôd i sobotte.

⁶

Prigôdilo se je pa i vu drügoj sobotti, gda bi notri šô vu správišče i včio: bio je tam eden človek, i rôka njegova dêsna je süha bíla.

⁷ Kebzüvaliso pa na njega pisáčke i Farizeuške, či bi v sobotto vráčo, da bi najšli tožbo na njega.

⁸ On je pa vido premišlávanja njihova, i erčé tomi človeki süho rokô majôčemi: stani gori, i stoj na srêdi. On pa gori stánovši, stao je.

⁹ Erčé pa njim Jezuš: nikaj bom vás pítao: jeli je slobodno v sobottáj dobro činiti, ali hüdo činiti? düšo obdržati, ali pogübiti?

¹⁰ I okôli poglednovši vse njé, erčé tomi človeki: vtégni rokô tvojo. On je pa tak včíno; i nazáj je postánola rôka njegova, liki ta drüga.

¹¹ Oni so se pa napunili z nepametnostjom, i zgučávali so si med sebom, ka májo včinití Jezuši?

¹²

Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, vö je šô na brêg molit; i bio je, prenôčüvajôči, vu molítvi Božoj.

¹³ I, gda je dén grátao, prízvao je vučeníke svoje; i vö je odébrao ž njih dvanájset, štere je i Apoštole imenüvao.

¹⁴ (Šimona, šteroga je imenüvao i Petra, i Andráša brata njegovoga, Jakuba i Jánoša, Filipa i Brtalana.

¹⁵ Mátaja i Tomáša, Jakuba siná Alfeušovoga, i Šimona zvánoga Zeloteša.

¹⁶ Júdaša Jakubovoga brata, i Judaš Iškarioteša, kí je i odávec grátao).

¹⁷ I doli idôči ž njimi stano je na polskom mesti; i šereg vučeníkov njegovi, i vnožina velika lüdstva od vse Judee i Jerušálema, i pri môrji stojéči z Tíruša i Šidona prišli so ga poslüšat, i vráčit se od betegôv svoji.

¹⁸ I dosta zburkani od nečisti dühôv, i zvráčili so se.

¹⁹ I vse lüdstvo je ískalo priliko, da bi se ga doteknoti mogli. Ár je môč od njega vö zhájala i vse je zvráčila.

²⁰

I on prizdignovši očí svoje na vučeníke svoje erčé: bláženi ste vi siromácke, ár je vaše králevstvo Bože.

²¹ Bláženi ste, kí ste zdaj lačni, ár se nasítite. Bláženi ste, kí se zdaj jôčete, ár se smejáli bodte.

²² Bláženi bodete, gda bodo vás odürjávali lüdjé, i gda vás lôčijo, i psüvali bodo i vö vržejo, imé vaše, liki hüdo, za volo Siná človečega.

²³ Radüjte se vu onom dnévi, i vesélte se, ár ovo veliki je vaš nájem vu nebésáj. Ár so rávno tak činíli prorokom očeve njihovi.

²⁴ Ali jaj vám bogáci! ár máte obeseljé vaše.

²⁵ Jaj vám napunjeni! ár lačni bodete. Jaj vám, kí se zdaj smijéte, ár se žalostili i plakali bodete.

²⁶ Jaj vám, gda vám vsi lüdjé dobro gúčali bodo; ár so rávno tak činíli krivim prorokom očeve njihovi.

²⁷ Ali vám právim poslüšajôčim: lübíte nepriátele vaše; dobro činte z onimi, kí vás odürjávajo.

²⁸ Bladoslávlajte one, kí vás preklinjávajo, i molte za one, kí vás ogrizávajo.

²⁹ Kí te vdári po ednom líci, obrni njemi i to drügo; i od toga, kí ti plášč jemlé, i süknje ne bráni.

³⁰ Vsákomi pa, kí te prosi, dáj; i od tistoga, ki ona, štera so tvoja, odnesé, ne prosi nazáj.

³¹ I kak ščéte, naj vám činijo lüdje, i vi činte njim rávno tak.

³² I, či lübite one, kí vás lübijo, kákša milošča vám bode? Ár i grêšnicke lübijo one, kí njé lübijo.

³³ I, či tistim dobro činíte, kí vám dobro činíjo, kákša milošča vám bode? Ár i grêšnicke tô činíjo.

³⁴ I, či posôdite onim, od šteri se vüpate nazáj vzéti, kakša milošča vám bode? Ár i grêšnicke grêšnikom posôdjávajo, naj nazáj vzemejo priglihna.

³⁵ Nego lübte nepriátele vaše, i dobro činte, i posôdte nikaj nazáj dobiti se nê vüpavši; i bode vaš nájem veliki, i bodete sinovje toga Víšešnjega. Ár je on dobrotiven k tim nezahválnim i hüdim.

³⁶ Záto bojdite milostivni, liki je i Oča vaš milostiven.

³⁷ I ne sôdte, i ne bodte osodjeni; ne skvarjüjte, i ne bodte skvarjeni; odpüstite, i odpüstí se vám.

³⁸ Dájte, i dá se vám; mero dobro, nakláčeno, i natrôšeno, i prêk tekôčo vu nároča vaša vám dájo. Ár z šterov mêrov bodte merili, z tistov bode vam nazáj merjeno.

³⁹ Erkao je pa njim príliko: jeli more slêpi slêpoga voditi? nêli obá vu jamo spádneta?

⁴⁰ Nej je vučeník več od vučitela svojega; popolni je pa vsáki, či jeste liki vučitel njegov.

⁴¹ Ka pa glédaš trôho vu ôki brata tvojega, a trám pa vu tvojem lastivnom ôki ne vzemeš na pamet?

⁴² Ali kakda moreš erčti brati tvojemi: brat, niháj, naj vö vržem trôho, štera jeste vu ôki tvojem; sám pa vu ôki tvojem tramá ne vídiš? Skazlívec, vrži vö prvot trám z oká tvojega, i teda glédaj, da vö vržeš trôho z oká brata tvojega.

⁴³ Ár je nej dobro tisto drêvo, štero gníli sád prináša, niti je nej gnílo drêvo, štero dober sád prináša.

⁴⁴ Ár vsákše drêvo se z lastivnoga sáda zpozna, ár z trnja ne beréjo fige, niti z ščípka ne trgajo grozdje.

⁴⁵ Dober človek v dobroga kinča srcá svojega dobro prináša naprê; i te lagoji človek z lagojega kinča srcá svojega lagoje naprê prináša. Ár z obilnosti srcá gučíjo vüsta njegova.

⁴⁶ Ka me pa zovéte Gospodne, Gospodne, i ne čínite, ka velim?

⁴⁷ Vsáki, ki k meni príde, i poslüša reči moje, i činí je, pokážem vám, komi je prispodoben.

⁴⁸ Prispodoben je k človeki cimprajôčemi hižo, kí je skopao i zglôbao i položo je fundamentom na pečíni; gda je pa povôden postánola, vdaro je potok v hižo ono; i nej jo je mogao genoti, ár je na pečíni fundálivana bíla.

⁴⁹ Kí je pa slíšao i nej je činio: prispodoben je k človeki cimprajôčemi hižo na zemli brezi fundamentoma v štero je vdaro potok, i preci je spádnola; i včinjeni je spadáj hiže one veliki.

7

¹

Gda bi pa spuno vse svoje rečí na poslüšanje lüdstva, notri je šô v Kapernaum.

² Nikoga stotnika sluga pa betéžen bodôči se je k konci približávao, kí njemi je bio drági.

³ Slišavši pa od Jezuša poslao je k njemi te stariše Židovov proséči ga, da pridôči zvráči slugo njegovoga.

⁴ Oni pa pridôči k Jezuši, prosili so ga gedrno govoréči: kâ je vrêden, komi tô včiníš.

⁵ Ár lübi naš národ, i správišce nám je on pocimprao.

⁶ Jezuš je pa šô ž njimi. Gda bi pa nebi daleč bio od hiže, poslao je k njemi te Stotnik priátele svoje govoréči njemi: Gospodne, ne trüdi se; ár sem nej vréden, ka bi notri šô pod streho mojo.

⁷ Záto sem i samoga sebé nevrêdnoga držao, ka bi k tebi šô; nego erči z rečjom, i ozdrávi sluga moj.

⁸ Ár sem i jas človek pod oblást postávleni, i mám pod menom vitéze; i erčém etomi: idi, i ide; i drügomi: prídi, i príde, i slugi mojemi: číni tô, i činí.

⁹ Gda bi pa eta Jezuš čüo čüdivao se je nad njim, i obrné se k nasledüvajôčemi njega lüdstvi erčé: velim vám, ni vu Izraeli sem tákšo vero nej najšao.

¹⁰ I gda bi se povrnoli ti poslani nazáj vu hižo, najšli so toga betéžnoga slugo ozdrávlenoga.

¹¹

I prigôdilo se je potom, šô je Jezuš vu mesto, štero se zové Nain; i šli so ž njim vučenícke njegovi vnôgi, i dosta lüdstva.

¹² Gda se je pa priblížao k vrátam toga mesta, ovo nešen je vö eden mrtvi, ki je bio materé svoje jedinorodjeni sin, i ona je vdovica bíla; i vnôgo lüdstva toga mesta je bilô ž njôv.

¹³ I, gda bi jo vido Gospôd, smilüvao se je nad njôv i erkao je njê: ne jôči se.

¹⁴ I pristôpivši dotekno se je škrinje (kí so ga pa nesli, stanoli so,) i erčé: mladénec, tebi velim, stani gori.

¹⁵ I gori se je opravo te mertvec, i záčao je gúčati i dao ga je materi njegovoj.

¹⁶ Vzéo je pa stráh vse: i dičili so Bogá govoréči: kâ je Prorok veliki stano med nami, i kâ je prigledno Bôg lüdstvo svoje.

¹⁷ I vö je zíšla ta rêč vu cêloj Judei od njega i vu vsoj okôli bodočoj držéli.

¹⁸

I nazvêstili so Ivani vučenícke njegovi vsa eta.

¹⁹ I gda bi prizvao dvá níka vučeníkov svoji Ivan, poslao njiva je k Jezuši govoréči: ti si te pridôči, ali bomo drügoga čakali?

²⁰ Gda bi pa ti možjé k njemi prišli, erkli so: Ivan krstitel je poslao nás k tebi govoréči: ti si te pridôči, ali pa drügoga mámo čakati?

²¹ Vu onoj vöri je ji pa dosta zvráčo od betegôv i bičov, i dühôv hüdi, i vnôgim slêpim je darüvao pogléd.

²² I odgovoréči Jezuš erčé njim: idôči oznante Ivani, štera vídite, i čüjete; kâ slêpi priglédávajo, plantavi hodijo, gobavci se očiščávajo, glühi čüjejo, mrtvi gori stanjüjo, siromákom se Evangeliom nazveščáva.

²³ I blážen je, kí se vu méni ne spáči.

²⁴ Gda bi pa odíšli nazvišešávci Ivana, záčao je Jezuš gúčati k lüdstvi od Ivana: ka ste vö šli vu püščávo gledat? trst od vötra vugibajôčo?

²⁵ Ali ka ste vö šli vidit? človeka vu mêhkom gvanti oblečenoga? Ovo, kí so vu svetlom gvanti, i v radosti živéjo, vu králevski hižaj so.

²⁶ Ali ka ste šli vö vidit? proroka? Zaistino velim vám, i vékšega od proroka.

²⁷ Té je, od šteroga je písano: ovo jas pošílam angela mojega pred lícom tvojim, kí priprávi pôt tvojo pred tebom.

²⁸ Ár velim vám, vékši med porodjenimi od žén prorok od Ivana krstitela je ni eden nej; te náj ménši pa vu králevstvi Božem je dönok vékši od njega.

²⁹ I vse lüdstvo, štero je eto čülo, i publikánuške so pravičnoga pravili Bogá okrstivši se z Ivanovim krstom.

³⁰ Farizeuške pa i právdenicke so tanáč Boži zavrgli prôti sebi, i nej so se dáli od njega krstiti.

³¹ Erkao je pa Gospôd: komi bom záto priglihávao lüdínároda etoga? i komi so prispodobni?

³² Prispodobni so k deci na pláci sedéčoj i kričéčoj eden drügomi i govoréčoj: žveglárili smo vám, i nej ste plésali; plačno pesem smo vám popêvali, i nej ste se jôkali.

³³ Ár je prišao Ivan krstitel; ne jej krüha, ni vína ne pijé, i právite: vrága má.

³⁴ Prišao je Sin človeči; jej i pijé, i právite: ovo človek požirávec i víno pivec, publíkánušov priátel i grêšnikov.

³⁵ I spravičena je modrôst od vsê svoji sinôv.

³⁶

Proso ga je pa niki z Farizeušov, naj jej ž njim. I notri idôči vu hižo Farizeušovo, doli si je seo.

³⁷ I ovo edna žena vu onom mesti, štera je bíla grêšnica, gda bi zvêdila, kâ je Jezuš doli seo vu hiži Farizeušovoj, prinesla je eden alabaštrom mazala.

³⁸ I stojéča pri nogáj njegovi odzaja, plakajôča začne škropiti nogé njegove z kuzami, i z vlasmí glavé svoje je je brísala; i küšüvala nogé njegove, i mázala z mazalom.

³⁹ Vidôči pa eto Farizeuš, kí ga je zvao, erčé vu sebi govoréči: ete, da bi prorok bio, znao bi, što, i kákša je eta žena, štera se ga dotíče; ár je grêšníca.

⁴⁰ I odgovoréči Jezuš erčé njemi: Šimon, mám ti nikaj povedati. On pa velí: vučitel, povej.

⁴¹ Dvá dužníka je meo níki veritel; eden njemi je dužen bio pét stô sodôv, te drügí pa pétdesét.

⁴² Gda bi pa onedva ne mela nazáj dati, oböma je tá darüvao; povej mi záto, šteri ga bode med njima bole lübo?

⁴³ Odgovoréči pa Šímon erčé: štimam, kâ ov, komi je več darüvao. On pa erčé njemi: prav si sôdo.

⁴⁴ I obrné se k toj ženi, i erčé Šimoni: vídiš eto zeno? notri sem prišao vu tvojo hižo, vodô na nogê moje si mi nej dáo; eta je pa z skuzami škropíla nogé moje i z vlasmí glavé svoje je brísala.

⁴⁵ Küš si mi nej dáo; eta pa, kak sem notri prišao, je nej hênjala küšüvati nogé moje.

⁴⁶ Z oliom glavô mojo si mi nej nemazo; eta je pa z drágim mazalom mázala nogé moje.

⁴⁷ Záto, velim tebi, odpüščeni so njé vnôgi grêhi, kâ je vnogo lübila; komi se pa malo odpüstí, malo lübi.

⁴⁸ Erčé pa njêj: odpüščeni so ti grêhi.

⁴⁹ I záčali so ti v küp sedéči pri stoli praviti vu sebi: što je té, kí i grêhe odpüščáva?

⁵⁰ Erčé pa k toj ženi: vera tvoja je zdržála, idi vu méri.

8

¹

I prigôdilo se je potom toga, i on je hodo po vsê mêstaj i vesnicaj predgajôči i nazveščávajôči králevstvo Bože; i ti dvanájset ž njim.

² I níke žene, štere so bilé zvráčene od dühôv hüdi i nemočnosti; Mária, štera se zové Magdalêna, z štere je sedem vragôv vö zíšlo.

³ I Joanna žena Kuzova, Herodešovoga dvorskoga, i Šušanna, i drüge, vnôge, štere so njemi slüžile z poíštva svojega.

⁴ Gda bi pa vnogo lüdstva vküp bilô i ze vsê mêst bi k njemi prihájali, erčé vu prílikaj.

⁵ Vö je šô sejáč sêjat semen svoje; i vu sêjanji je níštero spadnolo kre pôti, i zakláčeno je, i ftice nebeske so je pozobale.

⁶ I drügo je spadnolo na pečíno; i vö zidôče posêhnolo je, da je nej melo vlage.

⁷ I drügo je spadnolo na srêdo med trnje; i, gda bi z trnjom vrét gori raslo, zadíšilo je je trnje.

⁸ I drügo je spadnolo na dobro zemlo; i vö zidôče prineslo je sáda stô teliko. Eta gda bi povedao, gori je skríčao: ki má vüha na poslüšanje, naj poslüša.

⁹ Pítali so ga pa vučenícke njegovi govoréči: kákša je tá prílika?

¹⁰ On je pa erkao: vám je dáno znati skrovnosti králevstva Božega, tim drügim pa vu prílikaj; naj vidôči ne vídíjo, i slíšavši ne razmijo.

¹¹ Eta je pa tá prílika: semen je rêč Boža.

¹² Štero semen je pa kre pôti spadnolo, tô so ti poslüšávci; potom príde vrág i vzeme rêč z srcá njihovoga, naj ne verjejo, ino se ne zveličajo.

¹³ Štero je pa na pečíno, so oni: kí, gda čüjo, z radostjom gori vzemejo rêč. I tê korenjá nemajo; kí do časa verjejo, i vu vrêmeni sküšávanja odstôpijo.

¹⁴ Štero je pa v trnje spadnolo, tê so: kí poslüšajo, i od skrblivosti ino bogástva i náslobosti žítka idôči, zadávlajo se, i zrêli sád ne prinášajo.

¹⁵ Štero je pa vu dobro zemlo spadnolo, tê so: kí vu srci lêpom i dobrom, slíšavši to rêč, obdržávajo jo, i sád prinášajo vu trplivosti.

¹⁶ Nišče pa svêčo vužgáno ne skríje pod posôdo, ni pod postelo jo ne dene; nego vu posvečnjek jo položi, naj ti notri idôči, vídijo svetlost.

¹⁷ Ár nega nikaj tak skrivnoga, štero bi se vö nê vjavilo; niti skritoga, štero bi se nê spoznalo i na očivesnost prišlo.

¹⁸ Glédajte záto, kakda poslüšate. Ár, ki má, dá se njemi; i ki nema, i ka štíma meti, vzeme se od njega.

¹⁹

Prišli so pa k njemi mati i bratje njegovi; i nej so mogli do njega prídti za volo lüdstva.

²⁰ I nazvêstili so njemi govoréči: mati tvoja i bratje tvoji stojíjo vönê, i ščéjo te viditi.

²¹ On pa odgovoréči erčé njim: mati moja i bratje moji so eti, ki rêč Božo poslüšajo, ino jo činijo.

²²

I prigôdilo se je vu ednom ti dnévov, i on je šô vu ládjo i vučenícke njegovi; i erčé njim: hodmo prêk jezere. I püstili so se.

²³ Plavajôči pa oni, záspao je; i doli je prišao vrtélec vötra na jezero, i k časi so se ládje napunjávale, i pogibale so.

²⁴ Pristôpivši pa, gori so ga obüdili govoréči: Mešter, Mešter, pogibamo! on pa gori stanovši poštrájfao je vöter, i válovje te vodé; i hênjali so i včinjena je tihota.

²⁵ Erčé pa njim: gde je vera vaša? bojéči so se pa čüdivali govoréči eden drügomi: što je záto ete, kâ i vötrom zapovidáva i vodê, i bôgajo ga?

²⁶

I preplavali so vu držèlo Gadarenušov, štera je prôti Galilei.

²⁷ Gda bi pa on vö šô na zemlo, pribêžao je pred njega níki môž z mesta, kí je meo vragé v sebi od vnogo vrêmena, i gvanta je na sébe nej vzéo i vu hiži je nej ostano, nego vu grobáj.

²⁸ Vidôči pa Jezuša, i skričavši doli je spadno pred njega, i z velikim glásom je erkao: ka je meni z tebom, Jezuš Sin víšešnjega Bogá? Prosim te, ne mantráj me.

²⁹ Ár je zapovedao tomi nečístomi dühi vö idti od toga človeka; ár je vnogo vrêmena tistoga bilô, kak ga je vküp potêgno; i vézali so ga z lancmi i z potami, i tak so ga varvali. Ali raztrgao je i vezala, i gnao se je od vrága vu püščáve.

³⁰ Pítao ga je pa Jezuš govoréči: ka ti je imé? On pa erčé: Legio. Ár je vnogo vragov šlo v njega.

³¹ I prosili so ga, naj njim ne zapovej vu prepast idti.

³² Bíla je pa tam edna velíka črêda svinj, štere so se pasle na brêgi. I prosili so ga, naj njim dopüsti vu njé idti. I dopüsto njim je.

³³ Vö idôči pa ti vrazjé z človeka, notri so šli vu svinjé; i sünola se je ta črêda svinj kre strmca vu jezero, i vtôpìla se je.

³⁴ Vidôči pa pastérje, ka se je zgôdilo, odbêžali so; i odidôči nazvêstili so vu mesti i vu vesnicaj.

³⁵ Vö so pa šli, da bi vidili, ka se je zgôdilo; i prišlí so k Jezuši, i najšli so sedéčega toga človeka, z koteroga so vö odíšlí ti vrazjé, oblečenoga i spametnoga pri nogáj Jezušovi; i prestrašili so se.

³⁶ Nazvêstili so pa njim i ti vidôči, kakda je ozdravo te vragometen.

³⁷ I prosila ga je vsa vnožina Gadarenušov držéle, naj odíde od njih, ár so z velikim stráhom obvzéti. On pa notri idôči vu ládjo, nazáj se je povrno.

³⁸ Molo se je pa njemi te môž, od šteroga so vö zišli ti vrazjé, ka bi ž njim bio. Jezuš ga je pa kraj odpüsto govoréči:

³⁹ Povrni se vu hižo tvojo, i pripovedávaj, ka ti je Bôg včíno. I odišao je po cêlom mesti predgajôči, ka je njemi včíno Jezuš.

⁴⁰ Zgôdilo se je pa, gda bi se povrno Jezuš, gori ga je prijalo to lüdstvo, ár so ga vsi čakali.

⁴¹

I ovo prišao je eden môž, komi je imé Jajruš; i on je bio vládnik správišča. I spadnovši k nogám Jezuša, proso ga je, kâ bi notri šô vu hižo njegovo.

⁴² Ár je meo jedinorodjeno čér, okoli dvanájset lêt staro, i ona je mrla. (Gda bi pa on šô, lüdstvo ga je stiskávalo.)

⁴³ I žena bodôča vu otôki krví od dvanájset lêt, štera je cêlo svoje živlênje na vráče potrošila, i nej se je mogla od nikoga zvráčiti.

⁴⁴ Pristôpivša odzajaj, doteknola se je rôba gvanta njegovoga, i preci je stano tekáj njé krvi.

⁴⁵ I erčé Jezuš: što se me je dotekno? gda bi pa vsi tajili, erčé Peter, i kí so ž njim bili: Mešter, lüdstvo se pšé i stiskáva, i práviš: što se me je dotekno?

⁴⁶ Jezuš pa erčé: dotekno se me je nikák. Ár sem jas spoznao, ka je môč vö šla od méne.

⁴⁷ Vidôča pa ta žena, kâ se nemre skriti, trepetajôča naprê ide i pred njega spádne, i, za kákši zrok se ga je doteknola, nazvêstila njemi je pred vsêm lüdstvom, i kakda je ozdrávila preci.

⁴⁸ On je pa erkao njê: vüpaj se čí, vera tvoja te je zdržála; idi vu méri.

⁴⁹ Gda bi pa ešče on gúčao, prišao je niki od vládnika toga správišča govoréči njemi: mrla je čí tvoja, ne trüdi vučitela.

⁵⁰ Jezuš pa, gda bi tô čüo, odgôvoro je njemi govoréči: ne boj se, li veri, i zdrží se čí tvoja.

⁵¹ Notri idôči pa v hižo, nej je dopüsto notri idti nikomi, nego Petri, i Jakubi i Jánoši, i oči te deklíčke, ino materi.

⁵² Jôkali so se pa vsi, i plakali so jo. On je pa erkao: ne jôčte se: nej je mrla, nego spí.

⁵³ I osmêjalí so ga; ár so znali, kâ je mrla.

⁵⁴ On pa, geto je vse vö vrgao, príjao je njé rokô i kríčao je govoréči: deklíčka, stani gori.

⁵⁵ I povrno se je düh njé, i gori je stánola preci, i zapovedao je njê dati jesti.

⁵⁶ I čüdivali so se rodjenici njé. On je pa zapovedao njim, kâ bi nikomi nepravili, ka se je zgôdilo.

9

¹

Gda bi pa vküp zézvao ti dvanájset vučeníkov svoji, dáo njim je môč i oblást nad vsêmi vragmí, i betéžne vráčiti.

² I poslao je je predgat králevstvo Bože, i vráčit te nemočne.

³ I erčé njim: nikaj ne vzemte na pôt, niti palico, niti mošnjo, niti krüha, niti pêneze, niti dvê süknji ne mête.

⁴ I vu štero hižo bodte notri šli, tam ostanfe i odnut vö nejdite.

⁵ I kíkoli vás ne prímejo, vö idôči z mesta onoga i práh od nôg vaši kraj stepte, na svedôstvo prôti njim.

⁶ Vô idôči pa šli so okôli po vesnicaj nazveščávajôči Evangeliom, i vráčivši povsud.

⁷

Čüo je pa Herodeš Štrták ona, štera so včinjena od njega vsa, i zadrgávao se je záto, ka je povêdano od níki, kâ je Ivan zbüdjen od mrtvi.

⁸ Od níki pa, ka se je Eliáš vjavo; drügi pa, kâ je prorok, eden z ti stári, stano gori.

⁹ I erčé Herodeš: Ivani sem jas glávo vzéo; što je pa ete, od šteroga jas eta čüjem? I ískao ga je viditi.

¹⁰

I gda bi se povrnoli Apoštolje, pripovedávali so njemi, šterakoli so činili. I k sebi je vzévši, odíšao je zôseb v püsto mesto onoga váraša, kí se zové Betžajda.

¹¹ To lüdstvo pa, gda bi zvedilo, nasledüvalo ga je; i prijavši je k sebi, gúčao njim je od králevstva Božega; i kí so zdrávje potrebüvali, zvráčo je je.

¹² Dén se je pa záčao nagíbati. Pristôpivši záto ti dvanájset, erkli so njemi: odpüsti lüdstvo, naj se idôči, vu okôli bodôča mêsta i vesnice raspüstíjo, ino si íščejo hráno; ár som eti vu püstom mesti.

¹³ Erčé pa njim: dájte njim ví jesti. Oni so pa erkli: nemamo mi več, kak pét lêbov krüha, i dvê ribici; nego či bomo šli i küpimo za vso eto lüdstvo hráno.

¹⁴ Ár ji je bilô okoli pét jezér možôv. Erkao je pa vučeníkom svojim: doli je posádte vsákšem sedênji po pétdesét.

¹⁵ I včínili so tak; i doli so je posádili vse.

¹⁶ On pa vzeme ti pét lêbov krüha i tivi dvê ribici, zglédne se v nébo, blagoslovo je je, i vlomo je, i dáo je vučeníkom, ka bi djáli pred lüdstvo.

¹⁷ I jeli so, i nasitili so se vsi; i bilô je pobránoga, štero njim je ostanolo, drtinja dvanájset košárov.

¹⁸

I zgôdilo se je, gda je on sám zôseb molo, ž njim so bili vučenícke; i pítao je je govoréči: koga me právi bidti lüdstvo?

¹⁹ Oni pa odgovoréči erčéjo: Ivana krstitela, drügi pa Eliáša, drügi pa, kâ je nikši prorok z ti stári stano gori.

²⁰ Erčé pá njim: vi pa koga me právite bidti? Odgovoréči pa Peter erčé: Kristuša Siná Božega.

²¹ On se je pa poprêto i zapovedao njim je, naj komi tô ne povêjo.

²² Erkôči: ka trbê Sini človečemi vnogo trpeti, i zavržti se od ti starišov i vládnikov popovski i písáčov, i vmoriti, i na trétji dén gori stánoti.

²³ Erkao je pa k vsêm: či što ščé za menom pojti, naj zataji sám sebé, i vzeme križ svoj vsáki dén, i tak me nasledüje.

²⁴ Ár, kí bode šteo düšo svojo zdržati, zgübí jo; kí pa zgübí düšo svojo za mojo volo, té jo zdrží.

²⁵ Ár ka valá človeki, či ete cêli svêt dobi, sám sebé pa zgübi, ali zaprávi.

²⁶ Ár, kí se sramežlüje mené i moje rêči, toga se i Sin človeči sramežlüvao bode; gda príde vu díki svojoj i Očé i svéti Angelov.

²⁷ Velim pa vám istinsko: jeso eti niki stojéči, kí ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili králevstva Božega.

²⁸ Prigôdilo se je pa po eti reči, liki na ôsmi dén; i k sebi vzévši Petra i Jakuba i Jánoša, gori je šô na brêg molit.

²⁹ I prigôdilo se je, gda bi on molo, pogléd obráza njegovoga je náčiši grátao, i gvant njegov je bio bêli i bliskajôči se.

³⁰ I ovo dvá možá sta gúčala ž njim, šteriva sta bilá Môšeš i Eliáš.

³¹ Šteriva sta se skázala vu díki, i pravila sta vöidênje žítka njegovoga, kí se je meo spuniti v Jerušálemi.

³² Na Petra pa, i kí so ž njim bilí, je veliki sen spadno. Predramivši se pa, vidili so díko njegovo, i tiva dvá možá ž njim stojéčiva.

³³ I prigôdilo se je, gda bi njidva odhájala od njega, erčé Peter Jezuši: Mešter, dobro je nám eti bidti; i napravmo trí šatore, ednoga tebi, i Môšeši ednoga, i ednoga Eliáši, neznajôči, ka právi.

³⁴ Gda bi pa eta on gúčao, postano je oblák i obsencao je je. Bojali so se pa, gda bi njidva notri vu oblák šla.

³⁵ I glás je včinjen z obláka govoréči: ete je moj lübeznivi Sin, njega poslüšajte.

³⁶ I vu bodôčem glási, nájden je Jezuš sám. Oni so pa mučali, i nikomi so nikaj nej pravili vu oni dnévi, štera so vidili.

³⁷

Prigôdilo se je pa vu drügom dnévi doli idôči, oni z bregá, spravilo se je k njemi lüdstva vnogo.

³⁸ I ovo eden môž jo gori skričao med lüdstvom govoréči: Vučitel, prosim te, zgledni se na siná mojega, ár je moj jedinorodjeni.

³⁹ I ovo düh ga zgrábi, i taki kričí i trga ga z penami; i komaj odstôpi od njega, vküp ga strvši.

⁴⁰ I molo sem se vučeníkom tvojim, naj ga vö vržejo; i nej so ga mogli.

⁴¹ Odgovoréči pa Jezuš erčé: oh národ neveren i preobrnjeni! kak dugo bom pri vás i trpo vás? pripelaj esi siná tvojega.

⁴² Gda bi pa ešče k njemi šô, trgao ga je vrág i rasipávo. Poštráifao je pa Jezuš toga nečístoga dühá, i zvráčo je toga pojbára, i nazáj ga je dáo oči svojemi.

⁴³ Čüdivali so se pa vsi nad velikov zmožnostjov Božov. Gda bi se pa vsi čüdivali nad vsêm, štera je včíno Jezuš, erčé k vučeníkom svojim:

⁴⁴ Vzemte ví vu vüha vaša ete rečí. Ár se Sin človeči dá vu roké lüdi.

⁴⁵ Oni so pa nej razmeli eto rêč, i skrita je bíla od njih, da bi je nê razmili; i bojali so se ga pítati od té rêči.

⁴⁶

Zíšla je pa misel v njé, ka šteri ji bode vékši.

⁴⁷ Jezuš pa vidivši misli srcá njihovoga, gori je vzéo edno dête, i postavo je je pôleg sébe.

⁴⁸ I erčé njim: kíkoli gori prime edno tákše dête vu iméni mojem, mené príme; i kíkoli mené príme, prime onoga, kí je mené poslao. Ár kí je náj ménši med vsêmi vami, té bode veliki.

⁴⁹ Odgovoréči pa Jánoš erčé: Mešter, známo nikoga vu tvojem iméni zmetávajôčega vragé; i prepovedali smo njemi, ár te ne nasledüje za nami.

⁵⁰ I erčé njemi Jezuš: ne prepovedávajte. Ár, kí je nej prôti nám, z nami je.

⁵¹

Prigôdilo se je pa, gda bi se spunili dnévi tá nazáj vzétja njegovoga, potrdo je svoj obráz, da bi šô v Jerušálem.

⁵² I poslao je nazveščávce pred lícom svojim; i idôči šli so vu vés Šamaritánsko, da bi njemi pripravili mesto.

⁵³ I nej so ga gori prijali; kâ je obráz njegov bio idôči v Jerušálem.

⁵⁴ Vidôči pa vučenícke njegovi, Jakub i Jánoš, erčéta: Gospodne, ščéš, naj povêmo, da ogen doli ide od nébe, i pogübi je: liki je i Eliáš včíno.

⁵⁵ Obrnovši se pa poštrájfao je je, i erkao je: neznate, šteroga dühá ste ví.

⁵⁶ Ár je Sin človeči nej prišao düše lüdi pogibüvat, nego zdržávat. I šli so vu drügo vesnico.

⁵⁷

Zgôdilo se je pa, gda bi oni šli po pôti, erčé niki k njemi: nasledüvao te bom, kamakoli boš šô, Gospodne!

⁵⁸ I erčé njemi Jezuš: lisice jame májo, i ftice nebeske gnêzda; ali Sin človeči nêma, gde bi si glavô nagno.

⁵⁹ Erčé pa drügomi: nasledüj me. On je pa erkao: Gospodne, dopüsti mi, naj idem prvle, i pokopam očo mojega.

⁶⁰ Erčé pa njemi Jezuš: niháj te mrtve pokápati svoje mrtve, tí pa idôči nazveščávaj králevstvo Bože.

⁶¹ Erčé pa i drügi: nasledüvao te bom, Gospodne; ali prvle dopüsti mi, naj slobod vzemem od tísti, ki so vu hiži mojoj.

⁶² Erčé pa njemi Jezuš: nišče, ki rokô svojo na plüg vrže, i gléda na ona, štera so odzajaj, je nej spodoben k králevstvi Božemi.

10

¹

Po etom je pa odébrao Gospôdi drügi sedemdesét vučéníkov, i poslao je je po dvá pred licom svojim vu vsáki váraš i mesto, kama je on bio idôči.

² Pravo je záto njim: žétve zaistino je vnogo, ti delavcov je pa malo; proste záto Gospodna te žétve, naj püsti vö delavce vu žêtvo svojo.

³ Idite: ovo jas pošilam vás, liki ágnece, na srêdo med vuké.

⁴ Ne noste mošnjé, ni turbe, niti črêvlov, i nikomi se na pôti ne poklánjajte.

⁵ Vu štero hižo bodte notri šli, prvle erčite: mér etoj hiži.

⁶ I, či bode tam sin méra, počiné nad njim mér vaš; či ga pa ne bode, na vás se nazáj povrné.

⁷ Vu onoj hiži pa ostante, jejte i píte ona, štera so od njih pred vás djána. Ár je vrêden delavec nájema svojega. Ne bodte z hiže v hižo.

⁸ I vu šterokoli mesto bodte notri šli, i vás gori primejo, jejte, ka pred vás denejo.

⁹ I vráčte one, šteri so vu njem nemočni, i povejte njim: približalo se je k vám králevstvo Bože.

¹⁰ Vu štero mesto pa bodte notri šli, i ne primejo vás, vö idôči na vilice njegove, ercite:

¹¹ I práh, kí se je na nás zgrabo z mesta vašega, doli vám ga zbríšemo. Dönok znájte, ka se je priblížalo k vám králevstvo Bože.

¹² Velim pa vám, ka Šodomitáncom vu onom dnévi lêžej bode, kako onomi mesti.

¹³ Jaj tebi Korázim! jaj tebi Betžajda! ár da bi v Tíruši i Šidoni včinjene bilé té moči, štere včinjere vu vami, dávno bi se, v žakli i v pepéli sedéči, povrnoli.

¹⁴ Dönok Tíruši i Šídoni ležêše bode vu sôdbi, kako vám.

¹⁵ I tí Kapernaum, kí si notri do nébe zvíšeni, notri do pekla se poníziš.

¹⁶ Ki vás poslüša, mené poslüša; i ki vás zavrže, mené zavrže; ki pa mené zavrže, zavrže onoga, ki je mené poslao.

¹⁷ Povrnolo se je pa ti sedemdesét, z radostjom govoréči: Gospodne, i vrazjé se nám podávajo vu iméni tvojem.

¹⁸ Erčé pa njim: vido sem šatana, liki bliskanjco, z nebés spadnjeno.

¹⁹ Ovo dám vám oblást hoditi po kačaj i škorpii, i po vsoj môči nepriátela; i cilô nikaj vám ne bode škôdilo.

²⁰ Ali nad etim se ne radüjte, ka se vrazjé vám podávajo; radüjte se pa bole, ka so iména vaša gori zapisana vu nebésaj.

²¹ Vu onoj vöri se je veselio v dühi Jezuš, i erkao je: hválo tebi dájem, Oča, Gospodne nébe i zémle, kasi skrio eta od ti môdri i spametni, i oznano si je tim máličkim! Zaistino Oča, ár je tak bíla dobra vola pred tebom.

²² Vsa so meni dána od Očé mojega; i nišče nezna, što je Sin, nego Oča: i što je te Oča, nego Sin, i komi ga ščé Sin oznaniti.

²³ I obrnovši se k vučeníkom zôseb erčé: blážene so očí, štere vídijo, ká vi vídite.

²⁴ Ár velim vám: ka vnôgi prorocke i královje so šteli viditi, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli.

²⁵

I ovo pravdeník níki je gori stano, sküšávajôči njega i govoréči: vučitel, ka mi je činití, naj žítek vekivečni öroküjem?

²⁶ On pa erčé njemi: vu právdi ka je písano? kákda čtéš.

²⁷ On pa odgovoréči velí: lübi Gospodnoga Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje, i z cêle pámeti; i bližnjega tvojega, liki samoga sebé.

²⁸ Erčé pa njemi Jezuš: prav si odgôvoro, tak číni, i žívo boš.

²⁹ On se je pa šteo spravičati, i erčé Jezuši: a što je moj blížnji?

³⁰ Podzajéči pa Jezuš erčé: eden človek je doli šô od Jerušálema v Jeriho, i spadno je med razbojnike, ki so ga i slekli i oranili i odíšli so, i niháli so ga na pô mrtvoga.

³¹ Prigôdilo se je pa, da bi eden pop doli šô po onoj pôti; i gda bi ga vido, ogno se ga je.

³² Prispodobno pa i Levíta na tô mesto, i pridôči i vidôči ga, ogno se ga je.

³³ Eden Šamaritánuš pa pôtniküvajôči prišao je k njemi, i vidôči ga, smilüvao se je.

³⁴ I pristôpivši zavézao je rane njegove, geto je v njé oli i víno vlejao, i djao ga je na svoje lastivno živinče, pelao ga je vu oštaríjo, i skrb je meo na njega.

³⁵ I vütro vö idôči, vö vrže dvá žukavca, dáo njiva je oštariáši, i erkao njemi je: mej skrb na njega; i či, kâ več potrošiš, jas, gda nazáj prídem, nazáj ti dám.

³⁶ Záto što se eti trê vidi tebi nâ blížešnji bidti toga spádnjenoga med razbojnike?

³⁷ On pa erčé: ki je miloščo ž njim včíno. Erkao je záto njemi Jezuš: Idi i tí prispodobno číni.

³⁸

Prigôdilo se je pa, gda bi oni šli, i on notri idôči vu nikšo vesnico: edna žena pa z iménom Márta ga je prijéla vu hižo svojo.

³⁹ I tá je mêla sestro, štera se je zvála Mária; štera je sedéča pri nogáj Jezušovi, poslüšala rêč njegovo.

⁴⁰ Márta je pa paščliva bíla okoli vnôgoga slüženjá Postanovši pa erčé: Gospodne, ne máraš, ka me je sestra moja samo nihála slüžit? Povej ji záto, naj mi pomága.

⁴¹ Odgovoréči pa erčé njê Jezuš: Márta, Márta, skrbíš se i paščiš se okolí vnôga.

⁴² Edno je pa potrêbno. Mária si je pa te dober táo odebrála, šteri se ne vzeme od njé.

11

¹

I prigôdilo se je, gda bi bio on vu níkom mesti moléči, kak je henjao, erčé níki z vučeníkov njegovi njemi: Gospodne, vči nás Bogá moliti, liki je i Ivan návčo vučeníke svoje.

² Erčé pa njim: gda molite, erčite: Oča naš, kí si vu nebésaj, svéti se imé tvoje, prídi králevstvo tvoje, bojdi vola tvoja, kako v nébi, tak i na zemli.

³ Krüha našega vsakdenéšnjega dáj nám ga vsáki dén.

⁴ I odpüsti nám grêhe naše, ár i mi odpüstímo vsákomi, ki je nám dužen. I ne peláj nás vu sküšávanje, nego oslôbodi nás od hüdoga.

⁵ I erčé njim: či što med vami má priátela, i ide k njemi opô nôči i erčé njemi: priátel, posôdi mi trí lebe krüha.

⁶ Ár je priátel moj prišao z pôti k meni, i nemam, kâ pred njega djáti.

⁷ I on z nôtra odgovoréči erčé: ne zaglüšaj mi, že so dveri zaprte, i deca moja je z menom vu posteli; nemrem gori stánoti i dati ti.

⁸ Velim vám: či i ne dá njemi gori stánovši záto, ka je njegov priátel; za volo nesramnosti njegove gori stanovši, dá njemi, koliko je potrêbno.

⁹ I jas velim vám: proste, i dá se vám; iščite, i nájdete; trüpajte, i odpré se vám.

¹⁰ Ár vsáki, ki prosi, vzeme, i ki išče, nájde, i trüpajôčemi se odpré.

¹¹ Što je pa med vami te oča, šteroga sin či prosi krüha, jeli njemi kamen dá? i čí ribo, jeli za ribo njemi kačo dá?

¹² Ali pa či bode jajce proso, jeli njemi škorpiona dá?

¹³ Záto či ví hüdi bodôči znáte dobre dári dati deci vašoj, od koga bole Oča vaš nebeski dá dühá svétoga onim, kí ga prosijo.

¹⁴

I zmetávao je vragá, i on je bio nêmi. Prigôdilo se je pa, gda bi vragá vö vrgao, gúčao je te nêmi; i čüdivalo se je lüdstvo.

¹⁵ Niki pa z med njimi so erkli: Vu beelzebuli, vragôv poglavníki zmetáva vragé.

¹⁶ Drügi ga pa sküšávajôči so znamênje prosili od njega z nebés.

¹⁷ On pa vidôči njihove misli, erčé njim: vsáko králevstvo, štero je med sebom razdeljeno, opüstí se, i hiža na hižo spádne.

¹⁸ Či je pa i šatan med sebom razdeljeni, kakda bode stálô králevstvo njegovo? kâ právite, ka jas vu beelzebuli zmetávam vragé.

¹⁹ Či pa jas vu beelzebuli zmetávam vrágé, sinovje vaši vu kom je zmetávajo? Záto oni bodo vaši sodci.

²⁰ Čí pa vu prsti Božem zmetávam vragé, tak se je priblížalo k vám králevstvo Bože.

²¹ Gda eden močen rožnáti varje svoj dvor, vu méri je poištvo njegovo.

²² Či pa močnêši od njega, pridôči, ga obláda, vse njegovo rožjé njemi vzeme, vu kom se je vüpao, i porobe njegove razdelí.

²³ Kí je nej z menom, prôti meni je; i, kí ne správla z menom, rasipáva.

²⁴ Gda te nečísti düh vö ide od človeka, obhodi süha mêsta iskajôči pokoj; i ne nájdejôči ga erčé: povrném se vu hižo mojo, odkud sem vö zišao.

²⁵ I pridôči, nájde jo pometeno i osnajženo.

²⁶ Teda ide; i sebom vzeme sedem drügi dühôv hüši od sébe; i notri idôči, prebívajo tam; i bodo ta slêdnja človeka onoga hüša od ti prvi.

²⁷ Prigôdilo se je pa, gda bi on eta gúčao: zdignovša níka žena glás svoj med lüdstvom, erčé njemi: blážene so one utrobe, štere so tebé nosile, i prsi, štere si ti cecao.

²⁸ On pa erčé: od koga bole so bláženi, kí poslüšajo rêč Božo, i varjejo jo.

²⁹ Gda bi se pa lüdstvo vküp správlalo, záčao je praviti: ete hüdi národ znamênje prosi, i znamênje se njemi ne dá, nego znamênje Jonaš proroka.

³⁰ Ár, liki je bio Jonaš znamênje Ninivitáncom, tak bode i Sin človeči národi etomi.

³¹ Kralíca jüga gori stáne na sôdnj dén z možami etoga národa, i skvarjüvala je bode, kâ je prišla od krajôv zemle poslüšat modrôst Šalamonovo; i ovo več je eti od Šalamona.

³² Možjé Ninive gori stánejo vu sôdbi z etim národom, i skvarjüvali ga bodo, ka so se povrnoli na predgo Jônašovo; i ovo več je od Jónaša eti.

³³ Nišče pa svêčo, gda jo vužgé, ne dene vu skrivnost, niti pod merico, nego vu posvečnjek; naj notri idôči vu hižo, svetlost vídijo.

³⁴ Svetlost têla je okô; záto, gda bode okô tvoje prôsto, i celo têlo tvoje bode svetlost. Či pa hüdo bode, i têlo tvoje kmično bode.

³⁵ Záto glédaj, naj svetlost, štera je v tebi, kmica ne bode.

³⁶ Záto či je têlô tvoje cêlo svetlo, i nema kákšega tála kmičnoga, bode svetlo cêlo, liki gda te svêča z blískanjem presvetí.

³⁷

Gda bi pa ešče gúčao, proso ga je níki Farizeuš, ka bi obêdivao ž njim. Notri idôči pa, k stoli si je seo.

³⁸ Farizeuš pa vidôči, čüdivao se je, ka se je, prvle nemujo pred obedom.

³⁹ Erčé pa Gospôd k njemi: zdaj ví Farizeuške to z vünêšnje pehára i sklede čístite; to znotrèšnje vaše je pa puno zgrablivosti i hüdôbe.

⁴⁰ Nespametni, jeli je nej včíno i to znotrêšnje, kí je to zvönêšnje včíno?

⁴¹ Dönok z onoga, štera so z nôtra, dájte ž njega álmoštvo; i ovo vsa bodo vám čista.

⁴² Ali jaj vám Farizeušom, kâ desetínite metico i vendrit, i vsáko zelenjé, i preidete sôbdo i lübézen Božo. Eta je potrêbno činiti, i ona nej niháti.

⁴³ Jaj vám Farizeušom, kâ lübite prvosidênje vu správiščaj i poklánjanje na placáj.

⁴⁴ Jaj vám pisáčom i Farizeušom skazlívcom, ka ste, liki grobovje skriti, i lüdjé, kí po njíh, hodijo, neznajo.

⁴⁵ Odgovoréči pa níki z med právdeníkmi, erčé njemi: Vučitel, eta govoréči i nás ošpotávaš?

⁴⁶ On je pa erkao: i vám právdeníkom jaj, kâ požmečávate lüdstvo z neprenošenov žméčavov, i samí se z ednim prstom vašim ne doteknete žméčave.

⁴⁷ Jaj vám, kâ cimprate grobe prorokom, očeve vaši so je pa bujli.

⁴⁸ Záto svedočite, ka se vám vídijo dela očév vaši, kâ so je oni istina vmôrili; ví pa cimprate njim grobe.

⁴⁹ Záto i modrôst Boža velí: pošlem med njé proroke i apoštole, i z med njimi níke vmoríjo i preganjali je bodo.

⁵⁰ Naj se vö zišče krv vsê prorokov preleána od začétka svêta od národa etoga.

⁵¹ Od krvi Abelove notri do krvi Zakariášove vmorjenoga med oltárom i hižom. Zaistino velim vám: vö se zišče od národa etoga.

⁵² Jaj vám pravdeníkom, kâ ste v kraj vzéli klüč znanosti; samí notri neidete, i notri idôčim prepovedávate.

⁵³ Govoréči pa on eta k njim, záčali so se pisáčke i Farizeuške močno prôti držati i spitávajôšci ga od vnôgoga dugavánja.

⁵⁴ Šütajôči za njim i ískajôči, kak bi mogli kâ z vüst njegovi vloviti, s kim bi ga tôžili.

12

¹

V eti dnévi, gda bi se po desét jezero lüdstva v küp správlalo tak, da bi se klačili, záčao je praviti vučeníkom svojim: naj prvo varte se od kvasá Farizeušov, kí je skazlívost.

² Nikaj je pa nej tak skrito, štero bi se vö nê vjavilo, i skrovno, štero bi se nê zvedilo.

³ Záto štera ste vu kmici pravili, vu svetlosti bode slíšano; i, štera ste vu vüha gúčali v kamuraj, nazvečavalo se bode na strehaj.

⁴ Velim pa vám priátelom mojim: ne bojte se oni, ki vmárjajo têlo, i po eti nemajo več kâ činiti.

⁵ Pokážem vám pa, koga se bojte. Bojte se toga, ki potom, kak je vmoro têlo, oblást má vržti vu gehenno i düšo. Zaistino velim vám, toga se bojte.

⁶ Nejli pét vrábcov odávajo za dvá pêneza? i eden z med njíh nej je pozábleni pred Bogom.

⁷ Vaše gláve pa i vsi vlaské so zračúnami. Záto ne bojte se, od vnôgi vrábcov ste dragši.

⁸ Velim pa vám: vsáki, ki me bode vadlüvao pred lüdmi i Sin človeči bode ga vadlüvao pred angelmi Božimi.

⁹ Ki me pa zatají pred lüdmi, toga zatajim i jas pred angelmi Božimi.

¹⁰ I vsáki, kí erčé edno rêč prôti Sini človečemi, odpüstí se njemi; kí de pa Dühá svétoga preklínjao, ne odpüstí se njemi.

¹¹ Gda bodo pa vas pelali vu správišče i pred vládnike i pred oblásti, ne skrbte se; kakda, ali kak se bodte zagovárjali, ali ka te gúčali.

¹² Ár svéti Düh de vás včio vu onoj tistoj vöri, štera bode potrêbno gúčati.

¹³

Erkao je pa níki njemi z lüdstva: Vučitel, erči brati mojemi, naj razdelí z menom öročíno.

¹⁴ On pa erčé njemi: človek, što me je postavo sodca, ali delnika med vami?

¹⁵ Erčé pa k njim: glédajte, i varte se od skopôsti; ár je nikoga njegov žítek nej v tom, kâ obiljáva z poíštvom.

¹⁶ Erkao njim je pa eto príliko govoréči: nikomi bogátomi človeki je dobro prineslo iménje.

¹⁷ I premišlávao si je vu sebi govoréči: ka bom činio? nemam mesta, gde správim vküp sád moj?

¹⁸ I erčé: tô bom čínio: razmečem moje škegnje, i vékše bom cimprao, i tam vküp správim vsa zrašenjá moja, i dobra moja.

¹⁹ I erčém düši mojoj: düša, máš vnôga dobra na vnôgo lêt, správlena, počívaj si, jej, pí, dobre vôle boj!

²⁰ Erčé pa njemi Bôg: nespameten, eto nôč bodo düšo tvojo od tébe prosili, štera si pa spravo, koga bodo?

²¹ Tak se njemi zgodí, kí sám sebi kinče správla; i nej je bogat vu Bôgi.

²²

Erčé pa vučeníkom svojim: záto velim vám: ne skrbte se za düšo vašo, ka bodte jeli; niti za têlo, z kim se bodte odêvali.

²³ Düša je več, liki jêstvina; i têlo, liki odetel.

²⁴ Vzemte na pamet kôvrane; ne sêjajo, niti ne ženjajo, niti kámre nemajo, niti škegnja, i Bôg je hráni; od koga bole ste ví bôgši od ftíčov?

²⁵ Što pa med vami more djáti k visokosti svojoj eden lakét, či se gli skrbí za tô?

²⁶ Či záto to náj ménše nemrete, ka se za ta drüga skrbíte?

²⁷ Vzemte na pamet liliome, kakda rastéjo; ne delajo, niti ne predéjo. Velim pa vám: niti Šalamon vu vsoj díki svojoj se je nej tak odêvao, kako eti eden.

²⁸ Či záto trávo, štera je dnes na pôli, vütro se pa v péč vrže, Bôg tak odêva; od koga bole vás, maloverci?

²⁹ I ví ne pítajte, ka te jeli, ali ka te pilí, i ne zglejüjte se.

³⁰ Ár vsa eta poganje etoga svêta spitávajo; vaš Oča pa zná, ká eta potrebüjete.

³¹ Nego iščite králevstvo Bože, i eta vsa se vám privržejo.

³² Ne boj se málí šereg; ár se je dopadnolo Oči vašemi dati vám králevstvo.

³³ Odájte poíštva vaša, i dájte álmoštvo. Napravte si mošnjé, štere ne ostarajo, kinč nezmenkani vu nebésaj; kama se tát ne približa, niti ga mol ne skvarí.

³⁴ Ár gde je kinč vaš, tam je i srcé vaše.

³⁵

Naj bodo vaše ledevjé opásane i svêče goréče.

³⁶ I ví prispodobni bojdte k lüdém čákajôčim gospodára svojega; gda se püsti z gostüvanja; da njemi pridôčemi i trüpajôčemi preci odpréjo.

³⁷ Bláženi so slugi oni, štere, pridôči gospodár, nájde verostüvajôče. Zaistino velim vám, kâ se opáše i doli je posadí, i proidôči, slüžo bode njim.

³⁸ I či príde vu drügoj stráži, ali vu trétjoj stráži príde, i nájde je tak, bláženi so slugi oni.

³⁹ Tô pa znájte: ka da bi znao hížni gospodár, v šteroj vöri tát príde, verostüvao bi, i ne bi dopüsto podkopati hižo svojo.

⁴⁰ Záto i ví bojdite gotovi: ár v šteroj vöri ne štímate, príde Sin človeči.

⁴¹ Erčé pa njemi Peter: Gospodne, li nám práviš eto príliko, ali pa vsêm?

⁴² Erčé pa Gospôd: što je veren šafar i spameten, šteroga postávi gospodár nad držinov svojov; naj ji dá vu svojem vrêmeni vö zmerjeno jêstvino?

⁴³ Bláženi je on sluga, šteroga gospodár njegov, gda príde, nájde tak činéčega.

⁴⁴ Zaistino velim vám, ka ga nad vsêm poištvom svojim postávi.

⁴⁵ Či bode pa pravo on sluga vu srci svojem: müdí se moj gospodár domô pridti, i začne biti sluge i slüžbenice, i jesti i piti i zapájati se.

⁴⁶ Príde gospodár sluga onoga vu dnévi, v šterom ga ne čáka, i vu vöri, za štero ne zna; i raztála ga i tál njegov z timi nevernimi položi.

⁴⁷ On sluga pa, kí zná volo gospodára svojega, i ne priprávi se k njê, niti ne čini pôleg vôle njegove, bit bode z vnôgim.

⁴⁸ Kí pa ne zna, čini pa kaštige vrêdna dela, bit bode z malim. Vsákomi pa, komi je dáno dosta, dosta se bode od njega prosilo; i komi je vnôgo poročeno, več bodo prosili od njega.

⁴⁹ Ogen sem prišao lüčat na zemlo; i kak ščém, da bi se zážgao.

⁵⁰

Z krstom se pa mám okrstiti; i kak se stiskávam, dokeč se skonča.

⁵¹ Štímate, ka sem prišao mér dávat na zemli bodôčim? Nej, velim vám; nego bole razdeljenjé.

⁵² Ár bode ji od eti máo pét vu hiži ednoj razdeljeni, trijé prôti dvöma, i dvá prôti trêm.

⁵³ Razdili se oča prôti síni, i sin prôti oči; mati prôti čéri, i čí prôti materi; svekrva prôti snehi svojoj, i sneha prôti svekrvi svojoj.

⁵⁴ Erkao je pa i tomi lüdstvi: gda vídite oblák zhájati od sunčenoga záhoda, preci právite: ploha ide, i tak je.

⁵⁵ I, gda jüg píše, právite: kâ vročína bode, i je.

⁵⁶ Skazlívci, obráz zemlé i nebés znáte vardêvati; vrêmen pa eto kakda, ka ne vardêvate?

⁵⁷ Ka je pa, ka samí od sébe ne sôdite to pravično.

⁵⁸ Ár, gda ideš z protivníkom tvojim k poglavníki, na pôti na tom boj, da se ga oslobodiš; naj te kak ne privlečé k sodci, i sodec te dá porkolábi, i porkoláb te vrže vu temnico.

⁵⁹ Velim tebi: ka ne boš vö šô odnut, dokeč i te slêdnji pênez ne pláčaš.

13

¹

Bilí so pa níki vu onom vrêmeni, kí so njemi nazviščávali od Galileáncov, šteri krv je Pilátuš mêšao ž njihovimi áldovmi.

² I odgovoréči Jezuš erčé njim: štímate, ka so eti Galileánci krivičnêši bilí od vsê drügi Galileáncov, ka so tá pretrpeli?

³ Nej, velim vám; nego, či se ne povrnéte, vsi tak prêdete.

⁴ Ali oni desét i osem, na štere je spadno türen vu Šiloi i bujo je je; štímate, ka so tê vékši grêšnicke bilí od vsê lüdi prebivajôči v Jerušálemi?

⁵ Nej, velim vám; nego, či se ne povrnéte, vsi tak prêdete.

⁶

Erčé pa eto priliko: eden je meo figovo drêvo vu svoji goricaj posajeno; i prišao je sád ískat na njem, i nej ga je najšao.

⁷ Erčé záto vájncari: ovo trí lêta hodim ískat sád na etoj figi, i ne nájdem ga; vö jo vsêči, da drügo ne valá, ka li zemlo kvarí.

⁸ On pa odgovoréči erčé njemi: Gospodne, niháj jo i eto leto, dokeč jo okopam, i vržem gnoj k njê.

⁹ I či tak bode sád prinášala, dobro; či pa nej, potom jo vö vsêči.

¹⁰

Bio je pa vučéči vu ednom ti správišč v sobottáj.

¹¹ I ovo bíla je edna žena, štera je slabosti dühá mêla osenájset lêt; i bíla je vküp potégnjena, i nej se je mogla nikako gori opraviti.

¹² Vidôči jo pa Jezuš, prizvao jo je k sebi i erkao ji je: žena, odvézana si od slabosti tvoje.

¹³ I vrgao je na njô roké: i preci se je gori oprávila, i díčíla je Bogá.

¹⁴ Odgovoréči pa vládnik správišča čemeren, kâ je vsobotto vráčo Jezuš, velí lüdstvi: šést dní je, v koteri trbê delati: záto vu oni prídte se vráčit i nej vu sobôtnom dnévi.

¹⁵ Záto odgovori njemi Jezuš i erčé: skazlívec, vsáki vás jeli v sobotto ne odveže günca svojega, ali osla od jáseo i pela ga napájat?

¹⁶ Eto pa čér Ábrahámovo bodôčo, štero je zvézao šatan že osenájset lêt, nej je potrêbno bilô odvézati od vezala etoga sobotni dén?

¹⁷ I, gda bi njemi eta povedao, osramôtili so se vsi, kí so prôti njemi stáli. I vse lüdstvo se je radüvalo nad vsêmi odíčenimi delami, štera so včinjena od njega.

¹⁸ Pravo je pa: komi je priglihno králevstvo Bože? i komi je bom priglihávao?

¹⁹ Priglíhno je k horčičnomi zrni, štero geto je eden človek vzéo i vrgao je je vu ográdec svoj; i gori je zraslo i včinjeno je veliko drêvo, i ftice nebeske so se gnêzdile na vêkaj njegovi.

²⁰ I pá je erkao: komi bom priglihávao králevstvo Bože?

²¹ Priglíhno je kvási, šteroga geto je edna žena vzéla, i skríla ga je vu trí merice mele, dokeč se je vse nej zkvasilo.

²²

I prehodjávao je mêsta i vesnice vučéči i idôči v Jerušálem.

²³ Erkao je pa níki njemi: Gospodne, jeli ji je malo, kí se zveličajo? On pa erčé njim:

²⁴ Vojüjte se notri idti po tesni vrátaj; ár vnôgi, velim vám, iskâli bodo notri idti i ne bodo mogli.

²⁵ Od tistoga máo; kak gori stáne te hižni gospodár, i zapré dveri, i začnete vönê státi, i trüpati nad dverami govoréči: Gospodne, Gospodne, odpri nám: i odgovoréči erčé vám: ne znam vás, odkuda ste.

²⁶ Teda začnete praviti: jeli smo pred tobom ino pilí, i vu naši vilicaj si včio.

²⁷ I erčé: velim vám, kâ neznam vás odkud ste. Odídte od méne vsi delajôči nepravičnosti.

²⁸ Tam bode jôkanje i zobno škrípanje; gda bodte vidili Abraháma, Ižaáka i Jákoba, i vse proroke vu králevstvi Božem; vás pa vö vržene z vüna.

²⁹ I prído od sunčenoga zhoda i záhoda, i sevra i jüga; i doli si sédejo vu králevstvi Božem.

³⁰ I ovo, ki so slêdnji, bodo prêdnji; i kí so prêdnji, bodo slêdnji.

³¹

Vu onom dnêvi pristôpili so níki Farizeuške govoréči njemi: idi vö i odídi odnut, ár te Herodeš ščé vmoriti.

³² I erčé njim: idôči povête lisici onoj: ovo zmetávam vrágé i vráčenja oprávlam dnes i vütro, i po trétjem dnévi se skončam.

³³ Ali potrêbno mi je dnes i vütro i potom vu mojoj čésti hoditi. Ár se ne dopüstí proroka pogübiti z vüna Jerušálema.

³⁴ Jerušálem, Jerušálem, kí vmárjaš proroke i kamenüješ one, šteri se k tebi pošílajo; kelikokrat sem šteo siní tvoje vküpe spraviti liki, kokôš svoje píščance pod perôti, i nej ste šteli.

³⁵ Ovo, nihá se vám hiža vaša püsta. Zaistino pa velim vám: kâ me ne bodte vidili, dokeč ne príde vrêmen, gda bodte pravili: blagosloveni, kí ide vu iméni Gospodnovom.

14

¹

I prigôdilo se je, gda bi on notri šô vu hižo níkoga vládnika Farizeušov v sobotto jêst krüha; i oni so kebzüvali na njega.

² I ovo, človek niki vodenják je bio pred njim.

³ I odgovoréči Jezuš erčé pravdeníkom i Farizeušom govoréči: jeli je slobodno v sobotto vráčiti?

⁴ Oni so pa múčali. I príme ga Jezuš, zvráči ga, ino ga odpüsti.

⁵ I odgovorêči njim erčé: što je med vami, šteroga osel, ali günec čí vu stüdenec notri spádne: i ne potégne ga vö preci sobôtni dén?

⁶ I nej so njemi mogli nazáj odgovoriti na eta.

⁷ Velí pa tim pozvánim eto príliko, gda bi na pamet vzéo, kakda so si prebérali prêdnja mêsta, govoréči k njim:

⁸ Gda boš zváni od koga na gostüvanje, ne sedi si na to prêdnje mesto: naj kak poštenêši od tébe pozváni od njega.

⁹ I pridôči, kí je tebé i njega zváo, erčé tebi: dáj etomi mesto; i teda si začneš sramotov na to, slêdnje mesto sesti.

¹⁰ Nego, gda boš pozváni idôči sedi si na slêdnje, mesto; naj, gda príde, kí te je zvao, erčé tebi: priátel, idi više gori; teda ti bode díka pred onimi, kí so z tebom vréd pozváni.

¹¹ Ár vsáki, kí se zvísi ponízi se; i kí se ponízi, zvisi se.

¹² Erkao je pa i tomi, kí ga je zváo: gda naprávlaš obed, ali večérjo, ne zovi priátele tvoje, niti brate tvoje, niti rodbino tvojo, niti bogate sôside; naj z kákšim tálom i oni tebé nazáj ne zovéjo, i nazáj se ti povrné.

¹³ Nego, gda goščenjé činíš, zovi siromáke, rône, plantave, slêpe.

¹⁴ I blážen bodeš, kâ ti ne moro nazáj povrnôti. Ár se ti povrné vu goristanenjê ti pravični.

¹⁵

Slíšavši pa níki navküp sedéči eta, erkao njemi je: blážení je on, kí jej krüh vu králevstvi Božem.

¹⁶ On njemi pa erčé: niki človek je velíko večérjo napravo, i zváo je vnôge.

¹⁷ I poslao je slugo svojega vu vöri te večérje, da bi povedao tim pozvánim: pojte, ár so že vsa gotova.

¹⁸ I záčali so se od ednoga vsi odgovárjati. Te prvi njemi je erkao: njivo sem küpo, i potrêbno mi je vö idti, i poglédnoti jo; prosim te, zagôvori me.

¹⁹ I te drügi je erkao: pét jármov güncév sem küpo, i idem je vardêvat; prosim te, zagôvori me.

²⁰ I te drügi je erkao: ženo sem si vzéo, i za toga volo nemrem idti.

²¹ I pridôči nazáj sluga on, nazvêsto je gospôdi svojemi eta. Teda rasrdivši se te gospodár erčé tomi slugi svojemi: idi vö hitro na vilica i potí toga mesta, i siromáke, i rône, i plantave, i slêpe esi notri pripelaj.

²² I erčé te sluga: gospodne, včinjeno je, kak si zapovedao, i ešče je mesto.

²³ I erčé gospôd slugi: idi vö na potí i med ploté, i primárjaj je notri idti, naj se napuni hiža moja.

²⁴ Ár velim vám: kâ nišče oni pozváni lüdi ne košta večérje moje.

²⁵

Šlo je pa ž njim lüdstva vnogo; i obrnovši se erkao je njim:

²⁶ Či što k meni ide i ne odürjáva očo svojega, i mater, i ženo, i deco, i brate, i sestre, ešče pa i svojo düšo, ne more bidti moj vučeník.

²⁷ I, kíkoli ne bo noso križ svoj i pojde za menov, ne more bidti moj vučeník.

²⁸ Ár što je z vás, kí ščé türen cimprati, jeli si prvle ne séde doli i zračúna strošek, či imá teliko, ka ga zgotovi?

²⁹ Naj ga z kákšim tálom vsi vidôči ne začnejo špotati; či bi ga, položéči njegov fundamentum, nê megao dokončati.

³⁰ Govorêči: ete človek je záčao cimprati i nej je mogao dokončati.

³¹ Ali šteri král idôči se vküp püsti z drügim králom vu boj, jeli si ne séde prvle doli i tanáč drži, či more z desét jezérmi pred onoga idti, kí z dvajsetimi jezérmi ide na njega?

³² Či pa nej, gda je ešče on daleč, pošle poselstvo i prosi ga ona, štera so k méri.

³³ Etak záto nišče z vás, kí slobô ne vzeme ode vsega svojega poíštva, ne more bidti moj vučeník.

³⁴ Dobra je sô; či pa sô obnori, z kim se bode solílo?

³⁵ Niti vu zemlo, niti vu gnój je nej hasnovita, vö jo vržo. Kí má vüha na poslüšanje, naj poslüša.

15

¹

Približávali so se pa k njemi vsi publikánuške i grêšnicke, da bi ga poslüšali.

² I mrmrali so Farizeuške i pisáčke govoréči: kâ ete grêšnike k sebi prijímle i jej ž njimi.

³

Erčé pa njim eto príliko govoréči:

⁴ Što je takši človek z vás, kí má stô ovéc, i či edno ž njih zgübí, ne nihá ti devétdesét i devét vu püščávi i ide za tov zgüblénov, dokeč jo ne nájde?

⁵ I, gda jo nájde, gori jo dene na pléča svoja radüvajôči se.

⁶ I pridôči domô, vküp zezové priátele i sôsede govoréči njim: radüjte se z menov, kâ sem najšao ovcô mojo to zgübleno.

⁷ Velim vám: kâ tak radost bode v nébi nad ednim grêšnikom pokôro činéčim bole, liki nad devétdesét devét pravičnimi, šterim je nej potrêbno pokôre.

⁸ Ali štera je tá žena, štera má desét grošôv, či zgübi eden groš, jeli ne vužgé svêčo i pomêče hižo ino ga išče skrblivo, dokeč ga ne nájde?

⁹ I gda ga nájde, vküp zezové priátelice i sôsede govoréča: radüjte se zmenov, kâ sem najšla te groš, šteroga sem zgübíla.

¹⁰ Tak, velim vám, radost bode pred angelmi Božimi nad ednim grêšnikom pokôre činéčim.

¹¹ Erkao je pa: človek niki je meo dvá siná;

¹² I erčé te mlájši svojemi oči: oča, dáj mi vö tál blága, kí se mené dostája. I razdêlo njima je vse živlênje.

¹³ I po nej vnôgi dnévi vküp spravivši vsa te mlájši sin, odíšao je vu daleko držélo, i fam je zapravo blágo svoje živôči oblosüno.

¹⁴ Gda bi pa on vsa potrošo, grátao je močen glád po držéli onoj, i on je záčao pomenkávati.

¹⁵ I idôči pridrüžo se je k ednomi mestánčari ove drízéle; i on ga je poslao na pôle svoje svinjé pást.

¹⁶ I želo je napuniti trbüh svoj z rogačicami, štere so jele svinjé, i nišče njemi ji je nej dáo.

¹⁷ Vu sébe pa idôči erčé: keliko nájimnikov očé mojega obilno má krüh, jas pa od gláda pogíbam.

¹⁸ Gori stanovši šô bom k oči mojemi, i erčém njemi: oča, pregrêšo sem prôti nébi i pred tebom.

¹⁹ I več sem nej vrêden, ka bi se tvoj sin zváo; včini me, liki ednoga nájimnikov tvoji.

²⁰ I gori stanovši šô je k oči svojemi. Gda bi pa ešče on ôzdaleč bio, vido ga je oča njegov, i smilüvao se je, i bežéči spadno je na šinjek njegov, i küšno ga je.

²¹ Erčé pa njemi te sin: oča, pregrêšo sem prôti nébi i pred tebom, i več sem nej vrêden, ka bi se tvoj sin zváo.

²² Erčé pa te oča slugom svojim: prineste tô jakšo süknjo i oblêčte njemi jo, i dájte prstan na rokô njegovo i črêvle na nogé.

²³ I prineste to krmleno tele, zarežte je, i jedôči vesélmo se.

²⁴ Ár je ete moj sin mrtev bio, i oživo je; i zgüblen je bio, i nâjden je. I záčali so se veseliti.

²⁵ Bio je pa njegov sin starêši na njivi; i, kak se je, pridôči, priblížao k hiži, čüo je igranje, i plésanje.

²⁶ I prizové ednoga slugov, spitáva, ka je tô?

²⁷ On pa erčé njemi: tvoj brat je prišao, i zarezo je oča tvoj to krmleno tele, ka ga je zdravoga nazáj prijao.

²⁸ Rasrdo se je pa i nej je šteo notri idti. Záto oča njegov vö idôči proso ga je.

²⁹ On pa odgovoréči erčé oči: ovo teliko lêt slüžim tebi, i nigdár sem zapoved tvojo nej prestôpo, i meni si nigdár nej dáo ešče ni ednoga kozlíča, kâ bi se z priáteli mojmi veselio.

³⁰ Kâ je pa ete tvoj sin, kí je tvoje živlênje sprázniki pojo, prišao, zarezao si njemi to krmleno tele.

³¹ On pa erčé njemi: sinek, tí si vsigdár z menov, i vsa moja so tvoja.

³² Trbelo bi se ti pa veseliti i radüvati; kâ je ete tvoj brat mrtev bio, i ožívo je; i zgübleni je bio, i nájden je.

16

¹

Erkao je pa vučeníkom svojim: bio je eden bogat človek, kí je meo šafara; i té je obtožen bio njemi, kako zapravláč blága njegovoga.

² I zové ga záto i erčé njemi: ka čüjem od tébe? dáj račun šafarstva tvojega, ár ne boš več šafarüvao.

³ Erčé pa vu sebi te šafar: ka hom činio, da gospôd moj kraj jemlé šafarstvo od menè? kopati ne morem, kôdivati me je pa srám.

⁴ Znám, ka mi je činiti; da, gda bom vö vrženi z šafarstva, vzemejo me vu hiže svoje;

⁵ I prízvavši ednoga vsákoga ti dužníkov gospôda svojega, erčé prvomi: keliko si dužen gospôdi mojemi?

⁶ On pa erčé: stô bátušov olija. I erčé njemi: vzemi tvoj líst i sedi doli, i hitro píši pétdesét.

⁷ Potom tomi drügomí erčé: tí pa keliko si dužen? On pa erčé: stô korušov pšenice. I erčé njemi: vzemi tvoj líst, i píši osemdesét.

⁸ I pohválo je gospôd toga nepravičnoga šafara, kâ je spametno včíno. Ár sinovje etoga svêta so spametnejši od sinôv svetlosti vu svojem rodi.

⁹ I jas velim vám: včinte si priátele z nepravičnoga mammona; da, gda pomenkáte, vzemejo vás vu vekivečna prebiválišča.

¹⁰

Kí je veren vu náj ménšem, i vu vnogom je veren; i kí je vu náj ménšem nepravičen, i vu vnogom je nepravičen.

¹¹ Či ste záto vu nepravičnom mammoni nej bili verni, to istinsko što zavüpa na vás?

¹² I, či ste vu lückom nej verni, to svoje što vám dá?

¹³ Níkše držinče nemre dvöma gospôdoma slüžiti. Ár ali ednoga bode odürjávalo i toga drügoga lübilo; ali ednoga bode preštímalo i toga drügoga zametávalo. Nemrete Bôgi slüžiti i mammoni.

¹⁴ Čüli so pa eta vsa Farizeuške, kí so skôpi bilí, i osmejávali so se ž njega.

¹⁵ I erčé njim: ví ste, kí spravičávate sebé pred lüdmi, Bôg pa zná srcá vaša. Ár, ka je pred lüdmí visoko, odürnost je pred Bôgom.

¹⁶ Právda i prorocke so do Ivana; od tistec králevstvo Bože se nazviščáva, i vsáki se vu njé stiskáva.

¹⁷ Leži je pa nébi i zemli prêdti, liki právde ednoj piknjici spádnoti.

¹⁸ Vsáki, kí odpüstí ženo svojo, i drügo si vzeme, praznüje; i vsáki, kí si odpüščeno od možá vzeme, praznüje.

¹⁹

Bio je pa níki bogat človek, kí se je obláčo vu škarlat i kment, i gostio se je vsáki dén svetlo.

²⁰ Bio je pa níki siromák z iménom Lázar, kí je vrženi bio k vrátam njegovim pun mozôlov.

²¹ I želo se je nasititi z drtinjom, štero je kapalo z stola toga bogáca. Ali i psi pridôči lízalí so mozole njegove.

²² Prigôdilo se je pa, da bi mrô te siromák, i nešeni je od angelov vu krílo Ábrahámovo; mrô je pa i bogátec, i zakopan je.

²³ I vu pékli, gori prizdignovši očí svoje, bodôči vu mokaj, vido je Ábraháma ozdaleč i Lázara vu náročaj njegovi.

²⁴ I on kričéči erčé: Oča, Ábrahám, smilüj se mi, i pošli Lázara, naj namoči konec prsta svojega vu vódô, i rasladí jezik moj, ár se mantrám vu etom plámni.

²⁵ Erčé pa Ábrahám: sinek, spômeni se, kâ si tí vzéo ta dobra tvoja vžítki tvojem, i Lázar prispodobno ta hüda; zdaj se pa on obeseljáva, ti se pa mantráš.

²⁶ I više vsega toga med nami i vami je velika prepast potrdjena, da, kí ščéjo prêk idti od etec k vám, ne morejo; niti od tistec k nám prêk prídti nemrejo.

²⁷ Erkao je pa: prosim te tak oča moj, naj ga pošleš vu hižo očé mojega.

²⁸ Ár mám pét brátov, da njim posvedoči, naj i oni ne prídejo vu eto mesto te moke.

²⁹ Erčé njemi Ábrahám: májo Môšeša i proroke, naj poslüšajo one.

³⁰ On pa erčé: nej tak oča Ábrahám; nego, či bode što od mrtvi šô k njim, povrnéjo se.

³¹ Erkao je pa njemi Ábrahám: či Môšeša i proroke ne bodo poslüšali, niti, či bi što z mrtvi gori stano, ne bodo vervali.

17

¹

Erčé pa vučeníkom: nemogôče je, kâ bi spáke nê prišle, jaj pa tomi, po kom prído.

² Bole bi njemi bilô, da bi se njemi mlinski kamen djáo okoli šinjeka njegovoga, i vrgao bi se vu môrje, liki ka bi spáčo ednoga z eti naj ménši.

³ Kebzüjte. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, poštrájfaj ga; i, či se povrné, odpüsti njemi.

⁴ I či sedemkrát eden dén pregreší prôti tebi, i sedemkrát eden dén se povrné k tebi govoréči: žao mi je, odpüsti njemi.

⁵ I erkli so Apoštolje Gospodni: povékšávaj nám vero.

⁶ Erčé pa Gospôd: či máte vero liki horčično zrno, erčéte pa etoj malini: vtrgni se vö z korenjom i vsádi se vu môrje; bôgala de vás.

⁷ Što pa z vás, kí má slugo slüžéčega, ali paséčega, gda notri v hižo príde z njive, njemi preci velí: hodi i sedi si k stoli?

⁸ Jeli ne bode njemi velo: pripravi, naj večérjam, i opásani slüži mi, dokeč jêm i piém, i potom toga jej i pí ti.

⁹ Jeli zahváli slugi onomi, ka je včíno ona, štera so njemi zapovêdana? ne štimam.

¹⁰ Tak i ví, gda včinite vsa, štera so vám zapovêdana, erčite: kâ smo slugi nehasnoviti; ár, štera smo dužni bili činiti, li tá smo činili.

¹¹

I prigôdilo se je, gda bi on šô vu Jerušálem, i on je prêk šô na srêdi po Šamárii i Galilei.

¹² I, gda bi on notri šô vu níko vés, srelo ga je desét gobavi možôv, kí so postanoli ôzdaleč.

¹³ I oni so pozdignoli glás svoj govoréči: Jezuš, naš Mešter, smilüj se nad nami.

¹⁴ I vidôči erčé njim: idite i pokážte se popom. I prigôdilo se je vu odhájanji njihovom očíščeni so.

¹⁵ Eden pa ž njih vidôči, ka je ozdravo, povrno se je z velikim glásom dičéči Bogá.

¹⁶ I spadno je na obráz pred nogé njegove zahválo njemi je; i tisti je bio Šamaritánuš.

¹⁷ Odgovoréči pa Jezuš erčé: nej ji je desét očíščeni? gde ji je pa ti devét?

¹⁸ Nej se ji je najšlo, kí bi se povrnoli i dáli bi díko Bôgi, nego ete tühénec.

¹⁹ I erčé njemi: stani gori ino idi, vera tvoja je tebé zdržála.

²⁰

Pítani pa od Farizenšov, gda príde králevstvo Bože, odgôvoro je njim i erkao: ne príde králevstvo Bože tak, ka bi je što várao.

²¹ Ni ne bodo pravili: ovo eti, ali ovo tam je. Ár ovo králevstvo Bože je vu vami.

²² Erčé pa vučeníkom: prído dnévi, gda bodete želeli ednoga ti dnévov Siná človečega viditi, i ne bodte ga vidili.

²³ I erčéjo vám: ovo eti, ali, tam je, nejdite, niti je ne nasledüjte.

²⁴ Ár, liki blísk, kí se zblísne z ednoga kraja, kí je pod nébov, i do drügoga pod nébov bodôčega kraja se svêti, tak bode i Sin človeči vu dnévi svojem.

²⁵ Potrêbno je pa njemi prvle vnôga trpeti i zavržti se od etoga národa.

²⁶ I, liki je bilô vu dnévi Noa, tak bode i vu dnévi Siná človečega.

²⁷ Jeli se, pilí so, ženili so se, i k možom so se dávale notri do tistoga dnéva, v šterom je notri šô Noa vu bárko; i prišla je povôden, i pogübíla je vse.

²⁸ Prispodobno líki je bilô i vu dnévi Lota, jeli so, pilí so, küpivali so, odávali so, zasajüvali so, cimprali so.

²⁹ V šterom dnévi je pa vö šô Lot z Šodome, spadno je ogen i žveplo z nébe, i pogübo je vse.

³⁰ Tak rávno bode v onom dnévi, v šterom se Sin človeči vjávi.

³¹ Vu onom dnévi, kí bode na pokrivi, i posôda njegova vu hiži, doli naj nejde, ka bi jo vzéo; i, kí bode na pôli, rávno tak se naj ne povrné k onim, štera so odzajaj.

³² Spômente se z Lotove žené.

³³ Kíkoli bode ískao düšo svojo obdržati, zgübi jo; i kíkoli jo zgübi, vžitki jo obdrži.

³⁴ Velim vám: v tistoj nôči bodeta dvá na ednoj posteli; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá.

³⁵ Dvê bodeta mlele vküp; ta edna se gori vzeme, i ta drüga se nihá.

³⁶ Dvá bodeta na njivi; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá.

³⁷ I odgovoréči erkli so njemi: gde, Gospodne? On pa erčé njim: gde je mrlinsko têlo, tam se vküp sprâvlajo orli.

18

¹

Pravo je pa i príliko njim, kak je potrêbno vseskôs moliti, i nej manjükivati.

² Govorêči: bio je eden sodec v ednom mesti, kí se je Bogá nej bojo, i človeka se je nej zastôpo.

³ Bíla je pa nikša vdovica vu onom mesti, i šla je k njemi govoréča: oslobodi me od mojega protivníka.

⁴ I nej je šteo do vrêmena. Potom je pa erkao vu sebi: či gli se Bogá ne bojim, i človeka se ne zastôpim.

⁵ Ali, da mi teliko zaglüšanja správla eta vdovica, oslobodím jo: naj, na konec, k meni hodéča, me ne razdráždži.

⁶ Erčé pa Gospôd: poslüšajte, ka te nepravičen sôdec právi?

⁷ Bôg pa jeli ne včini zadomeščanjé tim odebránim svojim kričéčim k njemi nôč i dén, či gli je dugo trpi.

⁸ Velim vám, kâ njim včini zadomeščanjé hitro. Dönok, gda Sin človeči pride, jeli nájde vero na zemli?

⁹

Erčé pa i nikim, kí so štimali vu sebi, kâ so pravični i te drüge so za nikoj meli, eto priliko:

¹⁰ Dvá človeka sta gori šla v cérkev Bogá molit, eden Farizeuš i te drügi publikánuš.

¹¹ Farizeuš stojéči pri sebi, je etak molo Bôg, hválo ti dájem, ka sem nej, liki drügi lüdjé, zgrablívci, nepravični, práznicke, ali kak i ete publikánuš.

¹² Postim se dvakrat vu tjédni, i desetino dám ze vsega, ka ládam.

¹³ I publikánuš ôzdaleč stojéči, nej je šteo ni očí vu nebésa prizdignoti, nego se je bio vu prsi svoje govoréči Bôg, ftišaj se meni grêšniki.

¹⁴ Velim vám, doli je šô ete spravičani vu hižo svojo bole, liki ov. Ár vsáki, kí se zvísi, ponízi se; kí se pa ponízi, zvísi se.

¹⁵

Prinášali so pa njemi i otroke, ka bi se ji dotekno; vidôči pa vučenícke, štrájfali so je.

¹⁶ Jezuš pa prizvajôči njé erčé nihájte otroke idti k meni i ne prepovedávajte njim; ár je tákši králevstvo Bože.

¹⁷ Zaistino velim vám kikoli ne vzeme králevstvo Bože, liki dête, nemore notri idti v njé.

¹⁸

I opítao ga je niki poglavník govoréči: Vučitel dober, ka mi je činiti, naj žitek vekivečni öroküjem?

¹⁹ Erčé pa njemi Jezuš: ka me práviš dobroga? nišče je nej dober, nego eden Bôg;

²⁰ Zapôvedi znáš? ne praznüj. Ne vmôri. Ne kradni. Ne svedôči krivo. Poštüj očo tvojega i mater tvojo.

²¹ On pa erčé: eta vsa sem zdržao od mladosti moje.

²² Slíšazši pa eta Jezuš, erčé njemi: ešče ti edno falí. Vsa, ka máš, odáj, i dáj siromákom, i meo boš kinč vu nébi; i poj, nasledüj mené.

²³ On pa slíšavši eta, žalosten je postano, ár je bio bogat jáko.

²⁴ Vidôči ga pa Jezuš žalostnoga včinjenoga, erčé: kak žmetno, pêneze majôči, notri ido vu králevstvo Bože.

²⁵ Ár je leži kumili skôs vüh iglé idti, liki bogáci vu králevstvo Bože notri idti.

²⁶ Erkli so pa, kí so ga poslüšali: što se more tak zveličati?

²⁷ On pa erčé: štera so nemogôča pri lüdi, mogôča so pri Bôgi.

²⁸ Erkao je pa Peter: ovo, mi smo vsa tá niháli, i nasledüvali smo tebé.

²⁹ On pa erčé njim: zaistino velim vám, kâ je ni eden nej, kí je niháo hižo, ali roditele, ali brate, ali ženo, ali otroke za volo králevstva Božega.

³⁰ Kí nebi nazáj vzéo z vnôgim tálom vu etom vrêmeni i vu príšestnoj vekivečnosti žitek vekivečni.

³¹

Gda bi pa k sebi vzéo ti dvanájset, erčé njim: ovo, gori idemo v Jerušálem, i spunio se vsa, štera so písana po prorokáj od Siná človečega.

³² Ár se dá poganom, i ošpota se, i osmejé se, i oplüne se.

³³ I, geto ga zbičüjo, vmorijo ga; ali na trétji dén gori stáne.

³⁴ I oni so nikaj nej etoga razmeli, i bíla je eta rêč skrita od njíh, i nej so znali, štera so njim povêdana.

³⁵

Prigôdilo se je pa, gda bi se približávao k Jerihi, níki slêpi je sedo kre pôti kôdivâjôči.

³⁶ Slíšavši pa lüdstvo mimo idôče, spitávao je, ka bi tô bilô.

³⁷ Nazvêstili so pa njemi, kâ Jezuš Názarenski ide mímo.

³⁸ I kríčao je govoréči: Jezuš, Sin Dávidov, smilüj se meni.

³⁹ I, ki so naprê šli, štrájfali so ga, ka bi múčao. On je pa ed toga bole kríčao Sin Dávidov, smilüj se meni.

⁴⁰ Stano je pa Jezuš, i zapovedao ga je k sebi pripelati. Gda bi se pa približávao, píta ga,

⁴¹ Govoréči: ka ščéš, naj ti včinim? On pa erčé: Gospodne, naj preglédnem.

⁴² I Jezuš erčé njemi: pregledni, vera tvoja je tebé zdržála.

⁴³ I preci je pregledno, i nasledüvao ga je, dičéči Bogá. I vse lüdstvo, ka je tô vidilo, dalô je díko Bôgi.

19

¹

I notri idôči skôz je šô po Jerihi.

² I ovo eden môž, po iméni zváni Zakeuš, kí je bio vládnik publikánušov, i té je bio bogat.

³ I ískao je môduš viditi Jezuša, što je; i nej je mogao od lüdstva, ár je visokosti mále bio.

⁴ I naprê bežéči pred njega, gori je šô na malino, da bi ga vido, ár je potom mogo mimoidti.

⁵ I, kak je prišao na mesto, gori se zglednovši Jezuš, vido ga je, i erčé njemi: Zakeuš, šetüj doli idti, ár je dnes potrêbno meni vu tvojoj hiži ostánoti.

⁶ I šetüvao je doli idti, i k sebi ga je príjao z radostjom

⁷ I, kí so ga vidili, vsi so mrmrali govoréči: kâ je k grêšnomi môži šô notri počívat.

⁸ Stojéči pa Zakeuš, erčé Gospodni: ovo, polovice poíštva mojega, Gospodne, dám siromákom; i či sem koga v kom vkano, nazáj njemi dám štirikrát teliko.

⁹ Erčé pa njemi Jezuš: dnes je zveličanje etoj hiži včinjeno, geto je i on sin Abrahámov.

¹⁰ Ár je prišao Sin človeči iskat, i zdržázat tô zgübleno.

¹¹

Slíšavši pa oni eta priložéči, erčé eto príliko záto, kâ je blüzi bio k Jerušálemi, i oni so štímali, ka se preci má králevstvo Bože vjaviti.

¹² Erčé záto: človek níki dobroga roda je šô vu daleko držélo podzaímat sebi králevstvo, i nazáj se povrnôti.

¹³ Prizové pa desét slugov svoji, i dáo njim je desét minov, i erkao je njim: tržte, dokeč nazáj prídem. (Edna mína včíni 30 tolarov).

¹⁴ Mestánčarje njegovi so ga pa odürili i poslali so poselstvo za njim govoréči: neščemo, ka bi ete nad nami kralüvao.

¹⁵ I prigôdilo se je, gda bi se on povrno, kak je podzájao to králevstvo, izvati velí tiste svoje sluge, kim je dáo pêneze, da bi spoznao, kakda je šteri tržo.

¹⁶ Pridôči pa te prvi erčé: Gospodne, mína tvoja je desét min pridelala.

¹⁷ I erčé njemi: veséli se dober sluga; da si nad náj ménšim veren bio, mej oblást nad desetimi mêstami.

¹⁸ I prišao je te drügi govoréči: Gospodne, mína tvoja je pridelala pét min.

¹⁹ Erčé pa i tomi: i tí boj nad petimi mêstami.

²⁰ I te drügi je prišao govoréči: Gospodne, ovo, mína tvoja, štero sem meo vu facalêgi djáno;

²¹ Ár sem se bojo, ka si trdi človek; vzemeš, kama si nej djáo, iženjaš, štero si nej sêjao.

²² Velí pa njemi: z tvoji vüst te sôdim, lagoji sluga. Znáš, ka sem jas trdi človek; vzemem, štero sem nej položo, i ženjam, štero sem nej sêjao.

²³ Zakaj si nej tak dáo pêneze moje na stol minjávcov, i jas pridôči bi je vzéo z žôjom.

²⁴ I tim tam stojéčim erčé: vzemte kraj od njega to míno, i dájte jo tomi, kí desét min má.

²⁵ I erčéjo njemi: Gospodne, tak má desét min.

²⁶ Ár velím vám: kâ vsákomi, ki má, se njemi dá; ki pa nema, i ka má, vzeme se od njega.

²⁷ Ali te nepriátele moje, one, kí so nej šteli, naj jas nad njimi kralüjem, pripelajte esi i spokolte je pred menom.

²⁸ I, da bi eta erkao, šô je pred njimi gori idôči vu Jerušálem.

²⁹

I prigôdilo se je, gda bi se približávao v Betfágo i Betánio k gori, štera se zové olivecka, poslao je dvá vučeníka svojiva.

³⁰ Govoréči: idita vu to pred vami bodôčo vés, i notri idôča nájdeta žrbé privézano, na kom je ešče nikši človek nigdâr nej sedo; odvéžta je, i pripelajta je.

³¹ I, či vama bode što pravo: zakaj je odvežüjeta? tak povêta njemi, kâ je Gospod potrebüje.

³² Gda bi pa odíšla tiva poslana, najšla sta tak, liki njima je povedo.

³³ Gda sta pa ovdežüvala onedva to žrbé, erkli so njima gospodári njegovi: zakaj odvežüjeta to žrbé?

³⁴ Onedva sta pa erkla: Gospôd je potrebüje.

³⁵ I pelala sta je k Jezuši. I prestrla sta svoje gvante ua žrbé, i gori sta posádila Jezuša.

³⁶ Gda bi pa on šô, prestérali so gvant svoj na pôt.

³⁷ Gda bi se pa on približávao k strmci toga bregá oliveckoga, záčala je vsa vnožina ti vučeníkov, radüvajôča se, hváliti Bogá z velikim glásom za vse one, štere so vidili, močí.

³⁸ Govoréči: blagoslovleni Král, šteri ide vu iméni Gospodnovom; mér vu nébi, i dika na visíni.

³⁹ I níki Farizeuške so erkli z lüdstva njemi: Vučitel, poštrájfaj vučeníke tvoje.

⁴⁰ I odgovoréči erčé njim: velim vám, kâ, či eti bodo múčali, kaménje bode kríčalo.

⁴¹

I, kak se je priblížo, vidôči to mêsto, jôkao je nad njim.

⁴² Govoréči: da bi tí poznalo, i ešče vu etom tvojem dnévi, štera slišijo k méri tvojemi. Zdaj je pa skrito od ôči tvoji.

⁴³ Ár prídejo dnévi na tébe, i okôli tébe vržejo nepriátelje tvoji spice, i obsédejo te, i vküp te stísnejo na vse kraje.

⁴⁴ I zemlôv te zglíhajo, i siní tvoje vu tebi; i ne nihájo vu tebi kamen na kamni, ka si nej spoznalo vrêmen priglédanjá tvojega.

⁴⁵ I notri idôči vu cérkev, záčao je vö metati te odávajoče vu njê i küpivajôče.

⁴⁶ Govoréči njim: písano je: hiža moja je hiža molitvi; ví ste pa njô včínili razbojnikov jamo.

⁴⁷ I bio je vučéči vsáki dén vu cérkvi. Vládnicke popovski pa i pisáčke so ga iskali pogübiti, i ti prêdnji toga lüdstva.

⁴⁸ I nej so najšli; ka bi činíli. Ár je vse lüdstvo vísilo od njega, njega poslüšajôče.

20

¹

I zgodilo se je vu ednom oni dnévov, gda bi včio on lüdstvo vu cérkvi i Evangeliom bi nazveščávao, pristôpili so vládnicke popovski, i pisáčke z tími stariši.

² I erčéjo njemi govoréči: povej nám, vu kákšoj oblásti eta činiš? ali što je tisti, kí ti je tô oblást dáo?

³ Odgovoréči pa erčé njim: i jas bom vás edno rêč pitao, i povête mi.

⁴ Krst Ivana jeli je z nébe bio, ali pá z lüdi?

⁵ Oni so pa premetávali med sebom govoréči: kâ či erčémo: z nébe, erčé: zakaj ste pa njemi nej vervali?

⁶ Či pa erčémo: z lüdi, vse lüdstvo bode nás kamenüvalo; ár za gvüšno verje, ká je Ivan prorok bio.

⁷ I odgovorili so: neznamo, odkud.

⁸ I Jezuš erčé njim: niti jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim.

⁹

Záčao je pa lüdstvi praviti eto príliko: človek níki je zasádo gorice, i vö je je dáo delavcom, i odíšao je, i tam je bio zadosta vrêmena.

¹⁰ I vu vrêmeni brátve poslao je k tim delavcom slugo, naj njemi z sáda ti goríc dájo. Ti delavci so ga pa zbili i odposlali so ga práznoga.

¹¹ I gori je djáo, ka i drügoga slugo pošle; oni so pa i toga zbili i geto so ga ošpotali, odposlali so ga práznoga.

¹² I gori je djáo, ka i trétjega pošle; oni so pa i toga oranili, ino so ga vö vrgli.

¹³ Erčé pa Gospôd ti goríc: ka bom činio? Pošlem Siná mojega, toga lüblénoga, lekaj se toga, vidôči, zastôpijo.

¹⁴ Gda bi ga pa ti delavci vidili, premišlávali so si med sebom govoréči: ete je te öročnik; hodte, bujmo ga, naj naša bode öročína.

¹⁵ I vö so ga vrgli z goríc i bujli so ga. Ka bode záto njim činio te gospôd ti goríc?

¹⁶ Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim. Šteri so eto čüli, erkli so: obari Bôg.

¹⁷ On se pa zglednovši na njé erčé: ka je tak eto, ka je písano: kamen, šteroga so zidárje zavrgli, té je včinjeni glavič voglá.

¹⁸ Vsáki, kí spádne na on kamen, vküp se zmoždži na koga pa té kamen spadne, razdrobi ga.

¹⁹

I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, gori na njega roké vržti vu onoj vöri; i bojali so se lüdstva, ár so spoznali, ka je prôti njim pravo tô príliko.

²⁰ I kebzüjôči na njega poslali so zasidávce, kí so se skažüvali, ka so oni pravični.

²¹ I pítali so ga govoréči: Vučitel, známo, kâ ednáko gučíš i včíš, i ne preštímaš obrâz; nego vu ístini včíš pôt Božo.

²² Slobodno je nám Casari dáčo dati, ali nej?

²³ Na pamet je pa vzéo njihovo jálnost i erčé njim: ka me sküšávate?

²⁴ Pokážte mi eden denár; koga má kêp i napisek? Odgovoréči pa erkli so: Casarov.

²⁵ On pa njim erčé: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi.

²⁶ I nej so ga mogli zapopádnoti vu rêči pred lüdstvom, i čüdivajôči se nad odgovorom njegovim, múčali so.

²⁷

Pridôči pa níki z Sadduceušov, (ki prôti gučíjo, ka gori stanenjá nejga) pítali so ga.

²⁸ Govoréči: Vučitel, Môšeš nám je písao: či šteroga brat merjé majôči ženo i on brezi decé vmerjé, naj vzeme brat njegov to ženo, i pobüdi semen brati svojemi.

²⁹ Sedem bratov je pa bilô; i te prvi si je vzéo ženo i mr’ô je brezi decé.

³⁰ I vzéo je te drügi to ženo, i té je mr’ô brezi decé.

³¹ I te trétji jo je vzéo, i té je mr’ô brezi decé.

³² Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena.

³³ Záto vu gori stanenjê šteroga tê bode žena? ár sedem je ji jo melo za ženo.

³⁴ I odogovoréči erčé njim Jezuš: sinovje etoga svêta se ženijo i k môži dávajo.

³⁵ Kí pa bode vrêdni preštímani naj ovo vekivečnost vzemejo i gori stanenjé z mrtvi; niti se ne bodo ženili, niti ne bodo k môži dávale.

³⁶ Ár niti mrêti več ne moro. Ár priglíhni bodo k angelom, i sinovje Boži so, gori stanenjá sinovje bodôči.

³⁷ Ka pa gori stánejo ti mrtvi, i Môšeš je znamenüvao pri ščípki, gda právi, ka je Gospôd Bôg Abrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov.

³⁸ Bôg je pa nej ti mrtvi, nego živi; ár vsi njemi živéjo.

³⁹ Odgovoréči pa níki z pisáčov erkli so: Vučitel, dobro práviš.

⁴⁰ Nej so ga pa smeli več nikaj pítati.

⁴¹

Erčé pa njim: kakda právijo Kristuša Sina Dávidovoga bidti?

⁴² I on Dávid velí vu knigaj Žoltárski: erkao je Gospôd Gospodi mojemi: sedi si z dêsne moje.

⁴³ Dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji.

⁴⁴ Dávid ga tak za Gospôda zové, i kakda je Sin njegov?

⁴⁵ Erčé pa vučeníkom svojim tak, da ga je vse lüdstvo čülo.

⁴⁶ Varte se od pisáčov, kí ščéjo hoditi vu dúgom gvanti, i lübijo poklánjanje na placê, i prêdnje stôce vu správiščaj, i prednje sedênje vu goščenjê.

⁴⁷ Kí požérajo hiže vdovic pod obrázom dúgoga molenjá. Eti vzemejo žmetnêšo sôdbo.

21

¹

Gda bi se pa nazáj zgledno, vido je te bogate, ka so metali dári svoje vu kinčno ladico.

² Vido je pa i níko vdovico, sirotico, ka je vrgla tá dvá pêneza.

³ I erkao je: zaistino velim vám: ka je ta sirôta vdovica več odevsê vrgla.

⁴ Ár vsi eti so z obilnosti svoje metali na dár Boži, eta je pa z potrêbčine svoje vse živlênje, štero je mêla, tá vrgla.

⁵

I, gda bi niki pravili od cérkvi, ka je z lêpim kaménjem i z dármi osnájžena erčé:

⁶ Eta, štera vídite, prído dnévi, vu šteri se ne nihá kamen na kamni, šteri bi se nê porüšo.

⁷ Pítali so ga pa govoréči: Vučitel, gda tak bodo eta? i štero je znamênje toga, gda bodo se eta godila?

⁸ On pa erčé: glédajte, da se ne zapelate. Ár vnôgi prido vu iméni mojem govoréči: kâ sem jas; i vrêmen se je príblüzilo; záto nejdite za njimi.

⁹ Gda bodete pa čüli boje i gori stanenjá, ne bojte se. Ár je potrêbno etim bidti prvle, ali ne bode preci konec.

¹⁰ Teda njim erčé: stáne národ prôti národi, i králevstvo prôti králevstvi.

¹¹ I velika zemlé gibanja na mêsta i gladüvanja i pomorje bodo, i strâh i znamênja z nebés, velika bodo.

¹² Pred vsêm etim pa na vás vržejo roké svoje i preganjali vás bodo; dájo vás vu sprábišča i temnice, i pelali vás bodo pred krále i vladáre zavolo iména mojega.

¹³ Eto pa vám vse na svedôstvo bode slüžilo.

¹⁴ Položte záto eta vu srcá vaša, ne skrbte se, ka bodte odgovárjali.

¹⁵ Ár vám jas dám vüsta i módrôst, šteroj ne bodo mogli prôti gúčati, niti prôti státi vsi prôti vám postávleni.

¹⁶ Odáte se pa i od roditelov, i bratov, i žlájhte, i priátelov, i nike z vás vmoríjo.

¹⁷ I bodete odürni od vsê za mojega iména volo.

¹⁸ Ali vlás z gláve vaše ne prêde.

¹⁹ Vu trplivosti vašoj ládajte düše vaše.

²⁰ Gda bodte pa vidili, ka je okôli vzéti od vojské Jerušálem, teda znájte, ka se je približalo opüščávanje njegovo.

²¹ Teda, kí so vu Judei, naj bižíjo na goré: i kí so na srêdi vu njem, naj vö ido; i, kí so vu držélaj naj notri nejdo v njega

²² Ár so oni dnévi zadomeščávanja, naj se spunijo vsa, štera so písana.

²³ Jaj pa tim noséčim i nadájajôčim vu tisti dnévi. Ár bode stiskávanje veliko na zemli i srditost med lüdstvom etim.

²⁴ I spádnejo od ostrica meča, i v robstvo bodo pelani med vse pogane, i Jerušálem bode kláčeni od poganov, dokeč se ne spunijo vrêmena poganov.

²⁵

I bodo znamênja vu sunci, i mêseci, i zvezdáj, i na zemli stiskávanje poganov vu zmenkanji tanáča, i šümlelo bode môrje i válovje.

²⁶ Tak, da omedlêvali bodo lüdjé od stráha i čákanja oni, štera prídejo na zemlo. Ár i zmožnosti nebeske se gíbale bodo.

²⁷ I teda bodo vidili Siná človečega pridôčega vu oblákí z zmožnostjov i z vnôgov díkov.

²⁸ Gda se pa začnejo eta goditi, oprávlajte se gori, i prizdignite gláve vaše. Ár se približáva odküplenjé vaše.

²⁹ I erčé njim príliko: glédajte figovo drêvo i vse drevje;

³⁰ Gda že popovjé zpüščávajo, gledôči sámi od sébe znáte, ka je blüzi leto.

³¹ Tak i ví, gda bodete vidili, ka bodo se eta godíla, znájte, ka je blüzi králevstvo Bože.

³² Zaistino velim vám: kâ ne prêde ete národ, dokeč se vsa eta ne zgodíjo.

³³ Néba i zemla prêde, Rečí moje pa nikak ne prêdo.

³⁴ Kebzüjte pa na sébe, naj se kak ne požméčajo srcá vaša z oblosünostjom, i pianostjom, i skrblivostjom živlênja, i hitro na vás pride on den.

³⁵ Ár liki mreža príde na vse, kí sedíjo na líci vse ete zemlé.

³⁶ Záto verustüjte vu vsákom vrêmeni moléči, naj vrêdni bodete vujdti vsêm etim, štera so príšestna, i postánoti pred Sinom človečim.

³⁷ Bio je pa vudne vu cérkvi, vučéči; prôti nôči je pa vö šô i nočüvao je na gori, štera se zové olivecka gora.

³⁸ I vse lüdstvo je vgojdno rano k njemi šlo vu cérkev njega poslüšat.

22

¹

Približao se je pa svétek brezi kvasá krüha, kí se zové Vüzen.

² I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, kakda bi ga vmôrili; ár so se bojali lüdstva.

³ Notri je pa šô šatan vu Júdáša, kí se zové Iškarioteš, kí je bio z račúna ti dvanájset.

⁴ I odidôči zgučávao si je z vládniki popovskimi i z vitézi od toga, kakda bi ga njim v rôke dáo.

⁵ I radüvali so se: i pogôdili so se ž njim, ka njemi pêneze dájo.

⁶ I obečao je, i iskao je dobro vrêmen, ka bi ga njim v rôke dáo brezi lüdstva.

⁷ Prišao je pa dén brezi kvasá krüha, v šterom je trbelo vmoriti vüzenskoga ágneca.

⁸ I poslao je Petra i Jánoša govoréči: idita ino pripravta nám vüzenskoga ágneca, naj ga jejmo.

⁹ Onedva sta pa njemi erkla: gde ščéš, naj ga priprávimo?

¹⁰ On pa erčé njima: ovo, kak bodta notri šla vu mesto, sréča váj eden človek vrč vodé neséči; idita za njím vu hižo, v štero bode on notri šô.

¹¹ I erčita gospodári te hiže: Vučitel ti velí: gde je oštaría, gde jêm z mojmi vučeníkmi ágneca vüzenskoga?

¹² I on vám pokáže od zgora edno veliko večérjanico prestrto, tam ga pripravta.

¹³ Odidôča pa najšla sta tak, liki je njima povedao; i pripravila sta te ágnec vüzenski.

¹⁴ I, gda je prišla vöra, doli si je seo, i ti dvanájset Apoštolov ž njim vrét.

¹⁵ I erkao je njim: z velikim želênjem sem želo ete ágnec vüzenski jesti z vami prvle, liki mi je trpeti.

¹⁶ Ár velim vám: kâ ne bom več cilô jo ž njega, dokeč se ne spuni vu králevstvi Božem.

¹⁷ I vzéo je pehár, blagoslovi ga i erčé: vzemte si ga i razdelte si ga med sebom.

¹⁸ Ár velim vám: kâ ne bom pio z zrašenjá trsa, dokeč králevstvo Bože ne príde.

¹⁹ I vzéo je krüh, blagoslovivši vlomo ga je, i dáo ga je njim govoréči: eto je moje têlo, štero se za vás dá; tô činte na moje spominanje.

²⁰ Prispodobno i pehár povečérji govoréči: ete pehár je nôvi Zákon vu mojoj krvi, štera se za vás prelijé.

²¹ Ali ovo, rôka onoga, kí me odá, je z menom na stoli.

²² I Sin človeči istina ide, liki je skončano; ali jaj onomi, po kom se tá dá.

²³ I oni so se záčali spitávati med sebom, što bi bio ž njih, kí bi tô včíno.

²⁴ Zgôdila se je pa i pernja med njimi od toga, šteri bi se ji štímao bidti naj vékši.

²⁵ On njim pa erčé: králove poganov gospodüjo nad svojmi; i, kí oblást májo nad svojmi, dobrodelnícke se zovéjo.

²⁶ Ví pa nej tak; nego te naj vékši med vami naj bode, liki te naj ménši; i šteri je voj, liki kí slüži.

²⁷ Ár šteri je vékši? té, kí doli séde, ali kí slüži? Nejli, kí doli séde? Jas sem pa na srêdi med vami, liki, kí slüži.

²⁸ Ví ste pa, kí ste ostanoli z menom vu sküšávanji mojem.

²⁹ I jas zakonim vám, liki je zakono meni Oča moj, králevstvo.

³⁰ Naj jejte i piéte na stoli mojem vu králevstvi mojem, i sedíte na králevski stôcaj, sôdivši dvanájset národov Izraelski.

³¹ Erčé pa Gospôd: Šimon, Šimon, ovo šatan vás je vö zproso, ka bi vás sêjao, liki pšenico.

³² Jas sem pa molo za tébe, naj se ne zmenka vera tvoja; i tí, gda se povrnéš, potrdi brate tvoje.

³³ On pa erčé njemi: Gospodne, z tebom sem gotov i v temnico i na smrt idti.

³⁴ On pa erčé: Velmi tebi Peter: ne bode popêvao dnes kokôt prvle, liki me tríkrát zatajíš, ka me ne poznaš.

³⁵ I erčé njim: gda sem vas poslao brezi mošnjé, i turbe i črêvlov, jeli ste kákše zmenkanje meli? Oni so pa erkli: nej smo.

³⁶ Záto erčé njim: ali zdaj, kí má mošnjo, naj jo vzeme; rávno tak i turbo; i, ki nema, naj odá gvant, i küpi si meč.

³⁷ Ár velim vám: kâ se je ešče etomi, štero je písano, potrêbno spuniti nad menom, trbê je znati etomi, i z nepravdenikmi je zračúnani. Ár i ona, štera so od méne, konec májo.

³⁸ Oni pa erčéjo: Gospodne, ovo dvá meča eti. On pa erčé njim: zadosta je.

³⁹

I vö idôči šô je pôleg šegé na goro olivecko; nasledüvali so ga pa i vučenicke njegovi.

⁴⁰ Gda bi pa tam bio na mesti erčé njim: Molte, naj vu sküšávanje ne prídete.

⁴¹ I on se je ftrgno od njih, liki na ednoga kamna lüčáj; i pokleknovši na kôlina, molo je,

⁴² Govoréči: Oča, či ščéš, naj prêde ete pehár od méne, dönok nej moja, nego tvoja vola bojdi.

⁴³ Skázao se je pa njemi angel z nébe, šteri ga je krepio.

⁴⁴ I gda bi bio vu boji pobožnêše je molo. Bio je pa znój njegov, liki kaple krví tekôče na zemlo.

⁴⁵ I gda bi gori stano od molitvi, pridôči k vučeníkom svojim najšao je je, ka so spáli od žalosti.

⁴⁶ I erčé njim: ka spíte? Gori stante i molte, naj ne prídete vu sküšávanje.

⁴⁷ Ešče, pa da bi on gúčao: ovo, lüdstvo, i, kí se zové Júdaš, eden ti dvanájset, pred njimi je šô, i približao se je k Jezuši, ga bi ga küšno.

⁴⁸ Jezuš je pa erkao njemi: Júdaš, z küšüvanjem Siná človečega odáš.

⁴⁹ Vidôči pa, kí so okôli njega bili, štero se je godilo, erkli so njemi: Gospodne, jeli bomo je bili z mečom?

⁵⁰ I vdaro je eden niki ž njih slugo víšešnjega popa, i odsekao njemi je tó právo vühô.

⁵¹ Odgovoréči pa Jezuš erčé: nihájte je notri do etec. I doteknovši se vüha njegovoga, zvráčo ga je.

⁵² Erčé pa Jezuš vládnikom popovskim, i cérkvi vitézom, i starišom, kí so nad njega prišli: liki na razbojnika ste vö prišli z mečmí i z drogmí.

⁵³ Vsáki dén sem bio z vami vu cérkvi, i nej ste vö vtégnoli roké na méne. Ali eta je vaša vöra i oblást kmice.

⁵⁴ Vzéli so ga pa z sebom, i pelali so ga, i notri so ga pelali vu hižo víšešnjega popa. Peter ga je pa nasledüvao ôzdaleč.

⁵⁵ Znêtivši pa ogen na srêdi na dvôri, gda bi si okôli sposeli oni, seo si je i Peter na srêdo med njé.

⁵⁶ Vidôči ga pa níka deklíčka sedéčega pri svetlosti, i v njega gledéča erčé: i ete je ž njim bio.

⁵⁷ On ga je pa zátajo govoréči: žena, neznam ga.

⁵⁸ I po krátkom vrêmeni drügi ga vidôči erčé: i ti si ž njíh. Peter pa erčé: človek, nej sem.

⁵⁹ I liki je edne vöre rázloček, drügi niki je pá potrdjávao govoréči: zaistino i ete je ž njím bio, ár je Galileánec.

⁶⁰ Erčé pa Peter: človek, neznam, ká práviš. I preci je, ešče gda bi on gúčao, spopêvao kokôt.

⁶¹ I obrné se Gospôd i zgledno se je na Petra. I spômeno se je Peter z rêči Gospodnove, liki je erkao njemi: kâ prvle, liki kokôt bode popêvao, trikrát me zatajiš.

⁶² I vö idôči Peter jôkao se je britko.

⁶³ Ti možjé, pa kí so držali Jezuša, ošpotávali i bili so ga.

⁶⁴ I pokrili so ga i bili so njegov obráz, i pítali so ga govoréči: proroküj, što te je vdaro.

⁶⁵ I drüga vnôga preklinjávajôči pravili so na njega.

⁶⁶ I, kak je dén pôstao, vküp so se spravili ti stariši lüdstva, i vládnicke popovski, i pisáčke, i pelali so ga gori vu tanáčnico svojo.

⁶⁷ Govoréči: či si tí ov Kristuš, povej nám? Erčé pa njim: či vám gli povêm, ne bodte vervali.

⁶⁸ Či bom pa i vás pítao, ne odgovoríte mi, niti me ne püstíte.

⁶⁹ Od eti máo bode Sin človeči sedéči na desnici zmožnosti Bože.

⁷⁰ Erkli so pa vsi: tak si ti Sin Boži? On pa njim velí: ví velíte, ka sem jas.

⁷¹ Oni so pa erkli: ka nám je več potrêbno svedôstva? ár smo samí čüli z vüst njegovi.

23

¹

I stanola je vsa njìh vnožina pelali so ga k Pilátuši.

² Záčáli so ga pa tôžiti govoréči: etoga smo najšli, ka je obračao lüdstvo, i prepovedávao je Casari dáčo dati, govoréči: ka je on, Kristuš, sám Král.

³ Pilátuš ga je pa pítao govoréči: tí si král Židovski? On pa odgovoréči njemi erčé: tí práviš.

⁴ Pilátuš pa erčé vládnikom popovskim i lüdstvi: ne nájdem nikšega zroka vu etom človeki.

⁵ Oni so se pa krepili govoréči: kâ gori nadigáva lüdstvo vučéči po cêloj Judei, záčavši od Galilee notri do téc.

⁶ Pilátuš pa, gda bi slìšao Galileo, pítao ga je: jeli je on človek Galileánec?

⁷ I spoznavši, ka je z oblásti Herodešove, poslao ga je k Herodeši, ár je i on v tisti dnévi v Jerušálemi bio.

⁸ Herodeš pa, vidôči Jezuša, jáko se je radüvao. Ár ga je šteo od vnogo vrêmena viditi, ka je čüo dosta od njega; i vüpao se je, ka de kákše znamênje vido, štero on včiní.

⁹ Spitávao ga je pa z vnôgimi rečmí. On je pa nikaj nej odgôvoro njemi.

¹⁰ Stáli so pa vládnicke popovski i pisáčke, i trdno so ga tôžili.

¹¹ Herodeš ga pa za nikoj preštímavši z svojov vojskôv, i ošpotavši oblêkao ga je v svetli gvant, i nazáj ga je poslao k Pilátuši.

¹² Včinjena sta si pa priátela med sebom Pilátuš i Herodeš vu tistom dnévi. Ár predtemtoga sta vu protivínstvi bilá eden prôti drügomi.

¹³ Pilátuš pa vküp zézvajôči vládnike popovske, i poglavnike, i lüdstvo.

¹⁴ Erčé njim: k meni ste pripelali etoga človeka, liki odvráčajôčega lüdstvo; i ovo jas sem ga pred vami pravdeno pìtao, i nej sem najšao vu človeki etom nikšega zroka, za šteri volo ga tôžite.

¹⁵ Ali niti Herodeš. Ár sem vas poslao k njemi, i ovo nikaj smrti vrêdnoga je nej včinjeno njemi od Herodeša.

¹⁶ Záto zbičüjem ga i odpüstim ga.

¹⁷ Potrêbčino je pa meo odpüstiti njim pôleg šegé svétka ednoga.

¹⁸ Gori je pa skríčala vsa vnožina govoréča: vzemi etoga, odpüsti pa nám Barabbáša.

¹⁹ Kí je za nikakšega postávlenjá i lüdomorstva volo, štero je vu mesti včinjeno, vrženi vu temnico.

²⁰ Záto njim je pa Pilátuš gučo, ár je šteo odpüstiti Jezuša.

²¹ Oni so pa kríčali govoreči: ráspi ga, ráspi ga.

²² On njim pa tretíč erčé: a ka je hüdoga včíno ete? nikši zrok smrti ne nájdem vu njem. Záto ga li zbičüjem i odpüstim ga.

²³ Oni so pa pritiskávali z velikim glásom proséči ga, naj se raspé. I premogli so glási njihovi i vládnikov popovski.

²⁴ Pilátuš je pa osôdo, nâ bode prošnja njihova.

²⁵ Püsto je pa njim onoga, kí je za postavlenjá i lüdomorstva volo vrženi bio vu temnico, šteroga so prosili, Jezuša je pa njim v roké dáo na njihovo volo.

²⁶

I, gda bi ga odpelali, zgrabili so níkoga Šímona Cirineuškoga, idôčega z pôla; na njega so djáli te križ, da bi ga nesao za Jezušom.

²⁷ Nasledüvala ga je pa vnôga vnožina lüdstva i žén, štere so se bile i jôkale so ga.

²⁸ Obrnovši se pa k njim Jezuš erčé: čeri Jerušálemske! ne jôčte se nad menom, nego nad sebom se jôčte i nad sinmi vašimi.

²⁹ Ár ovo prído dnévi, vu koteri bodo pravili: blážene so te neporodne, i utrobe, štere so nej rodile, i prsi, štere so nej nadájale.

³⁰ Teda začnete praviti bregom: spadnite na nás; i gumilam, pokríte nás.

³¹ Ár, či se eta činíjo nad sirôvim drêvom, nad tim sühim, ka se bode godilo?

³² Pelana sta pa i dvá drügiva hüdodelnika, ka bi se ž njim na vküp vmôrila.

³³ I, gda bi prišli na mesto, štero se zové temen, tam so ga ráspili i tiva hüdodelnika, ednoga z dêsne, ednoga pa z lêve stráni.

³⁴ Jezuš pa erčé: Oča, odpüsti njim, ár neznajo ka činíjo. Rastálali so si pa gvant njegov, i vrgli so šorš na njega.

³⁵ I stalô je to lüdstvo glédajôče. Ošpotávali so ga pa i poglavnicke ž njim vrét, govoréči: drüge je zdržao, naj zdrží i sebé, či je on Kristuš, te odebráni Boži.

³⁶ Ošpotávali so ga pa i vitézje, pridôči i jesi ponüjajôči njemi.

³⁷ Govoréči: či si tì Král Židovski, zdrži se.

³⁸ Bio je pa napisek napísani ober njega z Grčkimi i Rimskimi i Židovskimi pískmi: eto je král Židovski.

³⁹ Eden pa ti gori povêšeni hüdodelnikov ga je preklinjao govoréči: či si ti Kristuš, zdrži sám sebé i náj.

⁴⁰ Odgovoréči pa te drügi, kárao ga je govoréči: ni tí se ne bojíš Bogá, geto si vu ednákoj sôdbi?

⁴¹ I midva istina pravično. Ár vrêdna, štera sva delala, jemléva; ete je pa nikaj nej včíno hüdoga.

⁴² I erčé Jezuši: spômeni se z méne, Gospodne, gda prideš vu králevstvo tvoje.

⁴³ I erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, dnes z menom bodeš vu paradižomi.

⁴⁴ Bíla je pa liki vöra šésta; i kmica je postánola na cêloj zemli notri do devéte vöre.

⁴⁵ I potemnelo je sunce, i raspraščilo se je zakrivalo cérkvi na srêdi.

⁴⁶ I kričéči z velikim glásom Jezuš, erčé: Oča, vu roké tvoje poráčam düšo mojo. I eta erkôči, vö je püsto düšo.

⁴⁷

Vidivši pa stotnik, štero se je zgodilo, dičo je Bogá govoréči: zaistino je ete človek pravičen bio.

⁴⁸ I vse lüdstvo, štero se je vküp spravilo na glédanje etoga, vidôče, štera so včinjena, bilo se je v prsi, i povrnolo se je.

⁴⁹ Stáli so pa vsi znánci njegovi ôzdaleč, i žene, štere so ga z drügimi na vküp nasledüvale od Galilee, glédale so eta.

⁵⁰ I ovo eden môž po iméni Jožef, tanáčnik bodôči, môž dober i pravičen.

⁵¹ (Ete je nej bio vküp zloženi v tanáči i vdeli njihovom) od Arimátie mesta Židovskoga, kí je i sám čakao králevstvo Bože.

⁵² Té je šô k Pilátuši i proso ga je têlo Jezušovo.

⁵³ I, geto ga je doli vzéo, závio ga je vu lelahen i položo ga je vu zkamna vö zosêkani grob, v šterom je ešče nišče nigdár nej ležao.

⁵⁴ I bio je dén priprávlenjá, i sobotta se je že zasvêtila.

⁵⁵ Nasledüvajôče pa i žene, štere so ž njim prišle z Galilee, glédale so te grob, i kakda je položeno têlo njegovo.

⁵⁶ Povrnole so se pa i pripravile so záčimbo i mazalo, i istina v sobotto so počívale pôleg právde.

24

¹

Prvi dén pa po sobotti vgojdno rano so šle k grobi, i nesle so z sebom začimbo, štero so pripravile, i nike drüge ešče ž njimi.

² Najšle so pa kamen odválani od groba.

³ I notri idôče, nej so najšle Gospon Jezuša têlo.

⁴ I zgôdilo se je, gda bi se one starale nad têm: ovo dvá možá sta postanola kre njih vu bliskajôčem gvanti.

⁵ Gda bi se pa one bojale i nagnole bi obráz vu zemlo, erkla sta njim: ka íščete toga živôčega med mrtvimi?

⁶ Nega ga eti, nego je gori stano. Spômente se, ka vám je gúčao ešče bodôči vu Galilei.

⁷ Govoréči: ka je potrêbno Siná človeka dati vu roké grêšni lüdi, i raspéti ga, i na trétji dén gori stánoti.

⁸ I spômenole so se ž njegovi rêči.

⁹ I povrnole so se od groba i eta vsa so nazvêstile tim edenájsetim i vsêm tim drügim.

¹⁰ Bilé so pa Mária Magdalêna, i Johanna, i Mária, Jakubova mati, i te drüge ž njimi, štere so pravile eta apoštolom.

¹¹ I vidile so se njim, liki zblôdnost, reči njihove, i nej so njim vervali.

¹² Peter pa gori stanovši bêžao je k grobi, i nagnovši se, vido je prtí položene same; i odíšao je pri sebi se čüdivajôči nad tém, štero se je zgôdilo.

¹³

I ovo dvá ž njih sta šla vu onom dnévi v mesto, štero je na šéstdesét bežájov od Jerušálema, komi je imé Emauš.

¹⁴ I onedva sta si zgučávala med sebom od vsê tisti, štera so se zgôdila.

¹⁵ I prigôdilo se je, gda bi si zgučávala i spitávala, i sám Jezuš se približavši k njima, na vküp je šô ž njima.

¹⁶ Očí njidva so pa zdržavane bilé, da bi ga nê poznala.

¹⁷ Erčé pa njima: kákše rečí se tô, štere prôti eden drügomi mečeta hodéča, i sta žalostna?

¹⁸ Odgovoréči pa eden, komi je imé Kleofáš, erčé njemi: tí si sám tühénec vu Jerušálemi i neznaš, štera so se zgôdila v njem v eti dnévi?

¹⁹ I erčé njim: štera? Oneva sta pa erkla njemi: Od Jezuša Názarenskoga, kí je bio prorocki môž zmožen vu deli i v rêči pred Bogom i vsêm lüdstvom.

²⁰ Kakda so ga tá dáli vládnicke popovski i poglavnícke naši na sôdbo te smrti, i ráspili so ga.

²¹ Mí smo se pa vüpali, kâ on bode, kí odküpi Izraela. Ali ze vsêm etim ete je te trétji dén že dnes, kak so eta včinjena.

²² Ali i žene níke z nás so nás sasile, štere so vgojdno rano pri grobi bilé.

²³ I, geto so nej najšle têlo njegovo, prišle so govoréče: ka so vidênje angelov vidile, kí so pravili: ka on živé.

²⁴ I odíšli so niki onih, kí so z nami, k grobi, i najšli so tak, liki so i te žene povedale; njega so pa nej vidili.

²⁵ I on njim je erkao: oh nespametni i vükoga srcá vervati vsa, štera so pravili prorocke!

²⁶ Nejli je potrebno bilô ta trpeti Kristuši, i tak notri idti vu díko svojo?

²⁷ I začnovši od Môšeša i od vsê prorokov, razkládao je njim vsa ona písma, štera so od njega písana.

²⁸ I približávali so se k mesti, v štero so šli. I on se je držao, liki dabi dale šteo idti.

²⁹ I priprávlala sta ga govoréča: ostani z nami, ár je sunce že k večéri, i dén se je nagno. I notri je šô, da bi ž njima ostano.

³⁰ I zgôdilo se je, gda bi si doli seo ž njima, vzéo je krüh, blagoslovo ga je, vlomo ga je, i dáo ga je njima.

³¹ Njidva oči so se pa ôdprile, i poznala sta ga; i on se je nevidôči napravo pred njima.

³² I erkla sta eden drügomi: jeli je nej náj srcé gorelo vu nama, gda je nama gúčao na pôti, i gda nama je razkládao písma?

³³ I, gori stanovši vu onoj vöri, povrnola sta se v Jerušálem; i najšla sta vküp správlene ti edenájset, i kí so ž njimi bili.

³⁴ Govoréči: kâ je gori stano Gospôd zaistino, i skázao se je Šimoni.

³⁵ I oneva sta pripovidávala, štera so se na pôti zgôdila, i kakda je spoznani od njidva vu lámanji Krüha.

³⁶

Gda bi si pa eta oni gúčali, Jezuš sám je postano na srêdi med njimi, i erčé njim: mér vám bojdi.

³⁷ Prestrašivši se pa, i bojéči včinjeni štímali so, kâ dühá vidijo.

³⁸ I erčé njim: ka ste se zburkali, i zakaj zhájajo gori etakše misli vu srcáj vaši?

³⁹ Glédajte roké moje i nogé moje, kâ sem jas. Šlátajte me, i glédajte. Ár düh mesá i kôst nema, liki mené vidite meti.

⁴⁰ I eta govoréči pokázao njim je roké i nogé.

⁴¹ Gda bi pa ešče nê vervali od radosti, i čüdivali bi se, erčé njim: máte kâ jejstvine eti?

⁴² Oni so pa podali njemi eden táo pečene ribe i mestovnoga medü.

⁴³ I vzéo je, i jo je pred njimi.

⁴⁴ Erčé pa njim: ete so one reči, štere sem vám gúčao, gda sem ešče z vami bio: kâ se je potrêbno spuniti vsemi, štera so písana vu právdi Môšešovoj, i v prorokáj, i v Žoltári od méne.

⁴⁵ Teda je ôdpro njim pamet, da bi razmeli písma.

⁴⁶ I erčé njim: kâ je tak pisano, i tak je potrêbno bilô trpeti Kristuši, i gori stánoti od mrtvi na trétji dén.

⁴⁷ I predgatí vu imêni njegovom pokôro i odpüščanje grêhov med vsêmi národmi začnovši od Jerušálema.

⁴⁸

Ví ste pa svedocke vsega toga.

⁴⁹ I ovo jas pošlem vám obečanje Očé mojega. Ví pa sêdte vu mestí Jerušálemskom, dokeč ne bodte oblečení z možnostjom od visíne.

⁵⁰ Vö je je pa pelao vu Betánio; i pozdignovši roké svoje, blagoslovo je je.

⁵¹ I včinjeno je, gda bi je on blagoslávlao, lôčo se je od njíh, i gori je nešeni vu nébo.

⁵² I oni so ga molili i nazáj so se povrnoli v Jerušálem z velikov radostjov.

⁵³ I bili so vseskôs vu cérkvi hvaléči i blagoslávlajôči Bogá. Amen!