1
Začétek Evangelioma Jezuš Kristuša Siná Božega.2 Liki je pisano vu Prorokáj ovo jas pošilam angela mojega pred obrázom tvojim, kí naprávi pôt tvojo pred tebom.
3 Glás kričéčega vu püstíni zgotovte pôt Gospodnovo, rávne včinte steze njegove.
4 Bio je pa Ivan krstšávajôči vu püščávi i predgajôči krst pokôre na odpüščanje grêhov.
5 I vö je šla k njemi vsa Judee držéla i Jerušálemci; i krstšeni so vsi v Jordánskom potôki od njega vadlüvajôči grêhe svoje.
6 Bio je pa Ivan odeti z srstmi kumile, i z kôže pojás je noso okoli ledevjá, i jo je kubilice ino méd polski.
7 I predgao je govoréči: ide močnêši od méne za menom, komi nej sem vrêden, naj se prignem i šôlincov njegovi reménja odvéžem.
8 Jas istina krstšávam vás vu vodi, on pa vás bode krstšávao vu svétom Dühi.
9
I prigôdilo se je vu oni dnévi, prišao je Jezuš z Názareta Galilee i okrstšen je od Ivana vu Jordáni.10 I preci gori idôči od vodé vido je odprta Nebésa; i Düha, liki golôba, doli idôčega na njega.
11 I glás je včinjen z Nebés: ti si on moj lübeznivi Sin, vu kom se mi je dopadnolo.
12 I preci ga je Düh vö zegnao vu püščávo.
13 I bio je tam vu püščávi štiridesét dni sküšávani od Šatana; i bio je zdivjáčinov, i angelje so njemi slüžili.
14 Gda bi pa vu roké dán bio Ivan, prišao je Jezuš vu Galileo predgajôči Evangeliom Králevstva Božega.
15 I govoréči: ka se je spunilo vrêmen i približalo se je Králevstvo Bože; povrnte se i vörte Evangeliomi.
16
Hodéči pa kre môrja Galileánskoga, vido je Šimona i Andráša brata njegovoga, ka sta vlaké vu môrje metala; (ár sta bilá ríbiča.)17 I erkao njima je Jezuš: hodta za menom i včinim váj; da bodeta lüdi ríbiča.
18 I preci nihávši vlaké svoje nasledüvala sta ga.
19 I naprê idôči odnut edno malo vido je Jakuba siná Zebedeušovoga i Jánoša brata njegovoga i njidva vu ládji zapláčajôča vlaké.
20 I preci njidva je zvao; i oneva tá nihávši očo svojega Zebedeuša vu ládji z delavci, šla sta za njim.
21
I notri ido vu Kapernaum i preci je vu sobottaj, idôči vu správišče, včio.22 I strsnoli so se nad včenjom njegovim. Ár je je včio, liki oblást imajôči, i nej liki pisáčke.
23 I bio je vu správišči njihovom eden človik vu nečístom dühi; i gori je skríčao.
24 Govoréči: ah, ka je nám s tebom Jezuš Názarenski? prišao si nás skvarjüvat? znám te, što si; ov svéti Boži.
25 I poštráifao ga je Jezuš govoréči: obnêmi i odídi ž njega.
26 I gda bi ga trgao te düh nečísti kričéči velikim glásom je vö šô ž njega.
27 I groza je je obišla vse tak, da so se spitávali med sebom govoréči: ka je tô? ka je tô za nôvi návuk? kâ z oblástjom, i tim nečístim dühom zapovêda; i pokorni so njemi?
28 Razíšao je pa glás njegov preci okôli po cêloj držéli Galilee.
29 I preci vö idôči z Správišča, šli so vu hižo Šimonovo, i Andrášovo z Jakubom i z Jánošom.
30 Punica pa Šimonova je ležála v tréšliki; i preci njemi právijo od njé.
31 I pristôpivši gori jo je zdigno prijéči jo za rokô; i preci jo je tá nihála tréšlika, i slüžila njim je.
32 Večér pa gda bi sunce zajšlo, prinesli so k njemi vse hüdô se majôče i vragometne.
33 I cêlo mesto se je vküp spravilo k dveram.
34 I zvráčo je vnôge, kí so se hüdô meli vu rázločni betégi; i vnogo vragôv je vö zgono; i nej je dopüsto gučati vragom, ár so ga znali.
35 I rano ešče za noči gori stanovši vö je šô, i odíšao je vu püsto mesto, i tam je molo.
36 I za njim je šô Šimon, i kí so ž njim bilí.
37 I, geto so ga najšli, erčéjo njemi: vsi te iščejo.
38 I erčé njim: hodmo vu bližánja mêsta, naj i tam prêdgam; ár sem za toga volo vö prišao.
39 I predgao je vu správiščaj njihovi vu cêloj Galilei; i vragé je zganjao.
40 I ide k njemi eden gobavec proséči ga, i pokleknovši pred njega i erkôči njemi: či ščéš, moreš me očistiti.
41 Jezuš se pa smilüvavši i vö vtégnovši rokô dotekno se ga je i erčé njemi: ščém, očíščen bojdi.
42 I, kak je on tô erkao, preci je odišla od njega ta goba i očíščen je.
43 I trdno se njemi poprêti, i preci ga je kraj zgono.
44 I erčé njemi: pazi, da nikomi nikaj nepovêš; nego idi, pokáži se popi, i nesi gori za očíščanje tvoje, ka je zrendelüvao Môšeš, njim na svedôstvo.
45 On pa vö idôči začne predgati vnôga i razglašüvati to rêč tak, da je on več nej mogao očivesno notri v mesto idti; nego je vinê vu püsti mêstaj bio; i prihájali so k njemi odevsud.
1
I pá je šô v Kapernaum poništeri dnévi, i čüto je, ka je v hiži domá.2 I preci se ji je vnogo vküp spravílo tak, da so več nej meli prestora ni pri dveraj. I gučao njim je to rêč.
3 I prišli so k njemi z Božim žlakom vdárjenoga noséči nešenoga od štiraj.
4 I, gda bi nê mogli do njega prídti za volo lüdstva, odkrili so streho tam, gde je bio, i prédrli so mosnice i tak so doli püstili to postelo, na šteroj je te z žlakom vdárjeni ležao.
5 Vidôči pa Jezuš vero njihovo erčé tomi žlakom vdárjenomi: sinek, odpüščávajo se tebi tvoji grêhi.
6 Bilí so pa niki pisáčke tam sedéči i misléči vu srcáj svoji:
7 Ka ete gučí takše prekléstvo? što more odpüstiti grêhe, nego Bôg.
8 I preci spoznavši Jezuš vu dühi svojem, ka si tak míslijo vu sebi, erčé njim: ka etakša mislite vu srcáj vaši.
9 Ka je leži povedati tomi žlakom vdárjenomi: odpüščávajo se tebi grêhi; ali pa ercti: stani i vzemi tvojo postelo i hôdi?
10 Naj pa znáte, kâ oblást má Sin človeči odpüščávati na zemli grehe (erčé tomi žlakom vdárjenomi:)
11 Tebi velim: stani i vzemi postelo tvojo, i idi vu hižo tvojo.
12 I stano je preci i vzéo je postelo i vö je šô predevsêmi tak, da so se čüdivali vsi i dičili so Bogá govoréči: nigdár smo nej tákšega dela vidili.
13
I vö je šô pá k môrji, i vse lüdstvo je šlo k njemi; i včio je je.14 I doli idôči vido je Levia siná Alfeušovoga sedéčega na máuti i erčé njemi: nasledüj me. I gori stánovši nasledüvao ga je.
15 I zgôdilo se je, gda bi doli seo vu hiži njegovoj, i vnôgi publikánuške i grêšnicke so si doli seli z Jezušom i z vučeníkmi njedovimi, ár ji je bilô vnogo: i nasledüvali so ga.
16 I pisáčke i Farizeuške vidôči njega, ka je jo z publikánušmi i z grêšniki erkli so vučenikom njegovim: ka je tô, ka z publikánušmi i z grêšniki jej i pijé?
17 I slíšavši Jezuš erčé njim: ne potrebüjejo ti zdravi vráča, nego ki se hüdô májo. Nej sem prišao zvát te pravične, nego grêšnike na pokôro.
18
I postili so se vučenicke Ivanovi, i Farizeušovi; i prišli so i erkli so njemi: zakaj se vučenícke Ivanovi i Farizeušovi postijo, tvoji vučenícke se pa ne postijo?19 I erkao njim Jezuš: jeli se morejo sinovje gostüvanja, dokeč je ženin ž njimi, postiti? kak dugo sebom májo ženina; nemorejo se postiti.
20 Prídejo pa dnévi, gda se kraj vzeme od nji ženin; i teda se bodo postili vu oni dnévi.
21 I nišče nôvoga süknja záplato ne šíva na stári gvant; nači ftrgne se záplata nôva od stároga i hüša dera bode.
22 I nišče ne lêva nôvo víno vu stáro posôdo nači rastrga nôvo víno posôdo, i víno se vö vlijé i posôda se skvari; nego nôvo víno vu nôvo posôdo se more vlejáti.
23
I prigôdilo se je, da bi on šô v sobotto po setváj; i záčali so vučenícke njegovi po pôti idôči menoti vlatovjé.24 I Farizeuške so njemi erkli: ovo, ka činíjo v sobotto, štero je nej slobodno.
25 I on njim erčé: jeli ste nigdár nej čteli, ka je včíno Dávid, gda je potrêbčino meo i lačen je bio on, i kí so ž njim bilí?
26 Kakda je notri šô vu hižo Božo za vrêmena Abjatára víšešnjega popa; i jo je krühe položenjá, štere je nej bilô slobodno jesti, nego li popom; i dáo je i onim; kí so ž njim bili.
27 I pravo njim je: sobotta je za volo človeka včinjena, nej človik za sobote volo.
28 Záto Sin človeka je Gospôd i sobote.
1
I notrí je šô páli vu správišče; i bio je tam eden človek, kí je posêhnjeno rokô meo.2 I pazili so na njega, či bi ga v sobotto vráčo, dabi ga tôžili.
3 I erčé tomi človeki posêhnjeno rokô majôčomi: stani i stôpi na srêdo.
4 I erčé njim: jeli je slobodno v sobotto dobro činiti? ali hüdo činiti? düšo obdržati, ali pa vmoriti? oni so pa tího bilí.
5 I okôli se zglednovši po njih z srditostjom, razdreséljeni nad trdostjom srcá njihovoga, erčé tomi človeki: vö vtégni tvojo rokô. I vö jo je vtégno. I nazáj je postánola rôka njegova zdrava, liki ta drüga.
6 I vö idôči Farizeuške preci so z Herodešovimi slugi tanáč činíli prôti njemi, kakda bi ga pogübili.
7 Jezuš je odíšao z vučeníkmi svojmi k môrji; i vnoga vnožina od Galilee ga je nasledüvala, i od Judee.
8 I od Jerušálema, i od Idumee i prêk Jordána, i ki so okoli Tiruša i Šidona, vnožina vnôga; slišavši, štera je včíno, prišli so k njemi.
9 I erkao je vučeníkom svojim: ka bi njemi edno ladjico gotovo držali, za volo lüdstva, da bi ga nê stiskávali.
10 Ár jí je vnogo zvráčo tak: da so kapali k njemi, da bi se ga doteknoli, kíkoli so kákšo mantro meli.
11 I ti nečísti dühovje, gda bi ga zaglednoli, doli so pred njega kapali i kríčali govôréči: tí si Sin Boži.
12 I jáko se je njim poprêto, kâ bi ga nê vönazvêstili.
13
I gori je šô na gorô i prizvao je k sebi; štere je on šteo; i šli so k njemi.14 I včíno ji je dvanájset, kâ bi ž njim bilí, i kâ bi je poslao predgat.
15 I meti oblást vráčiti betege i vö metati vragé.
16 I dáo je Šimoni imé, naj se zové Peter.
17 I Jakuba siná Zebedeušovoga i Jánoša brata Jakubovoga (i dáo njima je imé Boanergeš, tô je: sinovje grmlajce).
18 I Andráša, Filipa i Brtalana, i Mátaja i Tomáša i Jakuba siná Alfeušovoga i Taddeuša i Šimona Kananinskoga.
19 I Judaš Iškarioteša, kí ga je i ôdao.
20 I idejo vu hižo. I pá se je vküp správilo lüdstvo tak, da so ni krüha nej mogli jesti.
21 I slíšavši, kí so pri njem bilí, vö so ga šli za držávat. Ár so pravili: ka je od pámeti prišo.
22
I ti pisáčke, kí so od Jerušálema doli prišli, pravili so: kâ Beêlzebula má, i kâ v poglavníkom vragôv zgánja vragé.23 I k sebi je prizvajôči pravo njim je vu prílikaj: kakda more Šatan Šatana vö metati?
24 I, či se králevstvo vu sebi razdelí, nemore obstáti králevstvo ono.
25 I, či se hiža vu sebi rastála, nemore obstáti hiža ona.
26 I, či je Šatan stano prôti sebi i razdêlo se je, nemore obstáti, nego konec má.
27 Nemore nišče pohištvátoga močnoga notri idôči vu hižo njegovo, razbiti; nego či prvle toga močnoga zvéže, i teda hižo njegovo razbíje.
28 Zaistino velim vám: kâ se vsi grêhi odpüstíjo sinom človečim i preklínjanja, skêmi bodo preklínjali.
29 Kí pa bode preklínjao prôti S. Dühi, ne bode meo odpüščánja na veke; nego vrêden bode vekivečne sôdbe.
30 Ár so pravili: nečístoga dühá on má.
31
Prišli so pa bratovje i mati njegova; i zvüna stojéči poslali so k njemi zvajôči ga.32 I sedelo je lüdstvo okoli njega. Erkli so pa njemi: ovo, mati tvoja i bratovje tvoji vönê, tebé íščejo.
33 I odgôvoro njim je govoréči: što je mati moja, ali bratovje moji?
34 I okôli gledôči po rédi te okôli njega sedéče erčé: ovo mati moja, i bratovje moji.
35 Ár, kikoli bode činio volo Božo, té je brat moj i sestra moja, i mati moja.
1
I pá je záčao včiti kre môrja; i spravilo se je k njemi vnožino lüdstva na teliko, da je mogao idti vládjo i sedeti na môrji i vse lüdstvo je pri môrji na zemli bilô.2 I včio je je vu prílikaj vnôga, i pravo njim je vu včenjê svojem.
3 Poslüšajte: vö je šô sejáč sejat.
4 I prigôdilo se je vu sêjanji, da je níko spadnolo kre pôti, i prišle so ftice nebeske i pozobale so je.
5 To drügo je pa spadnolo na pečínska mêsta; gde je nej melo zemlé vnogo i preci je vö zíšlo záto, kâ je nej melo globoko zemlo.
6 Gda bi pa sunce gori zíšlo, vö je zgorelo; i, da je nej melo korenjá, posêhnolo je.
7 I drügo je spadnolo med trnje; i gori je zíšlo trnje, i zadávilo je je, i sáda je nej dalô.
8 I drügo je spadnolo vu dobro zemlô, i dalô je sád gori zidôče i rastéče; i prineslo je edno tréseti, i edno šéstdesét, i edno stôkrát teliko.
9 I velí njm: kí má vüha na poslüšanje, naj poslüša.
10 Gda bi pa samí bilí, pítali so ga, kí so okoli njega z timi dvanájsetimi bilí, eto príliko.
11 I velí njim: vám je dáno znati skrovnosti Králevstva Božega; onim pa, kí so zvüna, vu prílikaj se njim vsa právijo.
12 Naj gledôči glédajo i ne vídijo; i poslüšajô; i poslüšajo i ne razmijo; naj se gda ne povrnéjo i odpüstíjo se njim grêhi.
13 I velí njim: neznate eto príliko? i kakda bi vse prilike znali.
14 Te sejáč je té, kí rêč sèja.
15 Eti so pa, štero je kre pôti, gde se sêja ta rêč; i gda jo poslüšajo, preci príde šatan i vnesé to rêč posèjano vu z srcá njihovoga.
16 I eti so prispodobni, štero je na pečínska mêsta posêjano: kí, gda čüjejo to rêč, preci jo z radostjom vzemejo.
17 I nemajo korenjá vu sebi, nego so do časa; potom kak nastáne stiskávanje, ali pregánjanje za volo rêči, preci se spáčijo.
18 I eti so, kí so vu trnje posêjani; tê so, právim, kí tó rêč slišavši.
19 I skrbi toga svêta i vkanjüvanje bogástva i okoli drügoga dugovánja želênja notri idôča zadavíjo tó rêč; i tak nerodna gráta.
20 I kí so v to dobro zemlo posêjani, so oni, kí poslüšajo rêč i notri jo vzemejo i sád prineséjo, níki tréseti, i níki šéstdesét, i níki stô krát teliko.
21 I velí njim: jeli se záto vužgé svêča, naj se pod merico dene? ali pa pod postelo? jeli nej záto, naj se v posvečnjek dene?
22 Ár nega nikše skrovnosti, ka bi se vö nê nazvêstila; niti se ne zgodí kâ skritoga, štero bi na svetlost nê prišlo.
23 Či što má vüha na poslüšanje, naj poslüša.
24
I velí njim: vidite ka čüjete; z šterov merov bodte vi merili, z tistov bode i vám merjeno; i pridá se vám poslüšajôčim.25 Ár, kí má, dá se njemi, i kí nêma, i ka má, vzeme se od njega.
26 I velí: tak je Králevstvo Bože: liki dabi človik vrgao semen na zemlô;
27 I spáo bi i gori bi stano v noči i vudne; i to semen bí zišlo i vdúžalo bi se, gda on nezna.
28 Ár zemla od sébe sád prináša oprvič trávo, potom vlát, potom pa puno pšenico vu vláti.
29 Gda se je pa naprê dáo sád, žnjec preci püstí srp svoj v njega, ár je naprê stôpila žétva.
30 I velí: komi bomo priglihávali Králevstvo Bože? Ali vkákšoj príliki bomo je priliküvali?
31 Liki zrno horčično, štero, gda se sêja vu zemlô, med vsêm semenom je náj ménše na zemli.
32 I, gda je posêjano, zíde i od vsákšega zelenjá je vékše, i zpüstí vêke velike na teliko, da se pod njegovov séncov ftice nebeske morejo gnêzditi.
33 I vu vnôgi tákši prílikaj njim je gúčao to rêč, kak bi ga mogli poslüšati.
34 Brezi prílik je pa njim nej gúčao; od sebe je pa vučeníkom svojim vsa razkládao.
35
I velí njim vu onom dnévi, gda bi večér grátao: hodmo prêk na drügi strán.36 I odpüstivši lüdstvo, vzéli so ga tak, kak je bio vu ládji. Ár so i drüge ládjice bilé ž njim.
37 I stáne veliki vrtélec vötra, válovje je pa metao vu ládjo na teliko, da bi se že napunjávala.
38 I on je bio v zádnjem stráni ná zglávniki ležéči; i gori so ga zbüdili i pravili so njemi: Vučitel, nemaš skrbi na nás, ka pogíbamo.
39 I gori stánovši poštrájfao je te vöter i erkao je môrji: muči i obnêmi. I hênjvao je vöter i včinjena je tihota velika.
40 I erčé njim: ka ste tak bojazlívi? kakda, ka nêmate vere?
41 I zbojali so se z bojaznostjov velikov, i erkli so eden drügomi: što je záto té, koga i vöter i môrje bôga?
1
I prišli so na drügi strán môrja vu držélo Gadarenušov.2 I gda bi on vö šô z ládje, preci pribeží k njemi z grobôv eden človik vu nečístom dühi.
3 Kí je stanjé meo vu grôbáj, i niti z lanci ga je nišče nej mogao zvézati.
4 Ár so ga vnogo krát v poto djáli, i z lanci zvézali, i raztrgali so se ž njega lanci, i pota se je vküp zlámala; i nišče ga je ne mogao vkrotiti.
5 I vsigdár, nôč i dén je bío vu goráj i vu grobáj kričéči i rezajôči sebé z kaménjem.
6 Gda bi pa Jezuša vido ôzdáleč, bêžao je, i doli je poklekno pred njega.
7 I kričéči z velikim glásom erčé: ka mi je z tebom Jezuš Sin višešnjega Bogá? primárjam te na Bogá, ne mantráj me.
8 (Ár njemi je velo: idi vö, nečisti düh, z etoga človeka).
9 I pítao ga je: ka ti je imé? I odgovorí erkôči: legio mi je imé, ár nas je dosta.
10 I proso ga je dosta, naj ga ne pošle vö z té krajíne.
11 Bíla je pa tam pri brêgi velika črêda svinj, ka so se pasle.
12 I prosili so ga vsi vrazjé govoréči: püsti nás v te svinjé, naj v njé idemo.
13 I dopüsto njim je preci Jezuš. I vö idôči ti nečísti dühoje šli so vu svinjé; i süno se je te šereg svinj pôleg strmca vu môrje (bilô ji je pa, liki dvê jezero;) i vtôpile so se v môrji.
14 Kí so pa pasli te svinjé, bêžali so ino so nazvêstili v mêstaj i v vesnicaj. I vö so šli glédat, ka se je zgôdilo.
15 I prišli so k Jezuši, i vidili so toga vragometnoga sedéčega i oblečenoga i spametnoga, kí je to legio meo; i zbojali so se.
16 I pripovedávali so njim ti vidôči, kakda se je zgôdilo z tim vragometnim i z svinjámi.
17 I záčali so ga prositi, kâ bi odíšo od krajín njihovi.
18 I gda bi on vu ládjo šô, proso ga je té, vu šterom so ti vrazjé bilí, naj ž njim bode.
19 Jezuš njemi je pa nej dopüsto; nego njemi erčé: idi vu hižo tvojo k tvojim, i nazviščávaj njim, ka je tebi Gospôd včíno, i smilüvao se je nad tebom.
20 I odišao je i záčao je predgati vu ti desét mêstaj ona, štera njemi je včino Jezuš; i vsi so se čüdivali.
21
I gda bi se Jezuš pá na drügo strán prêk pripelao vu ládji, spravilo se je vnožino lüdstva k njemi; i bio je pri môrji.22 I ovo, prišao je eden z poglavníkov správišča po iméni Jairuš; i vidôči ga, spádne pred nogé njegove.
23 I proso ga je dosta, govoréči: čí moja je na skrádnjoj vöri. Záto prosim te, da pridôči na njô deneš roké, naj ozdrávi i živé.
24 I šô je ž njim, i nasledüvalo ga je vnožina lüdstva, i stiskávali so ga.
25 (I níka žena, štera je vu krvávom otôki bila dvanájset lêt,
26 I vnogo je trpêla od vnôgi vráčov, i vsa je potrošila na sébe, i nikaj ji je nej hasnilo; nego bole ešče je na hüše prišla.
27 Gda bi čüla od Jezuša, prišla je med lüdstvom odzajaj, i doteknola se je gvanta njegovoga.
28 Ár je právila: či se li doteknem gvanta njegovoga, ozdrávim.
29 I preci je vö posêhno zdenec krvi njé; i spoznala je na têli, kâ je ozdrávila od toga biča.
30 I preci je Jezuš spoznao vu sebi, kâ je od njega vö šla môč; obrné se med lüdstvom i erčé: što se me je dotekno na gvanti?
31 I pravili so njemi vučenícke njegovi: vidiš, ka te lüdstvo stiskává, i práviš: što se me je dotekno?
32 I okôli gledôči, da bi vido, ono, štera je tô včinila.
33 Ta žena pa bojéča i trepetajôča znajôča, ka je včinjeno na njê, prišla je, ino je pokleknola pred njega, i povêdala njemi je vso istino.
34 On pa erčé njê: čí, vera tvoja te je zvráčila; idi vu méri, i bojdi zdrava od biča tvojega).
35 Ešče, gda bi on gučao, prišli so od poglávníka správišča govoréči: či tvoja je mrla, zakâ trüdíš Vučitela?
36 Jezuš pa preci, slišavši to rêč gučéčo, erčé tomi poglavníki spravišča: ne boj se, li veri.
37 I nej je püsto ni ednoga sebé nasledüvati, nego Petra, i Jakuba, i Jánoša brata Jakubovoga.
38 I prišao je v hižo toga poglavníka správiča; i vídi zburkanje, i, kí so se jôkali i vnogo plakali.
39 I notri idôči erčé njim: ka se burkate ino jôčete? nej je mrla deklíčka, nego spí.
40 I osmêjali so ga. On pa vö vrže vse, i k sebi vzeme očo te deklíčke i mater, i kí so ž njim bilí; i notri je šô, gde je bíla ta deklíčka položena.
41 I príme rokô te deklíčke, velí njê: Talita kumi! štero razklajeno včiní: devojka, tebi velim, stani gori.
42 I preci je gori stánola ta devojka i hodila je, ár je bíla dvanájset lêt stara; i čüdivali so se z čüdom velikim.
43 I jáko njim je zapovedao: naj nišče ne zvej tô; i velo ji je jesti dati.
1
I vö je šô odnut i prišao je vu domovino svojo i nasledüvali so ga vučenícke njegovi.2 I gda bi sobotta bíla, záčao je vu správišči včiti; i vnôgi poslüšavši strsnoli so se govoréči: odkud so etomi eta? i kákša je tá modrôst, štera njemi je dána; kase i tákše môči po njegovi rokáj godíjo?
3 Nej je tô te tesáč, sin Márie, brat pa Jakuba i Jožeša i Juda i Šimona? I nej so sestre njegove eti pri nás? I spáčili so se vu njem.
4 Velo je pa njim Jezuš: kâ je prorok nej brezi poštenjá, nego li vu svojoj domovini, i med rodbinov i vu hiži svojoj.
5 I nej je mogao tam nikše môči činiti; nego malo nemočni, položéči na njé roké svoje, je zvráčo.
6 I čüdivao se je za njihove nevernosti volo. I okôli je hodo po vesnicaj povsud vučéči.
7
I prizvao je ti dvanájset i záčao je je pošílati po dvá dvá, i dáo njim je oblást nad nečístimi dühi.8 I zapovedao njim je, kâ bi nikaj nê vzéli na pôt, nego palico samo; ni turbo, ni krüha, ni vu mošnjô pêneze.
9 Nego naj si obüjo šôlince, i dvê süknji si ne oblečéjo.
10 I velo njim je: gdekoli bodete šli vu hižo, tam ostante, dokeč nebodte vö šli od tistec.
11 I kíkoli neprimejo vás, niti poslühnejo vás, vö idôči odnut, doli stepte ešče práh, kí je pod nogami vašimi, njim na svedôstvo. Zaistino velim vám: leži bode Šodomitáncom i Gomoráncom na sôdnji dén, liki mesti onomi.
12 I vöidôči predgali so, naj se povrnéjo.
13 I vnoge vragé so vö zegnali; i namazali so z oliom vnôge nemočne, i ozdravili so.
14
I čüo je Herodeš král (ár je očivesno včinjeno ime njegovo), i pravo je: kâ je Ivan krstitel od mrtvi gori stano, i záto delajo té môči vu njem.15 Drügi so pravili, kâ je Eliáš; drügi so pa pravili, kâ je prorok, ali kak eden z prorokov.
16 Slišavši pa Herodeš erčé: kâ, komi sem jas glávo vzéo, Ivani, té je, on je stano od mrtvi.
17 Ár, on, Herodeš je poslao i zgrabo je Ivana i zvézao ga je v temnici, za volo Herodiášojce žene Filipa brata svojega, kâ si jo je za ženo vzéo.
18 Ár je pravo Ivan Herodeši: nej je slobodno tebi meti ženo brata tvojega.
19 Herodiášojca je pa šütala za njim i štêla ga je vmoriti, i nej je mogla.
20 Ár se je Herodeš bojao Ivana, znajôči, kâ je on pravičen i svéti môž, i zdržávao ga je; i poslüšavši ga, dosta je činio i rad ga je poslüšao.
21 I prigôdo se je dén pripravni, gda bi Herodeš na svojega narodjenjá dén večérjo napravo tim višešnjim svojim i jezernikom i tim prednjêšim Galilee.
22 I notri idôča či Herodiášojce i plésajôča dopádnola se je Herodeši, i tim ž njim sedéčim, i erčé král toj devojki: prosi me kakoli ščéš, i dám ti.
23 I priségno ji je: kâ, kakoli boš me prosila, dám ti notri do polovice králevstva mojega.
24 Ona pa vöidôča erčé materi svojoj: ka bam prosila? ona pa erčé: glávo Ivana krstitela.
25 I notri idôča preci hitro k králi prosila je govoréča: ščém, naj mi taki dáš vu skledi glávo Ivana krstitela.
26 I žalosten postanovši král, za volo prisege pa i oni, kí so ž njim sedeli nej je šteo njé prošnjo zavržti.
27 I preci je poslao král hohára, zapovedao njemi je prinesti njegovo glávo.
28 On je pa odíšao, i vzéo njemi je glávo vu temnici, i naprê jo prinesao glávo njegovo vu skledi, i dáo jo je toj devojki, i ta devojka jo je dála materi svojoj.
29 I gda bi čüli vučenícke njegovi, prišli so i vzéli so têlo njegovo, i položili so je vu grob.
30
I vküp so se spravili Apoštolje k Jezuši, i nazvêstili so njemi vsa, štera so včínili, i štera so včíli.31 I erčé njim: hodte ví samí od sêbe vu püsto mesto i počinte si edno malo. Ár ji je dosta bilô, kí so prihájali, i odhájali; i niti k jejstvini ešče so nej meli vrêmena.
32 I odišli so vu püsto mesto na ládji samí.
33 I vidilo je je odidôče to lüdstvo, i poznali so ga vnôgi; i peški od vsê mêst so tá vküp bêžali, i preišli so je i k časi so šli k njemi.
34 I vöidôči vido je Jezuš vnožino lüdstva, i smilüvao se je nad njim; ár so bilí, liki ovcé, štere nemajo pastéra i záčao je je včiti vnôga.
35 I, gda bi že vnogo vör bilô, pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: kâ je püsto mesto i že je vöra vnôga.
36 Odpüsti je; da idoči vu okôli bodôče vesnice i mesta küpijo si krüha; ár, ka bi jeli, nêmajo.
37 Odgovoréči pa erkao njim je: dájte njim ví jesti. I velijo njemi: jeli idôči küpimo za dvê stô sodôv krüha i dámo njim jesti?
38 On njim pa velí: keliko lêbov máte? idite i poglednite. I, gda bi spoznali, povedali so: pèt i dvê ribici.
39 I zapovedao njim je, kâ bi vse doli posádili po rédi na zeléno trávo.
40 I doli so seli po rédi po stô, i po pétdesét.
41 I gda bi vzéo ti pèt lêbov krüha i ti dvê ribici, zglednovši vu Nebésa, blagoslovo je je, i vlomo je te krüh i dáo ga je vučeníkom svojim, da bi ga njim dáli; i tivi dvê ribici tüdi je vsêm razdêlo.
42 I jeli so vsi, ino so se nasitili.
43 I nábrali so drtinja dvanájset košárov puni, i ka je od ríbic ostanolo.
44 I bilô ji je, kí so jeli te krühe, liki pét jezero možôv.
45 I preci je prisílo vučenike svoje idti vu ládjo i naprê idti prêk k Betšajdi, dokeč on odpüsti lüdstvo.
46 I geto je je odpüsto, šô je na brêg molit.
47
I, gda bi večér postano, bíla je ta ládja na srêdi môrja, i on sám na zemli.48 I vido je je, kâ so se mantrali vu plavanji (ár je prôti njim bio vöter); i okoli štrte štráže je k njim prišao hodéči na môrji šteo je mímo njih idti.
49 Oni pa, kak so ga vidili hodéčega na môrji, štímali so, kà je skázanje: i kríčali so.
50 (Ár so ga vsi vidili i prestrašili so se). I preci je gúčao ž njimi, i erčé njim: vüpajte se; jas sem, ne bojte se.
51 I šô je k njim vu ládjo i ftišao je vöter; i jáko trdno so se vu sebi strsnoli i čüdivali.
52 Ár so nej razmeli od ti krühov, ár je njih srcé obtrdjeno bilô.
53 I prêk plavavši môrja prišli so na zemlo Genezaret, i k brodi so pristôpili.
54 I vö idôči oni z ládje preci so ga poznali.
55 I drkajôči po cêloj ovoj držéli záčali so na posteláj one, kí so se hüdô meli, okôli nositi, gde so ga čüli, kâ je tam.
56 I kamakoli je šô vu vesnice, ali mêsta, ali marofe, vu vilicaj so, polôzili te nemočne betéžne; i prosili so ga, naj se li škrica gvanta njegovoga doteknejo; i, kíkoli so se ga doteknoli, ozdravili so.
1
I vküp so se spravili k njemi Farizeuške i níki pisáčke, kí so z Jerušálema prišli.2 Šteri, da bi vidili, kâ so níki z vučeníkov njegovi z občinskimi rokami (tô je, z nemujvanimi) krüh jeli, tôžili so je.
3 (Ár Farizeuške i vsi Židovje, či do laktá neoperéjo rôk, ne jêjo, zdržávajôči tadánke ti stariši.
4 I, od placa pridôči, či se ne operéjo, ne jêjo. I vnôga drüga so, štera so gori vzéli na zdržávanje, liki pranjé pehárov i maslinov medeníc ino stolov).
5 Potom so ga pítali Farizeuške ino pisáčke: zakaj vučenícke tvoji ne hodijo pôleg tadánkov ti stariši; nego z nemujvanimi rokami jêjo krüh?
6 On pa odgovoréči erčé njim: dobro je proroküvao Ežaiáš od vás skazlívcov; kak je písano: eto lüdstvo me li z vüstami čestí, srcé je pa njihovo daleč kraj od méne.
7 Zamán me pa čestijo vučéči tákše návuke, ki so zapôvedi človeče.
8 Ár, tá niháte zapoved Božo, i zdržávate tadánke lüdi prajôči masline i peháre; i drüga prispodobna tákša vnôga činíte.
9 I pravo njim je: dobro, zametávate zapoved Božo; naj tadánek vaš zdržíte.
10 Ár je Môšeš erkao: poštüj očo tvojega i mater tvojo; i ki hüdô guči oči, ali materi, smrtjom se naj skonča.
11 Ví pa právite: či erčé človik oči, ali materi: korban (tô je dár,) kí je od méne, hasni tebi.
12 I nikaj več njemi ne niháte činiti, oči svojemi, ali materi svojoj.
13 Zaprávlate Rêč Božo z tadánkom vašim, šteroga ste nastavili; i prispodobna takša vnôga činíte.
14 I prizvavši vse lüdstvo erčé njemi: poslüšajte me vsi i razmite.
15 Nikaj nega od zvüna notri vu človeka idôčega, štero bi ga moglo oskrúniti; nego ta vöidôča od njega; ona so štera oskúnijo človeka.
16 Či što má vühá na poslüšanje, naj poslüša.
17 I, gda bi notri šô vu hižo od lüdstva, pitáli so ga vučenicke njegovi od te prílike.
18 I velí njim: tak i ví ste nespametni? Ne razmite, kâ vse, štero od zvüna notri ide vu človeka, nemore ga oskrúniti.
19 Ár neide vu srcé njegovo; nego vu črvô i vu očiščávnico íde, štera vso jêstvino čisti.
20 Pravo je pa: kâ, štero z človeka vö ide, tisto oskrúni človeka.
21 Ár od znôtra z srcá človečega zhájajo hüda mišlênja, práznosti, kurvêštva, lüdomorstva.
22 Tatíja, skopôst, hüdôba, jálnost, hotlivost, hüdo okô, preklínjanje, gizdost, nespametnost.
23 Vsa eta hüda od znôtra vö ido i oskrúnijo človeka.
24
I gda bi odnut gori stano, odíšao je na krajíne Tiruša i Šidona. I notri idôči vu hižo, nej je šteo, kâ bi ga što znao; dönok je nej mogao skrívomá bidti.25 Ár edna žena, štera je mêle čér vu nečístom dühi, kak je začüla, pridôča spádnola je pred nogé njegove.
26 (Bíla je pa ta žena Grčka po narodi Širofenicánska); i prosila ga je, kâ bi toga vragá vö vrgao ž njé čéri.
27 Jezuš pa erčé njé: niháj, naj se prvle nasítijo otroci. Ár je ne dobro vzéti krüh decé i vržti ščencom.
28 Ona je pa odgovorila i velí njemi: tak, Gospedne; ár i ščenci pod stolom jêjo zdrtinja otrôk.
29 I erkao ji je: za volo ete rêči idi, vö je odíšao vrág z čéri tvoje.
30 I pridôča vu hižo svojo, najšla je, kâ je vrág vö odíšao, i čí je na posteli ležála.
31
I pá vö idôči z krájín Tiruša i Šidona, prišao je k môrji Galilee, po srêdi krájine desét mêst.32 I nesli so njemi glühoga žmetnogučéčega; i prosili so ga, kâ bi na njega djáo rokô svojo.
33 I vzeme ga od lüdstva od sebe, vrže prste svoje vu vüha njegova, i plünovši dotekno se je jezika njegovoga.
34 I gori zglednovši vu Nébo, zdêhno je, i erčé njemi: Efata, tô je, odpri se.
35 I preci so se ôdprila njegova vüha, i razvézalo se je vezalo jezika njegovoga, i gúčao je ednáko.
36 I prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili; ali od koga bole je on njim prepovedao, od toga bole so oni nazveščávali.
37 I jáko trdno so se čüdivali govoréči: vse je on dobro včino; glühe je včíno čüti, i nême gúčati.
1
Vu oni dnévi, da bi jáko vnogo lüdstva bilô, i nebi melo kâ jesti, prizvajôči Jezuš vučeníke svoje erčé njim:2 Milo mi je to lüdstvo. Ár so že trí dní pri meni i nemajo nikaj, ka bi jeli.
3 I, či je odpüstim lačne vu hiže njihove, pomenkajo na pôti; ár so niki ž njih z daleka prišli.
4 I odgovorijo: njemi vučenícke njegovi: odkud bi mogá što ete, eti nasititi z krühom vu püščávi?
5 I opítao je je: keliko lêbov krüha máte? oni so pa erkli: sedem.
6 I zapovedao je lüdstvi doli posêsti na zemlo; i vzéo je ti sedem lêbov krüha i hválo dávši vlomo je je, i dáo je je vučeníkom svojim, da bi tá dáli. I tá so je dáli lüdstvi.
7 Meli so i edno malo ríbic; i hválo dávši velo je tá dati i one.
8 Jeli so pa i nasitili so se, i nábrali so gori ostánjenoga drobtinja sedem košárov.
9 Bilô ji je pa, ki so jeli, liki štiri jezero; i odpüsto je je.
10
I preci idôči vu ládjo z vučeníkmi svojmi prišao je vu krájíno Dalmanute.11 I vö so šli Farizeuške i záčali so se ž njim štükati, proséči od njega znamênje z nebés, sküšávajôči njega.
12 I zdêhnovši vu dühi svojem erčé: kâ ete národ znamênje želê? Ali zaistino velim vám: či se dá národi etomi znamênje.
13 I niháo je je; idôči pa vu ládjo odíšao je prêk na drügi strán.
14
I pozábili so z sebom vzéti krüh; i nej so meli več sebom vu ládji nego li eden lêb krüha.15 I zapovedao njim je govoréči: vidite, varte se od kvasá Farizeušov i kvasá Herodešovoga.
16 I zgovárjali so si med sebom erkôči: kâ krüha nemamo.
17 Štero geto je zvedo Jezuš, erčé njim: ka si zgovárjate, kâ krüha nemate? Ešče ne pametüjete, niti ne razmite? Ešče obtrdjeno máte srcé vaše?
18 Očí majôči ne vídite? i vüha majôči ne čüjete? i ne spomenéte se?
19 Gda sem pét lêbov krüha vlomo med pét jezér; keliko košárov ste nábrali puni zdrtinjom? Velíjo njemi: dvanájset.
20 Gda sem pa sedem med štiri jezero razdêlo; keliko košárov ste teda nábrali puni z drtinjom? oni so pa erkli: sedem.
21 I erkao njim je: kakda, ka ne razmite?
22
I prišao je vu Betšajdo; i neséjo njemi ednoga slêpoga i prosijo gá, kâ bi se ga dotekno.23 I príjo je rokô toga slêpoga, vö ga je pelao z mesta, i plünovši vu očí njegove; geto je na njega djáo roké svoje, pítao ga je, či kâ vídi.
24 I gori poglédnovši erčé: vidim lüdí, liki drevje, hodéče.
25 Potom je pá položo roké na očí njegove, i velí njemi gori glédati. I zvráčeni je i vido je daleč čistô vsa.
26 I odposlao ga je vu hižo svojo govoréči: niti vu mesto notri neidi, niti ne povê komi vu mesti.
27
I vö je šô Jezuš i vučenícke njegovi vu mêsta Cezáree Filippa. I na pôti je pítao vučeníke svoje govoréči njim: koga me právijo lüdjé bidti?28 Oni so pa odgovorili: Ivana krstitela, i drügi Eliáša, drügi pa ednoga z prorokov.
29 I on njim velí: ví pa koga me právite bidti? odgovoréči pa Peter erčé njemi: tí si Kristuš.
30 I prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili od njega.
31
I záčao, je je včiti, kâ je potrèbno Sini človečemi vnôga trpeti, ino se zavržti od ti starišov, i vládnikov popovski i pisáčov, i vmoriti, i po trétjem dnévi gori stánoti.32 I srčno je tô rêč gúčao. Peter ga je pa k sebi vzéo i záčao ga je štrájfati.
33 On se pa obrné i vidôči vučeníke svoje, poštrájfao je Petra govoréči: idi od méne šatan! ár ne razmiš, štera so Boža; nego štera so človeča.
34 I prizvajôči to lüdstvo z vučeníkmi svojmi erčé njim: kikoli ščé za menom pojdti, naj zataji sám sebé, i na sé vzeme križ svoj, i tak me nasledüje.
35 Ár, ki ščé düšo svojo zdržati, zgübíjo; ki pa zgübí düšo svojo za volo mojo i Evangelioma, té jo obdrži.
36 Ár ka valá človeki, či cêli svêt dobi, i škôdi düši svojoj?
37 Ali ka na mêno dá človek za düšo svojo?
38 Ár, kikoli se sramežlüje mené i Rêči moji vu etom národi praznivom ino grêšnom, i Sin človeči se sramežlüvao bode njega, gda pride vu diki Očé svojega svojimi svétimi angelmi.
1
I velí njim: zaistino velim vám, kâ so ništeri med eti stojéčimi, ki z nikakšim tálom ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili Králevstvo Bože pridôče vu zmožnosti.2 I po šéstom dnévi k sebi je vzéo Jezuš Petra i Jakuba i Jánoša, i vzéo je je na brêg veliki od sebe samé; i preobrázo se je pred njimi.
3 I gvant njegov se je blískao i grátao je bêli jáko, liki snêg, kákšega fárbar na zemli nemre obêliti.
4 I skázao se je njim Eliáš z Môšešom, i zgučávali so si z Jezušom.
5 I odgovoréči Peter velí Jezuši: Mešter, dobro je nam eti bidti. Napravmo tak trí šatore, tebi ednoga, i Mêšeši ednoga i Eliáši ednoga.
6 Ár je nej znao, ka bi gúčao; ár so bilí prestrašeni.
7 I zvrgao se je eden oblák, šteri je je obsencao. I prišao je glás z obláka govoréči: ete je moj Sin te lübeznivi; toga poslüšajte.
8 I na nágli se okôli zglednovši nej so več nikoga vidli, nego Jezuša samoga z sebom.
9 Doli idôči pa z brêga prepovedao njim je, kâ bi nikomi ne pravili, ka so vidili; nego gda Sin človeči z mrtvi stáne.
10 I tô rêč so zdržali pri sebi spitávajôči se, ka je z mrtvi gori stánoti?
11 I pítali so ga govoréči: ka pa právijo pisáčke, kâ Eliáš má ešče prvle prídti?
12 On pa odgovoréči erčé njim: Eliáš istina pride prvle naj nazáj správi vsa; i, liki je písano od Siná človečega, kâ bode vnogo trpo i zavrže se.
13 Ali velim vám: kâ je i Eliáš prišao (i včínili so njemi kak so šteli) liki je písano od njega.
14
I pridôči k vučeníkom, vido je vnožina lüdstva okoli njih, i pisáče spitávajôče njé.15 I preci vse lüdstvo, kak ga je vidilo, čüdivalo se je; i pribêžajôči poklonili so se njemi.
16 I opítao je te pisáče: ka se spitávate med sebom?
17 I odgovoréči eden z lüdstva erčé: Mešter, pripelao sem siná mojega k tebi, kí nêmoga dühá má.
18 I gdekoli ga zgrábi, trga ga, i pêni se, i škríple zobmí svojmi i sêhne; i pravo sem vučeníkom tvojim, naj ga vö zeženéjo, i nej so ga mogli.
19 On pa odgovoréči njemi velí: oh neveren národ! kak dugo bom pri vás? kak dugo bom vás trpo? neste ga k meni.
20 I nesli so ga k njemi; i kak ga je vido, preci ga je te nečísti düh trgao, i spadnovši na zemlo, válao se je i peno.
21 I opitao je očo njegovoga: keliko vremena, je kâ njemi je tô včinjeno? on je pa erkao: od detinstva.
22 I čestô ga i v ogen vrže, i vu vodô, da bi ga pogübo; ali, či kâ moreš, bojdi nám na pomôč, smilüj se nad nami.
23 Jezuš njemi je pa erkao: či moreš vervati; vsa so mogôča tomi vervajôčemi.
24 I preci kričéči te oča toga pojbára skuzami je erkao: verjem, Gospodne, boj na pomôč mojoj nevernosti.
25 Vidôči pa Jezuš, kâ lüdstvo vküp beži, poštráifao je te nečísti düh govoréči njemi: tí nêmi i glühi düh, jas tebi zapovêdam, idi vö z etoga i več nejdi v njega.
26 I kričéči i dosta ga trgavši vö je šô; i grátao je liki mrtev tak, da so vnôgi pravili, ka je mr’u.
27 Jezuš ga je pa zgrabo za rokô, gori ga je potégno, i gori je stano.
28 I notri idôči vu hižo pítali so ga vučenícke njegovi od sebe: zakaj smo ga mí nej mogli vö vržti?
29 I erčé njim: eto plemen po nikom nemore vö idti; nego po molítvi ino posti.
30
I odnut vö idôči vküp so šli prêk Galilee; i nej je šteo, kâ bi što znao.31 Ár je včio vučeníke svoje i erčé njim: kâ se Sin človeči dá vu rôke lüdstva i vmorijo ga; i vmorjeni na trétji dén gori stáne.
32 Oni so pa nej razmeli to rêč, i bojali so se ga pítati.
33
I prišli so v Kapernaum, i vu hiži bodôči pítao je je: ka ste se na pôti med sebom spitávali?34 Oni so pa múčali; ár so se na pôti od toga med sebom štükali, što de te naj vékši?
35 I doli sedéči, prizové ti dvanájset i erčé njim: či što ščé prvi bidti, naj bode med vsêmi náj zadnjêši i vsê sluga.
36 I vzéo je ednoga pojbíča, postavo ga je na srêdo med njé i na nároča ga vzévši erčé njim:
37 Kikoli ednoga z tákše decé gori prime vu mojem iméni, mené prime; i kikoli mené prime, ne prime mené, nego tistoga, kí je mené poslao.
38
Odgôvoro je pa njemi Jánoš Evangelišta govoréči: Vučitel, vidili smo ednoga vu iméni tvojem zgánjajôčega vragé, kí ne nasledüje nás; i prepovedali smo njemi, da ne nasledüje nás.39 Jezuš je pa erkao: ne prepovedávajte njemi. Ár nikoga nega, kí bi činio močí vu iméni mojem; i ki bi mogao, preci hüdo gučati od méne.
40 Ár, kí je nej prôti nám, z nami je.
41 Ár, kikoli vám piti dá eden pehár vodé vu iméni mojem záto, kâ ste Kristušovi; zaistino velim vám: z nikakšim tájom nezgübi svoj nájem.
42 I, kíkoli spáči ednoga z ti náj ménši, kí vu meni verjejo, bole bi njemi bilô, z vnôgim, da bi se njemi mlinski kamen okôli šinjeka djáo, i vu môrje bi se vrgao.
43 I či te spáči tvoja rôka, odsêkaj jo; lepše je tebi čonklavomi vu žítek idti, liki dvê rokê meti, ino idti vu gehenno vu te nevgaššeni ogen.
44 Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.
45 I, či ti je nôga tvoja k spáki odsêkaj jo; lepše je tebi idti vu žítek plantavomi, liki dvê nogê meti ino se vržti vu gehenno, vu te nevgaššeni ogen.
46 Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.
47 I či te okô tvoje spáči, vö je vrži; lepše je tebi edno okô meti ino idti vu králevstvo Bože liki dvê okê meti ino se vržti vu ogen gehenski.
48 Gde njih črv ne merjé i ogen ne vgásne.
49 Ár vsáki bode z ognjom soljeni, i vsáki áldov se z soljôv bode solio.
50 Dobra je sô; či pa sô neslána bode, z kêm jo osolite? mête vu sebi sô, i pokoj mête med sebom.
1
I odnut, geto stáne, ide vu krajíne Judee prêk Jordána; i vküp je prišlo pá lüdstvo k njemi; i, liki je šegô meo, páli je je včio.2 I pristôpivši Farizeuške, pítali so ga: či je slobodno môžê, ženo odpüstiti, sküšavajôči ga?
3 On pa odgovoréči erčé njim: ka vám je zapovedao Môšeš?
4 Oni so pa erkli: Môšeš je dopüsto líst razlôčenjá napísati i odpüstiti jo.
5 I odgovoréči Jezuš erčé njim: za volo trdosti srcá vašega je vám tô zapoved písao.
6 Ali od začétka stvorjenjá možá i ženo je napravo njidva Bôg.
7 Záto tá nihá človek očo i mater, i pridrüži se k ženi svojoj.
8 I bodeta dvá edno têlo; záto sta nej več dvá, nego edno têlo.
9 Ka je záto Bôg vküp zvézao, človek naj ne razlôči.
10 I vu hiži so ga páli od toga vučenícke njegovi pítali.
11 I velí njim: kíkoli odpüstí ženo svojo, i vzeme si drügo, praznüje prôti njê.
12 I, či žena odpüstí možá svojega i k drügomi ide, praznüje.
13
I prinesli so njemi otroke, kâ bi se ji dotekno; vučenícke so pa kárali one, kí so je tá prinášali.14 Vidôči pa Jezuš prôti njemi je bilô, i erčé njim: püstite otroke k meni prihájati i ne prepovedávajte njim. Ár je tákši králevstvo Bože.
15 Zaistino velim vam: kíkoli ne vzeme králevstvo Bože, liki dête; nikak ne bode v njé šô.
16 I vzéo je je na nároča, položo je rokê na njé i blagoslovo je je.
17
I gda bi on vö šô na pôt, pribeží eden i na kôlina spadnovši svoja pítao ga je: Vučitel dober, ka mám činiti, naj žitek vekivečni öroküjem?18 Jezuš njemi je pa erkao: ka me práviš dobroga? nišče je nej dober, nego li eden, Bôg.
19 Zapôvedi znáš: ne praznüj, ne vmôri, ne kradni, krívo ne svedôči, ne vkani, poštüj očo tvojega i mater.
20 On pa odgovoréči erčé njemi: Vučitel, eta sem vsa zdržao od mladosti moje.
21 Jezuš se pa na njega zglednovši polübo ga je, i erčé njemi: edno ti falí Idi, kakoli máš, odáj i dáj siromákom, i meo boš kinč vu Nébi; i potom hodi, nasledüj mené, vzévši kríž na sébe.
22 On pa razdreséljeni nad tôv rečjôv odíšao je žalosten; ár je meo dosta ládanja.
23
I okôli gledôči Jezuš erčé vučeníkom svojim: kak žmetno ido notri vu králevstvo Bože, kí dosta pênez májo.24 Vučenícke so se pa čüdüvali nad rečmí njegovimi. Jezuš pa páli odgovoréči erčé njim: sinki, kak žmetno je tim, kí se vu pênezaj vüpajo, vu králevstvo Bože idti.
25 Ležê je kumili skôs vüjh iglé idti, liki bogátomi vu králevstvo Bože idti.
26 Oni so se pa ešče bole čüdivali gôvoréči med sebom: što se tak more zveličati?
27 Jezuš pa na njé poglednovši erčé: pri lüdi je nemogôče, ali nej pri Bôgi. Ár so vsa mogôča pri Bôgi.
28 I záčao njemi je Peter praviti: ovo mí smo tá niháli vsa, i nasledüjemo tebé.
29 Odgovoréči pa Jezuš erčé: zaistino velim vám: niščé je nej, ki je niháo hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali deco, ali njive, za mojo volo, i za evangelioma volo.
30 Kí ne bi vzéo stôkrát več zdaj vu vrêmeni etom, hiže, i brate, i sestre, i matere, i otroke, i njive zpregánjanjem vréd, i vu pridôčoj vekivečnosti žitek vekivečni.
31 Vnôgi pa prvi bodo slêdnji, i ti slêdnji prvi.
32
Bilí so pa na pôti gori idôči v Jerušálem i pred njimi je šô Jezuš; i prestrašili so se, i nasledüvajôči bojali so se. I k sebi je vzéo páli ti dvanájset, záčo njim je praviti, ká se njemi zgodijo.33 Kâ ovo, práj, gori idemo v Jerušálem, i Sin človeči se dá vládnikom popovskim i pisáčom, osôdijo ga na smrt, i dájo ga poganom.
34 I ošpôtajo ga, i bičüvali ga bodo, i oplünejo ga, i vmorijo ga, i na trétji dén gori stáne.
35 I pristôpi k njemi Jakub i Jánoš, sinovje Zebedeušovi govoréči: Vučitel, ščémo, da, kakoli bomo te prosili, včiníš nám.
36 On pa njim erčé: ka ščéte, naj vám včinim?
37 Oni so njemi pa erkli: dáj nám, naj eden na desnoj tvojoj, i eden na lêvoj tvojoj sedímo vu díki tvojoj.
38 Jezuš njim je pa erkao: neznate, ka prosite Morete piti pehár, šteroga jas pijém? i z krstom, z kim se jas krstim, okrstiti?
39 Oni so njemi pa erkli: moremo. Jezuš njim pa erčé: te pehár istina, šteroga jas pijém, bodte pilí; i z krstom, šterim se jas krstim, se okrstite;
40 Ali, sedeti z dêsne moje i z lêve moje, nej je moje dati, nego kim je priprávleno.
41 I slíšavši ti desét, záčali so se srditi na Jakuba i Jánoša.
42 Jezuš pa njé prizové i velí njim: znáte, kâ, kí se držíjo za vládnike poganov, gospodüjo nad njimi; i ti veliki njihovi oblást májo nad njimi.
43 Nebode pa tak med vami; nego, kikoli bode šteo bidti veliki med vami, naj bô vaš sluga.
44 I, kikoli bode šteo, z vás bidti prêdnji, naj bô vsê sluga.
45 Ár je i Sin človeči nej prišao, kâ bi njemi slüžili; nego naj on slüži í dá düšo svojo na odküplênje za vnôge.
46
I prišli so vu Jeriho; i on vö idôči z Jerihe í vučenícke njegovi i vnogo lüdstva, sin Timeušov, Bartimeuš, slêpi, je sedo kre pôti kôdivajôči.47 I slišavši, kâ je blüži Jezuš Názarenski, záčao je kríčati i praviti: Sin Dávidov Jezuš, smilüj se mi.
48 I štrájfali so ga vnôgi, ka bi mučao. On je pa cd toga bole kríčao: Sin Dávidov, smilüj se mi.
49 Jezuš pa stáne i velí ga zvati. I oni zovéjo toga slêpoga govoréči njemi: vüpaj se, stani gori, zové te.
50 On pa doli vrže gvant svoj i gori stanovši šô je k Jezuši.
51 I odgovoréči velí njemi Jezuš: ka ščéš, naj ti včinim? Te slêpi pa erčé njemi: Mešter, naj preglédnem.
52 Jezuš njemi je pa erkao: idi, vera tvoja te je zdržála. I preci je pregledno i nasledüvao je Jezuša po pôti.
1
I gda se približávajo v Jerušálem, v Betfágo i v Betánio, pôleg olivečke goré bodôči, pošle dvá z vučeníkov svoji.2 I velí njima: idita vu ono vés, štera je pred vama; i preci, kak bodta notri v njô šla, nájdeta žrbé privézano, na kom je nikši človek ešče nej sedo; odvéžta je i pripelajta je.
3 I či i váma što bode pravo: ka činíta tô? erčita: kâ je Gospôd potrebüje; i preci je esi pošle.
4 Odíšla sta pa, i najšla sta to žrbé privézano pri dveraj vönej na dvojnoj pôti, i odvézala sta je.
5 I níki tam stojéči so njima pravili: ka činíta? kâ odvežüjeta to žrbé?
6 Onedva sta pa njim erkla, liki je zapovedao Jezuš; i odpüstili so je.
7 I pripelala sta to žrbé k Jezuši i vrgla sta svoj gvant na njé, i posádila sta ga na njé.
8 Vnôgi so pa gvant svoj prestérali na pôt; ti drügi so pa vêje sekali z drevja, i metali so je na pôt.
9 I ti naprê idôči i nasledüvajôči so kríčali govoréči: Hošanna blagoslovleni, kí ide vu iméni Gospodnovom.
10 Blagoslovleno je to idôče králevstvo vu iméni Gospodnovom očé našega Dávida; Hošanna na visini.
11
I notri je šô v Jerušálem Jezuš i vu Cérkev; i geto je vsa okôli pogledno, večerášnja že bodôča vöra, vö je šô v Betánio z timi dvanájsetimi.12 I rano vö idôči oni od Betánie lačen je grátao.
13 I vidôči edno figovo drêvo ôzdaleč majôče lístje; šô je, či bi kâ najšao na njem sáda. I pridôči k njemi níkaj je nej najšao, nego li lístje; ár je nej bilô ešče vrêmen fíg.
14 I odgovoréči Jezuš erčé njemi: nigdár več z tébe na veke nišče sáda ne jej. I čüli so tô vučenícke njegovi.
15
I prišli so v Jerušálem; i notri idôči Jezuš vu Cérkev, záčao je vö goniti te odávajôče, i küpivajôče vu Cérkvi; i stole pênez minjávcov i stôlce odávajôči golôbe je zpremetao.16 I nej je dopüsto, kâ bi što kákšo posôdo nesao po Cérkvi.
17 I včio je govoréči njim: nej je pisano: hiža moja Hiža Molitvena se zvála bode od vsê národov; vi ste pa ž njé včinili razbojnikov jamo?
18 I čüli so ti pisáčke i vládnicke popovski; i iskali so, kakda bi ga pogübili. Ár so se ga bojali, kâ se je vse lüdstvo čüdivalo nad včenjom njegovim.
19 I gda bi večér grátao vö je šô z mesta.
20
I rano pôleg idôči vidili so to figovo drêvo posêhnjeno z korenjá.21 I spomené se Peter, i velí njemi: Mešter, ovo to figovo drêvo, štero si prêkuno, je posêhnolo.
22 I odgovoréči Jezuš velí njim: mête vero Božo.
23 Ár zaistino velim vám, kâ kíkoli bode velo etomi brêgi: pozdigni se i vrži se vu môrje, i ne bode dvojio vu srci svojem; nego bode vervao, ka štero právi, se zgodí, bode njemi, ka je koli pravo.
24 Záto velim vám: vsa šterakoli moléči bodete prosili, verte, kâ vzemete, i meli bodte.
25 I gda stojíte moléči, odpüstite, či kâ máte proti komi; naj i Oča vaš, kí je vu Nebésaj, odpüstí vám pregrêšenjé vaše.
26 Či pa ví ne odpüstite, niti Oča vaš, kí je vu Nebésaj, ne odpüstí vám pregrêšenjé vaše.
27
I ido pá v Jerušálem; i gda bi on vu Cêrkvi okôli hodo, prišli so k njemi vládnicke popovski i pisáčke, i ti stariši.28 I velíjo njemi: zkákšov oblástjov delaš eta? i što ti je dáo tô oblást, naj eta činíš?
29 Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: pítao bodem vás i jas edno rêč, i odgovorte mi; tak i jas povêm vám, z kákšov oblástjov činim eta.
30 Krst Ivana jeli je z Nebés bio, ali z lüdi? odgovorte mi.
31 I mislili so pri sebi govoréči: či erčémo z Nebés, erčé zakaj ste njemi tak nej vervali?
32 Či pa erčémo: z lüdi, bojímo se lüdstva; ár so vsi za právoga proroka meli Ivana.
33 Odgovoréči erkli so Jezuši: neznamo. I Jezuš odgovoréči erčé njim: niti jas ne povêm vám, z kákšov oblástjov delam eta.
1
I záčao njim je vu prílikaj gúčati: eden človek je gorice zasádo, i okôli je je zagrádo z plotom, i vkopao je pod preššo jamo, i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je na pôt.2 I poslao je k delavcom vu vrêmeni brátve slugo, da bi od delavcov vzéo z sáda ti goríc.
3 Oni so ga pa príjali i zdrli, i odposlali so ga práznoga.
4 I pá je poslao k njim drügoga slugo; i tistoga so kamenüvajôči na glávi vrázili i odposlali so ga ošpotanoga.
5 I pá je drügoga poslao, i onoga so bujli; i vnôge drüge, z med koterimi so ništere zbili, ništere pa bujli.
6 Gda bi pa ešče ednoga lüblénoga svojega siná meo, poslao je i tistoga k njim obslêdnjim govoréči: zastôpijo se siná mojega.
7 Oni pa, ti delavci, so erkli med sebom: ete je öročník; hodte bujmo ga i naša bode ta öročína.
8 I zgrabivši ga, bujli so ga, i vö so ga vrgli z goríc.
9 Ka bode záto činio te gospôd ti goríc? Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim.
10 Nej ste etoga písma čteli? Kamen, šteroga so zavrgli zidárje, té je včinjen glávíč voglá.
11 Od Gospodna je včinjeno tô, i čüdno je vu očáj vaši.
12 I ískali so ga, ká bi ga príjali, i bojali so se lüdstva; ár so znali, kâ je proti njím tô priliko pravo; i niháli so ga, i odišli so.
13
I poslali so k njemi níke z Farizeušov i z Herodešovi slugov, kâ bi ga lovíli z rečjom.14 Oni pa pridôči velíjo njemi: vučitel, známo, ka si istinski, i za nikoga ne máraš. Ár ne glédaš obráz lüdi, nego vu istini pôt Božo včíš. Jeli je slobodno dáčo casari dati, ali nej? dájmo jo, ali jo ne dájmo?
15 On pa znavši njihovo skazlívost erčé njim: ka me sküšávate? prineste mi eden sôd, naj ga vídim.
16 Oni so ga pa prinesli. I erčé njim: koga je ete kêp i napisek? Oni so njemi pa erkli: casarov.
17 I odgovoréči Jezuš erčé njim: dájte, štera so casarova, casari, i štera so Boža, Bôgi. I čüdivali so se nad njim.
18
I prido Sadduceuške k njemi, kí právijo ka nêga gori stanenjá; pítali so ga govoréči:19 Vučitel, Môšeš nám je písao, kâ, či šteroga brat merjé i nihá ženo, i decé ne ostávi, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, i pobüdi semen brati svojemi.
20 Sedem záto bratov je bilô; i te prvi je vzéo ženo i merjôči, nej je ostavo semena;
21 I te drüdi jo je vzéo i mr’ô je, i ni té je nej ostavo semena; i te trétjirávno tak.
22 I vzelô jo je vsê sedem, i nej so niháli semena; obslêdnjim vsê mrla je i ta žena.
23 Vu gori stánenjé záto, gda gori stánejo, šteroga z têh bode žena? ár jo je sedem melo za ženo.
24 I odgovoréči Jezuš erčé njim: za toga volo blôdite li, neznajôči písma, niti môči Bože?
25 Ár, gda od mrtvi gori stánejo, ne bodo se ženili, níti k možom dávale; nego bodo liki angelje vu Nebésaj.
26 Od ti mrtvi pa, kâ gorí stánejo, nej ste čteli vu knigaj Môšešovi od ščípka; kak je erkao k njemi Bôg govoréči: Ja sem Bôg Abrahámov, i Bog Ižákov, i Bôg Jakobov?
27 Nej je Bôg ti mrtvi, nego Bôg je ti žívi. Záto ví dosta blôdite.
28
I pristôpi eden z pisáčov, kí je je poslüšao, gda so se štükali, vidôči, kâ njim je dobro odgôvoro, pítao ga je: štera je ta prva vsê zapoved?29 Jezuš njemi pa odgovorí: kâ je prva vsé zapoved; poslüšaj Izrael! Gospodin Bôg naš, je eden Gospôd.
30 I, lübi Gospodna Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z céle düše tvoje, i z cêle pámeti tvoje, i z cêle môči tvoje.
31 I ta drüga je k toj prispodobna: lübi bližnjega tvojega, kako samoga sebé. Vékše od eti drüge zapovedi nega.
32 I erčé njemi te pisáč: dobro, Vučitel, istino si erkao, kâ je eden Bôg, i nega drügoga zvün njega.
33 I lübiti ga z cêloga srcá i z cêle pámeti i z cêle düše i z cêle môči; i lübiti blížnjega, liki samoga sebé, je več od vsê goréči i ftišanja âldovov.
34 I Jezuš gda bi ga vido, ká je spametno odgôvoro, erkao njemi je: nej si daleč od králevstva Božega. I nišče ga je nej smeo več pítati.
35 I odgovoréči Jezuš erčé vučéči vu Cérkvi: ka právijo pisáčke, kâ je Kristuš Sin Dávidov?
36 Ár sám Dávid je erkao vu svétom Dühí: erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si z dêsne moje, dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji.
37 Záto sám Dávid právi njega za Gospôda: i kakda je tak njegov Sin? I vse lüdstvo ga je rado poslüšalo.
38
I erčé njim vu včenjej svojem: varte se od pisáčov; kí ščéjo vu dugi süknjaj hoditi i poklánjanje meti na placáj.39 I prêdnje stôce vu správiščaj, i prêdnje mesto pri večéraj.
40 Kí požérajo hiže vdovíc; i tô činíjo pod obrázom dúgi molítev. Tê vzemejo vêkšo sôdbo.
41 I sedéči Jezuš pred cérkevnov ladicov, da bi vido, kakda bi lüdstvo metalo pêneze vu to ladico; i vnôgi bogati vrgli so dosta.
42 I pridôča edna vdovica sirôta vrgla je dvá pêneza, kí je štrti tál ednoga krajcara.
43 I prizvajôči vučeníke svoje erčé njim: zaistino velim vám, kâ je eta sirôta vdovica od vsê, kí so metali, več vrgla vu ladico.
44 Ár so vsi z obilnosti svoje metali; eta je pa svojega siromaštva vsa, ká je mêla, notri vrgla, cêlo ceringo svojo.
1
I vöidôči on z Cérkvi právi njemi eden z vučeníkov njegovi: Vučitel, glédaj, kákše kaménje i kákše zidíne so tô.2 I Jezuš odgovoréči erčé njemi: vídiš ete velike zidíne? ne nihá se kamen na kamni; šteri bi se nê porüšo.
3 I sédeči on na gori olivečkoj pred Cérkevjov, pítali so ga zôseb Peter i Jakub, i Jánoš i Andráš.
4 Povej nám: gda eta bodo? štero je znamênje, gda bodo se vsa eta spunjávala?
5 Jezuš pa odgovoréči njim záčao je praviti: gledajte, naj vás što ne zapela.
6 Ár vnôgi prído vu iméni mojem govoréči: jas sem; i vnôge zapelajo.
7 Gda pa čüli bodte boje i gláse bojôv, neprestrašte se, ár tô more bidti; ali ešče je nej konec.
8 Ár gori stáne národ na národ, i králevstvo na králevstvo, i bodo zemlé gíbanje po mêstaj, i bodo gládove i burkanja. Eti bodo začétki bolezen.
9 Kebzüjte pa ví na vás. Ár vás dájo pred tanáče i vu správišča, biti bodete, i pred poglaváre i krále postávleni bodete za volo mojo njim na svedôstvo.
10 I med vsêmi národmi se more prvle Evangeliom predgati.
11 Gda bodo pa vás pelali, naj vás vu roké dájo; ne skrbte se naprê, ka bodte gúčali, niti si ne premišlávajte; nego, kakoli se dá vám vu onoj vöri, tisto gúčte. Ár ste nej vi, ki gučite, nego Düh svéti.
12 Dá pa brat brata na smrt, i oča siná, i prôti stáne deca roditelom i vmoríjo je.
13 I bodete odürni vsêm za volo iména mojega. Ki pa ostáne do konca, té se zveliča.
14
Gda bodte pa vidili odürnost opüščávanja, štera je povêdana od Dániela proroka, stojéčo, gde ne trbê (kí čté, naj razmi) teda kí so vu Judei, naj bežíjo na goré.15 Kí je pa na hižnom pokrivi, naj doli ne stôpi vuhižo, niti naj notri neide, kâ bi ka z hiže svoje vzéo.
16 I, kí je na pôli, naj se ne povrné k onim, štera je za sebom niháo, kâ bi vzéo gvant svoj.
17 Jaj pa tim noséčim i nadájajôčim vu oni dnévi.
18 Molte pa, naj ne bode vaše bêžanje v zími.
19 Ár bode vu dnévi oni tákše moke, kákše je nej bilô od začétka stvorjenjá, štero je Bôg stvoro, notri do sê máo, niti je ne bode.
20 I, da bi Gospôd nê prekráto one dnéve, ne bi se zveličalo ni edno têlo; ali za volo ti odebráni, štere je odébrao, prekráto je te dní.
21
I teda, či što vám erčé: ovo, eti je Kristuš; ali: ovo tam je, ne verte.22 Ár gori stáno krívi Kristuške i krívi prorocke; i dávali bodo znamênja i čüda na zapelávanje, či bi mogôče bilô, i te odebráne.
23 Vi pa kebzüjte, ovo naprê sem vám povedao vsa.
24 Ali vu oni dnévi, po môki onoj, sunce potemnê, i mêsec ne dá svetlost svojo.
25 I zvêzde bodo z Nebés doli kapale, i močí, štere so na Nebésaj, gíbale se bodo.
26 I teda bodo vidili Siná človečega pridôčega vu obláki z možnostjov vnôgov i díkov.
27 I teda pošle angele svoje, i vküp správi te odebráne svoje od štiraj vötrôv, od kraja zemlé do kraja Nébe.
28 Od figovoga drêva se pa včite príliko; gda že njegova vêka méhka gráta i lístje spüščáva, znájte, ka je blüzi leto.
29 Tak i vi, gda bodte vidili, kâ bodo se eta godíla, znájte, kâ je blüzi pri dveraj.
30 Zaistino velim vám: kâ nikak ne prêde ete národ, dokeč se eta vsa ne zgodíjo.
31 Ár Néba i zemla prêde, reči moje pa nikak ne prêdo.
32 Od tistoga dnéva pa i vöre nišče nezna, niti angelje, kí so vu Nébi, niti Sin; nego li Oča.
33
Kebzüjte, verosüjte, i molte; ár ne znate, gda je vrêmen.34 Liki človek, kí daleč odíde i ostavi hižo svojo, i dá slugom svojim oblást, i vsákšemi delo svoje, i vratári je zapovedao, naj verostüje.
35 Záto verostüjte; ár neznate, gda gospodár hiže príde, večér, ali opônôči, ali za kokôta spêvanje, ali rano.
36 Da nedevêdno pridôči ne nájde vás spajôče.
37 Ka pa vam právim, vsêm právim: verostüjte.
1
Bio je pa vüzen, i po drügom dnévi brezi kvasá krühov svétki; i iskali so vládnicke popovski i pisáčke, kakda bi ga po jálnosti zgrabili i vmôrili.2 Pravili so pa: nej vu svétki, naj kak burkanje ne bode lüdstva.
3 I gda bi on bio vu Betánii vu híži Šimonovoj toga gobavca; sedéči on, príde edna žena, štera je mêla alabaštrom punoga čístoga nárduškoga drágoga mazala; i vküp stere te alabaštrom i vö njemi vlijé na glavo.
4 Bilí so pa niki nemirovni, vu sebi i govoréči: zakaj je toga mazala eto pogüblenjé?
5 Ár bi se lêhko ôdalo više za tri stô pênez i dalô siromákom. I razčémerili so se na njô.
6 Jezuš je pa erkao: nihájte jo; zakâ ji dresélnost správlate? Dobro delo je včiníla z menom.
7 Ár siromáke vsigdár máte sebom; i, gda ščéte, morete njim dobro včiniti, mené pa vsigdár nemate.
8 Ona, ka je mêla, je včiníla; naprê je prišla mazat moje têlo na pokápanje.
9 Zaistinô velim vam: gdekoli se bode predgao ete Evangeliom po cêlom svêti; i, ka je ona včinila, gúčalo se bode na njé spominanje.
10 Júdaš Iškarioteš, eden z tí dvanájset, je odíšao k vládnikom popovskim, da bi ga njim ôdao.
11 Oni pa, gda bi eto čüli, radüvali so se, i obečali so njemi pêneze dati. I iskao je, kákda bi ga prípravno vu roké dáo.
12 I prvi dén prêšišnjekov, gda bi ágneca vüzenskoga klali, erčéjo njemi vučenícke njegovi: gde ščéš, da idôči priprávimo, naj jêš ágneca.
13 I poslao je dvá z svoji vučeníkov, i erčé njima: idita vu mesto, i pred váj príde eden človek vrč vodé neséči, za njim idta;
14 I, gde bode notri šô, povêta te hiže gospodári: Vučitel velí: gde je oštaríja; gde jem ágneca z mojimi vučeníkmi?
15 I on vám pokáže veliko večérjenico popodivano i priprávleno; tam nám pripravte.
16 I vö so šli vučenícke njegovi, i príšli so vu mesto, i najšli so tak, liki njim je povedao; i pripravili so toga ágneca.
17 I, gda bi večér postano, prišao je z timi dvanájsetimi.
18 I, gda bi oni doli seli, i jeli, erčé Jezuš: zaistino velim vám, kâ me eden z vás odá, ki z menom jej.
19 Oni so se pa záčali žalostiti, i praviti njemi eden po ednom: nejli jas? i te drügi: nejli jas?
20 On pa odgovoréči erčé njim: eden z ti dvanájset, ki namáka z menom vu skledo.
21 Istina Sin človeči ide, liki je pisáno od njega. Jaj pa človeki onomi, po kom se Sin človeči odá; bole bi njemi bilô, da bi se nigdár nê narôdo on človek.
22 I, gda bi oni jeli, vzéo je Jezuš krüh i blagoslovivši vlomo ga je i dáo ga je njim i erkao je: vzemte, jête; to je moje têlo.
23 I vzéo je pehár, i blagoslovivši dáo ga je njim; i pili so ž njega vsi.
24 I erčé njim: tô je moja krv, nôvoga zákona, štera se za vnôge vö vlejé.
25 Zaistino velim vám: kâ več ne bodem pio z roda trsa notri do dnéva onoga; gda ga pio bodem nôvoga vu králevstvi Božem.
26 I hválo zpopêvavši vö so šli na brêg Olivecki.
27 I erčé njim Jezuš: vsi se spáčite vu meni v etoj nôči. Ár je písano: zbíjem pastéra, i razbežijo ovcé.
28 Ali po gori stanenjê mojem pred vami bom šô v Galileo.
29 Peter njemi je pa erkao: i či se vsí spáčijo, dönok jas nej.
30 I erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, dnes vu etoj noči prvle, liki dvakrat bode kokôt popêvao, me tríkrat zatajíš.
31 On je pa od toga bole pravo: či de mi z tebom mrêti, ne zatajim te. Rávno tak so pravili i ti drügi vsi.
32
I prišli so na mesto, komi je imê Getšemane; i velí vučeníkom svojim: sedte si eti, dokeč molim.33 I vzeme sebom Petra i Jakuba i Jánoša, i záčao se je strašiti i stiskávati.
34 I velí njim: žalostna je düša moja notri do smrti. Ostante eti, ino vörostüjte.
35 I naprê stôpivši edno malo, spadno je na zemlo i molo je: kâ, či je mogôče, naj prêde od njega tá vöra.
36 I erčé: Abba, Oča, vsa so mogôča tebi; odevzemi ete pehár od méne. Ali nej, kak jas ščém, nego, kak tí.
37 I prišao je i naišao je njé spajôče; i erčé Petri: Šímon spíš? Nemreš edno vöro verostüvati?
38 Verostüjte i molte, naj ne pridete vu sküšávanje. Düh istina je gotov, ali têlo je nemočno.
39 I pá odidôči molo je tô ísto rêč gučéči.
40 I, gda bi se povrno, pá je je najšao, ka so spáli, (ár so njih očí žmetne bilé;) i nej so njemi znali kâ odgovoriti.
41 I prišao je tretíč, i erčé njim: spíte na dale i počivajte. Zadosta: prišla je vöra, ovo Sin človeči se v rôke ti grêšnikov dáva.
42 Stante gori, pojdmo; ovo, kí me odá, se približáva.
43
I preci, ešče gda bi on gúčao, prišao je Júdaš, eden bodôči z ti dvanájset, i ž njim vnožina lüdstva z mečmi i z drogmí od vládnikov popovski i pisáčov i ti starišov.44 Dáo njim je pa, kí ga je ôdao, znamênje govoréči: šteroga jas küšnem, tisti je; primte ga, i pelajte ga slobodno.
45 I pridôči preci pristôpi k njemi i velí: Mešter, Mešter! I küšno ga je.
46 Oni so pa na njega vrgli roké svoje i príjali so ga.
47 Eden pa tam ti okôli stojéči je vö potégno meč i vdaro je víšešnjega popa slugo, i odsekao njemi je vühô.
48 I odgovoréči Jezuš erčé njim: liki na razbojnika ste vö prišli z mečmi i z drogmí; da bi me zgrabili.
49 Vsákši dén sem bio pri vas vu Cérkvi vučéči; i nej ste me príjali. Ali tak je potrêbno, naj se spunijo pisma.
50 I niháli so ga vsi, i odbêžali so.
51 I eden nikši mladénec ga je nasledüvao oblečeni v rüšenskom gvanti na gôloti; i príjali so ga ti mladénci.
52 On pa nihá to rüšensko srakico, nági je odbêžao od njíh.
53 I odpelali so Jezuša k víšešnjemi popi, i vküp so se spravili k njemi vsi vládnicke popovski i stariši i pisáčke.
54 Peter ga je pa ôzdaleč nasledüvao notri vu dvor višešnjega popa. I vküp je seo z hlápcmi; i segrêvao se je pri ognji.
55 Vládnicke pa popovskí i cêli tanáč so iskali prôti Jezuši svêdôstvo, da bi ga vmôrili; i nej so najšli.
56 Ár vnogo ji je krívo svedočilo prôti njemi; ali njihova svedôstva so se nej glíhala.
57 I níki gori stanovši krivično so svedočili proti njemi govoréči.
58 Mí smo ga čüli govoréčega: jas doli sterem eto z rokami naprávleno Cérkev, i po trí dnévi drügo brezi rôk naprávleno gori pocimpram.
59 I ni tak se je nej glíhalo njihovo svedôstvo.
60 I gori stáne te višešnji pop med njimi, pitao je Jezuša govoréči: ne odgovoríš nikaj, ka eti prôti tebi svedočijo?
61 On je pa mučao i nikaj je nej odgôvoro. Pá ga je víšešnji pop pítao, i pravo njemi je: tí sí on Kristuš Sin toga blagoslovlenoga?
62 Jezuš je pa erkao: jas sem. I vidili bodte Siná človečega sedéčega z dêsne zmožnosti Bože, i pridôčega z oblákmi nebeskimi.
63 Te víšešnji pop pa raspraščivši süknjo svojo velí: ka ešče potrebüjemo svedôstva?
64 Čüli ste preklínjanje; ka se vám vídi? Oni so ga pa vsi sôdili, kâ je vrêden smrti.
65 I záčali so níki plüvati na njega, i zakrívati obráz njegov, i za vüha ga biti, i praviti njemi: proroküj. I hlápci so ga z palicami bili.
66
I gda bi Peter bio vu dvori zdolaj, príde edna z slüžbenic toga víšešnjega popa.67 I vidôča Petra, kâ se je segrêvao, gléda na njega i velí: i tí si z Názarenskim Jezušom bio.
68 On je pa tajio govoréči: ne znam, niti ne rázmim, ka tí práviš. I vö je šô vu predvor, i kokôt je zpopêvao.
69 I deklíčka, vidôča njega, pá je záčala praviti tim tam stojéčím: ka je ete z onih.
70 On je pa páli tajio. I po malom vrêmeni, páli so ti tam stojéči pravili Petri: zaistino si ž njih: ár si Galileanec, i gúčanje tvoje je prispodobno.
71 On se je pa záčao zaklinjati i priségati; kâ neznam, práj, človeka toga; koga právite.
72 In drügôč je kokôt spopêvao. I spômeno se je Peter z réči, štero je njemi erkao Jezuš: kâ prvle, liki kokôt bode popêvao dvakrat, zatajíš me tríkrat. I, vö idôči, jôkao se je.
1
I preci z ránja so tanáč držali vládnicke popovski z timi stariši i pisáči, i cêli tanáč zvézavši Jezuša, odpelali so ga, i dáli so ga Pilátuši.2 I pítao ga je Pilátuš: tí si král Židovski? on pa odgovoréči erčé njemi: tí práviš.
3 I tôžili so ga vládnicke popovski jáko.
4 Pilátuš ga je pa páli pítao govoréči: ne boš odgovárjao nikaj? ovo kelika prôti tebi svedočijo?
5 Jezuš je pa nikaj nej več odgôvoro, tak da se je čüdivao Pilátuš.
6 Na svétek Vüzenski njim je pa odpüsto ednoga vôznika, šteroga so prosili.
7 Bio je pa eden, kí se je zvao Barabbáš, zvézani z timi gori stánjenimi, kí so vu stanenjê lüdomorstvo včínili.
8 I, gda bi gori zkríčalo to lüdstvo, záčalo ga je prositi, naj njim pôleg šegé čini.
9 Pilátuš pa odgovorí njim govoréči: ščéte, naj vám püstim krála Židovskoga?
10 (Ár je spoznao, kâ so ga z nenádvidnosti dáli v rôke vládnicke popovski).
11 Vládnicke popovski so pa gori nadignoli lüdstvo, naj njim bole Barabbáša püstí,
12 Pilátuš pa odgovoréči pá njim velí: ka pa ščéte, naj včinim onomi; koga pravite, krála Židovskoga?
13 Oni so pa páli kričali: ráspi ga!
14 Pilátuš njim pa erčé: a ka je hüdoga včíno? Oni so pa bole kríčali: ráspi ga!
15 Gda bi pa Pilátuš šteo lüdstvi zadosta včiniti, odpüsto njim je Barabbáša; tá je pa dao Jezuša bičüvanoga, naj se raspé.
16
Vitézje so ga pa odpelali vu notrêšnji tál dvora, kí je právdenica; i vküp so zézvali cêli šereg.17 I oblekli so ga vu báršonj, i okôli gláve so njemi djáli spleteno trnjavo korôno.
18 I záčali so se njemi poklanjati: zdrav bojdi král Židovski!
19 I bili so glavô njegovo z trstom, i plüvali so na njega, i nakleknovši kôlina molili so ga.
20 I, gda bi ga ošpotali, slekli so ga z báršona, i oblekli so njemi njegov lastíven gvant; i vö so ga pelali, da bi ga ráspili.
21 I pripravili so mímo idôčega nikakšega Šimona Cirenajskoga (gda bi šô z pôla, očo Aleksandra i Rufuša,) ka bi nesao kríž njegov.
22 I neso ga je na Golgote mesto, štero je razklajeno, temena mesto.
23 I dáli so njemi piti víno z mirom zmêšano; on je pa nej vzéo.
24 I gda so ga rázpili, razdêlili so si gvant njegov vržéči na njega šorš, da bi znali, ki bi ga meo vzéti.
25 Bila je pa vöra trètja; i rázpili so ga.
26 I bio je napisek zroka njega smrti napísani: Král Židovski!
27 I ráspili so ž njim dvá razbojnika; ednoga z dêsne, i ednoga z lêve njegove stráni.
28 I spunilo se je pismo, štero velí: i z nepravdeníki je zračúnani.
29 I ti mímo idôči so ga preklínjali, kívajôči z glavamí svojmi i govoréči: ha! kí porüšiš Cérkev, i vu tréj dnévi jo gori pocimpraš.
30 Zdrži se i stôpi doli z kríža.
31 Rávno tak pa i vládnicke popovski ošpotávajôči ga, pravili so z pisáči eden drügomi: drüge je zdržao, sebé ne vê zdržati.
32 Kristuš, král Izraela, naj stôpi zdaj doli z kríža; naj vidimo i verjemo. I ž njim vküp raspéti so ga tüdi ošpotávali.
33 Gda bi pa bila vöra šésta, postánola je kmica po cêloj zemli notri do devéte vöre.
34 I ob devétoj vöri kríčao je Jezuš z velikim glásom govoréči: Eloi, Eloi! lama šabaktani; štero je razklajeno: Bôg moj, Bôg moj! zakaj si me ostavo.
35 I níki z med tam stojéčimi, gda bi eto rêč slišali, erkli so: ovo Eliáša zové.
36 Beží pa eden i napuni špongio zjesijom, i okôli zavinovši na trst, napájao ga je govoréči: nihájte, naj vídimo, či ga príde Eliáš doli jemát.
37 Jezuš pa kričéči z velikim glásom püsto je düšo.
38
I raspraščilo se je zakrivalo Cérkvi na dvôje od zgora notri do tla.39 Vidôči pa stotnik tam stojéči pred njim, kâ je tak kričéči premíno, erčé: zaistino ete človek je Boži Sin bio.
40
Bilé so pa i žene ôzdaleč gledôče: med kêmi je bíla i Mária Magdalêna, i Mária Jakuba toga ménšega i Jošešova mati i Šalome.41 Štere so ga nasledüvale i gda je v Galilei bio, i slüžile so njemi; i drüge vnôge navküp gori idôče ž njim v Jerušálem.
42 I gda bi že večér grátao (ár je bio dén pripravlenjá, ki je pred sobottov.)
43 Prišao je Jožef od Arimátie, pošteni tanáčnik, ki je tüdi čakao králevstvo Bože; sméo je notri idti k Pilátuši, i proso je têlo Jezuša.
44 Pilátuš se je pa čüdivao, či bi že mr’u; i prízvao je stotnika, pítao ga je, či je dávno mr’u.
45 I spoznavši od stotnika, dáo je to télo Jožefi.
46 I küpo je rüšensko plátno, i doli ga je vzéo, závio ga je v to rüšensko plátno, i položo ga je vu grob, ki je bio zosêkani z kamna, i priválao je eden kamen na dveri toga groba.
47 Mária pa Magdalêna i Mária Jošeša glédale so, gde je položeni.
1
I gda bi minôla sobotta, Mária Magdalêna, i Mária Mati Jakuba i Šalome, küpile so záčimbo, da bi ga pridôče namazale.2 I jáko rano prvi dén po sobotti prído k grobi, gda bi gori šlo sunce.
3 I pravile so med sebom: što nám odvála kamen od dvér groba?
4 I tá se zglednovše vidíjo, ka je odválani bio te kamen; ár je bio veliki jáko.
5 I notri idôče vu grob vidile so mladénca sedéčega z dêsne stráni, oblečenoga vu bêlo süknjo; i sasile so se.
6 On njim pa velí: ne bojte se; Jezuša íščete Názarenskoga toga raspétoga, gori je stano, nega ga eti. Ovo je mesto, gde so ga položili.
7 Ali idite, povête vučeníkom njegovim i Petri, kâ pred vami ide v Galileo; tam bodete ga vidili, liki vám je erkao.
8 I vö idôče hitro so bêžale od groba, àr je trepetanje i groza na njé prišla. I nikomi so nikaj nej erkle, ár so se zbojale.
9
Gori stánovši pa rano prvi dén po sobotti, skázao se je Márii Magdalêni, z štere je sedem vragôv vö zgono.10 Ona pa idôča nazvêstila je onim, kí so ž njim bilí, kí so se žalostili i plakali.
11 I oni slišavši ka živé, i viden je bio od njé, nej so vervali.
12 Potom pa dvöma ž njih hodéčima skázao se je vu drügom obrázi, gda bi šla na pôle.
13 I oneva sta šla, ino sta nazvêstila tim drügim; i niti njima so nej vervali.
14 Obslêdnjim skázao se je tim edenájsetim pri stoli sedéčim; i na ôči njim je metao njihovo nevernost i trdost srcá; kâ so onim, kí so ga vidili, kâ je gori stano, nej vervali.
15 I erkao njim je: Idte po vsem svêti, predgajte Evangeliom vsákoj stvorjenoj stvári.
16 Kí bode vervao ino se okrsti, zveliča se; kí pa ne bode vervao, skvarí se.
17 Znamênja pa te vervajôče bodo eta nasledüvalavu Iméni mojem bodo vrágé zganjali, z nôvimi jezíkmi bodo gúčali.
18 Kače bodo gori jemáli; i, či smrtnoga kâ pilí bodo, ne bode njim škôdilo; na betéžne bodo roké dêvali, i ozdrávijo.
19
Gda je záto Gospôd eta vö povedao, gori je vzéti v Nébo, i seo je na desno Božo.20 Oni pa vö idôči predgali so povsud, Gospôd ž njimi delavši, i to rêč potrdjávavši z nasledüvajôčimi čüdami.