1

¹

Knige rodstva Jezuš Kristuša, siná Dávidovoga, siná Abrahámovoga.

² Abrahám je porôdo Ižáka; Ižák je pa porôdo Jákoba; Jákob je pa porôdo Juda, i brate njegove.

³ Juda je pa porôdo Fáreša i Zára z Támare; Fáreš je pa porôdo Ešroma; Ešrom je pa porôdo Arama.

⁴ Aram je pa porôdo Aminadába; Aminadáb je pa porôdo Naaššona; Naaššon je pa porôdo Šalmona.

⁵ Šalmon je pa pôrodo Boózá z Ráhabe; Boóz je pa porôdo Obeda z Rute; Obed je pa porôdo Ješšea.

⁶ Ješše je pa porôdo Dávid Krála: Dávid Král je pa porôdo Šalamona z Uriášove žené.

⁷ Šalamon je pa porôdo Roboáma; Roboám je pa porôdo Abia; Abia je pa porôdo Aša.

⁸ Aša je pa porôdo Jošafáta; Jošafát je pa porôdo Joráma; Jorám je pa porôdo Oziáša.

⁹ Oziáš je pa porôdo Joatama; Joatam je pa porôdo Aháza; Aház je pa porôdo Ezekiáša.

¹⁰ Ezekiáš je pa porôdo Manaššešša; Manaššeš je pa porôdo Amona; Amon je pa porôdo Jóšiáša.

¹¹ Jošiáš je pa porôdo Jehoniáša, i brate njegove za vrêmena Babilonskoga seljenjá.

¹² Po Babilonskom seljenjé je pa Jehoniáš porôdo Šalatiela; Šalatiel je pa porôdo Zorobábela.

¹³ Zorobábel je pa porôdo Abiuda; Abiud je pa porôdo Eliákima; Eliákim je pa porôdo Azora.

¹⁴ Azor je pa porôdo Šádoka; Šádok je pa porôdo Ahima; Ahim je pa porôdo Eliuda.

¹⁵ Eliud je pa porôdo Eleázara; Eleázar je pa porôdo Mátána; Mátán je pa porôdo Jákoba.

¹⁶ Jákob je pa porôdo Jožefa možá Marie, z štere je porôdjen Jezuš, ki se zové Kristuš.

¹⁷ Záto vsa eta pokolênja od Abraháma notri do Dávida so štirinájsetera pokolênja; i od Dávida notri do Babilonskoga seljenjá je štirinájset pokolênj, i od Babilonskoga seljenjá je štirinájset pokolênj notri do Kristuša.

¹⁸

Jezuš Kristuša rodjenjé je pa etak bilô: zaročena mati njegova Mária Jožefi prvle, liki sta vküp prišla, nájdena je noséča z Dühá svétoga.

¹⁹ Jožef pa njé môž, pravičen bodôči nej jo je šteo osramotiti; nego jo je šteo skrivomá odpüstiti.

²⁰ Gda bi pa eta v sebi premišlávao: ovo, Angel Gospodnov se je njemi skázao vu sne, erkôči: Jožef Sin Dávidov, neboj se k sebi prijéti Mário ženo tvojo. Ár ka se je v njê popríjalo, z Svétoga Dühá je.

²¹ Porodi pa Sina, i zváo boš imé njegovo Jezuš; ár on zveliča lüdstvo svoje od grêhov njegovi.

²² (Tô se je pa celô záto zgôdilo: da bi se spunilo, ka je povêdano od Gospodna po Proroki erkôčem:

²³ Ovo, dêva bode noséča, i porodi Sina, i zváli bodo imé njegovo: Emmánuel, štero je razklajeno: znami Bôg.)

²⁴ Obüdjen pa Jožef zesna včíno je tak, liki je zapovedao njemi Angel Gospodnov; i k sebi je prijao ženo svojo.

²⁵ I nej jo je spoznao: dokeč je nej parodila sina svojega prvorodjenoga; i zváo je imé njegovo Jezuš.

2

¹

Gda se je pa Jezuš porôdo v Betlehemi Júde, vu dnévi Herodeš Krála; ovo môdri so prišli od sunčenoga zhoda v Jerušálem erkôči:

² Gde je te porodjeni kral Židovski? Ár smo vidili njegovo zvêzdo na sunčenom zhodi, i prišli smo ga molit.

³ Tô pa slišavši Herôdeš Král, zburkao se je, i žnjim ves Jerušálem.

⁴ I, vküp spravivši vse vládnike popovske, i pisáče lüdstva spítávao je od njih: gde bi se meo Kristuš poroditi?

⁵ Oni so pa erkli njemi: v Betlehemi Júde. Ár je tak pisano po proroki:

⁶ I ti Betlehem, zemla Júde, znikakšim tálom si nej nájménša med poglavniki Júde. Ar z tébe bode zhájao voj; šteri bode páso lüdstvo moje Izráelsko.

⁷ Teda je Herodeš skrivomá zvao te môdre, i skrblivo je zvedávao od njih ono vrêmen; v kom se je skázala ta zvêzda.

⁸ I, poslao je v Betlehem, i erčé: idôči skrblivo spitávajte od deteta; gda je pa nájdete, nazvêstite mi, da je i jas, tá idôči, molim.

⁹ Oni pa poslühnovši Krála, šli so tá. I ovo, zvêzda, štero so vidili na zhodi pred njimi je šla; dokeč pridôč je stánola, gde je bilô to dête.

¹⁰ Vidivši pa zvêzdo, radüvali so se jáko zvelikom radostjom.

¹¹ I idôči vu hižo, naišli so to dête z Máriom materjom njegovom: i pokleknovši molili so je; i ôdprli so kinče svoje i darüvali so njemi dári, zláto, i kadilo, i miro.

¹² I opômenjeni od Bogá vu sne, naj se ne vrnéjo nazá k Herôdeši, po drügoj pôti so šli nazâ vu svoje domovine.

¹³

Gda so pa oni odíšli; ovo Angel Gospodnov skázao se je vu sne Jožefi, erkôči: gori stánovši vzemi to dête i mater njegovo i bêži v Egiptom, i boj tam, dokeč ti povêm. Ár Herodeš bode ískao to dête na pogübel.

¹⁴ On pa gori stánovši vzéo je to dête, i mater njegovo v noči, i odíšao je v Egiptom.

¹⁵ I bio je tam notri do smrti Herodešove; da bi se spunilo; ka je povêdano od Gospodna po proroki erkôčem: z Egiptoma sem zvao sina mojega.

¹⁶

Teda Herodeš gda bi vido, kâ je ošpotan od ti môdri, rasrdo se je jáko, i poslavši vojsko spomôro je vso deco, v Betlehemi i vu vsê krainaj njegovi, od dvê let i niže staro poleg vrêmena, štero je paščlivo zeznao od ti môdri.

¹⁷ Teda se je spunilo ka je povêdano od Jeremiáš proroka erkôčega:

¹⁸ Glás je v Rámi slišani, plač i joč i cvil vnôgi. Ràhel je jôkala svoje Sini, i nej se je štela obeseliti záto; kâ ji je nej bilô.

¹⁹

Po smrti pa Herodešove, ovo Angel Gospodnov v sne se je skázao Jožefi v Egiptomi.

²⁰ Erkôči: stani gori vzemi to dête i mater njegovo, ino idi v Izraelsko zemlo; Ár so pomrli, ki so ískali düšo deteta.

²¹ On pa gori stánovši vzéo je to dête i mater njegovo, i šô je v Izraelsko zemlo.

²² Slišavši pa, kâ Arhelauš kralüje nad Judeom mesto Herodeša očé svojega, bojao se je tá idti. Opômenjeni pa od Bogá vu sne, šao je na stráni Galilee.

²³ I, tá pridôči prebivao je v mesti, štero se velí Názaret: dabi se spunilo povêdanje po prorokáj; kâ bode se Nazarenski zváo.

3

¹

Vu oni dnévi prišao je Ivan krstitel predgajôči vu püščávi Judee.

² I govoreči: povrnte se; ár se je približalo Králevstvo nebesko.

³ Ár je eto, ka, je povêdano od Ežaiáša proroka govoréčega: glás kričéčega vu püščávi, napravlajte pôt Gospodnovo, rávne činte steze njegove.

⁴ On pa, Ivan, je meo odetel svojo z gomilskoga kosminja i remeni pojás okôli ledevjôv svoji: njegova hrána je pa bila, kobiice i polski méd.

⁵ Teda je vö šô k njemi Jerušalem, i vsa Judea, i vse okôli Jordáná ležajôče držéle.

⁶ I okrsčávali so se v Jordáni od njega, vadlüvajôči grêhe svoje.

⁷ Gda bi pa vido vnôge z Farizeušov i z Sadduceušov prihájajôče k svojemi krsti, erkao njim je: zleženjé vipere, što vám je pokázao bèžati od prišestne srditosti?

⁸ Prinášajte záto sád vrêdni pokôre.

⁹ I ne štímate ešče kâ bi pravili vu sebi: očo mámo Abraháma. Ár velim vám, kâ je zmožen Bôg z etoga kaménja zbüditi sini Abrahámi.

¹⁰ Že je pa i sekera na korenjé drevja položena. Záto vsáko drêvo, štero ne prináša dobroga sáda, se vö vsečé, i na ogen vrže.

¹¹ Jas istina krstšávam vás vu vodi na pokôro: ki pa za menom pride, močnêši je od méne, šteroga šôlincov sem nej vrêden nositi; on bode vás krstšávao v Svétom Dühi, i v ognji.

¹² Šteri má vejačo vu rôki svojoj, i ščisti gümno svoje, i vküp správi pšenico svojo v škegen; pleve pa zežgé z nevgašenim ognjom.

¹³

Teda je prišao Jezuš od Galilee k Jordáni k Ivani da bise krsto od njega.

¹⁴ Ivan se je pa odgovárjao erkôči: meni se je potrêbno od tébe krstiti, i ti kmeni prihájaš?

¹⁵ Odgovoréči pa Jezuš erkao njemi je: niháj zdâ; ár se tak dostája náj spuniti vso pravic o. Teda ga je püsto.

¹⁶ I okrsčen Jezuš preci je gori šô, od vodé: i ovo, odprla so se njemi nebésa, i vido je Dühá Božega doli idôčega, liki golôba, i idôčega na njega.

¹⁷ I ovo glás z nebés govoréči: ete je Sin moj, te lübléni: v kom se mi je dopadnolo.

4

¹

Teda je Jezuš odnešeni vu püščávo od Dühá da bi se sküšávao od vrága.

² I da bi se posto štiridesét dni, i štiridesét nôči, potom je ogládo.

³ I pristôpivši k njemi te sküšávec, erkao je: či si Sin Boži, erči, naj eta kaménja krüh bodo.

⁴ On je pa, odgovoréči erkao: pisano, je, človek neživé z samim krühom; nego vsákov rečjov, štera z vüst Boži zhája.

⁵ Teda ga je vzéo vrág vu svéto mesto, i postavo ga je na perotnico Cérkvi.

⁶ I erkao je njemi: či si Sin Boži, vrži se doli. Ár je pisano; kâ Angelom svojim zapovê od tébe; in na roké te vzemejo, da kak ne vdáriš vu kamen nogé tvoje.

⁷ Erkao je njemi Jezuš: pá je pisano; ne sküšávaj Gospodna Bogá tvojega.

⁸ Pá ga vzeme vrág na edno jáko visoko gorô, i pokáže njemi vsa králevstva toga svêta i njih díko.

⁹ I velí njemi: eta vsa tebi dam; či doli spádnovši me molo bodeš.

¹⁰ Teda njemi velí Jezuš: odídi Šatan. Ár je pisano: Gospodnoga Bogá tvojega moli i njemi samomi slüži.

¹¹ Teda ga je niháo vrág: i ovo Angelje so pristôpili, ino so njemi slüžili.

¹²

Gda bi pa čüo Jezuš; ka je Ivan v roké dáni: šô je nazâ v Galileo.

¹³ I ostavivši Názaret idôči je prebívao v Kapernaumi v tom pri môrji vu Krajináj Zabulona, i Neftalima.

¹⁴ Da bi se spunilo povêdanje po Ežaiáši proroki govoréčem:

¹⁵ Zemla Zebulon, i Zemla Neftalim pôleg pôti môrja prêk Jordána, Galilea poganov.

¹⁶ Lüdstvo sedéče v kmici, je vidilo svetlost veliko: i tim sedéčím vu držéli i senci smrtnoj, je svetlost zišla.

¹⁷ Od tistoga máo je záčao Jezuš predgati, i praviti: povrnte se; àr se je približalo králevstvo nebesko.

¹⁸

Hodéči pa Jezuš kre môrja Galileánskoga, vido je dvá brata, Šimona, šteri se zové Peter, i Andráša brata njegovoga, metajôčiva vlák vu môrje; (ár sta ríbiča bilá).

¹⁹ I velí njima: nasledüjta me, i včinim vaj lüdi ríbiča.

²⁰ Onedva sta pa preci tá nihála vlaké, nasledüvala sta njega.

²¹ I dale idôči odnut, vido je drüga dvá brata, Jákuba Zebedeušovoga Siná, i Ivana brata njegovoga, v ládji z Zebedeušom njidva očom poprávlajôče vlaké svoje; i zváo njidva je.

²² Onedva sta pa preci tá nihála ládjo, i očo svojega, nasledüvala sta njega.

²³

I okôli je šò po vsoj Galilei Jezuš vučéči vu správiščaj njihovi i predgajôči Evangeliom králevstva, i vráčivši vsáki beteg, i vsáko medlovnost med lüdstvom.

²⁴ I vö je zišao glás njegov vu vso Širio; i prinesli so k njemi, ki so se hüdô meli, z rázločnimi boleznostmi i mokami obvzéte, i vragometne, i mêsečne, i zžlakom vdárjene; i zvráčo je je.

²⁵ I nasledüvalo ga je vnožina lüdstva od Galilee, i desét mêst, i Jerušálema, i Judee i prêk Jordána bodôči.

5

¹

Gda bi pa vido Jezuš to lüdstvo, šô je gori na goro: i gda bi doli seo, pristôpili so k njemi vučenicke njegovi.

² I odpré vüsta svoja, včio je je govoréči:

³ Bláženi so, ki so siromácke v dühi: ár je njihovo Králevstvo nebesko.

⁴ Bláženi so, ki se žalostijo: ár se oni obeselijo.

⁵ Bláženi so ti krotki: ár oni bodo zemlô öroküvali.

⁶ Bláženi so, ki gladüjejo, i žéjajo pravico: ár se oni nasitijo.

⁷ Bláženi so ti milostivni: ár oni miloščo dobíjo.

⁸ Bláženi so oni, ki so čistoga srcá: ár oni bodo Bogá vidili.

⁹ Bláženi so ti mirovni: ár se oni Boži sinovje zváli bodo.

¹⁰ Bláženi so, ki se za volo pravice pregánjajo: ár je njihovo Králevstvo Nebesko.

¹¹ Bláženi ste, gda vás psüvali i preganjali bodo, i gučali bodo vso hüdo rêč prôti vám lažéči, za mojo volo.

¹² Radüjte se ino se vesélte: kâ je vaš nájem veliki vu nebésaj. Ár so tak preganjali i proroke: ki so pred vami bili.

¹³

Vi ste sol zemlé: či se pa sol skvari, s kim se bode solíla? Nika ne valá več: nego da se vö vrže, i skláči od lüdi.

¹⁴ Vi ste svetlost etoga svêta. Nemore mesto skrito bidti, štero je na velikom brêgi položeno.

¹⁵ Niti ne vužgéjo posvêta: naj ga pod korc denejo: nego v posvečnjek, i svêti vsêm, ki so v hiži.

¹⁶ Tak se naj svêti svetlost vaša pred lüdmi: da vidijo vaša dobra dela, i dičijo Očo vašega, ki je vu nebésaj.

¹⁷

Ne štimajte; kâ sem prišao razvežüvat Právdo, ali Proroke: nej sem prišao razvežüvat nego spunjávat.

¹⁸ Ár zaistino velim vám: dokečkoli ne prêde Néba i Zemla, eden pisk, ali edna piknjica ne prêde z Právde; dokečkoli se vsa ne zgodijo.

¹⁹ Záto, šterikoli razvéže edno zapoved tê ti naj ménši, i tak bode včio lüdí, naj ménši se bode zváo v králevstvi nebeskom: šteri pa bode prav činio i včio; té bode se veliki zváo v králevstvi nebeskom.

²⁰ Záto velim vám kâ, či ne bode popolna pravica vaša bole, liki pisáčov ino Farizeušov, ne bodete šli v králevstvo nebesko.

²¹ Čüli ste; kâ je povêdano tim starišom: ne vmôri; šterikoli pa vmori, vrêden je sôdbe.

²² Jas pa velím vám: kâ vsáki, šteri se srdi na brata svojega zamán; vrêden je sôdbe: šterikoli pa erčé brati svojemi, lajhár; vrêden bode správišča: šterikoli pa erčé, blázen; vrêden bode gehenskoga ognja.

²³ Či záto gori prineséš dár tvoj na oltár, i tam se spomenéš, kâ brat tvoj má kâ prôti tebi.

²⁴ Niháj tam dár tvoj pred oltárom, ino idi, zméri se prvle z bratom tvojim, i teda pridôči prinesi dár tvoj.

²⁵ Boj dobre pámeti k protivniki tvojemi hitro, dokeč si na pôti žnjim, naj te gda ne dá protivník sodci, i sodec te dá hlápci, i v temnico se vržeš.

²⁶ Zaistino velim tebi: ne boš vöšò odnut; dokeč ne pláčaš te slêdnji sôd.

²⁷ Čüli ste, kâ je povêdano tim starišom: ne praznüj:

²⁸ Jas pa velim vám: kâ vsáki, ki se zglédne na ženo k poželênji, že je praznüvao žnjom vu svojem srci.

²⁹ Či te pa okô tvoje dêsno spáka; vö je skopaj i vrži je od tébe. Ár je bole tebi: da se pogübí edna kotríg tvoji; liki, ka bi se cêlo tvoje têlo vrglo v gehenno.

³⁰ I či te dêsna tvoja rôka spáka; odreži jo, i vrzi jo od tébe. Ár je bole tebi: da se pogübí edna kotríg tvoji; liki, ka bi se cêlo tvoje têlo vrglo v gehenno.

³¹ Povêdano je pa: ká, šterikoli odpüstí ženo svojo, nâ ji dá razločenjá list.

³² Jas pa velim vám: ká, šterikoli odpüsti ženo svojo brezi zroka práznosti, včiní jo praznüvati; i, šterikoli odpüščeno vzeme, praznüje.

³³ Páli ste čüli; kâ je povêdano tim starišom: krívo ne priségaj; dáj pa Gospodni prisego tvojo.

³⁴ Jas pa velim vám: ne priségajte celô, niti na nébo záto, kâ je Boži trônuš.

³⁵ Niti na zemlo záto; kâ je podnogáonica njegova: niti na Jerušálem záto; ka je mesto velikoga krála.

³⁶ Niti na glávo tvojo ne priségaj: ár nemreš ednoga vlása bêloga, ali črnoga včiniti.

³⁷ Bojdi pa rêč vaša: tak, tak; nej, nej; ka je pa više toga, z hüdoga je.

³⁸ Čüli ste, kâ je povêdano: okô za okô; i zôb za zôb.

³⁹ Jas pa velím vám: ne stante prôti hüdomi; nego kikoli te vdári na dêsnom tvojem líci, obrni njemi i to drügo.

⁴⁰ I ki se ščé z tebom právdivati, ino ti süknjo vzéti: püsti njemi i plášč.

⁴¹ I kikoli te bode primárjao na edno milo zemlé, idi žnjim dvê.

⁴² Ki te prosi; daj njemi: i ki ščé od tébe na pôsodo vzéti, ne obrni se od njega.

⁴³ Čüli ste; kà je povêdano: lübi bližnjega tvojega, i odürjávaj nepriátela tvojega.

⁴⁴ Jas pa velim vám: lübte nepriátele vaše; blagoslávlajte one, ki vás preklinjajo; dobro činte z onimi, ki vás odürjávajo; i molte za one, ki vás sküšávajo ino pregánjajo.

⁴⁵ Da bodete sinovje Očé vašega, šteri je v nebésaj, ki sunce svoje gori zhájati čini na hüde i dobre, i dá deždž na pravične i nepravične.

⁴⁶ Ár, či bodete lübili li té, ki vás lübijo, kákši nájem bodete meli? Nêli i publikánuške tô činijo?

⁴⁷ I, či bodete se poklanjali samo vašim bratom; ka obilnoga včinite? Nêli i publikánuške tak činijo?

⁴⁸ Záto bojdite vi popolni, liki i Oča vaš, šteri je vu nebésaj, je popolni.

6

¹

Kebzüjte, álmoštvo vaše ne činte pred lüdmi; naj se od njih vidíte: drügači nájema nêmate pri Oči vašem, šteri je vu nebésaj.

² Gda pa činiš álmoštvo: ne tromböntaj pred tebom, liki skazlivci činijo vu správiščaj, i na vilicaj; naj se dičijo od lüdi. Zaistino velím vám: prijali so nájem svoj.

³ Ti pa tak čini álmoštvo: naj nezna lêva tvoja, ka čini dêsna tvoja.

⁴ Naj bode tvoje álmoštvo vu skrivnom mesti, i Oča tvoj, ki vidi vu skrivno, on ti povrné vu očivesnom.

⁵

I, gda moliš, ne bojdi, liki skazlívci. Ár lübijo vu správiščaj i na vogláj vilic stojéči moliti: naj se vidijo od lüdi. Zaistino velím vám: kâ so vzéli nájem svoj.

⁶ Ti pa, gda moliš, idi notri v kámro tvojo i doli zapri dveri tvoje, i moli Očo tvojega vu skrivnom, i Oča tvoj vidôči vu skrivnom, povrné ti vu očivosnom.

⁷ Moléči pa ne bojdite vnogogučéči, liki poganje. Ár štimajo, kâ se vu svojem vnogom gúčanji poslühnejo.

⁸ Záto ne priglihávajte se k njim. Ár zná Oča vaš, štera potrebüjete, prvle, liki ga vi prosite.

⁹ Záto vi etak molte: Oča naš, ki si vu nebésaj. Svéti se Imé Tvoje.

¹⁰ Prídi Králevstvo Tvoje: bojdi vola Tvoja, kako je vu Nébi tak i na Zemli.

¹¹ Krüha našega vsakdenéšnjega dáj nam ga dnes.

¹² I odpüsti nám dugé naše, kako i mi odpüščamo dužníkom našim.

¹³ I nevpelaj nás vu sküšávanje: nego oslôbodi nás od hüdoga. Ár je tvoje Králevstvo, i môč, i dika na veke. Amen.

¹⁴ Ár, či odpüstíte lüdém prestoplenjé njihovo, odpüstí i vám Oča vaš nebeski.

¹⁵ Či pa ne odpüstíte lüdém prestoplenjá njihova: ni Oča vaš ne odpüsti vám prestoplenjá vaša.

¹⁶

Gda se pa postite: ne bojdte, liki skazlívci, žalostnoga obráza. Ár zgrdijo svoja lica: naj se vidijo od lüdi; kâ se postijo. Zaistino velím vam: kâ so vzeli nájem svoj.

¹⁷ Ti pa, gda se postiš, namaži tvojo glavô, i líce tvoje muj.

¹⁸ Naj se ne vídiš lüdém ka se postiš: nego Oči tvojemi, šteri je vu skrivnom: i Oča tvoj, ki vu skrivno gléda, povrné ti vu očivesnom.

¹⁹

Ne správlajte si kinče na zemli, gde je mol i erja skvari, i gde je tatjé podkopajo i vkrádnejo.

²⁰ Správlajte si pa kinče vu Nébi: gde je ni mol, ni erja ne skvari, i gde je tatjé ne podkopajo, niti je ne vkrádnejo.

²¹ Ár, gde je kinč vaš, tam je i srce vaše.

²² Posvêt têla je okô. Záto, či bode okô tvoje prôsto, cêlo têlo tvoje svetlo bode.

²³ Či pa okô tvoje bode hüdo: cêlo têlo tvoje kmično bode. Či je záto tá svetlost, štera je v tebi, kmica: ta kmica kelika bode?

²⁴

Nišče nemre dvöma Gospôdoma slüžiti. Ár ali ednoga bode odürjávao, i toga drügoga lübo, ali se k ednomi pridrüži, i toga drügoga zavrže. Ne morete Bôgi slüžiti i mammoni.

²⁵ Záto velím vám: ne skrbte se za žítek vaš, ka bodte jeli, i ka bodte pilí: niti za têlo vaše, ka bodte obláčali. Nej je žítek več, liki hrána, i têlo, liki oblečalo?

²⁶ Glédajte na ftice nebeske: one ne sêjajo, ni ne ženjajo, niti ne správlajo vu škegnje; i dönok Oča vaš nebeski njé hráni. Nê ste ví vnogo poglavitêši od njih?

²⁷ Što pa z vás skrblivajôč more pridati k Visokosti svojoj eden lakét?

²⁸ I za oblečalo ka se skrbite? včite se: liliomi polski kakda rastéjo; ne delajo, ní ne predéjo.

²⁹ Velím pa vám: kâ se je ni Šalamon vu vsoj díki svojoj nê tak obláčao; kak edno z eti.

³⁰ Či pa trávo polsko, štera dnes jeste, a vütro se pa v péč vrže, Bôg tak obláča; nêli vás zvnôgim bole, maloverci?

³¹ Ne skrbte se tak govoréči: ka bomo jeli? i ka bomo pili? ali, ka bomo oblačali?

³² Ár vsa eta poganje spitávajo: ár zná Oča vaš nebeski, kâ ví vsa eta potrebüjete.

³³ Iščite pa prvo králevstvo Bože, i pravico njegovo; i eta vsa se vám privržejo.

³⁴ Ne skrbte se záto na ütrášnji dén; ár ütrášnji dén se bode skrbo za svoja. Zadosta je dnévi hüdôba njegova.

7

¹

Ne sôdte, naj se ne sôdite.

² Ár, z šterom sôdbom sôdite, z tistom bodete sodjeni: i z šterom merom mêrite, z tistom bode vám nazá merjeno.

³ Ka pa glédaš trôho v ôki brata tvojega: trám pa vu tvojem ôki na pamet ne vzemeš?

⁴ Ali kakda práviš brati tvojemi: nihaj naj vö vržem trôho z Oká tvojega, i ovo trám je v ôki tvojem?

⁵ Skazlívec! vrži vö prvo trám z oká tvojega i teda pogledni; da vö vržeš trôho z Oká brate tvojega.

⁶

Ne dájte to Svéto psom, niti ne mečte džünzdže vaše pred svinjé; naj ga gda ne zakláčijo z nogami svojimi, i vrnôče vás rastrgajo.

⁷

Proste, i dá se vam: iščite, i nájdete: trüpajte, i odpré se vám.

⁸ Ár vsáki, šteri prosi, vzeme; i šteri íšče, nájde; ino tomi trüpajôčemi se odpré.

⁹ Ali što je z vás človek, šteroga či bode proso sin njegov krüha, jeli njemi kamen dá?

¹⁰ I či bode ga ribo proso, jeli njemi kačo dá?

¹¹ Či záto ví, hüdi bodôči, znáte dobre dári dávati deci vašoj; od koga bole Oča vaš, šteri je vu nebésaj, dá dobra onim, kí ga prosijo.

¹²

Vsa záto, šterakoli ščéte, naj vám včiníjo lidjé, tak i ví činte njim. Ár je eta Právda i Prorocke.

¹³ Idite notri po tesni vrátaj: ár so prestrana vráta, i širôka je ta cesta, štera pela na skvárjenjé, i vnogo ji je, ki po njé hodijo.

¹⁴ Ár so tesna vrátá, i vôska je ta pôt, štera pela vu žitek: i malo ji je, šteri jo nájdejo.

¹⁵

Varte se pa od krívi prorokôv; šteri prihájajo k vám vu ovčeni odêvkaj, znotra so pa zgráblívi vucké.

¹⁶ Z njihovoga sáda je poznate. Jeli berájo z trnja grozdje, ali z četálja fige?

¹⁷ Tak vsákše dobro drêvo dober sád prináša: lagoje drevo pa lagoji sád prináša.

¹⁸ Nemore dobro drêvo hüdi sád prinášati: niti lagoje drêvo dober sád, prinášati nemore.

¹⁹ Vsáko drêvo, štero ne prináša dober sád, doli se vsečé, ino se na ogen vrže.

²⁰ Záto ž njihovoga sáda je poznate.

²¹ Nebode vsáki, kí meni právi, Gospodne! Gospodne! notri šao vu králevstvo nebesko: nego ki činí volo Očé mojega, šteri je vu nebésaj.

²² Vnogo ji bode pravilo v onom dnévi! Gospodne! Gospodne! nej smo vu tvojem Iméni proroküvali, i vu tvojem Iméni vragé zganjali, ino vu tvojem Iméni zmožnosti vnôge delali?

²³ I teda njim vadlüvao bodem: kâ sem vas nigdár népoznao: odídte od méne činéči neprávednost.

²⁴

Záto vsáki, šterikoli čüje ete moje Rečí, i činí njé, priglihávao bom ga k čednomi môži, šteri si je hižo na pečíni pocimprao.

²⁵ I doli je prišla ploha, i šli so potocke, i pihali so vötrovje, i spadnoli so k onoj híži, i nej se je podrla: ár je na pečini fundálivana.

²⁶ I vsáki, šteri čüje ete moje Rečí, i ne činí je, priglihávani bode k bláznomi môži, šteri je svojo hižo na pêsek pocimprao.

²⁷ I doli je prišla ploha, i šli so potocke, i pihali so vötrovje, i vdarili so v hižo ono, i spádnola je, i bio je spadáj njé veliki.

²⁸ I zgôdilo se je, da bi skončao Jezuš Rečí ete: čüdivalo se je lüdstvo nad včenjom njegovim.

²⁹ Ár je je včio, liki oblást majôči; i nej liki pisáčke.

8

¹

Gda bi pa on doli goré šô, nasledüvalo ga je vnožina lüdstva.

² I ovo eden gobavec pridôči, molo ga je erkôči: Gospodne, či ščéš, moreš me očistiti.

³ I vö vtégnovši rokô, dotekno se ga je Jezuš, erkôči: Ščém očisti se. I preci je očiščena goba njegova.

⁴ I velí njemi Jezuš: vidi da nikomi ne povêš; nego idi pokáži se popi, i nesi gori on dár, šteroga je zapovedao Môšeš, na svedôstvo njim.

⁵ Gda bi pa Jezuš notri v Kapernaum šô, pristôpo je k njemi eden stotnik proséči ga.

⁶ I erkôči: Gospodne, sluga moj leži v hiži mojoj z žlakom vdárjeni, i jáko se mantrá.

⁷ I velí njemi Jezuš: jas bom šô, i zvráčim ga.

⁸ I odgovoréči te stotnik erkao je: Gospodne, nej sam vrêden, ka bi pod mojo strêho šô; nego samo edno réč povej, i ozdrávi sluga moj.

⁹ Ár sem i jas pod oblástjom bodôči človek, ki pod sebom mám vitéze: i či erčém etomi, idi, ino ide; i drügomi, prídi, i príde; i slugi mojemi, čini eto, i včiní.

¹⁰ Slišavši pa eta Jezuš, čüdüvao se je, i erkao je tim nasledüvajôčim: zaistino velím vám, niti vu Izráeli sem tákše vere nej naišao.

¹¹ Velím pa vám: kâ vnôgi od sunčenoga zhoda prído, i doli si sédejo z Abrahámom, i z Ižakom, ino z Jákobom, vu Králevstvi Nebeskom.

¹² Sinovje etoga Králevstva se pa vö vržejo na vünêšnjo kmico: tam bode jôkanje i zobno škripanje.

¹³ I erkao je Jezuš tomi stotniki: idi i, liki si vervao, tak ti bojdi. I ozdravo je sluga njegov vu onoj vöri.

¹⁴

I gda bi prišao Jezuš vi Petrovo hižo, vido je punico njegovo ležéčo vu tréšliki.

¹⁵ I dotekno se je nje rôke, i nihála jo je tréšlika: i gori je stánola, i slüžila njim je.

¹⁶ Gda bi pa večér grátao, prinesli so njemivragometne vnôge; i vö je vrgao te dühé li z rečjom, i vse, ki so se hüdô meli, je zvráčo.

¹⁷ Da bi se spunilo, ka je povêdano po Ežaiáši proroki govoréčem: on je nemočnosti naše na sé vzéo, i betege naše je on noso.

¹⁸

Gda bi pa Jezuš vido vnogo lüdstva okoli sébe, zapovedao je vučeníkom idti prêk môrja.

¹⁹ I pristôpivši eden pisáč erkao njemi je: vučitel! nasledüvao te bodem, kamakoli boš šô.

²⁰ I velí njemi Jezuš: lisice lüknje májo, i ftice nebeske gnêzda; Sin človeči pa nêma, gde bi si glávô nagno.

²¹ Drügi njemi je pa z vučeníkov njegovi erkao: Gospodne, dopüsti mi prvle nazá domô idti, i pokopati očo mojega.

²² Jezuš njemi je pa erkao: nasledüj mené, i niháj tim mrtvim pokápati svoje mrtve.

²³

I gda bi on stôpo vu ládjo, nasle üvali so ga vučenícke njegovi.

²⁴ I ovo veliko zburkanje je postanolo vu môrji tak, da bi se ládja pokrivala od válovja; on je pa spáo.

²⁵ I pristôpivši vučenicke njegovi, obüdili so ga, govoréči: Gospodne, zdrži nás, pogíbamo.

²⁶ I velí njim: ka se bojíte? maloverci! Teda gori stanovši poprêto se je vötrom i môrji: i včinjeno je veliko ftišanje.

²⁷ Lüdjé so pa čüdivali govoréči: kákši je ete, kâ so njemi i vötrovje i môrje pokorni?

²⁸

I gda bi prêk prišao vu Gergezenušov držélo, pribêžala sta k njemi dvá vragometna, z grobov vö idôča, besna jáko, tak, da je nišče nêmogao hoditi po pôti onoj.

²⁹ I ovo kríčala sta govoréča: ka je nám z tebom Jezuš, Sin Boži? prišao si pred cajtom mantrati nás?

³⁰ Bio je pa daleč od njih eden veliki šereg svinj, štere so se tam pasle.

³¹ Ti vrazjé so ga pa prosili govoréči: či nás vö vržeš; dopüsti nám idti v te šereg svinj.

³² I erkao njim je: idte. Oni pa vö idôči, šli so vu te šereg svinj. I ovo gnao se je ves šereg ti svinj na skakô vu môrje, i zginole so vu vodáj.

³³ Šteri so je pa pasli, odbêžali so; i pridôči v mesto, oznanili so vsa, i od ti vragometni.

³⁴ I ovo vse mesto je vöšlo pred Jezuša, i geto so ga vidili, prosili so ga, naj odide ž njihoví krajin.

9

¹

I stôpo je Jezuš vu ládjo, prêk se je pelao, i prišao je vu lastivno mesto.

² I ovo prinesli so njemi ednoga žlakom vdárjenoga na posteli ležéčega. I gda bi vido Jezuš njih vero, erkao je tomi žlakom vdárjenomi: vüpaj se sinek; odpüščeni so tebi tvoji grêhi.

³ I ovo, ništeri z pisáčov erkli so vu sebi: ete preklinja.

⁴ I vido je Jezuš misli njihove; i erkao je: zakâ mislite ví hüda vu Srcáj vaši?

⁵ Ár ka je leži povedati: odpüščeni so tebi grêhi; ali erčti: stani gori i hodi?

⁶ Naj pa znáte: kâ oblást má Sin Človeči na zemli odpüščávati grêhe, (teda je erkao tomi žlakom vdárjenomi:) stani, vzemi tvojo postelo, ino idi v hižo tvojo.

⁷ I stanovši odišao je v hižo svojo.

⁸ Gda bi pa tô lüdstvo vidilo, čüdivalo se je, i dičili so Bogá, ki je tákšo oblást dáo lüdém.

⁹

I kraj idôči Jezuš odnut, vido je ednoga človeka sedéčega na máuti po iméni Mátaja, i velí njemi: nasledüj me. I gori stanovši nasledüvao ga je.

¹⁰ I zgôdilo se je, gda bi on sedo pri stoli vu hiži: i ovo, vnôgi publikánuške i grêšnicke pridôči, seli so si k stoli z Jezušom i z vučeníkmi njegovimi.

¹¹ I gda bi vidili farizeuške, erkli so vučeníkom njegovim: Zakâ jej vaš Vučitel z publikánušmi, i z grêšnikmi?

¹² Jezuš pa slišavši erkao njim je: ne potrebüjo ti zdravi vráča; nego ti betéžni.

¹³ Idôči pa včite se, ka je eto: smilenost ščém, i nej áldov. Ár sem nej prišao zvát te pravične: nego grêšnike na pokôro.

¹⁴

Teda so prišli k njemi vučenícke Ivana krstitela govoréči: zakâ se mi, i Farizeuške dosta postimo, vučenícke tvoji se pa ne postijo?

¹⁵ I erkao njim je Jezuš: jeli se morejo sinovje ženidve žalostiti, dokeč je žnjimi ženin? Prido pa dnévi, gda se od njih vzeme ženin: i teda se bodo postili.

¹⁶ Nišče pa ne meče nôvoga süknja záplato na stári gvant: ár se doli ftrgne tákša záplata od njegovoga gvanta, i hüša déra se zgodí.

¹⁷ Niti ne vlêvajo nôvo víno vu stáro posôdo: nači se raspráščijo te stáre posôde, i víno se vö vlijé i posôde se pogübíjo: nego nôvo víno vu nôvo posôdo vlêvajo, i obôje se zdrží.

¹⁸

Gda bi pa on eta njim gúčao: ovo eden poglavník pridôči molo ga je govoréči: Čí moja je zdâ mrla; ali hodi položi rokô tvojo na njô, i zivêla bode.

¹⁹ I stanovši Jezuš nasledüvao ga je, i vučenícke njegovi.

²⁰ (I ovo edna žena v krvávom otôki bodôča dvanájset lêt pridôča odzajâ doteknola se je krajinegvanta njegovoga.

²¹ Ár je pravila v sebi: či se li doteknem gvanta njegovoga, tak ozdrávim.

²² Jezuš se pa nazâ obrné, i vidôči njô erkao jí: vüpaj se čí moja; Vera tvoja te je zvráčila. I ozdrávila je ta žena od one vöre.)

²³ I pridôči Jezuš vu hižo toga poglavnika, vido je žvegláre i lüdstvo smečeno.

²⁴ Velí njim: odstôpte; âr je nej mrla ta deklíčka, nego spí. I smejáli so se ž njega.

²⁵ Gda bi pa vö vrženo bilô to lüdstvo, notri idôči prijao jo je za rokô; i gori je stánola ta deklíčka.

²⁶ I vö je razišao té glás po vsoj onoj zemli.

²⁷

I idôči odnut Jezuš, nasledüvala sta ga dvá slepca, kričéča i govoréča: smilüj se nad nama sin Dávidov.

²⁸ Gda bi pa šô vu hižo, pristôpila sta k njemi tiva slepca, i erčé njima Jezuš: jeli verjeta, kâ morem tô včiniti? velíta njemi: kak pa Gospodne verjeva.

²⁹ Teda se je dotekno ôči njidva govoréči: pôleg váj vere bojdi vama.

³⁰ I odprle so se njima oči. I jàko njima je zapovedao Jezuš govoréči: vidita, da nišče ne zvê.

³¹ Onedva pa vöidôča, razglásila sta ga po vsoj onoj zemli.

³² Gda bi pa onedva vö odíšla, ovo prinesli so njemi ednoga človeka nêmoga vragometnoga.

³³ I gda bi vö vrgao vragá, gučao je te nêmi. I čüdivalo se je lüdstvo govoréče: ka se je nigdár nej tak šcüdno delo skázalo v Izraeli.

³⁴ Farizeuške so pa pravili: vu vrajžem poglavníki meče vö vragé.

³⁵ I okôli hodéči Jezuš po vsê mêstaj i vsê vesnicaj vučéči vu správiščaj njíhovi i predgajôči Evangeliom Králevstva, i vráčo je vsáki beteg, i vsáko medlovnost med lüdstvom.

³⁶

Vidôči pa to lüdstvo, smilüvao se je nad njim. Ár so razpüščeni, i razegnani bilí, liki ovcé, štere nêmaja pastéra.

³⁷ Teda velí vučeníkom svojim: zétve je dosta, ali delavcov je malo.

³⁸ Proste záto Gospodna te žétve; naj pošle vö delavce vu žétvo svojo.

10

¹

I k sebi prizvavši ti dvanájset vučeníkov svoji, dáo njim je oblást nad nečístimi dühi; da bi je vö metali, i vráčili vsáki beteg, i vsáko medlovnost.

² Ti dvanájset Apoštolov iména so pa eta: prvi je Šimon, kí se zové Peter, i Andráš brat njegov; Jakub sin Zebedeušov, ino Jánoš brat njegov.

³ Filip, i Brtalan; Tomáš i Mátaj publikánuš; Jakub sin Alfeušov, i Lebbeuš po iméni Taddeuš.

⁴ Šimon Kananinski i Judáš Iškarioteš, šteri ga je i ôdao.

⁵ Eti dvanájset je poslao Jezuš zapovedavši njim govoréči: na pôt poganov neidite, i v mesto Šamaritánušov neidite.

⁶ Nego bole idite k tim pogüblenim ovcám hiže Izraelske.

⁷ Idôči pa predgajte govoréči: kâ se je priblížalo Králevstvo Nebesko.

⁸ Nemočne vráčte, gobave očiščávajte mrtve zbüdjávajte, vragé zgánjajte; zobstom ste vzéli, zobstom dájte.

⁹ Ne správlajte na ládanje zláta, niti srebra, niti meda, vu mošnjé vaše.

¹⁰ Ni turbe na pôt si ne vzemte, ni dvê süknji, niti obüteli, niti palice; ár je vrêden delavec hráne svoje.

¹¹ V šterokoli mesto pa, ali vés, bodete notri šli; spitávajte, što v njê vrêden; i tam ostante, dokeč vö idete.

¹² Idôči pa v hižo, poklonte se ji.

¹³ I či bode hiža ona vrêdna, ostáne mér vaš nad njôv; či pa nebode vrêdna, mér vaš se nazâ povrné na vás.

¹⁴ I kíkoli ne príme vás, niti ne poslühne rečí vaše; vö idôči z hiže, ali z mesta onoga, doli stepte prâh nôg vaši.

¹⁵ Zaistino velím vam: leži bode Šodomskoj i Gomorskoj zemli na sôdnji dén, liki mesti onomi.

¹⁶

Ovo jas vás pošilam, liki ovcé na srêdo med vuké. Bojdite záto spametni liki kače, i prôsti liki golôbje.

¹⁷ Varte se pa od lüdi. Ár vás dájo vu sôdnice i vu správiščaj svoji bodo vás bičüvali.

¹⁸ I pred poglavníke ešče i krále pelani bodete za mojo volo na svedôstvo njim ino poganom.

¹⁹ Gda pa vás tá dájo: ne skrbte se, kakda, i ka bodte gúčali. Ár se vám dá vu onoj vöri: ka bodte gúčali.

²⁰ Ár nebodete ví gučali: nego Düh Očé vašega bode gučao vu vami.

²¹ Dá pa brat brata na smrt, i oča siná; i prôti stáno sinovje roditelom svojim, i vmoríjo je.

²² I bodete odürni vsêm za mojega iména volo. Ki pa do konca ostáne, té se zveliča.

²³ Gda bodo pa vás preganjali vu mesti etom, bêžte v drügo. Ár zaístino velí vám: ne skončate mêsta Izraelska, dokeč príde Sin človeči.

²⁴ Nej je vučeník više vučitela, niti sluga više gospôda svojega.

²⁵ Zadosta je vučeníki: naj je, liki vučitel njegov: i sluga, liki gospôd njegov. Či so gospodára Beelzebula zváli; od koga bole dománje njegove?

²⁶ Ne bojte se záto njíh. Ár je nika nej tak skritoga, štero bi se vö nej nazvêstilo: i skrovnoga, štero bi se vö ne zvedilo.

²⁷ Ka vám velim vu kmici, tô ví pravte vu svetlosti: i ka vu vühô čüjete; prêdgajte na hížnom pokrívi.

²⁸ I ne bojte se od tisti, šteri morejo vmoriti têlo, düše pa nemorejo vmoriti; bojte se pa bole toga, šteri more i düšo i têlo pogübiti vu ognji peklénskom.

²⁹ Nêli dvá vrábca za eden žukavec odávajo; i eden ž njih ne spádne na zemlo brezi vôle Očé vašega?

³⁰ Vaši pa i vlaské na glávi so vsi zračunani.

³¹ Záto se ne bojte; od vnôgi vrábcov ste dragši ví.

³² Vsáki záto, šterikoli bode me vadlüvao pred lüdmi, vadlüvao bom ga i jas pred Očom mojim, ki je vu Nebésaj.

³³ Šterikoli pa zataji mené pred lüdmi, zatajim ga i jas pred Očom mojim, ki je vu Nebésaj.

³⁴ Ne štimajte, ka bi prišao mér dávat na zemlo; nej sem prišao mér dávat, nego meč.

³⁵ Ár sem prišao odločávat človeka, tô je, siná prôti oči svojemi, i čér prôti materi svojoj, i sneho prôti svekrvi svojoj.

³⁶ I nepriátelje človeka bodo ti dománji njegovi.

³⁷ Šteri lübi očo, ali mater, bole, liki mené; nej je mené vrêden; i šteri lübi siná, ali čér, bole, liki mené; nê je mené vrêden.

³⁸ I šteri ne vzeme gori kríža svojega, i ne nasledüje me odzajaj; nê je mené vrêden.

³⁹ Šteri nájde düšo svojo, zgübíjo; i šteri zgübí düšo svojo za mojo volo, nájde jo.

⁴⁰ Šteri vás gori vzeme, mené vzeme gori; i šteri mené gori vzeme, té gori vzeme tistoga, ki je mené poslao.

⁴¹ Šteri gori vzeme proroka vu iméni proroka, nájem proroka vzeme; i šteri gori vzeme pravičnoga vu iméni pravičnoga, nájem pravičnoga vzeme.

⁴² I šterikoli dá piti ednomi z eti máli li eden pehár mrzle vodé vu iméni vučeníka, zaístino velim vám: nezgübi nájem svoj.

11

¹

I zgôdilo se je, gda bi skončao Jezuš zapovedávati tim dvanájset vučeníkom svojim, šô je odnut včit i predgat vu njíh mêstaj.

² Ivan pa slíšavši vu vôzi dela Kristušova, poslao je dvá z vučeníkov svoji.

³ Erkao njemi je: tí si te pridôči, ali pa drügoga mámo čakati?

⁴ I odgovoréči Jezuš, erčé njima: Idôča nazvêstita Ivani, štera čüjeta i vídita.

⁵ Slêpi preglédávajo, i plantavi hodijo, gobavci se očiščávajo, i glühi čüjejo, mrtvi se obüdjávajo, i siromákom se Evangeliom nazviščáva.

⁶ I bláženi, ki se v meni ne spáči.

⁷

Gda bi pa têva odíšla; záčao je Jezuš praviti tomi lüdstvi od Ivana: ka ste vö šli glédat vu püščávo? Jeli trst od vötra gibajôčo.

⁸ Ali ka ste vö šli glédat? Jeli človeka v mêhkom gvánti oblečenoga? ovo ki mêhko odetel nosijo, vu králevski hižaj so.

⁹ Ali ka ste vöšli glédat? Proroka? zaistino velím vàm i vékšega od proroka.

¹⁰ Ár je té, od šteroga je písano; ovo, jas pošlem angela mojega pred lícom tvojim, šteri pripráví pôt tvojo pred tebom.

¹¹ Zaistino velím vám: neje pobüdjeni med narodjenimi od žén vékši od Ivana krstitela. Kí je pa te náj ménši v Králevstvi Nebeskom; vékši je od njega.

¹² Od dnévov pa Ivana krstitela do sê dôb Králevstvo Nebesko silo trpí; i ti silni je vneséjo.

¹³ Ár vsi prorocke i právda so do Ivana proroküvali.

¹⁴ I či ščéte gori vzéti: on je ov Eliáš; kí je meo prídti.

¹⁵ Šteri má vüha na poslüšanje; naj poslüša.

¹⁶

Komi pa prispodobim národ ete? Prispodobni je k deci na pláci sedéčoj, i kričéčoj tivárišom svojim.

¹⁷ I erkôčoj: žveglárili smo vám, i nej ste plésali; dresélne pesmi smo vám spêvali, i nej ste se jôkali.

¹⁸ Ár je prišao Ivan krstitel nej je jo, ní pio; i právijo: vragá má.

¹⁹ Prišao je Sin človeči, jej i pijé; i právijo: ovo, človik požirávec, i vinopivec, publikánušov i grêšnikov priátel. I spravičala se je modrôst od odtrôk svoji.

²⁰ Teda je záčao na ôči metati tistim mêstam, v šteri je náj več čüd njegovi včinjeno; kâ so se nej povrnola.

²¹ Jaj tebi Korazim! jaj tebi Betžajda! Ár da bi v Tiruši i v Šidoni včinjene bilé té močí, štere so vu vami včinjene, dávno bi vu vreči i pepéli pokôro činíli.

²² Ali velím vám: Tiruši i Šidoni ležej bode na sôdnji dén, kako vám.

²³ I tí Kapernaum, kí si do nebés zvišeni, notri do pekla se doli vržeš. Ár, da bi v Šodomi včinjene bilé té močí, štere so v tebi včinjene, ostánola bi do denéšnjega dnéva.

²⁴ Ali velím vám: kâ Šodomskoj zemli ležej bode na sôdnji dén; kako tebi.

²⁵

V tistom vrêmeni odgovoréči Jezuš, erčé: hválo tebi dájem, Oča, Gospôd Nébe ino Zémle; ka si skrio eta pred môdrimi, ino spametnimi, ino si je nazvêsto tim máličkim.

²⁶ Zaistino, Oča; ár se je tak dopadnolo tebi.

²⁷ Vsa so meni dána od Očé mojega; i niče ne pozna Siná, nego li Oča; niti Očo nišče nepozna, nego li Sin, i či ga komi ščé Sin oznaniti.

²⁸ Hodte kmeni vsi, ki se trüdíte ino ste oklajeni, i jas vám počinek dám.

²⁹ Vzemte na sé járem moj, i včite se od méne, kâ sem jas krotki i ponizen z srcá, i nájdete počinek düšam vašim.

³⁰ Ár je járem moj hasnoviti, i bremen moje je lêhko.

12

¹

Vu onom vrêmeni je šô Jezuš v Sobotto po sitváj; vučenicke njegovi so pa lačni bilí, i záčali so trgati vlatí i jesti.

² Farizeuške pa, gda bi je vidili, erkli so njemi: ovo, tvoji vučenícke delajo; štero je nej slobodno delati v sobotto.

³ On njim je pa erkao: nej ste čteli; ka je činio Dávid, gda je lačen bio on, i kí so ž njim bili?

⁴ Kakda je notri šao vu hižo Božo, ino je te svéti krüh jo, šteroga je nej slobodno bilô njemi jesti, niti, kí so ž njim bilí; nego samim popom.

⁵ Ali nej ste čteli v právdi; kâ v sobottaj popevje v Cérkvi sobotto prestôpijo, i brezi grêha so?

⁶ Velím pa vám: kâ je od cérkvi vékši eti.

⁷ Da bi pa znali, ka je tô: miloščo ščém, i nej áldov; nebi osôdili ete nekrivične.

⁸ Ár je i Sobotte Gospôd Sin človeči.

⁹

I odidôči odnut prišao je vu správišče njihovo.

¹⁰ I ovo, bio je tam eden človek, ki je süho rokô meo; i pítali so ga govoréči: jeli je slobodno v Sobottaj vráčiti? dabi ga mogli tôžiti.

¹¹ On njim je pa erkao: što bode z vás tákši Človek, kí bi meo edno ovco, i či bi spádnola v Sobotto vu jamo, jeli jo ne popádne, i ne potégne jo vö preci v Sobotto?

¹² Z kelikim je pa dragši človek od ovcé! slobodno je záto v Sobottáj dobro činiti.

¹³ Teda velí tomi človeki: vtégni rokô tvojo. I vtégno jo je: i nazáj je grátala zdrava, liki ta drüga.

¹⁴ Farizeuške so pa tanáč meli prôti njemi vöidôči; kakda bi ga pogübili.

¹⁵ Jezuš pa zpoznavši odíšao je odnut; i nasledüvalo ga je vnogo lüdstva, i zvráčo je je vse.

¹⁶ I preprêto se je njim; naj ga vö ne vjávijo.

¹⁷ Da bi se spunilo, ka je povôdano po Ežaiáši proroki govoréčem:

¹⁸ Ovo sluga moj, šteroga sem jas odébrao, te lübleni moj; v šterom se je dopadnolo düši mojoj. Položim na njega Düh moj, i sôdbo bode poganom nazvesčávao.

¹⁹ Nebode se njevkao, niti kríčao, ni nišče nebode čüo na vilicaj glás njegov.

²⁰ Trst nalomleno ne potere, i prédívo kadéče ne vgasi, dokeč vö ne zpela sôdbo na obládanje.

²¹ I vu njegovom Iméni poganje se vüpali bodo.

²²

Teda je pripelan njemi eden vragometen slêpi, i nêmi, i zvráčo ga je tak; da je te slêpi, i nêmi, i gučao i vido.

²³ I strsnolo se je vse lüdstvo i pravilo: nej je ete sin Davidov?

²⁴ Farizeuške pa slišavši so erkli: ete ne meče vö vragé, nego po Beelzebulí poglavníki vragôv.

²⁵ Znajôči pa Jezuš mísli njihove erčé njim: Vsákše Králevstvo, štero je prôti sebi razdeljeno, se opüsti; i vsáko mesto oli hiža razdeljena prôti sebi, ne ostáne.

²⁶ I či šatan šatana vö meče, prôti sebi je razdeljen; kakda bode tak stalô králevstvo njegovo?

²⁷ I či jas po Beelzebuli mečem vö vragé, sinovje vaši pokom je bodo metali? záto oni bodo vaši sodci.

²⁸ Či pa jas po Božem Dühi mečem vö vráge, tak se je priblížalo k vám Králevstvo Bože.

²⁹ Ali kakda more što notri idti vu hižo toga močnoga, i posôdo njegovo vnesti: či prvle ne zvéže toga močnoga, i teda hižo njegovo razbíje?

³⁰ Šteri je nej z menom, prôti meni je; i šteri ne správla z menom, rasipáva.

³¹ Zato velím vám: vsáki grêh i preklínjanje se odpüstí lüdém; ali prôti s. Dühi preklínjanje se ne odpüstí lüdém.

³² I šterikoli erčé hüdo rêč prôti Síni človečemi, odpüstí se njemi; šteri pa erčé prôti svétomi Dühi; ne odpistí se njemi, ni na etom svêti, niti vu prišestnom.

³³ Ali sádite drêvo dobro, i sád njegov dober; ali sádite drêvo lagoje, i sád njegov lagoji; ár se z sáda drêvo spozna.

³⁴ Zleženjé vipere; kakda morete dobra gučati, hüdi bodôči? Ár z obilnosti Srcá gučíjo vüsta.

³⁵ Dober človek z dobroga kinča Srcá svojega dobra prináša naprê; i hüdi človek z hüdoga srcá hüda prináša.

³⁶ Velím pa vám: kâ od vsákše márne rêči, šterokoli lüdjé bodo gučali, račun dájo od njé na sôdnji dén.

³⁷ Ár z rêči tvoji se spravičaš, i z rêči tvoji bodeš sodjen.

³⁸

Teda so odgôvorili ništeri z pisáčov i Farizeušov erkôči: vučitel, ščémo od tébe znamênje viditi.

³⁹ On pa odgovoréči erčé: ete hüdi i kurvêški národ znamênje prosi; i znamênje se njemi ne dá, nego znamènje Jonáš proroka.

⁴⁰ Ár, liki je bio Jonáš v žalôci cet ribe trí dní i trí nôči, tak bode Sin človeči v srci zemlé trí dní i trí nôči.

⁴¹ Možjé Ninivinski se gori obüdíjo na sôdbo prôti etomi národi, i skvarjüvali ga bodo. Ár so se oni spokôrili na prêdganje Jonáša; i ovo, več je eti, liki Jonáš.

⁴² Kralíca jüga se gori obüdí na sôdnji dén z etim národom, i skvarjüvala ga bode. Ár je ona prišla z krajôv zemlé poslüšat modrôst Šalamonovo; i ovo, več je eti, kak Šalamon.

⁴³ Gda pa te nečísti düh vöide z človeka, okôli hodi po sühi mêstaj, íšče počinek, i ne nájde ga.

⁴⁴ Teda velí: povrném se vu hižo mojo, odkud sem vö zíšao. I pridôč nájde jo spráznjeno, pometeno i osnâženo.

⁴⁵ Teda ide, i vzeme z sebom sedem drügi dühôv hüši od sébe, i notri idôči prebívajo tam; i ta slêdnja človeka tistoga so hüša od prvi. Tak bode i etomi hüdomi národi.

⁴⁶

Gda bi pa ešče on gučao lüdstvi: ovo, mati, i bratje njegovi postanoli so vönê, iskajôči priliko, da bi ž njim mogli gučati.

⁴⁷ Erkao njemi je pa niki: ovo, mati tvoja, i bratje tvoji vönê stojíjo, iskajôči z tebom gučati.

⁴⁸ On pa odgovoréči je erkao tomi sebi erkôčemi: što je mati moja? i šteri so moji bratje?

⁴⁹ I vö vtégnovši rokô svojo na vučeníke svoje, erkao je: ovo, mati moja, i bratje moji.

⁵⁰ Ár, kíkoli čini volo Očé mojega, kí je vu Nebésaj, té je moj brat, i sestra, i mati.

13

¹

Vu onom dnévi pa, vöidôči Jezuš z hiže, seo si je pôleg môrja.

² I spravilo se je k njemi lüdstva vnogo tak, da je mogao v ládjo idti i tam sedeti; a lüdstvo je pa vse stalô na brêgi.

³ I gučao njim je vnôga vu prílikaj, erkôči: ovo vö je šô eden sejáč sêjat semen.

⁴ I gda bi on sêjao, ništero je spadnolo pôleg pôti, i prišle so ftice ino so je pozobale.

⁵ Drügo je pa spadnolo na pečíno, gde je nej melo dosta zemlé; i preci je zíšlo záto, kâ je nej melo globôke zemlé.

⁶ Gda bi pa sunce gori prišlo, vö je zgorelo; i da je nej melo korenjá, posêhnolo je.

⁷ Ništero je pa spadnolo med trnje; i gori je zraslo trnje, i zadávilo je je.

⁸ Ništero je pa spadnolo vu dobro zemlo; i prineslo je sád ništero stô, ništero pa šéstdesét, ništero pa tréseti krát teliko.

⁹ Šteri má vüha na poslüšanje; naj poslüša.

¹⁰ I pristôpivši vučenícke, erkli so njemi: zakaj njim gučíš v prílikaj?

¹¹ On pa odgovoréči erkao njim je: záto, ká je vám dáno znati skrovnosti Králevstva Nebeskoga; njim je pa nej dáno.

¹² Ár, šteri má, dá se njemi i obiljávao bode; šteri pa nema, i ka má, od njega se vzeme.

¹³ Záto vu prílikaj njim gučim; da vidôči ne vídijo, i poslüšajôči ne slíšijo, niti ne razmijo.

¹⁴ I spuni se nad njimi prorostvo Ežaiáša, štero právi: z slíšanjem slíšali bodete, i ne bodte razmeli; i vidôči vidili bodete, i nebodte znali.

¹⁵ Ár se je potüčilo srcé lüdstva etoga; i z vühami so žmetno čüli, i očí svoje so záprli; naj gda ne vídijo z očmí, i z vühami ne čüjejo, i z srcom ne razmijo, i povrnéjo se, i zvráčim je.

¹⁶ Vaše očí so pa blážene, kâ vídijo; i vüha vaša, kâ čüjo.

¹⁷ Ár zaistino velím vám: kâ so vnôgi prorocke, ino pravični želeli viditi, ona, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli.

¹⁸ Ví záto poslüšajte to príliko od sejáča.

¹⁹ Vsáki, ki čüje rêč králevstva, i ne razmi jo, príde te hüdi i ftrgne to posejano rêč v srcé njegovo; tô je, kotero je pôleg pôti sejjano.

²⁰ Štero je pa na pečíno sêjano; tô je té, ki rêč čüje, i preci jo z radostjom gorivzeme.

²¹ Nema pa korenjá v sebi; nego do časa je. Či se pa pripeti stiskávanje, ali pregánjanje za volo rêči: preci se spáči.

²² Štero je pa v trnje sêjano; tô je té, šteri rêč čüje, i skrb etoga svêta, i vkanenjé bogástva zadaví to rêč, i brezi sáda ostáne.

²³ Štero je pa v dobro zemlo sêjano; tô je té, ki rêč slíši i razmê; kí záto sád prináša, i činí ništeri stô, ništeri pa šéstdesét i ništeri pa tréseti krát teliko.

²⁴ Drügo príliko je pred njé djáo erkôči: prispodobno je Králevstvo Nebesko človeki sêjajôčemi dobro semen vu njivo svojo.

²⁵ Gda bi pa lüdjé spáli, prišao je njegov nepriátel, i posejao je kôkol med pšenico, i odíšao je.

²⁶ Gda je pa gori zrásla tráva, i sád je prinesla; teda se je skázao i kôkol.

²⁷ Pristôpivši pa slugi toga gospodára, erkli so njemi: gospodne, jeli si nej dobro semen posêjao v tvojo njivo; odkud je pa kôkol?

²⁸ On njim je pa erkao: nepriátel človek je tô včíno. Ti slugi so pa erkli njemi: ščéš záto, da idôči ga vö splevémo?

²⁹ On je pa erkao: nej, naj kak, pobérajôči kôkol, ne strgate vö navküp ž njim i pšenico.

³⁰ Nihájte, naj vküp rasté obôje do žétve; i vu vrêmeni žétve povêm žnjecom: poberte prvo kôkol, i zvéžte ga vu snopje na žganjé; pšenico pa vküp spravte vu moj škegen.

³¹ Drügo príliko je dáo pred njé govoréči: prispodobno je Králevstvo nebesko k zrni horčičnomi, štero je vzéo eden človek i posêjao je vu njivo svojo.

³² Štero, istina, je náj ménše med vsêm seménjem; gda pa gori zrasté, vékše je od kakšté zelenjá; i bode tak veliko drêvo, da pridôče ftice Nebeske si gnêzda naprávlajo na vêkaj njegovi.

³³ Drügo príliko je njim gučo: prispodobno je Králevstvo Nebesko k Kvási, šteroga vzela žena ino ga je zmêsila vu trí merice mele, dokeč se je cilô skvásila.

³⁴ Eta je vsa gučao Jezuš vu prílikaj lüdstvi; i brezi prílik je njim nikaj nej gučao.

³⁵ Da bi se spunilo, ka je povêdano po proroki govoréčem: odprém vu prílikaj vüsta moja, vö povêm skrita od začétka Svêta.

³⁶ Teda, nihávši to lüdstvo, šô je vu hižo Jezuš; i pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: preloži nám to príliko od kôkola njive?

³⁷ Odgovoréči pa erkao njim je: ki to dobro semen sêja, je Sin človeči.

³⁸ Njiva je pa ete svêt; to dobro semen so pa ti sinovje Králevstva; kôkol so pa sinovje toga hüdoga.

³⁹ Nepriátel pa, šteri je eta sêjao, je vrág; žétva je pa skončanje svêta; žnječi so pa angelje.

⁴⁰ Liki se pa spoberé te kôkol i z ognjom se zežgé; tak bode vu skončávanji etoga svêta.

⁴¹ Pošle Sin človeči angele svoje i spoberéjo s Králevstva njegovoga vse spáke; i one, ki činíjo nepravdenost.

⁴² I vržejo je v péč ognjeno; tam bode jôkanje, i zobno škrípanje.

⁴³ Teda se ti pravični svêtili bodo, liki sunce v Králevstvi Očé svojega. Šteri má vüha na poslüšanje, naj poslüša.

⁴⁴ Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k kinči skritomi vu njivi; šteroga geto ga je eden človek najšo, skrio ga je, i od radosti njega je odíšao; i vsa, ka je meo, ôdao je, i küpo je njivo ono.

⁴⁵ Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki tržci, íščejôčemi dobri džündž.

⁴⁶ Šteri, gda bi najšao eden drági džündž, odídoč ôdao je vsa ka je méo, i küpo ga je.

⁴⁷ Pá je prispodobno Králevstvo Nebesko k vrši vrženoj vu môrje i zevsákoga ploda ribe vküp srávlajôčoj.

⁴⁸ Štera, gda se je napunila, vö jo potégnovši ribičke na brêg, i sedéči ta dobra so vö spôbrali vu posôdo, ta hüda so pa vö zmetali.

⁴⁹ Tak bode vu skončanji etoga svêta: vö bodo šli angelje, i odlôčijo te hüde na srêdi med pravičnimi.

⁵⁰ Ino je vržejo vu péč ognjeno; tam bode jôkanje, i zobno škrípanje.

⁵¹ Velí njim Jezuš: razmeli ste eta vsa? erčéjo njemi: zaistino, Gospodne, razmeli smo.

⁵² On njim je pa erkao: záto je vsáki pisáč, vučen na Králevstvo Nebesko, prispodoben k človeki gospodári, šteri vö meče z kinča svojega nôva ino stára.

⁵³

I prigôdilo se je, gda bi skončao Jezuš prílike ete, odíšao je odnut.

⁵⁴ I pridôči vu domovino svojo, včio je je vu správiščaj njihovi, tak, da so se čüdüvali i pravili: odkud je etomi eta modrôst, i ta môč?

⁵⁵ Nej je ete sin toga tesáča? ne zové se mati njegova Mária i bratje njegovi Jakub ino Jožeš, i Šimon i Júdaš?

⁵⁶ I sestre njegove nêli so vse pri nás? Odkud so záto etomi eta vsa?

⁵⁷ I spáčili so se v njem, Jezuš njim je pa erkao: nej je prorok brezi poštenjá, nego vu domovini svojoj, i vu hiži svojoj.

⁵⁸ I nej je činio tam dosta čüd, za volo nevernosti njihove.

14

¹

Vu onom vrêmeni čüo je Herodeš Štrták glás od Jezuša.

² I erkao je slüžbeníkom svojim: té je Ivan kristitel; on je stano od mrtvi; i záto ete môči delajo v njem.

³ Ár je Herodeš vlôvo Ivana, zvézao ga je i djáo ga je v temnico za volo Herodiášojce žené Filipove brata svojega.

⁴ Ár njemi je Ivan pravo: nej je slobodno tebi njô meti.

⁵ I šteo ga je vmoriti; ali bojao se je lüdstva; ár ga je, liki proroka, melo.

⁶ Sprevájajòči pa svojega narodjenjá dén Herodeš, plésala je čí Herodiášova na srêdi; i dopádnola se je Herodeši.

⁷ Záto ji je s prísegom obečao dati, kakoli ga bode prosila.

⁸ Ona pa naprê navčena od materé svoje, erkla je: dáj mi eti vu skledi glavô Ivana krstitela.

⁹ I razdréselo se je král; ali za volo prísege i vküp sedéči zapovedao je dati.

¹⁰ I poslao je ednoga, kí je vzéo glavô Ivana v temnici.

¹¹ I prinešena je gláva njegova vu skledi, i dána je toj devojki, i nesla jo je materi svojoj.

¹² I pridôči vučenícke njegovi, vzéli so têlo njegovo, i pokopali so je, i idôči nazvêstili so Jezuši.

¹³

Štero gda bi Jezuš slíšao, povrno se je o tistec vu ládji v püsto mesto sám. I slíšavši lüdstvo, nasledüvalo ga je peški z mêst.

¹⁴ I vöidôči Jezuš, vido je vnogo národa, i smilüvao se je nad njim, i zvráčo betežníke njihove.

¹⁵ Gda bi pa večér grátao; pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: püsto je eto mesto, i vöra je že prišla; odpüsti to lüdstvo, naj idôči vu vesnice, si küpijo hráno.

¹⁶ Jezuš njim je pa erkao: nej je njim potrêbno idti; dájte njim ví jesti.

¹⁷ Oni so njemi pa veleli: nemamo eti več, nego pét lêbov krüha i dvê ribici.

¹⁸ On je pa erkao: prineste mi je esi.

¹⁹ I zapovedao je lüdstvo doli sêsti na trávo; i vzévši ti pét lêbov krüha i dvê ribici zglednovši se v nébo hválo je dáo, i vlomivši dáo je vučeníkom te krüh; vučenícke so ga pa dáli lüdstvi.

²⁰ I jeli so vsi i nasitili so se; i pôbrali so zostanjenoga drobtinja dvanájset košárov puni.

²¹ Ki so pa jeli možjé; bilô ji je okoli pét jezero brezi žén i otrôk.

²² I preci je primárjao Jezuš vučeníke svoje idti vládjo, i pred njim idti na drügo strán, dokeč bi odpüsto lüdstvo.

²³

I odpüstivši lüdstvo, gori je šô na gorô sám molit. Gda bi pa večér pôstao, sám je bio tam.

²⁴ Ládja je pa že na srêdi môrja bíla, i premetávala se je od válov. Ár je prôti njê bio vöter.

²⁵ Ob štrtoj stráži pa te nôči prišao je k njim Jezuš hodéči po môrji.

²⁶ I vidôči ga vučenícke po môrji hodéčega, prestrašili so se govoréči: kâ je sküšnjava: i od stráha so kríčali.

²⁷ Preci njim je pa gučao Jezuš govoréči: vüpajte se; jas sem, ne bojte se.

²⁸ Odgovoréči pa njemi Peter erkao je: Gospodne, či si ti, zapovej, naj jas k tebi idem po vodáj.

²⁹ On je pa erkao: poj. I vöidôči z ládje Peter, hodo je po vodáj idôči k Jezuši.

³⁰ Vidôči pa vöter močni, zbojao se je, i záčao se vtáplati. Kríčao je záto govoréči: Gospodne, zdrži me.

³¹ Preci pa Jezuš vö vtégnovši rokô príjao, ga je, i erkao njemi je: maloverec, zaka si dvojio?

³² I idôča vu ládjo ftišao je vöter.

³³ Ovi pa vu ládji bodôči pridôč molili so ga govoréči: zaistino Boži Sin si.

³⁴

I pelavši se prišli so v zemlo Genezáret.

³⁵ I gda bi ga poznali tistoga mesta možjé, poslali so vu cêlo ono krajíno, i prinesli so k njemi vse betéžne, ki so se hüdô meli.

³⁶ I prosili so ga, da bi se li samo doteknoli kraja gvanta njegovoga; i kelikokoli se ji je doteknolo, ozdrávelni so.

15

¹

Teda so pristôpili k Jezuši Jerušálemski pisáčke i Farizeuške govoreči:

² Zaka vučenícke tvoji prestáplajo nastávlenja ti Starišov? Ár si ne mujvajo roké svoje; gda krüh jejo.

³ On pa odgovoréči erkao njim je: zakaj i vi prestáplate zapovedi Bože za volo vašega nastávlenja?

⁴ Ár je Bôg zapovedao erkôči: poštüj očo tvojega i mater tvojo, ino: ki hüdôgučí Oči, ali materi, z smrtjom se naj zkonča.

⁵ Ví pa právite: šterikoli erčé oči, ali materi: šterikoli dár je od méne, hasni tebi; te je že spuno štrto zapoved, či se gli nigdár nepoštüje očé svojega i materé svoje.

⁶ I zavrgli ste zapoved Božo za volo nastávlenjá vašega.

⁷ Skazlívci, dobro je proroküvao od vás Ežaiáš govoréči:

⁸ Eto lüdstvo se k meni približáva z vüstami svojmi, i z lampami me česti; ali srcé njihovo je daleč od méne.

⁹ Ali zamán me čestíjo, da včijo tákše návuke, ki so zapôvedi lüdi.

¹⁰ I prízvajôči lüdstvo erkao njim je: slíšajte i razmête.

¹¹ Nê to notri idôče vu vüsta, oskruni človeka; nego to vö idôče z vüst, ono oskruni človeka.

¹² Teda pristôpivši vučenícke njegovi erkli so njem: znáš, kâ so se Farizeuške, slišavši tô rêč, spáčili?

¹³ On pa odgovoréči erkao je: vsákše vsajenjé, štero je nej vsádo Oča moj nebeski, vö se strêbi.

¹⁴ Nihájte je: slêpi voji so ti slêpi. Slêpi pa slêpoga či bode vodo; obá v jamo spádneta.

¹⁵ Odgovoréči pa Peter erkao njemi je: razloži nám eto príliko.

¹⁶ Jezuš je pa erkao: ešče ste i ví brezi rázuma?

¹⁷ Ne razmite, kâ vse, notri idôče vu vüsta, v črevô ide, i vu očiščávnico se vö vrže?

¹⁸ Štera pa vö ido z vüst, z srcá zhájajo, i ona oskrunijo človeka.

¹⁹ Ár z srcá zhájajo hüda mi’šlênja, lüdomorstvo, práznosti, kurvêštvo, tatíja, krivo svedôstvo, preklínjanje.

²⁰ Eta so tà, štera oskrunijo človeka; ali z nemujvanimi rokami jesti, ne oskruni človeka.

²¹

I vöidôči odnut Jezuš, nazáj je šô na krajíno Tiruša i Šidona.

²² I ovo edna žena Kananinska od krajín tisti vö idôča, je kríčala njemi govoréča: smilüj se nad menom, Gospodne, Sin Dávidov, čí moja se hüdô mantrá od vrága!

²³ On ji je pa nej odgôvoro ni edno rêč. I pristôpivši vučenícke njegovi, prosili so ga, govoréči: odpüsti jo, ár kričí za nami.

²⁴ On je pa odgovoréči erkao: nej sem poslan; nego k pogüblénim ovcám hiže Izraelske.

²⁵ Ona pa pridôča prosila ga je, erkôča: Gospodne, pomozi mi.

²⁶ On pa odgovoréči, erkao je: nej je dobro vzéti krüh decé i ščencom vržti.

²⁷ Ona je pa erkla: tak je Gospodne; ár i ščenci jejo z drobtinja, štero káple z stola njihovi gospodárov.

²⁸ Teda odgovoréči Jezuš erkao je njê: o žena! velika je tvoja vöra; bojdi ti kak ščéš. I ozdrávila je čí njé od tiste vöre.

²⁹

I odidôči Jezuš od tistec prišao je k môrji Galileánskomi; i gori idôči na gorô, doli je seo tam.

³⁰ I prišlo je k njemi lüdstva vnogo majôči sebom plantave, slêpe, nème, rône, i vnôge drüge; i položili so je k nogám Jezušovim, i zvráčo je je.

³¹ Tak, da so se lüdjé čüdivali vidôči nême gučéče, rône zdrave, plantave hodéče i slêpe vidôče; i díčili so Bogá Izraelskoga.

³² Jezuš je pa vküp zézvao vučeníke svoje i erkao je: z srcá mi je milo to lüdstvo; âr so že trí dní pri meni, i nemajo kâ jesti; i na tešče je pa odpüstiti neščem; da kak na pôti ne pomenkájo.

³³ I erčéjo njemi vučenícke njegovi: gde bi mi vzéli teliko krüha vu püščávi; kâ bi teliko lüdstva nasitili?

³⁴ I erčé njim Jezuš: keliko lêbov krüha máte? oni pa erčéjo: sedem i edno malo ribic.

³⁵ I zapovedao je lüdstvi doli sêsti na zemlo.

³⁶ I vzéo je ti sedem lêbov krüha i ribice blagoslovivši vlomo je, i dáo je je vučeníkom svojim: vučenícke pa lüdstvi.

³⁷ I jeli so vsi i nasičeni so; i nábrali so, ka je gori ostanolo zlámanja drobtinja sedem košárov puni.

³⁸ Bilô ji je pa, kí so jeli, štiri jezero možôv brezi žén i otrôk.

³⁹ I odpüstivši to lüdstvo, stôpo je vu ládjo, i prišao je vu krajíne Magdale.

16

¹

I pristôpili so Farizeuške i Sadduceuške sküšávajôči prosili so ga kâ bi njim znamênje z nebés pokázao.

² On pa odgovoréči erkao njim je: gda večér gratüje, tak právite: dobro vrêmen bode; ár je žerjáva néba.

³ I rano: dnes zápiš bode; ár se žerjaví žalostna néba. Skazlívci, obráz nébe znáte razločávati, znaménja pa vrêmena nemorete?

⁴ Ete hüdi i kurvêški národ znamênje prosi, i znamênje se njemi ne dá, nego znamênje Jonáša proroka. I niháo je je, i odíšao je.

⁵

I gda bi prišli vučenícke njegovi prêk môrja, pozábili so sebom krüha vzéti.

⁶ Jezuš njim je pa erkao: glédajte i varte se od kvasá Farizeuškoga i Sadduceuškoga.

⁷ Oni so se pa štükali med sebom govoréči: kâ smo krüha nej vzeli.

⁸ Gda bi pa Jezuš zvedo, erkao njim je: ka se štükate med sebom, maloverci, kâ ste krüha nej vzéli.

⁹ Jeli ešče ne razmite, niti se ne spomenéte z ti pét lêbov krüha, z kim se je pét jezero nasitílo; i keliko košárov ste nábrali?

¹⁰ Niti z ti sedem lêbov krüha med štiri jezero razdeljenoga; i keliko ste košárov nábrali?

¹¹ Kakda ne razmite: kâ sem vám nej pravo od krüha; gda sem se vám varvati velo od kvasá Farizeušov i Sadduceušov?

¹² Teda so razmeli, kâ je nej pravo varvati se od kvasá toga krüha; nego od návuka Farizeušov i Sadduceušov.

¹³

Pridôči pa Jezuš vu krajíno Cezáree Filippa, pítao je vučeníke svoje erkôči: koga mené pravijo lüdjé bidti siná človečega?

¹⁴ Oni so pa erkli: ništeri Ivana krstitela; ništeri pa Eliáša; drügi pa Jeremiáša, ali ednoga z prorokôv.

¹⁵ Velí njim: vi pa koga me právite bidti?

¹⁶ Odgovoréči pa Šimon Peter erkao je: ti si Kristuš Sin toga žívoga Bogá,

¹⁷ I odgovoréči Jezuš erkao njemi je: bláženi si Šimon sin Jonaša; ár je têlo i krv nej oznánila tô tebi, nego Oča moj, kí je vu nebésaj.

¹⁸ I jas tüdi pravim tebi: kâ si ti Peter, i na eto pečíno bom cimprao cérkev mojo, i vráta peklénska jo ne premorejo.

¹⁹ I dám tebi klüče Králevstva Nebeskoga: i kakoli zvéžeš na zemli, zvézano bode vu nebésaj; i, kakoli odvéžeš na zemli, odvézano bode vu nebésaj.

²⁰ Teda je prepovedao vučeníkom svojim: ka bi nikomi ne povedali; kâ je on Jezuš, te Kristuš.

²¹

Od tistoga mao je záčao Jezuš oznanüvati vučeníkom svojim: kâ njemi je potrêbno idti v Jerušálem, i dosta trpeti od stariši, i vládnikov popovski i pisáčov i vmoriti se, i na trétji dén gori stánoti.

²² I k sebi ga je vzéo Peter, i záčao ga je kárati erkòči: smilüj se nad tebom, Gospodne; ne zgôdi se ti eto.

²³ On se pa obrné i erkao je Petri: odídi za mé šatan, k spáki si mi. Ár ne razmiš štera so Boža, nego štera so človeča.

²⁴ Teda je Jezuš erkao vučeníkom svojim: či što ščé za menom pojti; té naj sám sebé zataji, i vzeme gori križ svoj i nasledüje mené.

²⁵ Ár, šteri ščé düšo svojo zdržati, zgübí jo; šteri pa zgübí düšo svojo za mojo volo, nájde jo.

²⁶ Ár ka hasni človeki, či ete cêli svêt dobi, düši pa svojoj škôdi? Ali ka dá človik na odrêšanje za düšo svojo?

²⁷ Ár Sin človeči príde vu diki Očé svojega z Angelmi svojimi; i teda pláča ednomi vsákomi pôleg dela njegovoga.

²⁸ Zaistino velim vám: jeso ništeri eti stojéči, šteri ne koštajo smrti, dokeč ne bodo vidili Siná človečega pridôčega vu králevstvi svojem.

17

¹

I po šéstom dnévi vzéo je Jezuš Petra i Jakuba i Jánoša brata njegovoga; i gori je je pelao na edno visiko gorô zôseb.

² I premêno se je pred njimi: i svêto se je obráz njegov, liki sunce; gvant pa njegov je bêli grátao, liki svetlost.

³ I ovo skázala sta se njim Môšeš, i Eliáš ž njim gučéča.

⁴ Odgovoréči pa Peter erkao je Jezuši: Gospodne, dobro je nám eti bidti; či ščéš, naprávimo eti tri šatore, tebi ednoga, i Môšeši ednoga, i ednoga Eliáši.

⁵ Gda je pa ešče gučao: ovo eden svetli oblák obsencao je njé; i ovo glás z obláka erkôči: ete je moj lübléni Sin, v šterom se mi je dobro dopadnolo; njega poslüšajte.

⁶ Štero da bi čüli vučenícke, spadnoli so na obráz svoj, i zbojali so se jáko.

⁷ I pristôpivši Jezuš dotekno se ji je ino erkao: stante gori, i ne bojte se.

⁸ Prizdignovši pa očí svoje, nikoga so nej vidili, nego Jezuša samo.

⁹ I doli idôči oní z goré zapovedao njim je Jezuš erkôči: nikomi ne povête tô vidênje, dokeč Sin človeči od mrtvi govi ne stáne.

¹⁰ I pitali so ga vučenícke njegovi erkôči: ka pa pisáčke právijo; kâ je potrêbno Eliáši prvle pridti?

¹¹ Jezuš pa odgovoréči erkao njim je: Eliáš istina pride prvo, i vsa nazáj správi.

¹² Velim pa vám: kâ je Eliáš že prišao, i nej so ga poznali; nego so njemi včínili, ka so šteli. Tak i Sin človeči bode trpo od njih.

¹³ Teda so razmeli vučenícke: kâ njim je od Ivana krstitela gučao.

¹⁴

I pridôči k lüdstvi pristôpo je k njemi človek niki pokleknovši pred njim.

¹⁵ I erkôči: Gospodne, smilüj se nad mojim sinom, ár je mêsečni, i hüdô trpí. Ár dostakrát spádne v ogen, dostakrát vu vodô.

¹⁶ I prineso sem ga vučeníkom tvojim, i nej so ga mogli zvráčiti.

¹⁷ Odgovoréči pa Jezuš erkao je: oh národ neveren i preobrnjeni! kak dugo bodem z vami? kak dugo bom vás trpo? prineste ga meni esi.

¹⁸ I poprêto se je Jezuš, i vö je šô od njega te vrág; i ozdravlen je te pojbíč od tiste vöre.

¹⁹ Teda pristôpivši vučenícke k Jezuši z ôseb, erkli so: zakaj smo ga mí nej mogli vö vržti?

²⁰ Jezuš njim je pa erkao: za volo nevernosti vaše. Ár zaistino velim vám: či bodete meli vero, liki horčično zrno, i erčéte etoj gori: tá prêk idi odnut, i prêk bode šla; i nikaj nebode vám nemogôče.

²¹ Eto pokolênje nêde vö; nego po molítvaj i posti.

²²

Gda bi se pa oni v Galilei vrteli, erčé njim Jezuš: Sin človeči se dá vu roké lüdém.

²³ I vmorijo ga, i na trétji dén gori stáne. I razdréselili so se jáko.

²⁴

Pridôči pa oni v Kapernaum, pristôpili so oni, kí didrakmo jemléjo k Petri i erkli so: vučitel vaš ne dá didrakme?

²⁵ Velí Peter: kakpa. I gda bi v hižo prišao preišao ga je Jezuš, erkôči: kase ti zdí, Šimon? Králove ete zemlé od šteri jemléjo vámo, ali dáčo? Od sinôv svoji, ali od tühéncov?

²⁶ Velí njemi Peter: od tühéncov. Erčé njemi Jezuš: tak so sinovje slobodni?

²⁷ Naj je pa ne spáčimo: idôči vrži vodico v môrje, i gori pridôčo to prvo ribo vö potégni, i odpri ji laloke, i nájdeš v njê edno štatero; v zemi jo, dáj jo njim za méne i tébe.

18

¹

Vu onoj vöri pristôpili so vučenícke k Jezuši erkôči: što je te naj vékši v Králevstvi Nebeskom?

² I prizvavši Jezuš edno dête, postavo je je na srêdi med njimi.

³ I erkao je: zaistino velim vám; či se ne obrnéte i bodete, liki deca; z nikakšim tálom ne pridete vu Králevstvo Nebesko.

⁴ Šterikoli se záto ponízi, liki eto dête; té náj vékši bode v Králevstvi Nebeskom.

⁵ I, šterikoli gori vzeme tákše dête vu iméni mojem, mené vzeme gori.

⁶ Šteri pa spáči edno náj ménše z eti vervajôči vu meni: bole bi njemi bilô, dabi njemi mlinski kamen zvézali na šinjek njegov, ino bi se vtôpo vu môrskoj globočíni.

⁷ Jaj etomi svêti za volo spáke. Ár moro pridti spáke; ali jaj tistomi človeki, po šterom spáka pride.

⁸ Či pa rôka tvoja, ali nôga tvoja tebé spáči, odsékaj jo, i odvrži jo od tébe. Bole je tebi idti vu žítek plantavomi, ali čonklavomi, liki dvê rokê, ali dvê nogê imajôčemi se vržti vu ogen vekivečni.

⁹ I či te okô tvoje spáči vö je spêhni i vrži je od tébe. Bole je tebi z ednim okom idti vu žitek, liki dvê okê imajôčemi se vržti vu gehenski ogen.

¹⁰ Vidite, da ne zavržete ni ednoga z eti máli. Ár velim vam: kâ Angelje njihovi vu Nebésaj vsigdár glédajo obráz Očé mojega, ki je vu Nebésaj.

¹¹ Ár je záto prišao Sin človeči, naj zdrží to pogübleno.

¹²

Ka ví štímate? či bi kákši človek meo stô ovéc, i zablôdila bi li edna ž njih, jeli ne nihá ti devétdesét devét idôči na goré íšče to zablodjeno?

¹³ I, či se nagodí, ka jo nájde, zaistino velím vám: ka se radüje nad njôv bole; liki nad devétdeset devétimi nezablodjenimi.

¹⁴ Tak je nej vola Očé vašega, kí je vu Nebésaj, naj prêde eden z eti máli.

¹⁵

Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, idi ino ga pokáraj med tebom i med njim samim. Či te poslühne, dôbo si brata tvojega.

¹⁶ Či te pa ne poslühne, vzemi ešče k sebi ednoga, ali dvá; naj vu dvá, ali trê svedokôv vüstaj stojí vsa rêč.

¹⁷ Či pa njé ne poslühne, povej Cérkvi; i či ni Cérkev ne poslühne, naj ti bode, liki pogan i publikánuš.

¹⁸ Zaistino velim vám: kakoli zvéžete na zemli, zvézano bodo na Nébi; i kakoli odvéžete na zemli, odvézano bodo i v Nébi.

¹⁹ Pá velim vám: kâ, či se dvá z vás zglíhata na zemli nad kakšté dugovánjem, šterokoli bodta prosila, bode njima od Očé mojega, kí je vu nebésaj.

²⁰ Ár, gde koli se dvá, ali trijé vküp správijo vu mojem iméni, tam sem jas na srêdi med njimi.

²¹ Teda pristôpivši k njemi Peter erčé: Gospodne, kelikokrát pregreší prôti meni brat moj, i odpüstim njemi? sedemkrát je zadosta?

²² Erkao njemi je Jezuš: ne velim ti, do sedemkrát; nego sedemdesét krát sedemkrát.

²³

Záto je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki králi, šteri je šteo ráčún činiti z slugami svojmi.

²⁴ Gda bi pa záčao on račun činiti, prinešen je njemi eden dužník, ki je dužen bio desét jezér talentomov.

²⁵ Gda pa ne bi meo z kim pláčati, zapovedao je gospod njegov odati njega, i ženo, i deco, i vsa, ká je meo, ino pláčati.

²⁶ Doli spadnovši záto te sluga, molo se njemi je govoréči: gospodne, mej potrplênje z menom, i vsa ti pláčam.

²⁷ Smilüvao se je pa te gospôd nad slugom onim, püsto ga je, i ves dug njemi je odpüsto.

²⁸ Vö idôči pa sluga on, najšao je ednoga z sebom slüžéčega, kí njemi je dužen bio stô žukavcov; i zgrabivši ga zadávlao ga je erkôči: pláčaj mi, ka si dužen.

²⁹ Doli spadnovši pa te ž njim slüžéči pred nogé njegove, proso ga je erkôči; mej potrplênje z menom, i vsa ti pláčam.

³⁰ On je pa nej šteo; nego idôči vrgao ga je vu temnico, dokeč bi pláčao, ka je dužen bio.

³¹ Gda bi pa vidili ti ž njim slüžéči, štera so se zgôdila, jáko so se razdréselili; i idôči oznanili so gospôdi svojemi vsa, štera so se zgôdila.

³² Teda ga je prizvao gospôd njegov, i erčé njemi: hüdi sluga, ves on dug sem ti odpüsto, da si me proso.

³³ Nej se je trbelo i tebi smilüvati nad ztebom vréd slüžečim tivárišom tvojim, liki sem se i jas nad tebom smilüvao.

³⁴ I rasrdo se je gospôd njegov, dáo ga je hohárom, dokeč bi pláčao vse ka je dužen bio.

³⁵ Tak i Oča moj Nebeski včiní vám, či ne odpüstíte vsáki brati svojemi z srcá svojega prestoplenjá njegova.

19

¹

I zgôdilo se je, gda bi skončao Jezuš reči ete, vzéo se je z Galilee, i prišao je vu krájine Judee prêk Jordána.

² I nasledüvalo ga je vnožina lüdstva, i zvráčo je je tam.

³ I pristôpili so k njemi Farizeuške sküšávajôči ga i erkôči njemi: jeli je slobodno človeki odpüstiti ženo svojo za vsákoga zroka volo.

⁴ On pa odgovoréči erkao njim je: nej ste čteli; ka, kí je stvôro v začétki človeka, možá i ženo je stvôro njidva?

⁵ I erkao je: za toga volo tá nihá človek očo i mater, i pridrüži se k ženi svojoj, dvá bodeta edno têlo.

⁶ Záto nej sta več dvá; nego edno têlo. Štero je tak Bôg vküp zvézo, človek je naj ne razlôči.

⁷ Velíjo njemi: zakaj je pa Môšeš zapovedao dati list razpítanja i odpüstiti jo?

⁸ Velí njim: Môšeš je za volo trdosti srcá vašega dopüsto vám odpüstiti žene vaše; ali od začétka je nej bilô tak.

⁹ Velim pa vám: kâ, kíkoli odpüsti ženo svojo, (nego či za kurvêštva volo) i vzeme si drügo, praznüje; i ki si odpüščeno vzeme, praznüje.

¹⁰ Velíjo njemi vučenícke njegovi: či je tákše dugovánje človeka z ženôv, kâ jo je nej slobodno odpüstiti za kak šté zroka volo; nej se je tak dobro oženiti.

¹¹ On njim pa erčé: ne prímlejo vsi eto rêč; nego kim je dáno.

¹² Ár jeso vkopleni, ki so se z materé utrobe tak porôdili; i jeso vkopleni, ki so od lüdih vkopleni; i jeso vkopleni, ki so se samí vkôpili za volo Králevstva Nebeskoga. Kí more prijéti, naj príme.

¹³

Teda so prinešeni njemi otroci, dabi na njé vrgao roké, i molo. Vučenícke so je pa kárali.

¹⁴ Erčé pa njim Jezuš: nihájte deco, i ne bránte njim k meni prihájati; ár je tákši Králevstvo Nebesko.

¹⁵

I položéči na njé roké svoje odíšao je odnut.

¹⁶ I ovo pridôči eden erčé njemi: vučitel dober, ka dobroga mi je činiti, naj mám žítek vekivečni?

¹⁷ On njemi pa erčé: zakaj me práviš dobroga? Nišče je nej dober, nego li eden, Bôg. Či pa ščéš notri idti vu žítek, zdrži zapôvedi.

¹⁸ Erčé njemi: štere? Jezuš pa erčé: ete; ne vmôri, ne praznüj, ne kradni, krívo ne svedoči.

¹⁹ Poštüj očo tvojega, i mater; i lübi bližnjega tvojega, kako samoga sebé.

²⁰ Erčé njemi te mladénec: vsa eta sem zdržao od mladosti moje, ka mi ešče falí?

²¹ Erčé njemi Jezuš: či ščéš popolni bidti, idi, odáj tvoje blágo, i dáj siromákom; i bodeš kinč meo v Nébi; i poj, nasledüj mené.

²² Gda bi pa čüo te mladénec eto rêč: odíšao je žalosten, ár je meo vnogo ládanja.

²³ Jezuš pa erčé vučeníkom svojim: zaistino velim vám; kâ bogat žmetno ide vu Králevstvo Nebesko.

²⁴ Pá pa velim vám: ležêše je kumili skôs iglé vüh idti, liki bogatomi notri vu Králevstvo Bože idti.

²⁵ Gda bi pa slišali vučenícke njegovi, strsnoli so se jáko erkôči: što se tak more zveličati?

²⁶ Zgledno se je pa Jezuš na njé, i erčé njim: pri lüdi je tô, istina, nemogôče; ali pri Bôgi so vsa, mogôča.

²⁷

Teda odgovoréči Peter erčé njemi: ovo, mí smo vsa ostavili i nasledüjemo tebé; ka nám tak bode za to?

²⁸ Jezuš njim pa erčé: zaistino velim vám, kâ ví, kí me zdaj nasledüjete, vu preporodjenjê, gda bode sedo Sin človeči na stolci díke svoje, i ví bodete sedeli na dvanájset stolci sodéči dvanájset národov Izraelski.

²⁹ I vsáki kí ostávi hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali deco, ali njivo za mojega iména volo, stôkrát teliko vzeme, i žitek vekivečni öroküvao bode.

³⁰ Vnôgi pa, kí so prêdnji, slêdnji bodo; i ti slêdnji bodo prêdnji.

20

¹

Ár je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki gospodári, kí je vö šô vgojdno rano najimat delavce vu gorice svoje.

² Pogôdo se je pa z delavci na dén za eden žukavec, i poslao je je vu gorice svoje.

³ I vö idôči okoli trétje vöre vido je drüge stojéče na pláci manjükivajôče.

⁴ I onim erčé: idite i vi vu gorice moje; i, ka bode pravično, dám vám.

⁵ Oni so pa odíšli. Pá vöidôči okôli šéste i devéte vöre, prispodobnim tálom je včino.

⁶ Okôli edenájsete vöre pa vö idôči najšao je drüge manjükivajôč stojéče i erčé njim: ka eti stojíte cêli dén manjükivajôči?

⁷ Velíjo njemi: záto, ká nás je nišče nej nájao. Velí njim: idite i ví vu gorice moje; i, ka bode pravično, vzemete.

⁸ Gda bi pa večér grátao, velí Gospôd ti goríc váncari svojemi: zovi te delavce, i dáj njim njihov nájem: začni se pa od slêdnjega do prvoga.

⁹ I pridôči oni, kí so ob edenájsetoj vöri najéti bili, vzéli so vsáki po žukavci.

¹⁰ Pridôči pa ti prvi štímali so, kâ več vzemejo; ali i oni so vzéli vsáki po žukavci.

¹¹ Gda bi pa vzéli, mrmrali so prôti gospodári.

¹² Govoréči: kâ eti zádnji so li edno vöro delali, i k nám si je priglíhne včíno; ki smo nosili cêloga dnéva bremen i vročíno.

¹³ Odgovoréči pa erčé ednomi ž njih: priátel, ne činim ti krivico. Nej si se za eden žukavec pogôdo z menov?

¹⁴ Vzemi, ka je tvoje ino idi, jas pa ščém etomi slêdnjemi teliko dati, liki i tebi.

¹⁵ Ali nej je slobodno meni činiti, štero ščém z mojim? ali je tvoje okô hüdo; ka sem jas dober?

¹⁶ Tak bodo ti slêdnji, prêdnji, i ti prêdnji, slêdnji. Ár dosta ji je pozváni, malo ji je pa odebráni.

¹⁷

I gori idôči Jezuš v Jerušálem k sebi je vzéo ti dvanájset vučeníkov zôseb na pôti, i erkao njim je:

¹⁸ Ovo, gori idemo v Jerušálem: i Sin človeči se dá poglávnikom popovskim i pisáčom, i osôdijo ga na smrt.

¹⁹ I dájo ga poganom na ošpotávanje i bičüvanje i križanje, i na trétji dén gori stáne.

²⁰

Teda je pristôpila k njemi mati sinôv Zebedeušovi z svojmi sinmi moléča i proséča nikaj od njega.

²¹ On pa erčé njê: ka ščéš? Erčé njemi: povej, naj sedíta etiva dvá siná mojva eden na dêsnoj tvojoj, i eden na lêvoj vu Králevstvi tvojem.

²² Odgovoréči pa Jezuš: neznate, ka prosite; Jeli morete piti on pehár, šteroga bom jas pio, i z krstom, z kim se jas krstim, se krstiti? velíjo njemi: moremo.

²³ I veli njim: pehár istina moj bodete pilí, i z krstom, z kim se jas krstim, se okrstite; ali sedeti na dêsnoj mojoj i na lêvoj mojoj jas dati nemorem; nego onim, kim je priprávleno od Očé mojega.

²⁴

I slíšavši ti desét rasrdili so se na tiva dvá brata.

²⁵ Jezuš pa prizvajôči njé erčé: znáte, ka poglavnícke poganski gospodüjo nad njimi, i ti veliki ládajo nad njimi.

²⁶ Ali tak naj ne bode med vami; nego, šteri ščé med vami veliki bidti, naj bode vaš sluga.

²⁷ I šteri koli bode šteo med vami prvi bidti, naj bode vaš sluga.

²⁸ Liki Sin človeka je nej prišao, naj njemi slüžijo; nego, naj on slüži i dá düšo svojo na odküplenjé za vnôge.

²⁹

I vö idôči z Jerike nasledüvalo ga je vnožina lüdstva.

³⁰ I ovo dvá slepca sedéča kre pôti, gda bi slišala, ka Jezuš mímo ide, kríčala sta govoréča: smilüj se nad nama, Gospodne, Sin Dávidov

³¹ Lüdstvo njidva je pa káralo, naj tiho bodeta. Onedva sta pa ešče bole kríčala govoréča: smilüj se nad nama, Gospodne, Sin Dávidov!

³² I stáne Jezuš zézvao je njidva i erkao: ka ščéta, naj vama včinim?

³³ Onedva sta pa njemi velela: Gospodne, naj se nama očí odpréjo.

³⁴ Smilüvavši se pa Jezuš dotekno se je ôči njidva; i preci so preglednole očí njidva, i nasledüvala sta ga.

21

¹

I gda bi se približávali k Jerušálemi, i prišli bi v Betfágo k Oliveckoj gori; teda je Jezuš poslao dvá vučeníka, govoréči njima:

² Idita vu eto vés, štera je pred vama, i preci nájdeta edno oselnico privézano i žrbé ž njôv; odvéžta jo i pripelajta je meni.

³ I či bode vama što kâ pravo povejta: kâ Gospod njê potrebüje, i preci je odpüsti.

⁴ Tô je pa vse včínjeno, dabi se spunila rêč po proroki povêdana:

⁵ Povête čeri Šionskoj: ovo Král tvoj ide tebi pokoren i sedéči na oselnici i žrbéti pod járem navajene oselnice.

⁶ Idôča pa vučeníka včínila sta tak, kak je njima zapovedáo Jezuš.

⁷ Pripelala sta to oselnico i žrbé, i djalá sta na njidva gvant svoj i gori sta ga posádila na njega.

⁸ To drügo lüdstvo je pa prestéralo gvant svoj na pôt, niki so pa sekali vêje z drevja i na pôt metali.

⁹ To lüdstvo pa naprê idôče i nasledüvajôče je kričalo govoréče: Hožanna Síni Dávidovomi; blagoslovleni, ki je prišao vu Iméni Gospodnovom; Hožanna na visíni.

¹⁰ I gda bi on notri šô v Jerušálem, genolo se je cêlo mesto erkôče: što je ete?

¹¹ Lüdstvo je pa velelo: té je Jezuš prorok od Názareta Galilee.

¹²

I notri je šô Jezuš vu Cérkev Božo, i vö je vrgao vse odávce i küpce vu cérkvi i stole pênez minjávcov je spremetao i stolce golôb odávcov.

¹³ I erčé njim: písano je: Hiža moja se Hiža Molitvena bode zvala; ví ste jo pa napravili na razbojnikov jamo.

¹⁴ I pristôpili so k njemi slêpi i plantavi vu cérkvi, i zvráčo je je

¹⁵ Vidôči pa poglavnicke popovski i pisáčke ta čüda, štera je včino, i deco kričéčo vu cérkvi i govoréčo: Hožanna Síni Dávidovomi, razčémerili so se.

¹⁶ I erkli so njemi: čüješ, ka eti právijo? Jezuš njim je pa erkao: kakpa. Jeli ste nigdár nej čteli, kâ z vüst ti málički i cecajôči si si hválo spravo?

¹⁷ I nihávši je, vö je šô z mesta v Betánio, i tam je ostano.

¹⁸

Rano pa nazáj idôči vu mesto, ogládo je.

¹⁹ I vidôči edno figovo drêvo kre pôti, šô je k njemi; i nikaj je nej najšo na njem, nego li samo listje; i erkao njemi je: nigár se več z tébe sád ne rodi na veke. I preci je posêhnolo ovo figovo drêvo.

²⁰ I vidôči vučenícke čüdivali so se govoréči: kakda je preci posêhnolo to figovo drêvo!

²¹ Odgovoréči pa Jezuš erčè njim: zaistino velim vám; či bodte meli vero i nebodte dvojíli, nèli samo tô figovomi drêvi včiníte, nego i etoj gori či erčéte: zdigni se i vrži se vu môrje, zgodí se.

²² I vsa, kakoli bodete prosili vu molítvi, vervajôči vzemete.

²³

I gda bi on prišao vu cérkev, pristôpili so k njemi vučéčemi poglavnícke popovski i stariši lüdoztva govoréči: vu kákšoj eblásti eta činíš? i što ti je dáo tô oblást?

²⁴ Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: pítao bom vàs i jas edno rêč, štero či mi povête, i jas vám povêm, vu kákšoj oblásti etò delam.

²⁵ Krst Ivana odkud je bio? z nébe, ali z lüdi? Oni pa premišlávajôči vu sebi govoreči: či erčémo, z Nebés, erčé nám: zakaj ste pa njemi nej vervali?

²⁶ Či pa erčémo: z lüdi, bojimo se lüdstva; ár vsi májo Ivana, liki proroka.

²⁷ I odgovoréči Jezuši erčéjo: neznamo. Erčé njim i on: ni jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim.

²⁸

Ka se pa vám vídi? eden človek je meo dvá siná, i pristôpivši k tomi prvomi erčé: sinek, idi, dnes delaj vu goricaj moji.

²⁹ On pa odgovoréči erčé: neščem; potom toga je požalüvo i odíšao je vu gorice delat.

³⁰ I, pristôpivši k tomi drügomi, erčé njemi rávno tak. On pa odgovoréči erčé: jas gospodne? I nej je šô.

³¹ Šteri je že med têma dvöma včíno volo očé? povedali so njemi: te prvi. Erčé njim Jezuš: zaistino velim vám: kâ publikánuške i práznicke bodo pred vámi šli vu Králevstvo Bože.

³² Ár je prišao k vàm Ivan vu pravice pôti, i nêste njemi vervali; publikánuške pa i práznicke so vervali njemi; ví pa vidôči nej ste se preobrnoli potom, kâ bi vervali njemi.

³³ Poslüšajte i drügo príliko: bio je eden gospodár človek, kí je posádo gorice, i z plotom je je okôli vzéo, i skopao je v njih prešo i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je inam.

³⁴ Gda bi se pa približávalo vrêmen brátve sáda, poslao je sluge svoje k tim delavcom, da bi vzéli sád njih.

³⁵ I delavci prijavši sluge njegove, ništeroga so zbili, ništeroga so pa bujli, ništeroga so pa kamenüvali.

³⁶ Pá je poslao drüge sluge več od ti prvi; i včínili so njim rávno tak.

³⁷ Obslêdnjim pa pošle k njim siná svojega govoréči: zastôpijo se siná mojega.

³⁸ Ti delavci pa, gda bi vidili siná, erkli so med sebom: ete je te öročník, pojte, bujmo ga i ládajmo njegovo öročíno.

³⁹ I vzéli so ga, i vö so ga vrgli z vinograda, i bujli so ga.

⁴⁰ Záto, gda pride gospôd toga vinograda, ka bode čínio delavcom onim?

⁴¹ Erkli so njemi: te hüde hüdô pogübí: i gorice vö dá drügim delavcom, šteri njemi notri dájo sád vu svojem vrêmeni.

⁴² Velí njim Jezuš: jeli ste nej čteli nigdár vu písmi: kamen, šteroga so zavrgli zidárje, včinjeni je k glávi voglá; od Gospodna je tô včinjeno, i čüdno je pred očmí našimi.

⁴³ Záto velim vám: ka se kraj vzeme ad vás Králevstvo Bože, i dá se poganom prinášajôčim sád njegov.

⁴⁴ I, kí spádne na ete kamen, vküp se smoždži; na koga pa ete kamen spádne, razdrobí ga.

⁴⁵ I slíšavši poglavnícke popovski i Farizeuške ete njegove prílike spoznali so, ka od njih právi.

⁴⁶ I ískali so môduš, kak bi ga prijéti mogli; ali bojali so se lüdstva, ár so ga, liki proroka, meli.

22

¹

I odgovoréči Jezuš pá njim je erkao vu prilikaj govoréči:

² Prispodobno je Králevstvo Nebesko k človeki králi, kí je napravo gostüvanje síní svojemi.

³ I poslao je sluge svoje zvát te pozváne na gostüvanje; i nêso šteli prídti.

⁴ Pá pošle drüge sluge erkôči: povête tim pozvánim; ovo, obed moj sem pripravo, moji günci i tüčne stvárí so bujte, i vsa so gotova; pojte na gostüvanje!

⁵ Oni so pa nej márali za njé, i odišli so, kí na svojo njivo, kí pa na svoje preküpčüvanje.

⁶ Ti drügi so pa zgrabili sluge njegove, ošpotali so je, ino so je bujli.

⁷ Gda bi pa čüo te král, rasrdo se je, i poslao je vojsko svojo i pogübo je lüdomorce one, i mesto njihovo je zéžgo.

⁸ Teda velí slugom svojim: gostüvanje je ístina gotovo; ali ti pozváni so ga nej vrêdni.

⁹ Idte záto na križopotje; i kékoli náidete, zovte ja na gostüvanje.

¹⁰ I vöidôči slugi oni na potí vküp so spravili vse, šterekoli so najšli, i dobre i lagoje; i napunilo se je gostüvanje z timi sedéčimi.

¹¹ Notri idôči pa král glédat te sedéče, vido je tam ednoga človeka, kí je nej bio oblečeni z gvantom gostüvanja.

¹² I véli njemi: priátel, kákda si esi notri prišao, nemajôči gvanta svadbenoga? On je pa zanêmo.

¹³ Teda erčé te král hlápcom: zvéžte njemi nogé i roké, vzemte ga i vržte ga vu vönêšnjo kmico, tam bode jôkanje i zobno škripanje.

¹⁴ Ár ji je dosta pozváni, ali malo ji je odebráni.

¹⁵

Teda so šli Farizeuške i tanáč so držali, kak bi ga zamrežili vu rêči.

¹⁶ I poslali so k njemi vučeníke svoje z Herodešovimi slugi govoréči: Vučitel, známo, ka si pravičen i pôt Božo vu pravici včiš, i nemáraš z nikim, ár ne glédaš osobo lüdi.

¹⁷ Povej nám záto, ka tí štímaš? jeli je slobodno dati dáčo Casari, ali nej?

¹⁸ Znajôči pa Jezuš hüdôbo njihovo, erčé: ka me sküšávate skázlívci?

¹⁹ Pokážte mi dáčni pênez? oni so pa njemi pòdali eden žukavec.

²⁰ I veli njim: koga kêp je eti i napísek?

²¹ Velíjo njemi: casarov. Teda velí njim: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi.

²² I gda bi eta čüli, čüdivali so se; i tá ga nihávši odíšli so.

²³

Vu onom dnévi pristôpili so k njemi Sadduceuške govoréči: ka nêga gori stánenjá, i pítali so ga.

²⁴ Govoréči: Vučitel, Môšeš právi: či što merjé brezí decé naj vzeme brat njegov ženo njegovo i zbüdi semen brata svojega.

²⁵ Bilô je pa pri nás sedem bratov; i oženo se je prvi, i mrô je, i nemajôči semena niháo je ženo svojo brati svojemi.

²⁶ Rávno tak i te drügi, i trétji, notri do sédmoga.

²⁷ Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena.

²⁸ Vu gori stánenjê tak šteroga bode z ti sedem ta žena? Ár so jo vsi meli.

²⁹ Odgovoréči pa Jezuš erčé njim: blôdite, neznajôči pisma niti môči Bože.

³⁰ Ár vu gori stánenjê ne bodo se ni ženili, ni k možom dávale, nego, liki Angelje Boži vu Nebésaj, bodo.

³¹ Od goristanenjá pa ti mrtvi nej ste čteli, ka vám je povêdano od Bogá govoréčega.

³² Jas sem Bôg Ábraháma, i Bôg Ižaáka i Bôg Jákoba; Bôg je pa nej Bôg ti mrtvi, nego ti žívi.

³³ I gda bi lüdstvo eta čülo, čüdivalo se je nad včenjom njegovim.

³⁴

Gda bi pa Farizeuške čüli, kâ je zatekuo vüsta Sadduceušom, vküp so se správili prôti njemi.

³⁵ I eden ž njih právdenik opíta ga, sküšávajôči i govoréči.

³⁶ Vučitel, štera je tá velika zapoved vu Právdi?

³⁷ Jezuš pa erčé njemi: lübi Gospodna Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje.

³⁸ Eta je ta prva i velika zapoved.

³⁹ Ta drüga je pa prispodobna k etoj: lübi bližnjega tvojega, liki samoga sebé.

⁴⁰ Vu etivi dvê zapôvidaj visí céla Právda i Prorocke.

⁴¹ Gda bi se pa vküp spravili Farizeuške, pítao je njé Jezuš.

⁴² Govoréči: ka ví štímate od Kristuša, koga sin je? Odgovoríjo njemi: Dávidov.

⁴³ Erčé njim: kakda ga pa Dávid vu Dühi za Gospôda zové, govoréči:

⁴⁴ Erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si na desno mojo, dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico pod nogé tvoje.

⁴⁵ Či záto Dávid njega zové za Gospoda, kakda je sin njegov?

⁴⁶ I nišče njemi je nej mogao odgovoriti ni edno rêč, niti so ga nej smeli kâ več od tistoga dnéva spitávati.

23

¹

Teda je gučao Jezuš lüdstvi i vučenikom svojim.

² Govoréči: na Môšešov stolec so seli pisáčke i Farizeuške.

³ Záto vsa, šterakoli bodo vám pravili zdržávati, zdržávajte i činte; pôleg njih dela pa ne činte. Ár právijo i ne činíjo.

⁴ Ár žmetna i neprenošena bremena vküp véžejo i lüdém je na pléča nakládajo; samí se ji pa ni z prstom neščejo doteknoti.

⁵ Vsa dela svoja pa činíjo, naj se vidijo od lüdi. Razšérjávajo pa svoje spômenke, i velike naprávlajo škrice gvanta svojega.

⁶ I lübijo prêdnja sedala pri večérjaj i prêdnje stolce vu správiščaj.

⁷ I poklánjanje na placáj, i naj se zovéjo od lüdi: Rabbi, Rabbi.

⁸ Ví se pa ne zovte Rabbi. Ár je eden vaš Mešter, Kristuš; ví ste si pa vsi bratje.

⁹ I nikoga za vašega očo ne zovte na zemli. Ár je eden vaš Oča, kí je vu Nebésaj.

¹⁰ Niti se ne zovte za meštre. Ár je eden vaš Mešter, Kristuš.

¹¹ Kí je pa náj vékši med vami, naj bode vaš hlápec.

¹² Šterikoli pa sám sébe zvisi, poniži se; i šterikoli sám sebé poniži, zvísi se.

¹³

Jaj pa vám, pisáčke i Farizeuške, skázlívci! Ár zapérate Králevstvo Nebesko pred lüdmi. Ví samí notri nêdete, niti notri idôče, ne pistíte notri idti.

¹⁴ Jaj vám pisáčke i Farizeuške skazlívci! Ár požirávate hiže vdovic pod obrázom dugi molítev. Záto vzemete žmetnêšo sôdbo.

¹⁵ Jaj vám pisáčke i Farizeuške skázlívci! Ár okôli hodite po môrji, i sühoj zemli; naj ednoga novoverca včiníte; i, gda je včinjeni, naprávite ga siná gehenne dvakrat bole, liki, ste ví samí.

¹⁶ Jaj vám pôtikážci slêpi, kí právite: šterikoli priségne na cérkev, tisto je nikaj; šterikoli pa priségne na zláto cérkevno dužen je.

¹⁷ Blázni i slépi! Ár ka je vékše, zláto, alí cérkev, štera posvetí zláto?

¹⁸ I šterikoli priségne na oltár, tisto je nikaj; šterikoli pa priségne na dár, kí je na njem, dužen je.

¹⁹ Blázni i slépi! Ár ka je vékše, dár, ali oltár, šteri posvečüje te dár.

²⁰ Záto, ki priséga na oltár, priséga na njega i na vsa, štera so na njem.

²¹ I, kí priséga na cérkev, priséga na njô, i na onoga, ki v njê prebiva.

²² I, kí priséga na Nébo, priséga na trônuš Boži, i na onoga, ki na njem sedí.

²³ Jaj vám pisáčke i Farizeuške skazlívci! Ár desetinite metico i koper i, kün; i niháte ta žmetnêša te právde, sôdbo, i miloščo, i vero. Eta trbê činiti, i ova nej niháti.

²⁴ Pôtikážci slêpi, ki precidjávate komára, kumilo pa požérate.

²⁵ Jaj vám pisáčke i Farizeuške, skazlívci! Ár snájžije z vüna vaš pehár i skledo; z nôtra so pa puna zgrablivostjom i znemertüčlivostjom.

²⁶ Farizeuš slêpi! osnájži prvle to znotréšnje pehára i sklede, naj i to vönêšnje njihovo čísto bode.

²⁷ Jaj vám pisáčke i Farizeuške, skazlívči! Ár ste prispodobni k grobom obêljenim, kí se z vüna svetli vídijo, z nôtra so pa puni kôst ti mrtvi i vse nečistôče.

²⁸ Tak i ví se z vüna vídite lüdém pravični, z nôtra ste pa puni skazlívostjom i nepravičnostjom.

²⁹ Jaj vám pisáčke i Farizeuške, skazlívci! Ár cimprate grobe prorokov i snájžite pokopálišča ti právični.

³⁰ I právite: da bi mi bilí vu vrêmeni naši očákov, ne bí bili tálnicke z njimi vréd vu krvi prorokov.

³¹ Étak svedočite prôti sebi, ka ste sinovje oni, kí so zpomôrili proroke.

³² I ví napunjávate mero očév vaši.

³³ Kače i plod vipere, kakda vujdete sôdbi gehenne?

³⁴

Záto, ovo, jas pošílam k vám proroke, i môdre i pisáče; i ž njih nike bujete i razpéte, i ž njih nike bičüvali bodete vu správiščaj vaši, i preganjali je bodete od mesta do mesta.

³⁵ Naj príde na vas vsa pravična krv, štera je prelejána na zemlo od krvi Abelove toga pravičnoga, notri do krvi Zakariášove Barakiášovoga siná, šteroga ste vmôrili med cérkevjov i oltárom.

³⁶ Zaistino právim vám: kâ vsa eta prídejo na ete nárad.

³⁷ Jerušálem, Jerušálem, kí vmárjaš proroke i kamenüješ one, šteri se k tebi pošílajo; kelikokrát sem šteo vküp spraviti otroke tvoje, likí kokôš vküp správla píščance svoje pod perôti, i nej ste šteli?

³⁸ Ovo nihá se vám hiža vaša püsta.

³⁹ Ár velim vám: ne bodete me vidili od etec máo, dokeč ne bodete pravili: blágoslovleni te idôči vu Gospodnovom iméni.

24

¹

I vö idôči Jezuš, gda bi kraj šô od cérkvi, pristôpili so k njemi vučenícke njegovi, i kázali so njemi cimper te cérkvi.

² Jezuš njim je pa erkao: ne vídite vsa eta? zaistino velim vám: z nikakšim tálom se ne nihá kamen na kamni, kí se ne porüši.

³

Gda bi pa sedo na olivečkoj gori, pristôpili so k njemi vučenícke zôseb erkôči: povej nám, gda eta bodo, i štero je znamenje tvojega príšestjá i skončanja etoga svêta?

⁴ I odgovoréči Jezuš erčé njim: glédajte, naj vás što ne zapela.

⁵ Ar ji dosta príde vu mojem iméni govoréči: jas sem Kristuš, i vnôge zapelajo.

⁶ Bodete pa čüli boje i bojôv glási; vídite, da se ne zburkate. Ár morejo vsa bidti, ali nebode ešče konec.

⁷ Ár stáne narod prôti národi, i králevstvo prôti králevstvi, i bode glád i pomor i zemlé gíbanje po vnôgi mêstaj.

⁸ Vsa eta so pa začétek bolêzen.

⁹ Teda dájo vás na moko i vmoríjo vás; i bodete odürni vsêm národom za mojega iména volo.

¹⁰ I teda se spáčijo vnôgi, i eden drügoga v roké dájo i odürjávali bodo eden drügoga.

¹¹ I vnôgi krívi prorocke stánejo i zapelajo vnôge.

¹² I, da se povnôža nepravdenost, zmrzne lübézen vnôgi.

¹³ Kí pa ostáne do konca, té se zveliča.

¹⁴ I predgani bode ete Evangelium Králevstva Božega po vsem svêti na svedôstvo vsemi národi. I teda príde konec.

¹⁵ Gda bodte tak vidili to odürnost opüščenjá, štera je povêdana po Dánieli proroki, stojéčo na svétom mesti (šteri čté, naj razmi).

¹⁶ Teda, kí so vu Judei, naj bežíjo na goré.

¹⁷ Kí je pa na hižnom pokrivi doli naj nejde, ka bi kâ vzéo z hiže svoje.

¹⁸ I, kí je na njivi, naj se nazáj ne povrné, ka bi vzéo svoj gvant.

¹⁹ Jaj pa tim noséčim i nadájajôčim vu oni dnévi.

²⁰ Molte pa, naj nebode bežanje vaše v zími, niti v sobotti.

²¹ Ár bode teda velika moka, kákša je nej bila od začétka svêta, notri do toga mao, niti je nebode.

²² I, dabi nê bilí prekráčeni dnévi oni, nebi bilô edno têlo zdržáno; ali za volo ti odebráni prekrátijo se dnévi oni.

²³ Teda, či što vám bode pravo: ovo eti je Kristuš, ali eti; ne verte.

²⁴ Ár stánejo krivični kristuške i krivični prorocke, i dávali bodo znamênja velika i čüda; naj zapelajo, či bode mogôče, i te odebráne.

²⁵ Ovo naprê sem vam povedao.

²⁶ Záto, či bodo vám pravili: ovo vu püščávi je, nêdte vö; ovo vu kámraj je, ne verte.

²⁷ Ár liki blísk zhája od sunčenoga zhoda, i skáže se notri do záhoda; tak bode i príšestjé siná človečega.

²⁸ Ár, gde bode mrlina, tá bodo se správlali i orli.

²⁹ Preci pa po moki oni dnévov potemnê sunce, i mêsec nedá svetlosti svoje, i zvêzde bodo kapale z nebés, i môčí Nebeske se gíbale bodo.

³⁰ I teda se zkáže znamênje Siná človečega na Nébi; i teda se plakali bodo vsi národje zemlé, i vidili bodo Sina človečega pridôčega na obláki Nebeskom z močjôv i z díkov velikov.

³¹ I pošle Angele svoje z trombönte glásom velikim; i vküp správijo te odebráne njegove od štiri vötrov od edni krajôv Nebés notri do drügi njih krajôv.

³² Od figovoga drêva se pa včite eto príliko: gda je že vêka njegova mêhka i listje spüščáva, znajte, ka je blüzi leto.

³³ Tak i ví, gda bodete vidili vsa eta, znájte, ka je blüzi pred dvérmi.

³⁴ Zaístino velim vám: z nikakšim tálom ne prêde ete národ; dokeč se vsa eta ne zgodíjo.

³⁵ Néba i zémla prêde, reči moje pa nigdár ne prêdo.

³⁶ Od oni dnévov pa i vöre nišče nezna, niti Angelje Nebeski, nego Oča moj sám.

³⁷

Kak je pa bilô vu dnévi Noë, tak bode i prišestjé Siná človečega.

³⁸ Ár, liki so bilí vu dnévi pred potopom, jeli so i pilí so, ženili so se, ino so se k môži dávale notri do onoga dnéva, gda je Noë vu barko šô.

³⁹ I nej so spoznali, dokeč je prišao potop i vzéo je vse; tak bode i prišestjé Siná človečega.

⁴⁰ Teda dvá bodeta na njivi: eden se gori vzeme, i te eden se tá nihá.

⁴¹ Dvê bodeta mlele v mlíni; edna se gori vzeme, i edna se tá nihá.

⁴² Verustüjte záto; da neznate, štero vöro vaš Gospôd pride.

⁴³ Eto pa znájte: ka, dabi znao hižni gospodár, v šteroj stráži bi tát prišao, verustüvao bi i ne bi dáo podkopati hižo svojo.

⁴⁴ Záto i ví bojdte gotovi: da, vu šteroj vöri ne štimate, Sin človeči príde.

⁴⁵ Što je tak te veren sluga i spameten; šteroga je postavo gospôd njegov nad držinov svojov; naj ji dá jêstvino vu svojem vrêmeni?

⁴⁶ Bláženi je on sluga, šteroga, gda príde gospôd njegov, ga nájde tak činéčega.

⁴⁷ Zaistino velim vám: kâ ga nadevsêm blágom svojim postávi.

⁴⁸ Či bode pa pravo ov lagoji sluga vu srdci svojem; müdí se gospôd moj prídti;

⁴⁹ I začne biti te sebom slüžéče, jesti pa i piti z piánci;

⁵⁰ Príde gospôd sluga onoga vu dnévi, v šterom se ne dovê, i vu vöri štero nezna.

⁵¹ I raskála ga i tál njegov z skazlívcmi dene. Tam bode jôkanje i zobno škrípanje.

25

¹

Teda prispodobno bode Králevstvo Nebesko k desét devicam, štere so vzelé lampaše svoje i vö so šle prôti ženini.

² Pét ji je pa ž njih bilô čedni, pét pa nôri.

³ Te nôre so vzelé lampaše sebom, a nej so vzelé z njimi olíja.

⁴ Te čedne so pa vzelé oli v posodáj svoji z lampašmi svojmi.

⁵ Gda bi se pa müdio ženin, zadrêmale so vse i záspale so.

⁶ Opô nôči je pa kríčanje postanolo: ovo ženin ide; idite vö pred njega.

⁷ Teda so gori stanole vse ove devojke i osnájžile so lampaše svoje.

⁸ Te nôre so pa tim čednim erkle: dájte nám z olija vašega; ár lampašje naši vgašüjejo.

⁹ Odgôvorile so pa te čedne govoréče: nej tak, naj kak zadosta nebode nám i vám; nego idite bole k odávcom i küpte si ga.

¹⁰ Gda bi pa one odíšle küpüvat, prišao je te ženin; i te gotove so notri šle ž njim na gostüvanje; i zaprte so dveri.

¹¹ Potom so pa prišle i te drüge device erkôče: Gospodne, Gaspodne, odpri nám.

¹² On pa odgovoréči erčé: zaistino velim vám: neznam vás.

¹³ Verostüjte záto; da ne znate dnéva, niti vöre, vu šteroj Sin človeči príde.

¹⁴

Ár liki človek na pôt idôči je zézvao svoje sluge, i tá njim je dáo blágo svoje.

¹⁵ I etomi je dáo pét talentomov, ênomi pa dva, ovomi pa ednoga, vsákšemi pôleg svoje premôči, i odíšao je preci.

¹⁶ Idôči pa, kí je pét talentomov vzéo, tržo je ž njimi, i pridelao je drügi pét talentomov.

¹⁷ Prispodobnim tálom i kí je dvá vzeo, dôbo je i on drügiva dvá.

¹⁸ Kí je pa toga ednoga vzéo, idôči zakopao ga je v zemlo i skrio je pêneze gospôda svojega.

¹⁹ Po vnôgom vrêmeni je pa prišao te gospôd oni slugov, i činí ž njimi račun.

²⁰ I, pristôpivši, ki je pét talentomov vzéo, prneso je drügi pét talentomov govoréči: Gospodne, pét talentomov si mi dáo; ovo drügi pét talentomov sem dôbo ž njimi.

²¹ Erčé pa njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren; nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega;

²² Pridôči pa i on, ki je tiva dvá talentoma vzéo, erčé: Gospodne, dvá talentoma si mi dáo; ovo, drügiva dvá talentoma sem dôbo ž njima.

²³ Erčé njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren, nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega.

²⁴ Pridôči pa i tisti, ki je te eden talentom vzéo, erčé: Gospodne, znao sem te, ka si trdi človik; ženjaš, gde si nej sêjao, i správlaš, gde si nej rasipávao.

²⁵ I bojéči šô sem i skrio sem talentom tvoj vu zemlo: ovo máš to tvoje.

²⁶ Odgovoréči pa gospôd njegov erčé njemi: lagoji sluga, i ftraglívi, znáš, ka ženjam, gde sem nej sejjao; i správlam, gde sem nej rasipávao.

²⁷ Potrêbno je bilô tak tebi dati pêneze moje minjávcom; i pridôči bi jas vzéo to moje z žójom:

²⁸ Vzemte záto od njega te talentom i dájte ga tomi, kí má desét talentomov.

²⁹ (Ár vsákomi, šteri má, dá se njemi, i obiljávao bode; od nemajôčega se pa i tô vzeme, ka má).

³⁰ I toga nehasnovitoga slugo vö vržte vu vönêšnjo kmicu; tam bode jôkanje i zobno škripanje.

³¹

Gda pa príde te Sin človeči vu díki svojoj i vsi svéti angelje ž njim: teda bode sedo na stôci díke svoje.

³² I vküp se bodo správlali pred njega vsi národje; i razlôči je ednoga od drügoga, liki pástér razlôči ovcé od kozlôv.

³³ I postávi ovcé zdêsne svoje, te kozle pa zlêve

³⁴ Teda erčé te král onim, ki so ž njegove dêsne: pojte blagoslovleni Očé mojega, öroküjte priprávleno vám králevstvo od začétka svêta.

³⁵ Ár sem lačen bio, i dáli ste mi jesti; žéden sem bio, i napojili ste me; pôtnik sem bio, i gori ste me prijali.

³⁶ Nági sem bio, i odenoli ste me; betežen sem bio, i priglednoli ste me; v temnici sem bio, i prišli ste k meni.

³⁷ Teda bodo njemi odgovárjali ti pravični govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga i nahránili smo te? ali žédnoga ino smo te napojili?

³⁸ Gda smo te vidili pôtnika ino smo te gori prijali? ali nágoga i odenoli smo te?

³⁹ Gda smo te vidili betéžnoga, ali v temnici, i prišli smo k tebi?

⁴⁰ I odgovoréči te Král erčé njim: zaistino velim vám: kakoli ste včínili ednomi z eti bratov moji ti náj ménši, meni ste včínili.

⁴¹ Teda erčé i onim, ki bodo z lêve stráni: odídte od méne, prekléti, vu ogen vekivečni, kí je správleni vrági i angelom njegovim.

⁴² Ár sem lačen bio i nej ste mi dáli jesti; žéden sem bio, i nej ste me napojili.

⁴³ Pôtnik sem bio, i nej ste me gori prijali; nági sem bio, i nej ste me odenoli; betežen i v temnici sem bio, i nej ste me priglednoli.

⁴⁴ Teda bodo njemi odgovárjali i oni govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga, ali žédnoga, ali pôtnika, ali nágoga, ali betéžnoga, ali v temnici, i nej smo ti slüžili?

⁴⁵ Teda odgovorí njim govoréči: zaistino velim vám: kakoli ste nej včínili ednomi z eti náj ménši, ni meni ste nej včínili.

⁴⁶ I odído eti vu moko vekivečno; ti pravični pa vu žitek vekivečni.

26

¹

I prigôdilo se je, gda bi skončao Jezuš vse ete rečí, erkao je vučéníkom svojim:

² Znáte, kâ po dvê dnévi vüzen bode, i Sin človeči se tá dá naj se raspé.

³ Teda so se vküp spravili poglavnicke popovski, i pisáčke, i ti stariši lüdstva vu dvor višešnjega popa, ki se je zvao Kajafáš.

⁴ I tanáč so meli, da bi Jezuša zgrabili z jálnostjom i vmôrili.

⁵ Pravili so pa: nej vu svétki, naj zburkanje ne bode med lüdstvom.

⁶ Gda bi pa bio Jezuš v Betánii v hiži Šimona gobavca:

⁷ Pristôpila je k njemi edna žena, štera je alabaštrom drágoga mazala mêla; i vö je je vlejála na glávo njegovo, gda bi pri stoli sedo.

⁸ Vidôči pa vučenícke njegovi razsrdili so se govoréči: zakaj je eto zaprávlanje?

⁹ Ár bi se lêhko tô mazalo ôdalo za vnogo, i dalô siromákom.

¹⁰ Znajôči pa tô Jezuš erčé njim: zakaj za hüdo máte eto toj ženi? Ár je dobro delo včiníla z menom.

¹¹ Ár siromáke vsigdár sebom máte, mené pa vsigdár ne bodte meli.

¹² Ár, ka je ona eto mazalo na moje têlo vlejála, na moje pokopanje je včiníla.

¹³ Zaistino velim vám: gdekoli bode predgani ete Evangeliom po cêlom etom svêti, gučano bode i tô, ka je ona včiníla, njê na spomenek.

¹⁴ Teda idôči eden z tí dvanájset, kí se právi Judaš Iškarioteš, k poglavníkom popovskim.

¹⁵ Erčé: ka mi ščéte dati, i jas vam ga k rokám dám? Oni so pa njemi obečali tréseti srebrni pênez.

¹⁶ I od tistoga mao je ísko príliko, da bi ga v rôke dáo.

¹⁷ Prvi dén pa brezi kvasá krüha pristôpili so vučenícke k Jezuši govoréči njemi: gde ščéš, naj ti priprávimo, da jêš vüzenskoga ágneca?

¹⁸ On pa erčé: idite v mesto k komi i ercite njemi: vučitel velí: vrêmen moje je blüzi, pri tebi bom jo ágneca vüzenskoga z mojmi vučeníkmi.

¹⁹ I včiníli so ti vučenícke tak, liki je njim zrendelüvao Jezuš; i pripravili so te ágnec vüzenski.

²⁰ Gda bi pa večér grátao, doli si je seo s timi dvanájsetimi.

²¹ I gda bi oni jeli, erčé: zaistino velim vám, eden z vás me odá.

²² I dresélni postanovši jáko, záčali so njemi praviti vsákši posebi: jeli sem jas, Gospodne?

²³ On pa odgovoréči erčé: ki namáče z menom vu skledo rokô, té me odá.

²⁴ Istina, Sin človeči ide, liki je pisano od njega; jaj pa človeki onomi, po kom se Sin človeči v rôke dá; bole bi njemi bilô, da bi se nigdár nebi porôdo on človik.

²⁵ Odgovoréči pa Judáš, kí ga je ôdo, erčé: nêli sem jas, Rabbi? velí njemi: ti práviš.

²⁶ Gda bi pa oni jeli, vzéo je Jezuš krüh i blagoslovivši razlomoga je i dáo ga je vučenikom i erkao je: vzemite, jejte, tô je moje têlo.

²⁷ I vzéo je te pehár i blagoslovivši dáo njim ga je govoréči: píte z etoga vsi.

²⁸ Ár je tô moja krv nôvoga zákona, štera se za vnôge vö vlejé na odpüščanje grêhov.

²⁹ Velim pa vám: ka ne bodem pio od eti mao z etoga sáda toga trsa notri do onoga dnéva; gda bom ga pio z vami nôvoga vu Králevstvi Očé mojega.

³⁰ I gda so hválo z popêvali vö so šli na goro olivecko.

³¹ Teda njim velí Jezuš: vi se vsi spáčite vu meni ešče v etoj nôči. Ár je písano: zbíjem pastéra, i razženéjo se ovcé te črêde.

³² Ali po mojem goristanenji pred vami bom šaov Galileo.

³³ Odgovoréči pa Peter erčé njemi: či se vsi spáčijo v tebi, jas se nigdár ne spáčim.

³⁴ Erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, kâ me vu etoj nôči, prvle, liki bode kokôt popêvo, trikrát zatajíš.

³⁵ Velí njemi Peter: i či de mi potrêbno stebom mrêti, dönok te ne zatajim. Prispodobnim tálom i vsi vučenícke so tak erkli.

³⁶

Teda je šô ž njimi Jezuš na mesto, štero se veli Getšemáne; i velí vučeníkom: sedte si doli eti, dokeč idôči molim etam.

³⁷ I z sebom je vzéo Petra, i dvá siná Zebedeušova, záčao se je žalostiti i omedlêvati.

³⁸ Teda velí njim: jáko je žalostna düša moja notri do smrti. Ostante eti i verostüjte z menom.

³⁹ I naprê idôči edno malo, spadno je na obráz svoj moléči i govoréči: Oča moj, či je mogôče, najminé od méne ete pehár; ali nej, kak jas ščém, nego kak tí.

⁴⁰ I prišao je k vučeníkom i najšao je je, kâ so spáli; i velí Petri: tak nemorete edno vöro verostüvati z menom?

⁴¹ Verostüjte i molte, da vu sküšávanje ne prídete. Düh je ístina gotov, ali têlo je slabo.

⁴² Páli drügôč idôči je molo govoréči: Oča moj, či nemore ete pehár minôti od méne, nego, či ga pijém; bojdi vola tvoja.

⁴³ I pridôči nájde je páli spajôče, ár so njihove oči žmetne bilé.

⁴⁴ I nihá je, i odíde, i pá moli tretič tô isto rêč govoréči.

⁴⁵ Teda ide k vučeníkom svojim i erčé njim: spite nadale íno počívajte. Ovo približala se je vöra, i Sin človeči se dáva v rôké grêšnikom.

⁴⁶ Stante gori, pojdmo: ovo približao se je, ki me odá.

⁴⁷ I, gda bi ešče on gučao, ovo Judaš eden z ti dvanájset je prišao i ž njim lüdstva vnogo z rožjom i z drogmí od vládnikov popovski ino starišov lüdstva.

⁴⁸ On pa, kí ga je ôdao, dáo njim je znamênje govoréči: šteroga küšnem, te je, primte ga.

⁴⁹ I preci pristôpivši k Jezuši erčé: zdrav bojdi mešter; i küšno ga je.

⁵⁰ Jezuš njemi pa erčé: priátel, zakaj, si prišao? Teda pristôpivši vrgli so roké na Jezuša, i príjali so ga.

⁵¹ I ovo eden z oni, kí so bilí z Jezušom, vö vtégnovši rokô vö potégne meč svoj, i vdári slugo poglavníka popovskoga, odsečé njemi vühô.

⁵² Teda velí njemi Jezuš: obrni tvoj meč nazáj vu mesto njegovo. Ár vsi, kí meč vzemejo, od meča pogínejo.

⁵³ Jeli štímaš, ka nemrem zdaj prositi Očo mojega, i naprê bi mi postavo več, liki dvanájset legio angelov.

⁵⁴ Kakda bi se pa spunila písma, da tak more bidtí?

⁵⁵ Vu tistoj vöri je erkao Jezuš tomi lüdstvi: liki na razbojnika ste prišli z rožjom i z drogmí me lovít. Vsáki dén sem pri vás sedo vučéči vu cérkvi, i nej ste me príjali.

⁵⁶ Tô je pa vse včinjeno, dabi se spunila písma prorokôv. Teda so ga vučenícke vsi tá niháli, i odbêžali so.

⁵⁷ Ovi so pa príjali Jezuša, i pelali so ga k Kajafáši víšešnjemi popi, gde so vküp správleni bilí pisáčke i ti stariši.

⁵⁸ Peter ga je pa nasledüvao ôzdaleč notri do dvora víšešnjega popa; i notri idôči doli si je seo z hlápcmi, da bi vido konec.

⁵⁹ Vládnicke pa popovski i ti stariši i cêli tanáč ískali so krívo svedôstvo prôti Jezuši, da bi ga vmôrili.

⁶⁰ I nej so je najšli. I či so gli vnôgi krivi svedocke naprê stôpili, dönok so je nej najšli. Obslêdnjim sta pa naprê stôpila dvá kríva svedoka.

⁶¹ Erkôča: ete je pravo: jas morem razmetati cérkev Božo, i po trê dnévi gori pocimprati.

⁶² I gori stánovši víšešnji pop erčé njemi: nikaj neodgovárjaš? Ka eti prôti tebi svedočijo?

⁶³ Jezuš je pa múčao. I odgovoréči víšešnji pop erčé njemi: primárjam te na žívoga Bogá, naj nám povêš, či si tí Kristuš, Sin Boži?

⁶⁴ Velí njemi Jezuš: tí si pravo. Ali velim vám: od séga mao bodete vidili Siná človečega sedéčega na desnici zmožnosti Bože, i pridôčega na obláki Nebeskom.

⁶⁵ Teda je te víšešnji pop raspraščo gvant svoj govoréči: ka je Jezuš preklínjao. Ka nám je več potrêbno svedokov? Ovo zdaj ste čüli preklínjanje njegovo

⁶⁶ Ka se vám vídi? Oni pa odgovoréči erčéjo: vrêden je smrti.

⁶⁷ Teda so plüvali vu obráz njegov i za vüha so ga bili; níki so ga pa s palicami bili.

⁶⁸ Govoréči: proroküj nám, Kristuš; šteri je, kí te je vdaro?

⁶⁹ Peter je pa vinê sedo na dvôri; i pristôpi k njemi edna deklíčka govoréča: i tí si bío z Jezušom Galileánskim.

⁷⁰ On je pa tajío pred vsêmi govoréči: neznam, ka práviš.

⁷¹ Gda bi pa vö šô na trnác, vídila ga je drüga; i velí onim, kí so tam bilí: i ete je bio z Jezušom Názarenskim.

⁷² I pá je tajío s prisegom: ne poznam človeka.

⁷³ Po malom vrêmeni pa, pristôpili so niki, i stojéči erkli so Petri: zaistino i tí si z oni; ár i guč tvoj te očivesnoga činí.

⁷⁴ Teda je záčao preklínjati i priségati, ká ne pozna toga človeka. I preci je kokôt popêvao.

⁷⁵ I spomené se Peter z rêči Jezušove govoréčega njemi: kâ prvle, liki bode kokôt popêvao, trikrát me zatajiš. I vö idôči, jáko britko se je jôkao.

27

¹

Gda bi pa rano grátalo, tanáč so držali vsi vladnicke popovski i ti stariši lüdstva prôti Jezuši, da bi ga na smrt dáli.

² I zvézali so ga ino so ga odpelali i dáli so ga Ponciuš Pilátuši poglavári.

³

Teda je vido Judáš, ki ga je ôdo, ka je osodjen, požalo je i nazáj je povrno ti tréseti srebrin pênez poglavníkom popovskim i tim starišim.

⁴ Govoréči: pregrêšo sem, ká sem to nekrivično krv ôdao. Oni so pa erkli: ka mí máramo; tí vidi.

⁵ I vrže te srebrne pêneze vu cérkev, obrné se, odíde i obêsi se.

⁶ A poglavnícke popovski so pa vzéli te srebrne pêneze i erkli so: nej je je slobodno vržti vu cérkevno ladico, ár je krví cêna.

⁷ Tanáč pa držéči küpili so za njé edno njivo lončársko za pokopálišče tühéncov.

⁸ Záto je zvána ona njiva, njiva krvi notri do denéšnjega dnéva.

⁹ (Teda se je spunilo, ka je povêdano po Jeremiáš proroki govoréčem: i vzéli so ti treseti srebrni pênez cêno toga vcênjenoga, šteri je vcênjen bio od sinôv Izraelski.

¹⁰ I dáli so je za njivo lončársko, liki je zrendelüvao meni Gospôd).

¹¹

Jezuš je pa stao pred poglavárom; i pítao ga je poglavár govoréči: ti si Král Židovski? Jezuš njemi je pa erkao: ti práviš.

¹² I, gda bi tožen bio od vládnikov popovski i starišov, nikaj je nej odgôvoro.

¹³ Teda njemi velí Pilátuš: ne čüješ, kelika prôti tebi svedočijo?

¹⁴ I nej je odgôvoro njemi ni na edno rêč, tak, da se je te poglavár jáko čüdivao.

¹⁵ Na svétek je pa šegô meo te poglavár odpüstiti lüdstvi ednoga svézanoga, šteroga so šteli.

¹⁶ Meli so pa teda zvézanoga roba ednoga znamenitoga, kí se je zváo Barabbáš.

¹⁷ Záto, gda bi se vküp spravili, erčé njim Pilátuš: šteroga ščéte, naj vám ga püstim? Barabbáša, ali Jezuša, kí se zové Kristuš?

¹⁸ Ár je znao, kâ so ga z návisti dáli v rôke.

¹⁹ Záto, dabi on sedo na sôdnjem stolci, poslala je knjemi žena njegova govoréča: nikaj nêmaš tí z onim pravičnim; ár sem jas dosta trpêla dnes vu sne za njega volo.

²⁰ Poglavnícke pa popovski i ti stariši so nagnoli lüdstvo, da bi prosili Barabbáša: Jezuša bi pa pogübili.

²¹ Odgovoréči pa poglavár erčé njim: šteroga ščéte z dvöj, naj vám püstim? Oni so pa erkli: Barabbáša.

²² Velí njim Pilátuš: ka mo pa činio z Jezušom, ki se zové Kristuš? velíjo njemi vsi: ráspi ga.

²³ Erčé pa te poglavár: ka je hüdoga včino? Oni so pa ešče bole kríčali govoréči: naj se raspé.

²⁴ Gda bi pa vido Pilátuš, kâ nikaj ne valá, nego vékše zburkanje gratüje, vzéo je vodô, i muje si roké, pred lüdstvom govoréči: čísti sem jas od krvi etoga pravičnoga; ví vidite.

²⁵ I odgovoréče vse lüdstvo erčé: krv njegova nad nami, i nad sinmí našimi.

²⁶ Teda njim je püsto Barabbáša; Jezuša pa zbičüje i tá ga dá, naj se raspé.

²⁷ Teda so vitézje poglavára vzéli Jezuša vu právdenico i vküp so spravili na njega ves šereg.

²⁸ I, gda bi ga slekli, odeli so ga z erdéčim plàščom.

²⁹ I z trnja spleteno korôno so njemi okôli na glávo djáli, i trst vu désno njegovo; i naklékajôči se pred njim špôtali so ga govoréči: zdrav bojdi Král Židovski!

³⁰ I plüvavši na njega vzéli so njemi to trst i bili so ga po glávi.

³¹ I, gda so ga ošpotali, so ga slekli z pláščá i oblekli so ga vu njegov gvant, i odpelali so ga, da bi ga rázpili.

³² Vö idôči pa najšli so ednoga človeka Cirenajskoga z iménom Šimona; na toga so pritisnoli, kâ bi nesao kríž njegov.

³³ I pridôči na mesto, kotero se velí Golgota, tô je, temena mesto.

³⁴ Dáli so njemi piti z čemérom zmêšani jesi; i gda bi ga koštao, nej ga je šteo piti.

³⁵ Gda bi ga pa ráspili, razdêlili so si gvant njegov metajôči šorš na njega; da bi se spunilo, kâ je povêdano od proroka: razdêlili so si gvant moj i na mojo odetel so šorš vrgli.

³⁶ I sedéči varvali so ga tam.

³⁷ I položili so ober gláve njegove zrok njegove smrti pisani: eto je Jezuš Král Židovski.

³⁸ I razpéta sta ž njim dvá razbojnika; eden z práve i eden z lêve stráni.

³⁹ Kí so pa mímo šli, preklínjali so ga kívajôči svojimi glavami.

⁴⁰ I govoréči: tí razmečeš cérkev i po trê dnévi jo gori napráviš; zdrži se. Či si Sin Boži, hodi doli z križa.

⁴¹ Rávno tak pa i ti vládnicke popovski ošpotávajôči z pisáči i stariši so erkli:

⁴² Drüge je zdržao, sebé ne vê zdržati; Či je Král Izraelski, naj ide doli zdaj z križa, i vervali bomo njemi.

⁴³ Vüpao se je v Bôgi, naj ga oslobodi zdaj, či ga ščé. Ár je pravo: Boži Sin sem.

⁴⁴ Takájše i tiva razbojnika ž njim raspéta, špotárila sta se ž njega.

⁴⁵ Od šéste vöre je pa kmica bila pa vsoj zemli notri do devéte vöre.

⁴⁶ Okoli devéte vöre je pa kríčao Jezuš z velikim glàsom govoréči: Eli, Eli, láma zabahtani; tô je: Bôg moj, Bôg moj, zaka si me ostavo?

⁴⁷ Niki pa z ti tam stojéči, slíšavši, so erkli: kâ Eliáša zové ete.

⁴⁸ I preci biží eden žnjih i vzeme špongio, napuni jo z jesiom i okoli trsta jo je djáo, i napájao ga je.

⁴⁹ Ti drügi so pa erkli: niháj, naj vídimo, jeli ga pride Eliáš zdržávat.

⁵⁰ Jezuš pa, gda bi opet kríčao z velikim glásom, vö je püsto düšo.

⁵¹

I ovo zakrivalo cérkvi raspraščilo se je na dvôje od zgora, notri do tla; i zemla se je genola, i pečíne so pokale.

⁵² I grobovje so se odpérali i vnôga têla ti svéti, kí so záspali, so gori stanola.

⁵³ I vö idôči z grôbov po goristanênji njegovom, šli so vu svéto mesto, i skázali so se vnôgim.

⁵⁴ Te stotnik pa, i, kí so ž njim bili, varvajôči Jezuša, vidôči zemlé gíbanje, i, štera so se zgôdila, prestrašili so se jáko govoréči: zaistino je Boži Sin bio ete.

⁵⁵

Bilé so pa tam žene vnôge ôzdaleč glédajôče, štere so nesledüvale Jezuša od Galilee slüžéče njemi.

⁵⁶ Med têmi je bíla Mária Magdalêna, i Mária Jakuba, i Jožeša mati i mati Zebedeušovi sinôv.

⁵⁷ Gda bi pa večér grátao, prišao je eden bogat človek od Arimatie, koga imé je Jožef, kí je tüdi vučeník bio Jezušov.

⁵⁸ Té idôči k Pilátuši proso je têlo Jezuša. Teda je Pilátuš zapovedao dati to têlo.

⁵⁹ I vzéo je to têlo Jožef, závio je je v čísto rüšensko plátno.

⁶⁰ I djáo je je vu nôvi svoj grob, šteroga je vö zosekao v pečíni; i priválavši kamen veliki k dveram toga groba, odíde.

⁶¹ Bíla je pa tam Mária Magdalêna, i ta drüga Mária sedéče ráven groba.

⁶² Drügi dén pa, kí je po velíkom pétki, vküp so se spravili vládnicke popovski i Farizeuške k Pilátuši.

⁶³ Govoréči: gospodne, spomenoli smo se, kâ je ov zapelávec erkao ešče živôči: po trétjem dnévi gori stánem.

⁶⁴ Zapovej tak strážiti te grob notri do trétjega dnéva, da kak pridôči vučenícke njegovi v nôči, vkrádnejo ga i pravili bodo lüdstvi: gori je stano od mrtvi; i bode tá slêdnja zblôda hüša, od te prve.

⁶⁵ Erčé njim pa Pilátuš: máte strážo; idte, stražte, kak znáte.

⁶⁶ Oni pa odíšli zapečatili so kamen, i okôli so vzéli grob z strážov.

28

¹

V sobotto večér pa, kí se svêti na prvi dén tjedna, prišla je Mária Magdalêna, i tá drüga Mária gledat grob.

² I ovo veliko zemlé gíbanje se je zgôdilo. Ár je angel Gospodnov doli prišao z Nebés, i pristôpivši odválao je te kamen od dvéri, ino si je doli seo na njega.

³ Bio je pa pogléd njegov, liki blísk, i gvant njegov bêli, kako snêg.

⁴ Od bojaznosti pa njega so se prestrašili, ti variváčke i včinjeni so bilí, liki mrtvi.

⁵ Odgovoréči pa angel erkao je tim ženam: ne bojte se vi; ár znam, kâ Jezuša toga razpétoga íščete.

⁶ Nega ga eti; ár je gori stano, liki je pravo. Pojte, poglednite mesto, gde je ležao Gospôd.

⁷ I hitro idôče povête vučeníkom njegovim, kâ je gori stano od mrtvi; ino ovo pred vami ide v Galileo; tam bodte ga vidili. Ovo povedao sem vám.

⁸ I hitro vö idôče od groba z bojaznostjom, i z velikom radostjom bêžale so nazviščávat vučeníkom njegovim.

⁹ Gda bi pa šle nazviščávat vučeníkom njegovim, ovo Jezuš je pred njé prišao govoréči: zdrave bojdte. One pa pristôpivše zgrabile so se za njegove noge, i molile so ga.

¹⁰ Teda erešé njim Jezuš: ne bojte se; idite, nazvêstite bratom mojim, naj ido v Galileo, i tam me bodo vidili.

¹¹

Gda bi pa one šle, ovo níki te stráže idôči vu mesto nazvêstili so vládnikom popovskim vsa, štera so se zgôdila.

¹² I vküp se spravivši s timi starišmi, i tanáč držéči zadosta pênez so dáli tim vitézom.

¹³ Govoréči: povête, kâ so vučenícke njegovi v noči prišli, ino so ga vkradnoli, gda smo mí spáli.

¹⁴ I, či bode tô čüo poglavár, mí ga na njé vzemeno, i vás od skrbí rêšimo.

¹⁵ Oni pa, geto so te pêneze vzéli, včinili so tak, kak so navčeni bili. I razglášena je eta rêč med židovmi notri do denéšnjega dnéva.

¹⁶

Ti edennájseter i vučenícke so pa šli v Galileo na on brêg, gde njim je zložo Jezuš.

¹⁷ I, gda bi ga vidili, molili so ga, níki so pa dvojili.

¹⁸ I pristôpivši Jezuš gučao njim je govoréči: dána mi je vsa oblást na Nébi i na Zemli.

¹⁹ Idôči záto, včite vse národe, krstšávajôči je vu Imé Očé, i Siná, i Dühá Svétoga.

²⁰ Vučéči je držati vsa, štera sem vám zapovedao. I ovo jas sem z vami vsákši dén, notri da skončanja svêta. Amen.