1

1

To pismo piše Pavel cerkvam v pokrajini Galatiji. Ljudje me niso niti pozvali, niti poslali kot apostola. Jezus Kristus sam me je določil in Bog, naš Oče, ki je obudil Jezusa Kristusa od mrtvih, da bi bil njegov poslanec.

2 Pišem vam v imenu vseh svojih sodelavcev ki so tu pri meni.

3 Vsem vam želimo milost in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa.

4 On je dal svoje življenje za naše grehe, podaril nam je svobodo, da nam ni treba živeti tako, kot živi ta minljivi svet, v katerem vlada hudobni. S tem je izpolnil voljo Boga, našega Očeta.

5 Njega bomo častili in slavili vso večnost. Amen!

6

Res se čudim, da ste se tako hitro odvrnili od njega, ki vam je po milosti Gospoda Jezusa podaril novo življenje. Ali menite, da ste našli drug evangelij, drugo pot rešitve?

7 Vedite, da ni drugega evangelija! Nekaj ljudi je med vami, ki delajo zmedo, ker po svoji volji preobračajo sporočilo o Kristusu.

8 Če pa vam tudi angel iz nebes hoče pokazati drugo pot rešitve, ki se razlikuje od evangelija, ki smo vam ga mi oznanili, ga bo zadela Božja kazen.

9 Spet vam pravim: če vam kdo oznanja drugačen evangelij od tega, ki ste ga sprejeli, bodi preklet!

10 Ali poskušam doseči odobravanje ljudi ali Božje odobravanje? Ali se trudim, da bi zadovoljil ljudi? Če bi hotel zadovoljiti ljudi, ne bi mogel biti Kristusov služabnik.

11

Dragi prijatelji, zagotavljam vam, da radostno sporočilo, ki vam ga jaz oznanjam, ne temelji na človeških idejah ali sanjarjenjih.

12 Moje sporočilo ne prihaja od nikogar drugega kot od samega Kristusa, ki mi je naročil, kaj naj oznanjam. Nihče drug me ni naučil tega.

13 Saj veste, kako neusmiljeno sem preganjal kristjane in jih poskušal na vsak način iztrebiti, dokler sem se ravnal po predpisih judovske religije.

14 Nihče mojih let mi ni bil enak tudi med najbolj gorečimi religioznimi Judi, saj sem izpolnjeval vse zapovedi in predpise tako natančno, kot je bilo le mogoče.

15 Tedaj pa se je nekaj zgodilo. Bog me je namreč izvolil zase še preden sem se rodil ter mi dal po svoji dobroti in milosti nalogo,

16 da grem k tistim, ki niso Judje in jim pripovedujem radostno novico o Jezusu, Božjem Sinu. Ko se je vse to zgodilo, se nisem takoj podal na pot, da bi se o tem pogovoril z drugimi.

17 Nisem odšel v Jeruzalem, da bi se posvetoval s tistimi, ki so bili apostoli pred menoj. Ne, odšel sem v puščave Arabije in se potem vrnil naravnost v Damask.

18

Minila so še tri leta, preden sem odšel v Jeruzalem, da bi obiskal Petra. Pri njem sem ostal petnajst dni.

19 Poleg njega sem takrat srečal samo še Jakoba, Gospodovega brata.

20 Vse se je zgodilo prav tako, kot sem navedel in Bog mi je priča, da ne lažem.

21 Po obisku v Jeruzalemu sem odšel dalje v Sirijo in Kilikijo.

22 Kristjani v Judeji pa me še vedno niso osebno poznali.

23 Vedeli so le to, da nekdanji njihov sovražnik oznanja prav tisto vero, ki jo je prej poskušal izkoreniniti.

24 Zaradi mene so slavili Boga.

2

1

Šele štirinajst let pozneje sem spet prišel v Jeruzalem, tokrat skupaj z Barnabo. Tudi Tit je bil z nama.

2 Tja sem odšel po Božjem nalogu, da bi se posvetoval z brati glede sporočila, ki sem ga oznanjeval. Govoril sem z vodilnimi možmi v cerkvi, da bi jim pojasnil, kaj učim ljudi ter sem upal, da ne bodo imeli nobenih pripomb glede tega.

3 Tako je tudi bilo. Tudi niso zahtevali, da bi se moj sopotnik Tit obrezal.

4 Tega vprašanja sploh ne bi načeli, če se ne bi vtihotapili neki takoimenovani kristjani – vsekakor lažni kristjani – ki so prišli, da bi naskrivaj opazovali naše življenje v Kristusovi svobodi. Hoteli so nas spet vpreči v jarem sužnosti.

5 Toda nismo jim popustili niti za trenutek. Nikakor nismo soglašali z njimi v tem, da rešitev lahko zaslužimo, če se obrežemo in izpolnjujemo judovske zakone.

6

Odgovorni možje v cerkvi – pri čemer zame ni pomembno, kaj so bili poprej, kajti pred Bogom to nima nobenega pomena – mi niso ničesar predpisali.

7 Nasprotno! Jasno jim je bilo, da mi je Bog dal nalogo, da ljudem, ki niso judovskega porekla, oznanim sporočilo o Kristusu, prav tako kot je Petru dal nalogo, da oznanjuje Judom.

8 Vsi so namreč lahko videli, da je Bog potrdil moje apostolsko delo prav tako kot Petrovo.

9 Ko so Jakob, Peter in Janez, ki so veljali za stebre, spoznali, da mi je Bog zaupal to nalogo, so nama z Barnabo bratski segli v roke. Dogovorili smo se, da bodo oni še naprej oznanjevali evangelij med Judi, mi pa med vsemi drugimi narodi.

10 Samo nekaj so nas prosili: revnih v jeruzalemski cerkvi naj ne pozabimo. Sicer pa sem si jaz vedno prizadeval za to.

11

Ko pa je Peter pozneje prišel v Antiohijo, sem se mu moral javno zoperstaviti, ker ni imel prav.

12 Najprej je brez pomišljanja sodeloval pri skupnih obedih s kristjani, ki niso bili Judje. Oni se ne menijo za obrezo in mnoge druge judovske predpise. Ko pa je prišlo tja nekaj Judov, ki so bili Jakobovi prijatelji, se več ni hotel družiti s tistimi, ki niso bili Judje. Bal se je namreč očitkov judovskih kristjanov.

13 Tako kot Peter so se pretvarjali tudi drugi Judje v cerkvi in so nazadnje prisilili tudi Barnabo, da je ravnal v nasprotju s svojim prepričanjem.

14

Ko sem opazil, da s takim pretvarjanjem odstopajo od resnice, ki smo jo oznanjevali, sem pred vsemi drugimi rekel Petru: “Čeprav si rojen Jud, si zavrgel judovske zakone, ker si postal kristjan. Zakaj zahtevaš od teh kristjanov, ki niso iz judovskega naroda, da bi živeli po judovskih predpisih?

15 Ti in jaz sva rojena kot Juda in ne kot pripadnika nekega drugega brezbožnega naroda.

16 Poznano pa nama je, da pred Bogom ne moremo obstati zaradi tega, ker izpolnjujemo judovske zakone, ampak samo po veri v Jezusa Kristusa. Ker smo želeli biti opravičeni v Kristusu, smo postali kot nejudovski narodi, ki se ne držijo zakona. Ali zaradi tega grešimo? Ali je Kristus tisti, ki je vzrok, da grešimo? Zaradi tega, ker se ne držimo judovskih zakonov, gotovo ne grešimo.”

17

Kaj pa če verujemo, da nas Kristus lahko reši na osnovi vere, pozneje pa ugotovimo, da smo bili v zmoti in da ni rešitve, če se ne obrežemo in ne izpolnjujemo tudi drugih judovskih zakonov? Ali ne bi tedaj morali reči, da je bila vera v Kristusa naša poguba? Bog ne daj, da bi si kdo upal samo pomisliti kaj takega o našem Gospodu.

18 Prej bomo pogrešili, če se vrnemo k staremu, kar smo že zavrgli in poskušamo doseči rešitev tako, da izpolnjujemo judovske zakone.

19

Zakon me je obsodil na smrt in to je konec mojega starega življenja. Z Bogom zdaj živim novo življenje. V veri priznavam, da je bilo moje staro življenje s Kristusom razpeto na križ.

20 V novem življenju, ki ga zdaj živim, odloča Kristus, ki živi v meni in nič več jaz. Vse to je posledica vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki me je ljubil in se je žrtvoval zame.

21 Nisem izmed tistih, ki mislijo, da je bila njegova smrt brez pomena, kajti v kolikor bi se lahko rešili na osnovi izpolnjevanja judovskih zakonov, njemu ne bi bilo treba umreti.

3

1

Kako da vi, kristjani v Galatiji, tega ne morete razumeti? Kdo vas je le tako zmedel? Ali vam nisem tako jasno opisal Jezusove smrti na križu, da je bilo, kot da ste vse to gledali s svojimi očmi?

2 Rad bi vam postavil le eno vprašanje: Ali ste sprejeli Svetega Duha, ker ste poskušali izpolniti judovske zakone, ali pa, ker ste sprejeli radostno sporočilo o Jezusu Kristusu?

3 Kako le morete biti tako slepi? Ali bi zdaj s svojimi močmi radi dokončali to, kar je Sveti Duh začel v vas?

4 Saj ste doživeli tako velike stvari z Bogom! Ali naj bi bilo vse to zaman? Tega ne morem razumeti!

5 Zato vas ponovno vprašam: Ali vam je Bog podaril Svetega Duha in dopustil, da se godijo med vami čudeži, ker ste izpolnili zakon, ali pa, ker verujete v Kristusa?

6 Spomnite se tega, kar beremo o Abrahamu: “Abraham je v vsem veroval Bogu, zato ga je Bog imenoval pravičnega.

7 Torej so vsi tisti, ki verujejo in ki se povsem zanašajo na Boga, pravi Abrahamovi otroci.

8 Sveto pismo je že zdavnaj napovedalo, da bo Bog rešil ljudi, ki niso iz judovskega naroda na osnovi vere. Bog je že Abrahamu oznanil radostno sporočilo, ko je dejal: “Vsi narodi bodo blagoslovljeni v tebi.”

9 Zato so dobili vsi tisti, ki verujejo v Kristusa, blagoslov, kot ga je dobil Abraham.

10 Tisti pa, ki mislijo, da jih bodo rešili judovski zakoni, so prekleti, kajti pismo jasno pravi: “Preklet bodi vsak, kdor prekrši le eno izmed zapovedi, ki so zapisane v Božji knjigi zakonov.”

11 Povsem jasno je, da si ne moremo pridobiti Božje naklonjenosti s tem, da poskušamo izpolniti Božji zakon, ker je Bog sam rekel, da je edini način, da bi bili opravičeni v njegovih očeh, vera, kajti: “Človek, ki je na osnovi svoje vere pred Bogom opravičen, bo živel.”

12 Zakon pa ne vpraša po veri, ampak pravi: “Kdor izpolni vse zahteve zakona, bo živel.”

13 Kristus nas je osvobodil teh zahtev, ki jih nikakor ne moremo izpolniti, tako da je vzel nase kazen za naše grehe. V pismu namreč piše: “Kogar obesijo na križ, je preklet.

14 Blagoslov, ki ga je Bog obljubil Abrahamu, naj bi prišel na vse narode z Jezusovo smrtjo na križu. Po veri pa naj bi sprejeli Svetega Duha, kot je obljubil Bog.

15

Dragi bratje! Rad bi vam to pojasnil z vsakdanjim primerom. Kadar naredimo oporoko in je le-ta veljavna, ne more nihče ničesar dodati, še manj pa jo razveljaviti.

16 Če dobro pogledamo Božje obljube Abrahamu, ugotavljamo naslednje: Bog je dal svoje obljube Abrahamu in njegovemu Sinu. Pomembno je, da vidimo, da obljube ne veljajo njegovim sinovom, ampak njegovemu Sinu. To se vsekakor nanaša na Kristusa.

17 S tem vam želim reči tole: Zakon, ki je stopil v veljavo 430 let pozneje, ni izpodrinil zaveze, ki jo je Bog sklenil mnogo prej, niti ni razveljavil obljube o rešitvi po veri.

18 Če smo lahko rešeni tako, da izpolnjujemo zakon, je to neka druga pot in ne Abrahamova pot pomiritve z Bogom na osnovi vere v Božje obljube.

19

Zakaj pa smo potem dobili Božje zakon? On je dopolnilo obljubi, da bi razumeli, kako zelo smo krivi pred Bogom, če prekršimo njegov zakon. Veljal naj bi samo do Kristusovega prihoda. Saj je on tisti Sin, ki mu je Bog dal obljubo. (Pa še ena razlika je. Preko angelov je Bog dal zakon Mojzesu, ki ga je potem izročil ljudstvu.

20 Ko pa je Bog dal obljubo Abrahamu, je to storil sam, niti angeli, niti Mojzes niso posredovali.)

21 Ali nas to vodi do zaključka, da sta si Božja obljuba in zakon v nasprotju? Nikakor! Če bi nas zakon mogel rešiti, ne bi bila potrebna druga pot, da bi se rešili iz objema greha –

22 kajti pismo trdi, da nas greh vse drži kot ujetnike. Edini način, da bi se osvobodili, je vera v Jezusa Kristusa. Vsem, ki vanj verujejo, je odprta pot v svobodo.

23

Preden je prišla vera, nas je zakon držal kot ujetnike, zaprte, dokler se ni razodela vera.

24 Z drugimi besedami lahko rečem takole: zakon je imel nalogo, da nas vodi h Kristusu, da bi bili lahko opravičeni po veri.

25 Zdaj pa je prišel čas vere v Kristusa, zato ni več treba, da bi nas zakon varoval in vodil k njemu.

26

Zdaj smo vsi Božji otroci po veri v Jezusa Kristusa.

27 Vsi vi, ki ste se združili s Kristusom v krstu, ste oblekli Kristusa.

28 Zdaj ni več pomembno, ali ste Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, moški ali ženske: v Kristusu ste vsi eno.

29 Če pa ste Kristusovi, ste tudi Abrahamovi potomci in imate pravico do vsega, kar je njemu obljubil Bog.

4

1

Dobro si zapomnite: Dokler nekdo še ne more uporabiti svoje dediščine, ker ni polnoleten, ni nobene razlike med njim in tistim, ki ničesar ne poseduje, čeprav mu kot dediču že vse pripada.

2 Vendar do tistega trenutka, ki ga je določil oče, razpolagajo z njegovim imetjem tisti, ki so za to pooblaščeni.

3 Na enak način smo bili tudi mi sužnji duhov, ki vladajo v vesolju, preden smo duhovno dozoreli.

4 Ko pa je prišel pravi trenutek, čas, ki ga je določil Bog, je on poslal svojega Sina. Kristus se je rodil kot človek in je izpolnil zakon namesto nas.

5 Nas, ki smo sužnjevali zakonu, naj bi odkupil, da bi nas potem lahko posvojil in bi bili njegovi sinovi.

6 Ker ste zdaj njegovi sinovi, vam je Bog podaril tudi Svetega Duha, istega Duha, ki ga ima tudi Sin. Tako lahko z vso pravico kličemo Boga: “Dragi Oče.”

7 Več niste ujetniki zakona, ampak Božji otroci. Kot Božji otroci pa ste tudi dediči, ki jim pripada vse, kar je Bog obljubil.

8

Ko še nič niste poznali Boga, ste bili sužnji tistim, ki po naravi niso bogovi.

9 Kako se le morete zdaj, ko ste spoznali Boga (ali pravilneje, zdaj, ko Bog pozna vas), spet hočete vrniti in znova sužnjevati vsem tem začetnim predpisom, ki ste jim nekdaj sužnjevali?

10 Božjo naklonjenost si poskušate pridobiti s tem, da delate ali pa ne delate določenih stvari ob določenih dnevih, mesecih in praznikih in ob nekaterih drugih priložnostih.

11 V skrbeh sem za vas. Bojim se, da je bilo vse moje trdo delo zastonj.

12

Dragi bratje, prosim vas, bodite takšni, kot sem jaz. Saj sem tudi jaz takšen, kot ste vi. Niste mi storili krivice.

13 Gotovo se spominjate mojega prvega prihoda k vam, ko sem zaradi bolezni dobil priložnost, da vam oznanim radostno novico o Kristusu.

14 Čeprav vam ni bilo lahko prenašati moje bolezni, me niste niti prezirali niti zavrgli. Nasprotno, sprejeli ste me kot Božjega angela, da, kot Jezusa Kristusa samega.

15 Kako srečni in hvaležni ste bili takrat! Vse ste bili pripravljeni storiti zame! Prepričan sem, da bi mi bili pripravljeni dati svoje oči, če bi bilo to mogoče.

16 Zakaj pa vidite zdaj v meni svojega sovražnika? Morda zato, ker vam govorim resnico?

17

Ali pa so temu vzrok nekateri ljudje, ki vas poskušajo pridobiti zase. Toda oni nimajo poštenih namenov. Radi bi dosegli, da se odvrnete od mene in postanete vneti zanje.

18 Dobro je, da ste vneti, posebej še, če je namen pravi in da ste takšni vedno, ne le tedaj, ko sem jaz pri vas.

19 Dragi otroci, ali bom spet moral prestajati vse težave, ki so neizogibne, dokler ne boste dorasli v zrele kristjane, v katerih živi Kristus v vsej polnosti?

20 Želim si, da bi mogel biti zdaj pri vas, da bi laže izbral prave besede! Odkrito rečeno, prav ne vem, kaj naj storim z vami!

21

Vi torej hočete živeti po zakonu. Ali sploh veste, kaj v zakonu piše?

22 Tam piše, da je Abraham imel dva sina: enega mu je rodila sužnja Hagara, drugega pa njegova žena Sara, ki je bila rojena kot svobodna.

23 Sužnja mu je rodila sina, ker je Abraham po dolgem čakanju končno hotel imeti potomca. Njegova žena Sara, ki je bila svobodna, pa je rodila sina, ker je tako Bog obljubil.

24

Na primeru teh dveh žena nam Bog želi pokazati, kako različni sta dve zavezi, ki ju je Bog sklenil z ljudmi. Prva zaveza je z gore Sinaj in njeni otroci so sužnji tako kot Hagarini.

25 Hagara je kot gora Sinaj v Arabiji, kjer je bil dan zakon in kot Jeruzalem, ki je suženj pisanemu zakonu.

26 Druga žena, katere potomci smo mi, je svobodna. Naše mesto je nebeški Jeruzalem in Bog je sklenil z nami novo zavezo po Jezusu Kristusu.

27 O tem govori že prerok Izaija:

“Veseli se, nerodovitna,
vzklikaj od radosti, ti,
ki nikoli nisi rodila otrok,
kajti dal ti bom mnogo otrok —
več bo otrok žene, ki je sama,
kot tiste, ki ima moža.”

28

Vi in jaz, dragi bratje, smo izmed teh otrok, ki jih je Bog obljubil Abrahamu, prav tako kot je bil Izak.

29 Zato pa nas, ki smo rojeni po Duhu, preganjajo tisti, ki hočejo da izpolnjujemo judovske zakone, prav tako kot je Izmael, sin sužnje, preganjal Izaka, otroka obljube.

30 V pismu pa beremo:

“Izženi sužnjo in njenega sina;
sin sužnje namreč ne bo delil očetovega imetja
s sinom svobodne žene.”

31

Dragi bratje, ker nismo otroci sužnje, nismo dolžni izpolnjevati judovskih zakonov. Mi smo otroci svobodne in Bog nas je sprejel na temelju naše vere.

5

1

Kristus nas je torej osvobodil. Glejte, da ostanete svobodni in ne dovolite, da bi vas judovski zakoni in običaji znova zasužnjili.

2 Poslušajte me, kajti stvar je resna! Če se zanašate na to, da vas bodo obreza in judovski zakoni opravičili pred Bogom, vas Kristus ne more rešiti.

3 Ponovno vam pravim, da tisti, ki si želi pridobiti Božjo naklonjenost s tem, da se obreže, mora izpolniti tudi vse druge judovske zakone – sicer ne more biti Bogu po volji.

4 Kristus vam ni potreben, če smatrate, da se lahko osvobodite krivde z izpolnjevanjem teh zakonov. V tem primeru za vas ne velja Božja milost.

5 Mi pa verujemo, da nas Bog sprejema po veri v Jezusa Kristusa. Saj nam je podaril to upanje po svojem svetem Duhu.

6 Za Jezusa Kristusa ni pomembno, ali smo obrezani ali nismo. Zanj je pomembna samo vera, ki se kaže v nesebični ljubezni.

7

Tako dobro ste začeli. Le kdo vas je pripravil do tega, da nočete več hoditi za resnico?

8 Gotovo ne Bog, ki vas je privedel na pot resnice.

9 “Malo kvasa povzroči, da se skvasi vse testo.”

10 Zanašam se na Gospoda, da vas bo privedel nazaj do te vere, ki jo imam tudi jaz. Tistega pa, ki vas je vznemiril in zmedel, kdorkoli že je, njega bo Bog kaznoval.

11 Nekateri trdijo, da jaz pridigam, da imajo obreza in judovski zakoni svoj pomen pri rešitvi. Če bi delal tako, me ne bi nihče več preganjal, kajti tak nauk nikogar ne moti. Ampak vera, da nas more rešiti nekdo, ki je bil razpet na križ, je mnogim kamen spotike.

12 Želim, da bi ti učitelji, ki vas vznemirjajo, šli do konca in bi se tudi kastrirali.

13

Dragi bratje, dobili ste svobodo, ne svobodo, da delate, kar hočete, ampak svobodo, da se ljubite med seboj in da služite drug drugemu.

14 Ves zakon je namreč izpolnil tisti, ki se drži te zapovedi: “Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe!

15 Če pa drug drugega kritizirate in ranite, namesto da bi se ljubili, se varujte, da se ne iztrebite.

16

Svetujem vam, da dovolite Svetemu Duhu, da odloča v vašem življenju. Če vas bo on vodil, se boste lahko uprli vsem sebičnim željam.

17 Po naravi namreč vedno hočemo delati to, kar je hudobno in je v nasprotju s tem, kar želi Sveti Duh. Dobro pa, kar želimo delati, kadar nas vodi Sveti Duh, je vedno v nasprotju z željami, ki jih imamo po naravi. Ti dve sili v nas se vedno bojujeta med seboj, vsaka nas želi dobiti pod svojo oblast.

18 Če vas vodi Sveti Duh, niste več podložni zakonu.

19

Kadar pa popustite sebičnim željam v vas, je jasno, kam vas to pelje: v spolno nemoralo, v nečistost in nezmernost,

20 v čaščenje malikov, v okultizem, v sovraštvo in neslogo, v ljubosumnost in jezo, v sebičnost, v prepire in spletke, v razcepe,

21 in zavist; v pijančevanja, v orgije in podobno. Spet vam pravim, da tisti, ki to delajo, ne bodo prišli v Božje kraljestvo.

22

Če pa Sveti Duh vodi naša življenja, poraja v nas sad Duha: ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, ljubeznivost, dobroto, zvestobo,

23 blagost, samo-kontrolo; ta pa ni v nasprotju z judovskimi zakoni.

24 Tisti, ki so Kristusovi, so svoje naravne, hudobne želje pribili z njim na križ.

25 Če zdaj živimo po svetem Duhu, imamo novo življenje, ki naj se v nas tudi vidi.

26 Ne bodimo ponosni, ne izzivajmo drug drugega in ne zavidajmo drug drugemu.

6

1

Dragi bratje! Če nekdo izmed vas pogreši, mu vi, ki vas vodi Božji Duh, ponižno in razumevajoče pomagajte, da se vrne na pravo pot. Varujte pa se, da se sami ne bi znašli v enaki nevarnosti.

2 Skrbite za druge, ki imajo težave in probleme in jim pomagajte nositi bremena. Tako boste izpolnili Kristusov zakon.

3 Kdor pa si domišlja, da je boljši od drugih, vara samega sebe.

4 Zato naj vsak sam preišče svoje življenje, kajti tako boste lahko ugotovili, kako neupravičeno se povišujete nad drugimi.

5 Vsak je pred Bogom odgovoren za svoja dejanja in to je že zadosti težko breme.

6

Kdor hoče, da ga nekdo poučuje v Božji besedi, naj podeli svoje duhovne ali materialne dobrine s svojim učiteljem.

7 Varujte se, da vas kdo ne zapelje! Zapomnite si, da Boga ne morete varati in misliti, da to ostane brez posledic. To kar sejemo, bomo želi.

8 Če sejemo tako, da zadovoljujemo svoja grešna poželenja, sejemo slabo seme in bomo gotovo želi duhovno razpadanje in smrt. Če pa sejemo dobro duhovno seme, bomo želi večno življenje, ki nam ga daje Sveti Duh.

9 Ne utrudimo se, da bi delali dobro, kajti če ne bomo izgubili volje za to, bomo sčasoma želi blagoslove.

10 Zato glejte, da vam ne uide nobena priložnost, ko lahko storite kaj dobrega, posebno še tistim, ki verujejo v Kristusa.

11

Obrnite pozornost na to, kar dodajam s svojim rokopisom. Ali vidite te velike črke? Zadni del pisma pišem sam.

12

Tisti učitelji, ki vas poskušajo prepričati, da se morate obrezati, delajo to iz enega razloga. Radi bi kaj veljali pred drugimi, hočejo pa se tudi izogniti preganjanju, ki bi jih zadelo, brž ko bi priznali, da je rešitev samo v križanem Kristusu.

13 Četudi zagovarjajo obrezo, sami ne izpolnjujejo ostalih zahtev Božjega zakona. Hočejo vas prepričati, da se obrežete, da bi se lahko hvalili, da ste njihovi učenci.

14 Jaz pa se ne želim hvaliti z ničemer drugim kakor s Kristusovim križem. Zaradi njegove smrti na križu je svet zame mrtev, jaz pa sem mrtev za zahteve in želje, ki jih ima svet.

15 Za Boga je povsem nepomembno, če smo obrezani ali ne. Pomembno je samo, da smo novi ljudje v Kristusu.

16 Vsem, ki tako živijo in tistim, ki so v resnici Božji narod, želim Božje usmiljenje in mir.

17

Zdaj pa mi ne delajte še več skrbi, kajti moje telo je polno ran in brazgotin, ki sem jih dobil zato, ker pripadam Jezusu Kristusu.

18

Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vašim duhom, dragi bratje. Amen!