1
Dragi Teofil! V svojem prvem poročilu sem napisal o vsem, kar je Jezus storil in učil,2 in sicer od začetka, pa vse do njegove vrnitve k Bogu. Preden pa se je vrnil v nebo, mu je Sveti Duh pokazal, katere može naj izbere za svoje učence. Tem je dal podrobna navodila glede prihodnosti.
3 Njim se je po svojem vstajenju in smrti tudi prikazal in s tem dokazal, da je dejansko vstal od mrtvih. Štirideset dni so ga videvali in govoril jim je o Božjem kraljestvu.
4 Tako je ob neki priložnosti Jezus zapovedal svojim učencem: “Nikar ne zapustite Jeruzalema! Ostanite tu vse dotlej, dokler se ne izpolni Očetova obljuba, ki sem vam jo posredoval.
5 Janez je krščeval z vodo; vi pa boste kmalu krščeni s Svetim Duhom.”
6
Ob tej priložnosti so ga vprašali: “Gospod, ali boš zdaj storil, da bo Izrael svobodno in mogočno kraljestvo?”7 Jezus je na to odgovoril: “Bog Oče sam je določil čas, ko se bo to zgodilo. To ni vaša stvar.
8 Vi pa boste sprejeli Svetega Duha in le-ta vam bo dal moč, da boste moje priče v Jeruzalemu, v Judeji, v Samariji in po vsej zemlji.”
9 Potem ko je to povedal, ga je Bog vzel k sebi. Oblak ga je zakril pred njihovimi očmi in več ga niso videli.
10 Dokler so še vedno presenečeni gledali proti nebu, sta naenkrat stala pred njimi dva belo oblečena moža.
11 “Galilejci,” sta nagovorila učence, “zakaj stojite tukaj in gledate proti nebu? Bog je vzel Jezusa iz vaše sredine k sebi v nebo; toda nekega dne se bo prav tako vrnil, kot ste ga videli, da je odšel.”
12
Potem so odšli z Oljske gore nazaj v Jeruzalem, ki je oddaljen kak kilometer.13 [13-14] Sestali so se v zgornjem nadstropju hiše, kjer so se tudi sicer sestajali in so molili. Tu so bili Peter, Janez, Jakob, Andrej, Filip, Tomaž, Bartolomej, Matej, Jakob, Alfejev sin, Simon, ki se je imenoval tudi Zelot in Juda, Jakobov sin. Tudi žene so bile tu, med njimi je bila Marija, Jezusova mati in njegovi bratje.
14
15
Tako se je nekega dne tu zbralo kakih sto dvajset ljudi. Tedaj je vstal Peter in dejal:16 “Dragi bratje! Napoved Svetega pisma glede Jude, ki je izdal Jezusa njegovim sovražnikom, se je morala izpolniti. Prav tako se je zgodilo, kot je Sveti Duh vnaprej odkril Davidu.
17 Juda je bil z nami izbran za apostola in je imel enako nalogo kot mi.
18 Z denarjem, ki ga je dobil za izdajo, si je kupil njivo. Sam pa je dočakal strašen konec: ko je strmoglavil v smrt, se mu je razpočil trebuh, tako da se je drobovje raztreslo.
19 Novica o njegovi smrti se je hitro raznesla po Jeruzalemu in ta njiva je dobila ime Hakeldama, kar pomeni ‘Krvava njiva’.
20 Že v psalmu piše:
‘Njegov dom naj bo pust21
Zato moramo najti nekoga namesto Jude. To mora biti nekdo, ki je bil ves čas z Jezusom;22 od tistega dne, ko je Janez krstil Jezusa in vse dotlej dokler ga Bog ni vzel k sebi. Kajti on bo skupaj z nami pričal, da je Jezus vstal od mrtvih.”
23 Predlagali so dva moža: Jožefa Justa, ki se je imenoval tudi Barsaba in Matijo.
24 Potem so vsi molili: “Gospod, ti dobro poznaš vsakega človeka. Pokaži nam, katerega od teh dveh si izbral,
25 da prevzame službo apostola, ki jo je Juda zapustil, da bi odšel na mesto, ki mu pripada.”
26 Potem so žrebali in žreb je zadel Matijo, ki so ga prišteli enajsterim apostolom.
1
Ko se je začel judovski binkoštni praznik, so bili spet učenci skupaj.2 Naenkrat je prišlo z neba neko šumenje, kot če bi se bližal močan vihar in je napolnilo vso hišo, kjer so bili zbrani.
3 Istočasno so videli nekaj, kar je bilo podobno plamenom ali ognjenim jezikom, ki so se spuščali na vsakega izmed njih.
4 Tako so se vsi napolnili s Svetim Duhom in govorili so tuje jezike, ki jih sicer niso znali, kajti Sveti Duh jim je dal to sposobnost.
5
Na praznik v Jeruzalem so prišli pobožni Judje iz vsega sveta.6 Ko so zaslišali šum, se je hitro zbrala velika množica ljudi. Osupnili so, kajti vsi izmed njih so slišali apostole, da govorijo v njihovih jezikih.
7 “Kako je to mogoče?” so se začudeni spraševali. “Vsi ti ljudje so vendar iz Galileje,
8 pa vendar govorijo naš materni jezik, ne glede na to, ali smo Parti, Medijci ali Elamci.
9 Drugi izmed nas prihajajo iz Mezopotamije, Judeje, Kapadokije, Ponta in Azije,
10 iz Frigije, Pamfilije in iz Egipta, iz okolice Cirene in Libije in celo iz Rima. Vsi smo Judje, ali pa pristaši judovskega verovanja,
11 Krečani in Arabci. Vendar vsak izmed nas sliši v svojem jeziku, ko nam ti ljudje pripovedujejo o veličastnih Božjih delih!”
12 Začudeni in presenečeni so spraševali drug drugega: “Kaj to pomeni?”
13 Nekateri pa so se norčevali: “Gotovo so pregloboko pogledali v kozarec!”
14
Tedaj je vstal Peter z enajsterimi apostoli in je spregovoril množici: “Poslušajte, Judje in prebivalci Jeruzalema! Pojasnil vam bom, kaj se dogaja.15 Ti ljudje niso pijani, kot nekateri med vami mislijo. Saj je ura šele devet zjutraj.
16 Ne, ampak se uresničuje to, kar je prerok Joel povedal vnaprej. Takole je napovedal:
17
‘V poslednjih dneh,’ govori Bog,18
Vsem možem in ženam, ki mi služijo,
bom dal svojega Duha
in bodo prerokovali.
19
Na nebu in na zemlji boste videli čudežne znake:
kri, ogenj in dim.
20
Sonce bo potemnelo
in mesec bo sijal krvavordeče,
preden pride Gospodov dan,
veličasten in slaven.
21
Kdor bo tedaj klical Gospodovo ime,
bo rešen.’
22
Poslušajte, možje Izraelci! Kot vsi veste, je Jezus iz Nazareta po Božjem nalogu storil med vami mogočna dejanja, znake in čudeže.23 Prišel je v vaše roke, ker se je našel izdajalec, ki vam ga je izdal, vi pa ste ga s pomočjo nevernih Rimljanov pribili na križ in tako usmrtili. Toda Bog je to vnaprej določil.
24 Tega Jezusa je Bog obudil od mrtvih in tako vzel smrti moč. Kako bi ga le mogla smrt obdržati v svoji oblasti!
25 David je že govoril o Jezusu, ko je zapisal:
‘Vem, da je Gospod vedno z mano.26
Ni čudno, da je moje srce radostno
ter da mu moj jezik kliče hvalo,
kajti tudi moje telo počiva polno zaupanja,
27
ker ne boš pustil moje duše v kraljestvu smrti.
Ne boš dovolil, da telo tvojega Svetega strohni.
28
Povrnil me boš v življenje
in veselil se bom v tvoji prisotnosti.’
29
Dragi bratje! Odkrito vam bom povedal: naš oče David je umrl in pokopali so ga. Še danes lahko vidimo njegov grob.30 Bog pa mu je prisegel, da bo nekdo izmed njegovih potomcev sedel kot kralj na njegovem prestolu. Ker je bil David prerok,
31 je vnaprej videl Jezusovo vstajenje. O njem je namreč dejal, da ne bo ostal med mrtvimi ter da njegovo telo ne bo strohnelo.
32 Tega Jezusa je Bog obudil od mrtvih. Vsi mi to lahko potrdimo.
33 Bog ga je zdaj postavil za vladarja. Od Očeta je dobil Svetega Duha in ga je dal nam, prav tako kot je obljubil Oče. Zdaj vidite in slišite, da se je to uresničilo.
34 Ni odšel David v nebesa, kajti on pravi:
‘Bog je dejal mojemu Gospodu:35
dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni.” ’
36
Zato naj nihče v Izraelu ne dvomi v to, da je Bog postavil Jezusa, ki ste ga vi križali, za Gospoda in Rešitelja.”37
Poslušalce so te besede močno pretresle ter so vprašali Petra in druge apostole: “Bratje, kaj pa naj zdaj storimo?”38 Peter je odgovoril: “Vsak izmed vas naj zapusti greh in se obrne k Bogu ter naj se krsti v imenu Jezusa Kristusa, da bi mu Bog odpustil grehe. Tedaj boste tudi vi dobili Svetega Duha kot dar.
39 Kristus je namreč to obljubil vam, vašim otrokom in tudi tistim, ki prebivajo v oddaljenih deželah in ki jih je Gospod, naš Bog, poklical v svojo službo.”
40 Peter se je še dolgo pogovarjal z njimi in jih spodbujal, naj se rešijo hudobnosti svojega naroda.
41 Mnogi poslušalci so verovali, kar jim je govoril Peter in so se krstili. Okrog tri tisoč ljudi se je tisti dan priključilo cerkvi.
42
Ti novi kristjani so se pridružili ostalim vernim. Nadaljevali so s tem, kar so jih učili apostoli, udeleževali so se skupnih obedov in skupaj so molili.43 Vse je prežemal Božji strah. Apostoli so delali mnoge čudeže, ki so potrjevali njihove besede.
44 Verni so živeli skupaj kot velika družina. Kar so posedovali, je bilo last vseh.
45 Kdor je imel zemljo ali drugo imetje, je to prodal in z denarjem pomagal tistim, ki so bili siromašni.
46 Vsak dan so se sestajali v templju in po hišah lomili kruh. Z veseljem in hvaležnostjo so skupaj obedovali.
47 Hvalili so Boga in vse ljudstvo jih je cenilo in spoštovalo. Cerkev je napredovala, kajti Bog je reševal vsak dan nove ljudi.
1
Nekega popoldneva okrog tretje ure sta šla Peter in Janez kot običajno v tempelj. Tam sta želela sodelovati pri skupni molitvi.2 Prav takrat so prinesli nekega hromega človeka in ga položili k tempeljskim vratom, ki so se imenovala “Lepa vrata”. Ta človek je bil bolan od svojega rojstva in je tu prosjačil.
3 Ko sta Peter in Janez hotela vstopiti, je prosil tudi njiju, naj mu dasta denar.
4 Obstala sta in Peter je dejal: “Poglej naju!”
5 Poln pričakovanja ju je mož pogledal v upanju, da bo dobil kaj tudi od njiju.
6 Toda Peter je dejal: “Denarja nimam. Kar pa imam, ti bom dal. V imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta vstani in hodi!”
7 Pri tem je prijel hromega za desnico in ga dvignil na noge. Hromi je ta trenutek ozdravel.
8 Skočil je na noge, naredil nekaj korakov sem in tja, potem pa je odšel s Petrom in Janezom v tempelj. Bil je ves iz sebe od sreče, tekal je naokrog in skakal ter hvalil Boga.
9 Videli so ga tudi drugi obiskovalci templja.
10 Prepoznali so ga kot berača, ki je po navadi posedal pri “Lepih vratih” in prosjačil. Začudeni so ga gledali. Le kako je zdaj mogel hoditi?
11 Razburjeni so hiteli v Salomonovo halo. Tam so se trli okrog Petra, Janeza in ozdravljenega moža, ki se je zdaj ves čas držal obeh apostolov.
12
Ko je Peter videl množico ljudi, jim je spregovoril: “Možje Izraelci! Kaj je tako čudnega v tem? Zakaj naju tako gledate, kot bi s svojo močjo in pobožnostjo storila, da je ta človek začel hoditi?13 Abrahamov, Izakov in Jakobov Bog ter Bog vseh vaših praočetov je s tem čudežem pokazal moč in čast svojega Sina. Tega Jezusa ste izdali in zatajili, čeprav se je Pilat trdno namenil, da ga izpusti.
14 Smrtno kazen ste zahtevali za Svetega in Pravičnega, morilca pa ste pomilostili.
15 Umorili ste tega, iz katerega prihaja vse življenje. Bog pa ga je obudil od mrtvih. Mi smo priče temu in vam to lahko potrdimo.
16 Ker verujemo v Jezusa, je tega moža tukaj ozdravil. Vsi vi ga poznate in veste, da je bil hrom. Zdaj pa je zdrav, ker je veroval v Jezusa.
17 Vem, dragi bratje, da tedaj niste vedeli, kaj delate, prav tako pa tudi ne vaši voditelji.
18 Bog pa je tako izpolnil to, kar so napovedali preroki: ‘Obljubljeni Rešitelj mora trpeti.’
19 Zdaj pa to resnično obžalujte ter se obrnite k Bogu, da bi vam odpustil grehe.
20 Tedaj bo tudi prišel čas, da se bo Bog v svoji ljubezni obrnil k vam in vam poslal nazaj Jezusa, vašega Mesijo.
21 On mora ostati v nebesih, dokler ne pride čas, ko bo Bog vse obnovil. To je Bog že davno obljubil skozi svoje preroke.
22 Že Mojzes je dejal:
‘Preroka, kot sem jaz, vam bo poslal Bog,23
Kdor pa ga ne bo poslušal,
ga ne bodo več prištevali k ljudstvu.’
24
Tudi Samuel in preroki za njim vse do današnjega dne so naznanjali to.25 Vi pa ste otroci teh prerokov in tudi za vas velja zaveza, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti. Bog je namreč dejal Abrahamu: ‘Skozi tvoje potomstvo bo prišel blagoslov na vsa ljudstva na zemlji.’
26 Bog je poslal svojega služabnika Jezusa najprej k vam, ko ga je obudil od mrtvih, da bi vas blagoslovil ter da bi se odvrnili od svojih grehov.”
1
Medtem ko so Peter in drugi apostoli še govorili ljudstvu, se je prerinilo nekaj duhovnikov, poglavar tempeljske straže in nekaj saducejev v ospredje.2 Razburjali so se, ker sta Peter in Janez javno učila, da je vstajenje od mrtvih dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati, kar potrjuje tudi Jezusovo vstajenje.
3 Apostole so čez noč vrgli v ječo, kajti med tem se je že znočilo.
4 Mnogi poslušalci pa so sprejeli vero, ko so poslušali pridigo apostolov, tako da je zdaj cerkev štela okrog pet tisoč mož.
5
Za naslednje jutro pa so sklicali zbor vseh judovskih voditeljev v Jeruzalemu.6 Veliki duhovnik Hana, poleg njega pa še Kajfa, Janez, Aleksander in drugi sorodniki velikega duhovnika so bili prisotni.
7 Naročili so, naj privedejo Petra in Janeza ter so ju vprašali: “S kakšno močjo in s čigavo avtoriteto sta storila to?”
8 Peter, ki je bil poln Svetega Duha, jim je odgovoril: “Voditelji in starešine našega ljudstva!
9 Če mislite na dobro delo, ki sva ga storila hromemu človeku in vas zanima, kako je ozdravel,
10 z veseljem odgovoriva vam in tudi vsemu izraelskemu ljudstvu na to vprašanje: To se je zgodilo v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta. On je ta, ki ste ga križali in katerega je Bog obudil od mrtvih. Po njegovi moči je ta človek ozdravel.
11 Jezus namreč, Mesija, je tisti, o katerem govori Sveto pismo, ko pravi:
‘Kamen, ki ste ga vi zidarji vrgli proč,12
Nihče drug razen njega nas ne more rešiti. Tudi ni drugega imena pod nebom, ki bi moglo rešiti človeka.”13
Člani zbora so se čudili, ko so videli, kako neustrašeno sta Peter in Janez govorila; vedeli pa so, da sta bila preprosta človeka, ki nikoli nista študirala teologije. Bilo jim je jasno, da sta bila Jezusova učenca.14 Čudeža pa niso mogli zanikati, kajti ozdravljeni je stal poleg njih.
15 Obtoženca so poslali ven iz sodne dvorane, da bi se posvetovali.
16
“Kaj naj storimo s tema človekoma?” so se spraševali. “Ne moremo zanikati, da sta v Jeruzalemu storila čudež. Saj so mnogi bili temu priče in so videli s svojimi očmi.17 Da pa to ne bi imelo prevelikega vpliva na ljudstvo, jima bomo strogo naročili, naj nikdar več ne pripovedujeta o tem Jezusu.”
18 Ko so spet poklicali apostola v sodno dvorano, so jima zelo odločno prepovedali, da bi javno govorila o Jezusu.
19 Peter in Janez pa sta odgovorila: “Ali boste res zahtevali od naju, da vas poslušava bolj kot Boga?
20 Ne moreva namreč zamolčati tega, kar sva videla in slišala!”
21 Tedaj je sodni zbor še enkrat opomnil apostola, vendar so ju izpustili, ker so se bali nemirov med ljudstvom. Vsi ljudje v Jeruzalemu so slavili Boga, ki je storil tak čudež skozi Petra in Janeza.
22 Ozdravljeni človek je bil hrom štirideset let.
23
Takoj ko sta bila Peter in Janez spet svobodna, sta se vrnila k drugim kristjanom in poročala, kaj so jima zabičali veliki duhovniki in voditelji ljudstva.24 Potem so skupaj molili Boga: “Gospod, ti si ustvaril nebo, zemljo in morje in poleg tega še vse, kar živi.
25 Tvoje so besede, ki jih je izgovoril naš oče David, tvoj služabnik, ko ga je navdihnil Sveti Duh:
‘Zakaj vrvijo pogani in ljudstva kujejo nesmiselne načrte?26
Oblastniki na zemlji se pripravljajo
in vladarji se združujejo proti Bogu
in njegovemu Maziljencu.’
27
Prav to se je zgodilo v tem mestu. Zedinili so se Herod in Pilat, Rimljani in ves Izrael. Združili so se v borbi proti Jezusu, tvojemu svetemu Sinu, ki si ga ti izvolil.28 Vendar so storili samo to, kar si ti v svoji moči in volji že pred davnimi časi sklenil.
29 Zdaj pa, Gospod, poslušaj njihove grožnje! Pomagaj vsem, ki verujejo vate, da bi tvoje sporočilo oznanjali brez strahu drugim.
30 Pokaži svojo moč! Naj se godijo čudeži in ozdravljenja v imenu tvojega svetega Sina Jezusa!”
31 Ko so končali molitev, se je potresla hiša, kjer so bili zbrani. Vsi so se napolnili s Svetim Duhom in so oznanjali Božjo besedo hrabro in brez strahu.
32
Vsi kristjani so bili enodušni in enega srca. Nihče ni smatral svojega imetja za privatno lastnino, ampak je bilo vse skupna last.33 Prepričljivo so apostoli pripovedovali o Jezusovem vstajenju in vsi so uživali velik ugled.
34 Nikomur v cerkvi ni ničesar manjkalo, kajti tisti, ki so imeli njive in hiše, so jih prodali.
35 Denar so dali apostolom, da bi ga razdelili med potrebne.
36 Eden izmed darovalcev je bil Jožef s Cipra. Apostoli so mu dali ime Barnaba, kar pomeni “Tolažnik”.
37 Ta Jožef je prodal svojo njivo, denar pa je dal apostolom.
1
Neki mož po imenu Hananija je skupaj s svojo ženo Safiro prodal kos zemlje.2 Prinesel je apostolom samo del izkupička in trdil, da je to vse, kar je dobil. Njegova žena se je strinjala s to prevaro.
3 Peter pa je spoznal njegovo namero in ga je vprašal: “Hananija, zakaj si dovolil, da te satan dobi pod svojo oblast? Zakaj si prevaral Svetega Duha in si skril del denarja?
4 Nihče te ni prisilil, da prodaš zemljo. Bila je tvoja. Tudi denar bi lahko zadržal. Kako si le mogel storiti kaj takega! Nisi prevaral ljudi, ampak Boga samega.”
5 Pri teh besedah se je Hananija mrtev zrušil na tla. Vsi, ki so to slišali, so se prestrašili.
6 Nekaj mladeničev je pokrilo mrtveca s prtom ter ga odneslo ven, da bi ga pokopali.
7
Kake tri ure pozneje je prišla njegova žena Safira. Ni še vedela, kaj se je zgodilo.8 Peter jo je vprašal: “Ali je bilo to vse, kar sta dobila za njivo?” “Da,” je odgovorila, “to je bilo vse.”
9 “Kako sta mogla verjeti, da Božji Sveti Duh ne bo opazil vajine prevare?” je odgovoril Peter. “Možje, ki so pokopali tvojega moža, se pravkar vračajo. Odnesli bodo tudi tebe.”
10 V tem trenutku je Safira padla mrtva na tla. Ko so mladeniči vstopili in videli, da je mrtva, so odnesli tudi ženo in jo pokopali poleg njenega moža.
11 Vsa cerkev pa in vsi, ki so o tem slišali, so se prestrašili.
12
Po Božjem nalogu so delali apostoli mnoge čudeže. Verni so se sestajali v templju v Salomonovi hali.13 Drugi se jim niso upali pridružiti, vendar so s strahom in z velikim spoštovanjem govorili o njih.
14 Vedno več mož kakor tudi žena je verovalo v Jezusa.
15 Prišlo je tako daleč, da so bolnike na posteljah in nosilih prinašali na cesto, da bi Petrova senca padla na njih, ko je šel mimo.
16 Tudi iz mest v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje. Prinašali so bolnike in take, ki so bili pod oblastjo demonov in vsi so ozdraveli.
17
Veliki duhovnik in njegovi prijatelji iz ločine saducejev so zavidali apostolom.18 Prijeli so jih in jih vrgli v ječo.
19 Ponoči pa je Božji angel odprl vrata ječe in odpeljal apostole ven.
20 “Pojdite v tempelj,” je dejal “in oznanjujte celotno sporočilo o tem novem življenju!”
21 Apostoli so zgodaj zjutraj odšli v tempelj in javno pridigali. Prav tedaj pa je sklical veliki duhovnik s svojimi pristaši judovski sodni zbor in poslal po apostole, da bi jih zaslišali.
22 Toda niso jih našli v ječi. Zato so se služabniki vrnili in sporočili:
23 “Jetniki so pobegnili. Vrata ječe so bila skrbno zaklenjena in straža je bila na mestu. Ko pa smo odprli vrata, ni bilo nikogar v celici.”
24 Ko so poveljnik tempeljske straže in veliki duhovniki to slišali, niso vedeli, kaj naj mislijo. “Kako se bo le vse to končalo?”
25 V tem trenutku je nekdo vstopil s sporočilom: “Možje, ki ste jih vrgli v ječo, so spet v templju in govorijo o Jezusu.”
26 Poveljnik tempeljske straže in njegovi možje so takoj odšli v tempelj ter so privedli apostole. Vendar niso uporabili sile, ker so se bali, da bi jih ljudstvo sicer kamenjalo.
27 Pripeljali so apostole v sodno dvorano, kjer jih je veliki duhovnik zaslišal.
28 “Ali vam nismo strogo prepovedali, da bi še kdaj govorili o tem Jezusu?” je začel. “Vendar ves Jeruzalem govori o njem. Še več, krivico za smrt tega človeka hočete pripisati nam.”
29 Peter in drugi apostoli so odgovorili: “Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi!
30 Bog naših očetov je Jezusa, ki ste ga vi razpeli na križ, obudil od mrtvih.
31 Bog ga je s svojo močjo povišal na mesto Vladarja in Rešitelja, da bi se izraelsko ljudstvo lahko spreobrnilo ter da bi jim odpustil grehe.
32 Mi smo priče vsem tem dogodkom, kakor tudi Sveti Duh, ki ga Bog daje vsem, ki so mu poslušni.”
33
Te besede so strašno razjezile vse člane sodnega zbora in odločili so se, da bodo dali apostole umoriti.34
Potem je vstal Gamaliel, farizej in ugleden verski učitelj. Zaprosil je, naj apostole za trenutek odpeljejo ven;35 nato se je obrnil k sodnemu zboru: “Možje Izraelci, bodite previdni in dobro premislite, kaj boste storili s temi ljudmi.
36 Že nekaj časa je minilo odkar je Tevda trdil, da je nekaj posebnega. Okrog štiristo ljudi je pridobil, da so bili njegovi pristaši. Toda ubili so ga in nikogar ni več od teh, ki so hodili za njim. Nihče ga več niti ne omenja.
37 V času ljudskega štetja je Juda iz Galileje vodil vstajo. Mnogi so se mu priključili. Toda tudi on je bil ubit in nihče več ne govori o njegovem gibanju.
38 Zato vam svetujem: Pustite te ljudi pri miru! Če so to njihove ideje in dejanja, za katere se zavzemajo, bo vse to kmalu propadlo.
39 Če pa je Bog za tem, ne morete ničesar storiti. Ali pa se hočete boriti z Bogom?”
40
Zbrani so poslušali njegov nasvet. Poklicali so apostole v dvorano, šibali so jih in jim še enkrat prepovedali, da govorijo o Jezusu. Potem so jih izpustili.41 Apostoli pa so zapustili sodno dvorano veseli, da je Bog dovolil, da so zaradi Jezusa trpeli bolečine in zaničevanje.
42 Vsak dan so javno v templju in tudi v privatnih hišah govorili, da je Jezus Mesija, ki ga že dolgo pričakujejo.
1
V tem času je cerkev hitro napredovala. Nekateri verniki pa so bili nezadovoljni. Posebej Judje, ki so govorili grško, so se pritoževali, da v cerkvi pozabljajo njihove vdove, ki ne dobijo toliko hrane pri vsakodnevni delitvi, kot so jo dobivale vdove, ki so govorile hebrejsko.2 Apostoli so zato sklicali sestanek. “Ni prav,” so dejali, “da moramo deliti hrano, namesto da bi oznanjali Božjo besedo.
3 Zato, dragi bratje, poiščite med člani cerkve sedem zanesljivih mož, ki jih vodi Sveti Duh in ki vedo, kaj je treba storiti. Ti naj prevzamejo to nalogo.
4 Mi pa bomo lahko uporabili naš čas za molitev in oznanjevanje Božje besede.”
5 S tem predlogom so bili vsi zadovoljni. Najprej so izvolili Štefana, moža, ki je imel trdno vero in je bil poln Svetega Duha. Potem so izbrali še Filipa, Prohorja in Nikanorja, Timona in Parmenaja ter Nikolaja iz Antiohije; ta je sprejel judovsko vero, šele potem pa je postal kristjan.
6 Teh sedem mož so predstavili apostolom, ki so molili za njih in jih blagoslovili, tako da so položili nanje roke.
7
Vedno več ljudi pa je slišalo Božjo besedo. V Jeruzalemu je število vernih neprestano raslo. Med njimi je bilo veliko judovskih duhovnikov, ki so sprejeli vero.8
Štefan je po Božji milosti in moči storil več čudežev, ki so vzbudili pozornost.9 Nekega dne so se pristaši neke sinagoge, ki se je imenovala “sinagoga osvobojenih” (člani so bili Judje, ki so bili včasih sužnji), zapletli s Štefanom v neko diskusijo. Tudi Judje iz Cirene in Aleksandrije v Egiptu ter iz turških pokrajin Kilikije in Azije so se jim pridružili,
10 vendar se nihče ni mogel zoperstaviti Štefanovim trditvam, ki jih je navajal, kot ga je vodil Sveti Duh.
11 Ker jih je to zelo jezilo, so naščuvali nekaj ljudi, da bi prišli z izjavo: “Žalil je Boga in Mojzesa. Sami smo ga slišali.”
12 Uspelo jim je, da so tako razdražili ljudstvo ter njihove voditelje in verske učitelje, da so ga prijeli in odvlekli pred sodni zbor.
13 Tam so vstale priče proti Štefanu, ki so nadaljevale z lažmi o tem, da je govoril zoper tempelj in Mojzesove zakone.
14 “Sami smo ga slišali, ko je govoril, da bo ta Jezus iz Nazareta porušil tempelj in odpravil vse Mojzesove zakone,” so trdili.
15 V tem trenutku so lahko vsi v dvorani, ki so gledali v Štefana, videli, kako je njegov obraz podoben angelskemu obrazu.
1
Veliki duhovnik ga je vprašal: “Ali drži to, kar ti možje trdijo o tebi?”2 Štefan je odgovoril: “Poslušajte me, dragi bratje in očetje!
Bog, ki je vreden vsake časti, se je prikazal našemu očetu Abrahamu v Mezopotamiji, še preden je odšel v Haran.3 Dejal mu je: ‘Zapusti domovino ter svoje sorodnike in kreni v deželo, ki ti jo bom pokazal!’
4 Tako je Abraham zapustil deželo Kaldejcev in je prebival v Haranu v Siriji, dokler ni umrl njegov oče. Potem ga je Bog privedel v to deželo, kjer vi zdaj prebivate.
5 Toda Bog mu dotlej še ni dal zemlje, še stopinje ne, čeprav je obljubil, da bo na koncu vsa dežela pripadala Abrahamu in njegovim potomcem, tedaj pa še ni imel nobenega otroka!
6 Bog mu je tudi dejal, da bodo njegovi potomci zapustili deželo ter bodo prebivali v tujini, kjer bodo sužnji štiristo let.
7 ‘Toda jaz bom kaznoval ljudstvo, ki jih bo stiskalo. Potem pa bo tvoj narod zapustil Egipt ter mi bo tukaj služil.’
8 Takrat je Bog dal Abrahamu tudi predpise o obrezi. Ta naj bi bila dokaz, da je Bog sklenil zavezo z Abrahamovim ljudstvom. Zato je obrezal svojega sina Izaka, ko je imel osem dni. Izak je bil Jakobov oče in Jakob je bil oče dvanajsterih očakov judovskega ljudstva.
9 Ker pa so bili Jakobovi sinovi zelo ljubosumni na svojega brata Jožefa, so ga prodali kot sužnja v Egipt. Vendar Bog ni zapustil Jožefa,
10 temveč mu je vsakokrat pomagal, kadar se je znašel v stiski. Jožefu je uspelo, da si je pridobil naklonjenost egiptovskega kralja, faraona. Zaradi nenavadne modrosti, ki mu jo je dal Bog, je faraon na koncu postavil Jožefa za upravitelja nad vsem Egiptom in tudi nad kraljevo hišo.
11 Potem pa je zavladala v Egiptu in v Kanaanu lakota. Pomanjkanje je bilo tako veliko, da tudi naši očaki niso imeli več kaj jesti.
12 Jakob je izvedel, da je v Egiptu še žita, zato je poslal svoje sinove tja.
13 Ko so bratje prišli drugič v Egipt, se jim je Jožef dal spoznati. Tako je zdaj tudi faraon slišal, iz katere dežele je prišel.
14 Jožef je povabil svojega očeta Jakoba in vse svoje sorodnike v Egipt, skupaj petinsedemdeset oseb.
15 Tako je dospel tudi Jakob v Egipt. On in ostali naši praočetje so živeli v Egiptu do svoje smrti.
16 Pozneje so jih prepeljali v Sihem in jih položili v grob, ki ga je pridobil Abraham od Hemorjevih potomcev.
17
Toda prišel je čas, ko je Bog svojo obljubo, ki jo je dal Abrahamu, izpolnil. V Egiptu so se Jožefovi potomci, kakor tudi potomci ostalih Jakobovih sinov, zelo namnožili.18 Zavladal je novi faraon, ki ni vedel nič o Jožefu.
19 Neusmiljeno je stiskal naše ljudstvo. Skoval je sovražni načrt in je zahteval, da naši očetje mečejo novorojenčke ven, da bi umrli.
20 V tem času se je rodil Mojzes in Bog je imel zanj poseben načrt. Tri mesece so ga starši skrivali doma.
21 Ko so ga potem vendarle morali vreči ven, ga je našla faraonova hči. Vzgojila ga je kot svojega sina.
22 Mojzes je dobil temeljito izobrazbo v vseh egiptovskih znanostih in je užival velik ugled.
23 Ko mu je bilo štirideset let, je začel skrbeti za svoje brate, za izraelsko ljudstvo.
24 Nekega dne jih je obiskal in bil je priča, kako je neki Egipčan pretepel Izraelca. Brez obotavljanja je posegel vmes in ubil Egipčana.
25 Menil je, da bi njegovi bratje zdaj morali spoznati, da ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Toda oni tega niso uvideli.
26 Naslednjega dne jih je spet obiskal in videl, kako sta se dva Izraelca sprla. Poskušal je posredovati in jima je dejal: ‘Vidva sta pripadnika istega ljudstva, zakaj se torej pretepata?’
27 Toda tisti, ki je začel prepir, je odrinil Mojzesa in zakričal: ‘Kdo te je postavil za gospodarja in sodnika?
28 Ali boš ubil tudi mene, kakor si včeraj ubil Egipčana?’
29 Mojzes se je prestrašil, ko je zaslišal te besede. Zapustil je Egipt in pobegnil v Madian, kjer je živel kot tujec. Tam sta se mu rodila dva sinova.
30 Minilo je štirideset let. Tedaj se mu je prikazal v puščavi na gori Sinaj Božji angel v gorečem grmu.
31 Mojzes je videl plamen in se je čudil nenavadnemu pojavu. Ko pa se je približal grmu, je zaslišal Božji glas:
32 ‘Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.’ Mojzes je trepetal od strahu in si ni upal dvigniti pogleda.
33 Toda Gospod mu je govoril še naprej: ‘Sezuj sandale: zemlja, kjer stojiš, je sveta.
34 Ni mi nepoznano trpljenje mojega ljudstva v Egiptu in slišal sem njihov jok in tožbe. Zdaj sem prišel, da bi jih osvobodil. Zato se vrni v Egipt!’
35 Bog je torej poslal prav tistega moža, da bi bil osvoboditelj Izraela, ki so ga zavrnili z besedami: ‘Kdo te je postavil za gospodarja in sodnika?’ Njega je Bog izbral in angel ga je poklical iz gorečega grma, da bi jim bil osvoboditelj.
36 Mojzes je tako peljal naše ljudstvo iz Egipta. Vsepovsod je delal mnoge čudeže in znamenja: v Egiptu, pri Rdečem morju in štirideset let v puščavi.
37 Mojzes je bil tudi tisti, ki je rekel izraelskemu ljudstvu: ‘Preroka kot sem jaz vam bo poslal Bog, da vas bo rešil.’
38 Ta Mojzes je bil posrednik med našim ljudstvom in tistim angelom, ki mu je na gori Sinaj dal Božji zakon, živo besedo.
39 Toda naši očetje ga niso hoteli poslušati. Začeli so se ozirati nazaj in žal jim je bilo, da so zapustili Egipt. Dvignili so se celo zoper Mojzesa, ko je bil na gori Sinaj.
40 Njegovemu bratu Aronu so dejali: ‘Naredi nam malike. Nosili jih bomo pred seboj in oni nas bodo vodili. Mojzes nas je nagovoril, da smo zapustili Egipt. Zdaj pa ne vemo, kaj se je zgodilo z njim in kje je ostal.’
41 Naredili so zlato tele, ki naj bi bilo njihov bog. Veselili so se svojega malika in so mu prinesli žrtve.
42 Tedaj se je Bog obrnil od njih in jih je pustil, da so služili soncu in mesecu in zvezdam in ti so jim bili bogovi. Tako tudi piše v knjigi preroka Amosa:
‘Izrael, ali si mi v štiridesetih letih popotovanja skozi puščavo prinašal žrtve43
Ne, ampak ste nosili pred seboj poganske bogove,
Moloha in boga zvezd, Rajfana
in vse druge malike, ki ste si jih naredili,
da bi jih molili.
Zato vas bom odpeljal v sužnost, v dežele,
ki so še bolj oddaljene kot Babilon.’
44
Ves čas svojega popotovanja skozi puščavo so naši očetje nosili s seboj šotor, ki jim je služil kot tempelj. V njem so hranili kamnite plošče, na katerih je bilo deset zapovedi. Bog jim je sam zapovedal, naj zgradijo takšen šotor po vzorcu, ki ga je pokazal Mojzesu.45 Ko je Jozue osvojil zemljo iz rok poganskih narodov, so vzeli šotor s seboj v novo deželo. Tam je bil vse do časa kralja Davida.
46 Bog je blagoslovil Davida v mnogih pogledih in David je molil, da bi smel zgraditi tempelj Jakobovemu Bogu,
47 vendar je šele Salomon uresničil ta načrt.
48 Vsekakor pa ne prebiva Bog v zgradbah, ki mu jih gradijo ljudje. Že prerok Izaija govori o tem:
49 ‘Nebo je moj prestol in zemlja podnožnik mojim nogam. Kakšen dom naj bi mi le zgradili, da bi mogel prebivati v njem?
50 Saj sem vendar ustvaril ves svet!’
51
Vedno enako ste nepoučeni in neposlušni! Kar naprej se upirate Svetemu Duhu! Vaši očetje so delali tako, vi pa niste nič boljši.52 Imenujte samo enega izmed prerokov, ki ga vaši očetje niso preganjali. Pomorili so celo tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega – Mesije, ki ste ga vi izdali in umorili.
53 Da, zavestno ste teptali Božje zakone, čeprav ste jih prejeli iz rok angelov.”
54
Ko so poslušalci slišali te Štefanove besede, jih je prevzel strašen bes.55 Štefan pa je poln Svetega Duha pogledal proti nebu in je videl Boga v vsej svoji slavi in Jezusa na njegovi desni strani.
56 “Vidim nebesa odprta,” je zaklical, “in Jezusa, Sina človekovega na častnem mestu na Božji desnici!”
57 Zdaj so začeli glasno kričati, z rokami pa so si mašili ušesa, da jim ne bi bilo več treba poslušati njegovih besed. Vrgli so se nanj
58 ter so ga vlekli iz mesta. Tu so ga kamenjali. Možje, ki so pričali zoper njega in tudi izvršili smrtno obsodbo, so slekli svoje plašče in jih položili k nogam mladeniča po imenu Savel.
59 Medtem ko je na Štefana padalo kamenje, je le-ta molil: “Gospod, sprejmi mojega duha!”
60 Pokleknil je in zaklical: “Gospod, odpusti jim ta greh!” S temi besedami je umrl.
1
Savel je z zadovoljstvom gledal, ko so kamenjali Štefana. Tistega dne se je začelo strašno preganjanje kristjanov v Jeruzalemu. Razen apostolov so vsi člani cerkve v Jeruzalemu zbežali v Judejo in Samarijo.2 Nekaj pobožnih mož pa je prišlo in ti so pokopali Štefana in žalovali zaradi njegove smrti.
3 Savel pa si je zadal nalogo, da iztrebi Kristusovo cerkev. Kristjane je vlačil iz hiš – može kakor tudi žene – da bi jih vrgel v ječo.
4
Kristjani pa, ki so pobegnili iz Jeruzalema, so vsepovsod oznanjali veselo sporočilo o Jezusu.5 Eden izmed njih je bil tudi Filip. Prišel je v mesto Samarijo in tam je govoril o Kristusu.
6 Prebivalci so ga z zanimanjem poslušali, še posebej, ko so videli čudeže, ki jih je storil.
7 Izganjal je hudobne duhove, ki so z glasnim vpitjem zapuščali svoje žrtve. Filip je prav tako ozdravil mnoge hrome in paralizirane.
8 Zaradi tega je vladalo v mestu veliko veselje.
9
V Samariji je živel tudi Simon, človek, ki se je mnoga leta ukvarjal s čaranjem in mnogi so se čudili njegovi umetnosti. Smatral je, da je nekaj posebnega.10 Ljudje, ki so bili priče njegovemu čaranju, so namreč govorili: “V tem človeku deluje Božja moč!”
11 Bili so povsem pod njegovim vplivom, ker jih je toliko let opijal s svojo umetnostjo.
12 Zdaj pa so mnogi verovali sporočilu o Božjem kraljestvu, ki jim ga je oznanil Filip. Verovali so v Jezusa Kristusa. Možje in žene in med njimi tudi čarovnik Simon so se krstili.
13 Po krstu je Simon vsepovsod spremljal Filipa in se je čudil vsem čudežem, ki jih je storil Filip.
14
Ko so apostoli v Jeruzalemu slišali o tem, da so ljudje v Samariji sprejeli Božjo besedo, so poslali tja Petra in Janeza.15 Oba apostola sta prišla v Samarijo ter sta molila za verne, da bi jim Bog dal svojega Svetega Duha.
16 Doslej ni namreč še nihče med njimi sprejel Božjega Duha, čeprav so bili krščeni v Jezusovem imenu.
17 Ko pa so apostoli položili nanje roke, so sprejeli Svetega Duha.
18
Simon je videl, da so verni dobili Svetega Duha, ko so apostoli položili nanje roke. Tedaj je ponudil Petru in Janezu denar in jima dejal:19 “Pomagajta mi, da bom tudi jaz lahko polagal roke na ljudi, pa bodo sprejeli Svetega Duha.”
20 Peter ga je ostro pogledal in dejal: “S svojim denarjem vred boš pogubljen! Ali res misliš, da se Božja milost more kupiti?
21 Ne moreš biti deležen tega, ker tvoje srce ni pred Bogom čisto.
22 Obžaluj svojo hudobnost in se spreobrni. Prosi Boga, da ti odpusti te pokvarjene misli.
23 Vidim namreč, da si poln bridke zavisti in da si zvezan z vezmi greha.”
24 “Moli zame,” je prosil Simon prestrašen, “da me ne bi zadelo to, s čemer sta mi pretila.”
25
Potem, ko sta oznanjala Božjo besedo v Samariji, sta se Peter in Janez vrnila v Jeruzalem. Spotoma sta se ustavila v nekaterih vaseh v Samariji, da bi tudi tam oznanjevala radostno novico.26
Filipu pa se je prikazal Božji angel in mu dejal: “Pojdi na pot, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo in ki je precej pusta ter bodi tam sredi dneva.”27 Storil je tako in po tej cesti se je prav tedaj pripeljal finančni minister etiopske kraljice Kandake, vpliven in zelo pomemben mož.
28 Ko se je vračal iz Jeruzalema, kamor je odšel na Božjo pot, da bi v templju molil, je spotoma bral knjigo preroka Izaije.
29 Tedaj je Sveti Duh spregovoril Filipu: “Pohiti za tem vozom in ostani blizu njega.”
30 Tekel je tja in je slišal, ko je Etiopec glasno bral iz knjige preroka Izaije. Vprašal ga je: “Ali razumeš to, kar bereš?”
31 “Ne,” je odgovoril mož. “Kako naj bi razumel, če mi nihče ni tega razložil?” Prosil je Filipa, naj se vzpne na voz in sede poleg njega.
32 Pravkar je bral stavke:
“Kot ovco, ki naj bi jo zaklali, so ga odpeljali.33
V njegovem ponižanju zanj ni bilo pravične sodbe.
Kdo pa bi mogel govoriti o njegovih potomcih?
Njegovo življenje so namreč odstranili z zemlje.”
34
Etiopski minister je vprašal Filipa: “O kom govori prerok? O sebi ali o nekom drugem?”35 Tedaj mu je začel Filip na osnovi te preroške besede oznanjevati evangelij o Jezusu.
36 Ko sta se kmalu nato pripeljala do neke vode, je Etiopec dejal: “Tu je voda! Ali me lahko kar zdaj takoj krstiš?”
37 “Če veruješ iz vsega srca v Kristusa, lahko to storim,” je odgovoril Filip. “Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin,” je dejal minister.
38 Nato je dal zaustaviti voz, skupaj sta stopila v vodo in Filip ga je krstil.
39 Ko sta stopila iz vode, je Duh umaknil Filipa. Etiopec ga ni več videl, vendar je vesel nadaljeval pot.
40 Filipa so potem videli v Ašdodu. Od tod je potoval dalje iz mesta v mesto in oznanjeval evangelij o Jezusu vse do oddaljene Cezareje.
1
Savel je še vedno poln fanatičnega sovraštva preganjal kristjane. Šel je k velikemu duhovniku v Jeruzalemu.2 Prosil je, da bi mu dal pismo, naslovljeno na sinagoge v Damasku, z zahtevo, naj bi mu pomagali, da bi našel tiste kristjane, ki so prebivali tam, može in žene, da bi jih lahko privedel kot jetnike v Jeruzalem.
3 Ko pa je bil na poti in se je že bližal Damasku, ga je naenkrat obsvetila svetloba z neba, ki ga je povsem zaslepila.
4 Padel je na tla in tedaj je zaslišal glas: “Savel, Savel, zakaj me preganjaš?”
5 “Kdo pa si, Gospod?” je vprašal Savel. “Jezus sem, ki ga ti preganjaš!” je odgovoril glas.
6 “Vstani in pojdi v mesto. Tam ti bodo povedali, kaj naj storiš.”
7 Savlovi spremljevalci so onemeli od strahu, kajti slišali so glas, niso pa nikogar videli.
8 Ko je Savel vstal s tal in odprl oči, ni več videl. Za roko so ga morali peljati v Jeruzalem.
9 Tri dni je bil slep in ni mogel niti jesti, niti piti.
10
V Damasku je živel neki kristjan, ki mu je bilo ime Hananija. Njemu se je prikazal Gospod v viziji. “Hananija,” mu je dejal. “Da, Gospod, tukaj sem,” je le-ta odgovoril.11 “Pojdi v Ravno ulico, v Judovo hišo in povprašaj tam po Savlu iz Tarza. On pravkar moli
12 in v viziji sem mu pokazal moža po imenu Hananija. Ta je prišel k njemu in položil nanj roke, da bi spregledal.”
13 “Toda Gospod,” se je upiral Hananija, “od tako mnogih sem že slišal, kako neusmiljeno ta Savel preganja tvojo cerkev v Jeruzalemu.
14 Poleg tega smo izvedeli, da so mu veliki duhovniki dali pooblastilo, da bi tudi tukaj lahko polovil tiste, ki kličejo tvoje ime.”
15 Vendar je Gospod dejal Hananiju: “Stori vse tako, kot sem ti dejal. Izbral sem tega moža, da ponese moje sporočilo vsem ljudstvom in vladarjem sveta, pa tudi Izraelcem.
16 Pokazal mu bom, koliko mora trpeti zaradi mojega imena.”
17 Hananija je poslušal. Odšel je v Judovo hišo, tam je našel Savla in nanj položil roke. “Dragi brat Savel,” je dejal, “Jezus, ki se ti je pokazal na poti, me je poslal k tebi, da bi se napolnil s Svetim Duhom in da bi spet videl.”
18 V tem trenutku je Savel spregledal. Bilo je, kot bi z njegovih oči odpadle luskine. Takoj potem se je krstil.
19 Nato je jedel in vrnile so se mu moči.
Nekaj dni je Savel ostal pri vernih v Damasku.20 Toda brž ko je bilo mogoče, je odšel v sinagogo, da bi vsem pripovedoval veselo sporočilo, da je Jezus resnično Božji Sin.
21 Vsi, ki so ga slišali, so se čudili. “Ali ni to tisti človek, ki je v Jeruzalemu tako odločno preganjal vse Jezusove pristaše?” so vprašali. “Slišali pa smo tudi, da je prišel sem, da bi našel kristjane in jih kot jetnike odpeljal k velikim duhovnikom.”
22 Savel pa je bolj in bolj prepričljivo oznanjeval, da je Jezus obljubljeni Mesija, tako da Judje v Damasku na koncu niso imeli več kaj povedati, kar bi moglo ovreči te trditve.
23
Zato so se čez nekaj časa odločili, da Savla umorijo.24 On pa je izvedel za njihove načrte. Medtem ko so Judje noč in dan stražili pri mestnih vratih, da jim ne bi ušel,
25 so ga kristjani ponoči spustili v košari čez mestno obzidje.
26
Potem ko je Savel prišel v Jeruzalem, se je poskušal tam pridružiti cerkvi. Toda vsi so se ga bali, ker niso mogli verjeti, da je res postal kristjan.27 Končno se je Barnaba zavzel zanj. Privedel ga je k apostolom in jim pripovedoval, kako je Savel na poti v Damask videl Gospoda, kako mu je Jezus govoril ter da je v Damasku neustrašeno oznanjeval Jezusovo ime.
28 Šele zdaj so kristjani v Jeruzalemu prisrčno sprejeli Savla. Hodil je pri njih ven in noter in brez strahu pridigal v Jezusovem imenu.
29 Z Judi, ki so govorili grško, pa se je prepiral.
30 Ko so izvedeli, da ga ti Judje hočejo umoriti, so ga verni varno prepeljali v Cezarejo. Odtod je Savel potoval v svoje rojstno mesto Tarz.
31
Cerkve v Judeji, Galileji in Samariji so zdaj imele mir. Rasle so v poslušnosti in zvestobi Bogu. Ker je Sveti Duh deloval, so mnogi ljudje sprejeli vero v Boga.32
Na enem izmed mnogih potovanj, ki so vodila Petra po vsej deželi, je prišel tudi h kristjanom v mestu Lidi.33 Tam je srečal Eneja, moža, ki je že osem let ležal hrom v postelji.
34 Peter mu je dejal: “Enej, Jezus Kristus te ozdravlja. Vstani in poskrbi sam zase!” Hromi je vstal in zdaj je lahko hodil.
35 Ko so prebivalci v Lidi in v okoliških krajih na saronski ravnini videli ozdravljenega, so začeli verjeti v Jezusa kot Gospoda.
36
V mestu Jopa je takrat živela neka kristjanka, ki ji je bilo ime Tabita. Ime pomeni “Srna”. Storila je mnogo dobrega in je pomagala revnim.37 Ko je bil Peter v Lidi, je naenkrat zbolela in umrla. Prijatelji so jo pripravili za pogreb in ležala je v neki podstrešni sobici.
38 Jopa ni daleč od Lide. Zato so kristjani iz Jope poslali dva moža s prošnjo k Petru: “Pridi kakor hitro le moreš k nam v Jopo!”
39 Peter je takoj odšel z njima. Ko so dospeli, so ga odpeljali v izbo, kjer je ležala umrla. Tam je bilo mnogo vdov, ki jim je Tabita pomagala v njihovi stiski. Jokale so, ko so Petru kazale obleke in plašče, ki jim jih je sešila Tabita.
40 Peter pa je vse poslal ven. Pokleknil je in molil. Potem je rekel umrli: “Tabita, vstani!” Takoj je odprla oči in pogledala v Petra,
41 ki jo je prijel za roko in ji pomagal, da je vstala. Potem je poklical verne in vdove v izbo in le-ti niso mogli verjeti, da je Tabita stala živa pred njimi.
42 Kmalu se je to razvedelo po Jopi in mnogi so zaradi tega sprejeli vero v Gospoda.
43 Peter pa je še dalj časa ostal v Jopi v hiši strojarja Simona.
1
V Cezareji je živel neki rimski oficir, ki mu je bilo ime Kornelij in je bil poveljnik italskega regimenta.2 Bil je pobožen človek, ki je z vso svojo družino častil Boga. Mnogo je storil za tiste, ki so bili revni in potrebni pomoči ter je redno molil k Bogu.
3 Okrog tretje ure popoldne se mu je prikazal Božji angel. “Kornelij!” ga je poklical angel.
4 Prestrašen je Kornelij dvignil pogled in vprašal: “Kaj hočeš, Gospod?” Tedaj mu je angel odgovoril: “Bog je uslišal tvoje molitve, on ve za tvoja dobra dejanja.
5 Zato pošlji nekaj ljudi v Jopo. Tam naj povprašajo po nekem Simonu Petru,
6 ki stanuje pri morju v hiši strojarja Simona. Ta Simon Peter naj pride k tebi!”
7 Brž ko je angel odšel, je Kornelij poklical k sebi dva izmed svojih služabnikov in vojaka, ki je bil pobožen prav tako kot Kornelij ter je bil njegova telesna straža.
8 Njim je natančno pojasnil, kaj se je zgodilo ter jih poslal v Jopo.
9
Ko so bili odposlanci naslednji dan že blizu mesta Jope, se je Peter povzpel na ravno streho hiše, da bi tam lahko nemoteno molil.10 Bilo je ravno opoldne in Peter je bil lačen. Čakal je, da mu pripravijo hrano in med tem je imel vizijo:
11 Videl je, kako se je odprlo nebo in kako se je spustilo navzdol nekaj, kar je bilo podobno platnenemu prtu, zvezanem na vseh štirih vogalih.
12 V tem prtu so bili vsakovrstni četveronožci, pa tudi kače in ptice so bile v njem; bile so to takšne živali, ki so za Jude “nečiste” in jih niso smeli jesti.
13 Tedaj je Peter zaslišal glas, ki mu je dejal: “Peter, kolji te živali in jih jej!”
14 “Nikakor, Gospod!” je odvrnil Peter. “Še nikoli v življenju nisem jedel kaj prepovedanega ali ‘nečistega’.”
15 Tedaj pa mu je glas drugič zaklical: “Ne ugovarjaj Bogu! Če on pravi, da je kaj ‘čisto’, potem je to tako.”
16 To se je zgodilo trikrat. Potem se je prt spet vzdignil proti nebu.
17
Peter ni razumel, kaj mu je Bog s to vizijo hotel povedati. Ko je bil še zatopljen v te misli, so Kornelijevi odposlanci potrkali na vrata.18 “Ali tu stanuje neki človek po imenu Simon Peter?” so poizvedovali.
19 Ko je bil Peter še vedno ves prevzet zaradi te vizije, mu je spregovoril Sveti Duh: “Trije možje so prišli k tebi.
20 Pojdi dol ter jih sprejmi in odidi z njimi v Cezarejo. Nič ne razmišljaj, kajti jaz sem jih poslal.”
21 Peter je odšel k njim. “Jaz sem tisti, ki ga iščete,” je dejal. “Zakaj pa ste prišli k meni?”
22 Odgovorili so: “Poveljnik Kornelij nas pošilja. On je dober in pobožen človek, ki ga vsi Judje visoko cenijo. Bog mu je po svojem svetem angelu naročil, naj te povabi v svojo hišo, da bi mu ti razodel Božjo voljo.”
23 Peter je povabil može v hišo, kjer so prenočili.
Že naslednji dan je odšel z njimi v Cezarejo, spremljali pa so ga tudi nekateri kristjani iz Jope.24 Ko so naslednjega dne prispeli tja, jih je Kornelij že pričakoval. Vsi sorodniki in prijatelji so bili pri njem.
25 Še preden je Peter prestopil prag hiše, mu je Kornelij prišel nasproti ter je padel predenj na kolena.
26 Peter mu je dejal: “Vstani! Jaz sem tudi le človek!”
27 Potem je prišel v hišo, kjer je videl mnoge ljudi, ki so ga pričakovali.
28 “Prav tako veste kakor tudi jaz,” je začel Peter, “da je Judu prepovedano priti v hišo nekoga, ki ni Jud. Bog pa mi je pokazal, da ne smem nobenega človeka smatrati za manjvrednega.
29 Zato sem tudi takoj prišel k vam, ko ste me poklicali. Zdaj pa mi povejte, zakaj ste poslali pome?”
30 Kornelij je odgovoril: “Pred štirimi dnevi sem popoldne molil v svoji hiši. Bilo je okoli tretje ure, približno ta čas kot zdaj. Naenkrat je stal pred menoj mož v svetleči obleki
31 in mi dejal: ‘Kornelij, Bog je slišal tvoje molitve. Ve za vsa tvoja dobra dela.
32 Zato ti naroča, da pošlješ svoje ljudi v Jopo po Petra, da ga privedejo k tebi. Stanuje pri morju v hiši strojarja Simona. Poslušaj, kar ti bo povedal.’
33 Takoj sem poslal pote in sem vesel, da si prišel. Zdaj smo vsi tukaj zbrani v Božji prisotnosti in želimo slišati, kaj ti je Bog naročil, da nam poveš.”
34
Tedaj je Peter rekel Korneliju in njegovim sorodnikom: “Zdaj šele prav razumem, da Boga ne zanimajo samo Judje.35 V vsakem ljudstvu so takšni, ki častijo njega in delajo njemu po volji.
36 Poznano vam je Božje sporočilo, ki ga je oznanil izraelskemu ljudstvu, da namreč lahko dobimo mir z Bogom po Jezusu, Mesiji, ki je tudi Gospod nad vsem stvarstvom.
37 Veste tudi, kaj se je zgodilo v Judeji, potem ko je Janez Krstnik v Galileji pozival k spreobrnitvi po krstu.
38 Na Jezusa iz Nazareta je Bog izlil svojega Duha in svojo moč ter je potoval iz kraja v kraj. Vsepovsod je delal dobro in ozdravljal bolnike, ki jih je satan mučil z raznimi boleznimi in osvobajal tiste, ki so bili pod oblastjo demonov, kajti Bog sam je bil z njim.
39 Mi apostoli smo očividci vsega, kar je storil v Izraelu in v Jeruzalemu med Judi. Tega Jezusa so potem pribili na križ in umorili.
40 Toda že tri dni pozneje ga je Bog spet obudil v življenje.
41 Potem ko je vstal od mrtvih se sicer ni pokazal vsemu ljudstvu, ampak le svojim učencem. To lahko potrdimo. Po njegovem vstajenju smo celo z njim jedli in pili.
42 Naročil nam je, naj povemo vsem ljudem in izpričamo, da ga je Bog postavil za sodnika nad živimi in mrtvimi.
43 Že preroki so v svojih pismih napovedali, da bodo vsakemu, ki veruje vanj odpuščeni grehi v njegovem imenu.”
44
Peter še ni dokončal svojega govora, ko so se vsi, ki so ga poslušali, napolnili s Svetim Duhom.45 Judje iz cerkve v Jopi, ki so prišli s Petrom, se niso mogli načuditi, da je Bog tudi tistim, ki niso bili Judje, daroval Svetega Duha.
46 Slišali so namreč, da so ljudje častili Boga in molili prav na tak način kot oni na binkoštni dan. Peter pa je dejal:
47 “Kdo vam zdaj še lahko brani, da bi se krstili, ko ste sprejeli Svetega Duha prav tako kot mi?”
48 Nato jih je krstil v imenu Jezusa Kristusa. Kornelij pa ga je nato zaprosil, naj ostane pri njih še nekaj dni.
1
Kmalu je prišlo do apostolov in ostalih bratov v Judeji sporočilo, da so zdaj tudi pogani sprejeli Božjo besedo.2 Ko se je Peter vrnil v Jeruzalem, so mu judovski člani cerkve očitali:
3 “Pobratil si se s pogani in celo jedel si z njimi!”
4 Zdaj jim je Peter pripovedoval vse po vrsti, kar se je zgodilo:
5 “V mestu Jopi mi je Bog pokazal, medtem ko sem molil, ogromen prt, ki se je spustil z neba na štirih vogalih.
6 V njem so bile vsakovrstne živali, četveronožci, plazilci, ptice in divje zveri.
7 Slišal sem glas, ki mi je dejal: ‘Peter, kolji in jej!’
8 ‘Nikakor, Gospod!’ sem ugovarjal. ‘Doslej nisem še nikoli jedel kaj nečistega ali prepovedanega.’
9 Glas z neba pa je še enkrat spregovoril: ‘Ne ugovarjaj Bogu! Če on pravi, da je kaj “čisto”, potem je to tako.’
10 To se je zgodilo trikrat. Potem pa se je prt z vsem tem, kar je bilo v njem, spet dvignil v nebo.
11 Prav tisti čas pa so prišli trije možje v hišo, kjer sem stanoval. Prišli so iz Cezareje in neki mož jih je poslal k meni.
12 Sveti Duh mi je zapovedal, naj grem brez pomisleka z njimi. Poleg tega me je spremljalo še teh šest bratov iz cerkve v Jopi. Kmalu smo prišli v hišo k možu, ki je poslal odposlance.
13 Povedal nam je, da se mu je prikazal angel, ki mu je zapovedal: ‘Pošlji odposlance v Jopo in naj pripeljejo Petra.
14 Povedal ti bo, kako se lahko z vsemi svojimi rešiš.’
15 Nisem bil še dolgo pri njih in sem pravkar začel govoriti, ko je prišel Sveti Duh nanje, prav tako kot je prišel na nas na binkoštni dan.
16 V tem trenutku sem se spomnil, kar nam je Gospod nekoč dejal: ‘Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom.’
17 Bog jim je dal enak dar kot tudi nam, ko smo verovali v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel nasprotovati Bogu?!”
18 Te besede so jih prepričale. Slavili so Boga in oznanjali: “Bog je pokazal vsem ljudem, kako se lahko spreobrnejo, pokazal jim je edino pot, ki vodi v življenje.”
19
Verni, ki so zaradi vedno večjega preganjanja kristjanov po Štefanovi mučeniški smrti zbežali iz Jeruzalema, so prišli vse do Fenikije, Cipra in Antiohije. Vendar so samo Judom oznanjevali evangelij.20 Le nekaj mož s Cipra in Cirene, ki so zdaj prebivali v Antiohiji, je oznanjevalo tudi Grkom radostno novico o Jezusu Kristusu.
21 Gospod pa je bil z njimi in tako so začeli mnogi izmed teh poganov verjeti v Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda.
22 Ko je cerkev v Jeruzalemu izvedela o tem, kar se dogaja v Antiohiji, so tja poslali Barnabo.
23 Prišel je v mesto in spoznal ves radosten, kaj je storil Bog. Barnaba je hrabril verne, naj ostanejo čvrsti in odločni v veri v Gospoda.
24 Bil je namreč zgleden mož, poln Svetega Duha in močan v veri. Tako so takrat mnogi ljudje našli pot k Jezusu Kristusu.
25 Iz Antiohije je potoval Barnaba v Tarz, da bi poiskal Savla.
26 Našel ga je in skupaj sta odšla nazaj v Antiohijo. Tam sta ostala celo leto, da bi mnogim vernim pokazala, kako naj živijo kot Jezusovi učenci. V Antiohiji so učence prvič imenovali “kristjane”.
27
V teh dneh so prišli preroki iz Jeruzalema v Antiohijo.28 Na bogoslužju je eden izmed njih – Agab – napovedal veliko lakoto. Zajela naj bi ves svet. Tako mu je pokazal Sveti Duh. Ta lakota je dejansko nastopila v času vladanja cesarja Klavdija.
29 Zato se je cerkev v Antiohiji odločila, da bo pomagala kristjanom v Judeji. Vsak v cerkvi je dal toliko, kolikor je mogel,
30 vse pa, kar so zbrali, so dali Barnabi in Savlu, da bi izročila starešinam cerkve v Jeruzalemu.
1
V tem času je dal kralj Herod nekatere kristjane v Jeruzalemu zapreti,2 Jakoba pa, Janezovega brata je dal obglaviti.
3 Ko je Herod videl, da si je s tem pri judovskih voditeljih pridobil ugled, je še za časa velikonočnega praznika dal ujeti Petra.
4 Apostola so vrgli v ječo. Tam so ga neprestano stražili štirje vojaki, ki so se menjali vsakih šest ur. Herod je po prazniku nameraval izročiti Petra Judom, da bi mu sodili.
5 Toda cerkev v Jeruzalemu ni prenehala prositi Boga, da bi pomagal jetniku.
6
Zadnjo noč preden naj bi ga postavili pred sodišče, je Peter spal vklenjen med dvema vojakoma, medtem ko sta dva druga vojaka stražila pred celico.7 Naenkrat je vstopil Božji angel in svetloba je napolnila prostor. Angel je zbudil Petra in mu dejal: “Vstani!” Takoj so padle verige z njegovih zapestij.
8 “Obleci se in obuj čevlje,” mu je nato zapovedal angel. “Ogrni si plašč in pojdi za menoj!”
9 Peter je šel za angelom iz celice. Toda ves čas ni mogel verjeti, da se vse to v resnici dogaja. Menil je, da samo sanja.
10 Vendar sta šla mimo prve straže in mimo druge in sta prišla do težkih železnih vrat, ki so vodila v mesto. Odprla so se pred njima. Zdaj sta zapustila ječo ter sta krenila v neko ozko ulico. Tedaj je angel izginil
11 in šele zdaj je Peter doumel: “To niso sanje. Gospod mi je resnično poslal svojega angela, da bi me rešil izpod oblasti Heroda. Zaman bodo Judje čakali, da me usmrtijo.”
12 Peter je razmišljal, potem pa je odšel k hiši, kjer je stanovala Marija, mati Janeza Marka. Tam se je zbralo precej kristjanov iz cerkve, da bi molili.
13 Ko je Peter potrkal na hišna vrata, je prišlo dekle po imenu Roda, da bi pogledalo, kdo stoji pred vrati.
14 Takoj je spoznala Petra po glasu, toda tako se je razveselila, da je, ne da bi odklenila vrata, stekla nazaj v hišo. “Peter stoji zunaj pred vrati!” je zaklicala.
15 “To je vendar nemogoče!” so menili drugi in tega niso mogli verjeti. “Gotovo se motiš!” Ona pa je ostala pri svojem.
16 Zdaj so nekateri dejali: “Morda je njegov angel!” Peter pa ni prenehal trkati na vrata. Ko so mu končno odprli in spoznali Petra, so se zelo začudili.
17 Z roko jim je dal znak, naj se pomirijo, potem pa jim je pripovedoval, kako ga je Gospod osvobodil iz ječe. “Povejte to tudi Jakobu in ostalim,” jih je na koncu zaprosil. Potem so se ločili in Peter je zapustil Jeruzalem ter odšel na varnejše mesto.
18
Naslednje jutro so vojaki začudeni odkrili, da Petra ni bilo. Tega si niso mogli razložiti.19 Ko je Herod zapovedal, naj mu pripeljejo jetnika, pa ga nikjer niso mogli najti, je dal stražarje, potem ko jih je natančno zaslišal, umoriti. Herod je nato zapustil Judejo in je ostal dalj časa v Cezareji.
20
V času njegovega bivanja v Cezareji je prišla delegacija iz Tira in Sidona, da bi ga srečala. Odnosi med Herodom in tema dvema mestoma so bili zelo napeti, delegati pa so se sprijateljili s kraljevim tajnikom, ki mu je bilo ime Blast in upali, da se bodo na ta način pomirili. Ti dve mesti sta bili namreč ekonomsko odvisni od trgovine s Herodovimi pokrajinami.21 Ko so končali pogovore, je Herod oblekel svojo svečano kraljevsko obleko in je s svojega prestola držal govor.
22 Navdušeno ga je ljudstvo pozdravljalo in kričalo: “Tako govori samo Bog, ne pa človek!”
23 V tem trenutku je Božji angel kaznoval kralja, ker je dovolil, da so ga častili kot Boga. Lotili so se ga črvi ter je umrl v velikih mukah.
24 Vedno več ljudi pa je verovalo Božji besedi.
25 Barnaba in Savel sta med tem opravila svojo nalogo v Jeruzalemu ter sta se odpravila skupaj z Janezom Markom nazaj v Antiohijo.
1
V cerkvi v Antiohiji je bilo več prerokov in učiteljev, na primer Barnaba, Simeon, ki so ga imenovali tudi “črnec”, Lukij iz Cirene, Manaen, (ki je odrastel skupaj s Herodom) in Savel.2 Ko so se ti možje skupaj postili in molili, jim je Sveti Duh spregovoril: “Oddvojite Barnabo in Savla za delo, na katero sem ju poklical!”
3 Potem so se še postili in molili, blagoslovili so Barnabo in Savla ter ju poslali na pot.
4
Ko ju je tako Sveti Duh sam odposlal, sta Barnaba in Savel prišla najprej v Selevkijo, od tod pa z ladjo na Ciper.5 Prispela sta v mesto Salamino ter oznanjala v sinagogi Božjo besedo. Janeza Marka sta imela s seboj kot pomočnika.
6 Hodila sta od mesta do mesta po celem otoku. Tako sta prišla na drugi del otoka do Pafosa. Tam sta srečala nekega Juda, ki se je ukvarjal s čaranjem. Ime mu je bilo Barjezus in sam se je smatral za preroka.
7 Ta Jud je bil prijatelj z guvernerjem Sergijem Pavlom, ki je bil zelo razumen človek. Guverner je povabil Barnabo in Savla k sebi, ker je želel slišati Božjo besedo.
8 Toda Elima, kot se je čarovnik imenoval po grško, je na vsak način hotel preprečiti, da bi guverner sprejel vero v Kristusa.
9 Savel pa, ki se je imenoval tudi Pavel, je prodorno pogledal čarovnika
10 in dejal poln Svetega Duha: “Peklenski sin, poln laži in hudobije! Nič dobrega ni v tebi! Kdaj boš končno prenehal preobračati Božjo besedo?
11 Bog te bo zaradi tega kaznoval: oslepel boš in nekaj časa ne boš mogel videti.” V tem trenutku je mož oslepel. Nemočno je tipal okrog sebe in iskal je nekoga, ki bi ga vodil za roko.
12 Guverner, ki je bil priča vsemu temu, se je čudil Božji sili in je začel verovati v Gospoda.
13
Potem so Pavel in njegovi spremljevalci zapustili Pafos. Z ladjo so se odpeljali v Pergo v Pamfiliji, kjer se je Janez Marko ločil od njiju ter se je vrnil v Jeruzalem.14 Barnaba in Pavel pa sta sama nadaljevala pot v Antiohijo v Pizidiji. V soboto sta šla tam v sinagogo na bogoslužje.
15 Potem ko so po običaju brali iz Mojzesovih knjig in iz prerokov, so jima tisti, ki so bili odgovorni za bogoslužje, poslali sporočilo: “Brata, če nas želita kaj koristnega naučiti, govorita!”
16
Pavel se je dvignil, dal z roko znak, naj se umirijo in začel: “Možje, Izraelci, pa tudi vsi drugi, ki verujete v Izraelovega Boga, poslušajte me!17 Bog izraelskega ljudstva je izbral naše očake in oni so v Egiptu postali veliko ljudstvo. Z njegovo silo in močjo so zapustili Egipt.
18 Štirideset let jih je potrpežljivo prenašal na poti skozi puščavo.
19 Potem ko je Bog pokončal sedem ljudstev v Kanaanu, so lahko posedli to deželo.
20 Kakih štiristo petdeset let jim je dajal sodnike; zadnji je bil Božji prerok Samuel.
21 Ko je ljudstvo hotelo imeti kralja, jim je Bog dal Savla, Kiševega sina iz Benjaminovega rodu. Savel je vladal štirideset let.
22 Potem se je Bog obrnil od njega in izbral Davida za kralja Izraelu, o katerem je dejal: ‘Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža, ki mi ugaja. On me bo poslušal.’
23 Davidov potomec je Jezus, Rešitelj, ki ga je Bog obljubil Izraelu.
24 Prišel je potem, ko je Janez pozval vse izraelsko ljudstvo, naj več ne živijo v grehu in naj se krstijo.
25 Ko je bil Janez že pri koncu svojega poslanstva, je dejal: ‘Kdo pa mislite da sem? Nisem tisti, ki ga čakate. Za menoj pa prihaja nekdo, ki mu nisem vreden odvezati sandal.’
26 Vam, dragi bratje, ki ste Abrahamovi potomci in vam, ki verujete v Boga in ga častite, velja to sporočilo o rešitvi.
27 Jeruzalemčani in njihovi voditelji niso razumeli, kdo je Jezus. Kljub temu so izpolnili s svojo odločitvijo napoved prerokov, ki jo berete vsako soboto.
28 Kajti čeprav mu niso mogli ničesar očitati, kar bi bilo vredno smrtne kazni, so zahtevali, da Pilat obsodi Jezusa na smrt.
29 Ko se je vse tako izpolnilo, kot je bilo napovedano v Svetem pismu, so ga sneli s križa in položili v grob.
30 Bog pa ga je obudil od mrtvih.
31 Potem se je Jezus še večkrat pokazal svojim učencem, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem. Ti so zdaj pred izraelskim ljudstvom priče, da je Jezus Božji Sin.
32 Vam zdaj oznanjamo to radostno sporočilo: Obljubo, ki jo je Bog dal našim prednikom,
33 je zdaj izpolnil, ko je Jezusa obudil od mrtvih. Tako piše v drugem psalmu: ‘Ti si moj Sin. Danes sem postal tvoj Oče.’
34 Bog je v Svetem pismu napovedal, da bo Jezus vstal od mrtvih ter da ne bo strohnel: ‘Izkazal ti bom milost, ki sem jo obljubil Davidu.’
35 Na nekem drugem mestu pa piše še bolj jasno: ‘Ne boš dovolil, da telo tvojega svetega Sina strohni.’
36 To ni veljalo za Davida. On je umrl, potem ko je po Božji volji služil ljudem svojega časa. Pokopali so ga in strohnel je.
37 Ta pa, ki ga je Bog obudil od mrtvih, ni strohnel.
38 Želim, da spoznate, dragi bratje, da je Jezus tisti, po katerem ste dobili odpuščanje grehov.
39 Vsak, kdor veruje vanj, bo osvobojen greha in proglašen za pravičnega – judovski zakon pa tega ne more storiti.
40 Varujte se tudi, da se z vami ne bi zgodilo, kakor je zapisal prerok:
41
‘Vi, ki zametate resnico!42
Ko sta Pavel in Barnaba zapustila bogoslužje, so ju prosili, da bi naslednjo soboto spet prišla ter da bi ponovno govorila o tem.43 Mnogi Judje in tudi drugi, ki so bili na bogoslužju v sinagogi, so spremljali Pavla in Barnabo. Apostola sta opozarjala vse te ljudi, naj nadaljujejo v Božji milosti.
44
Naslednjo soboto so se zbrali skoraj vsi prebivalci mesta, da bi slišali Božjo besedo.45 Ko so Judje videli, koliko ljudi je prišlo v sinagogo, so bili zavidni. Ugovarjali so Pavlu in se mu posmehovali.
46 Pavel in Barnaba pa se nista dala zmesti. Mirno in odločno sta govorila: “Najprej moramo vam Judom oznaniti Božjo besedo. Ker pa nočete poslušati in s tem kažete, da niste vredni večnega življenja, se zdaj obračava k poganom.
47 Gospod nam je namreč zapovedal:
‘Storil sem, da boš luč vsem ljudstvom na zemlji,48
Ko so to slišali tisti, ki niso bili Judje, so se veselili in zahvaljevali Bogu za njegovo besedo. Vsi pa, ki so bili namenjeni za večno življenje, so sprejeli vero.49 Tako se je razširila Božja beseda tudi zunaj mesta, po vsej okolici.
50 Judom pa je uspelo, da so naščuvali pobožne in ugledne žene in vplivne može v mestu proti Pavlu in Barnabi, tako da so ju pregnali iz mesta.
51 Potem sta prepustila mesto njim na milost in nemilost ter sta krenila proti Ikoniji.
52 Učenci pa, ki so ostali v Antiohiji, so bili polni Svetega Duha in radosti.
1
V Ikoniji sta šla Pavel in Barnaba spet najprej v sinagogo in sta tam tako prepričljivo pridigala, da so mnogi – Judje kakor tudi Grki – začeli verovati.2 Judje pa, ki niso ničesar hoteli vedeti o Božjem sporočilu, so očrnili Pavla in Barnabo in pripovedovali mnogo slabega o njiju.
3 Kljub temu sta ostala dalj časa tam in neustrašeno javno pridigala. Zanašala sta se namreč na Božjo pomoč. Bog pa je svojo besedo vidno potrjeval z mnogimi čudeži in znaki, ki sta jih delala Pavel in Barnaba.
4 Prebivalstvo se je razhajalo v mišljenju. Mnogi so bili na strani judovskih voditeljev, drugi pa so držali z apostoloma.
5 [5-6] Ko sta opazila, da so judovski kot tudi nejudovski nasprotniki skupaj z oblastmi sklenili, da ju bodo preganjali in kamenjali, sta zbežala v pokrajino Likaonijo,
6
7 v mesti Listro in Derbo, da bi po vsej tamkajšnji okolici oznanjala evangelij.
8
V Listri je živel človek, ki je bil hrom od rojstva. Nikoli v življenju ni naredil koraka.9 Ta mož je poslušal Pavla, ko je pridigal. Pavel je postal pozoren nanj in je opazil, da ima toliko vere, da bi ga lahko ozdravil.
10 Zato mu je glasno zaklical: “Vstani in postavi se na noge!” Mož je skočil pokonci in je lahko hodil.
11 Ko so ljudje opazili, kaj je Pavel storil, so zaklicali v svojem jeziku, ki ga apostola nista razumela: “Bogova sta prišla k nam v človeški podobi!”
12 Barnabo so imenovali “Zevsa”, Pavla pa “Hermesa”, ker je bil on govornik.
13 Duhovniki iz Zevsovega svetišča, ki je bil pred mestnimi vrati, so pripeljali junce in prinesli vence k mestnim vratom, da bi apostoloma pred vsem ljudstvom žrtvovali.
14 Ko sta Pavel in Barnaba doumela, kakšno namero imajo, sta raztrgala svoje obleke, stekla sta med množico in kričala:
15 “Kaj delate, možje! Midva sva samo človeka iz mesa in krvi, kot ste vi. Z najinim pridiganjem sva pravzaprav želela doseči, da bi se obrnili od teh mrtvih malikov ter da bi verovali v živega Boga, ki je ustvaril ves svet, zemljo, morje in vse, kar je v njem!
16 Doslej je pustil ljudi, naj hodijo po svojih potih.
17 Kljub temu pa bi morali vedeti, da živi, kajti storil vam je mnogo dobrega. Njemu se lahko zahvalite za dež in bogate žetve; on vam daje hrano ter vas obsipa z veseljem.”
18 S temi besedami sta Pavel in Barnaba komaj odvrnila ljudstvo, da jima niso darovali.
19
Potem pa so prišli Judje iz Antiohije in Ikonije. Naščuvali so množico zoper apostola, tako da so Pavla kamnali. Ker so ljudje mislili, da je Pavel mrtev, so ga odvlekli pred mestna vrata.20 Ko pa so ga obkrožili učenci, je Pavel spet prišel k sebi, se dvignil in odšel nazaj v mesto. Naslednji dan je odšel z Barnabo naprej v Derbo.
21
Potem ko sta apostola pridigala v Derbi o veselem sporočilu in so mnogi tam postali kristjani, sta krenila nazaj v Listro, Ikonijo in Antiohijo.22 Tam sta spodbujala mlade kristjane, naj ostanejo čvrsti v veri in jih ponovno spominjala na to, da pot v Božje kraljestvo vodi skozi mnogo trpljenja.
23 Pavel in Barnaba sta v vsaki cerkvi postavila starešine izmed tistih, ki so v času njunega prvega obiska postali kristjani. Apostola sta se zanje postila in molila.
24 Potem sta potovala skozi pokrajini Pizidijo in Pamfilijo
25 ter sta oznanjevala evangelij v mestu Pergi.
26 Iz pristaniškega mesta Ataleje sta se spet odpeljala v Antiohijo. Tam se je tudi začelo njuno potovanje in tam so jima zaupali nalogo, ki sta jo zdaj opravila.
27 Takoj po njuni vrnitvi v Antiohijo sta sklicala cerkev. Pripovedovala sta o Božjih čudežih z njunega potovanja in o tem, kako je Bog tudi poganom pokazal pot do vere.
28 Pavel in Barnaba sta ostala dalj časa pri kristjanih v Antiohiji.
1
Nekega dne so prišli verni iz Judeje v cerkev v Antiohijo. Trdili so takole: “Kdor se ne obreže, kot je predpisano v Mojzesovem zakonu, se ne more rešiti.”2 Pavel in Barnaba sta se odločno upirala tem trditvam. Končno so se bratje v Antiohiji odločili, naj bi šla Pavel in Barnaba z nekaterimi drugimi iz cerkve k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razčistili to sporno vprašanje.
3 Potem ko ju je cerkev odpravila na pot, sta potovala skozi pokrajino Fenikijo in Samarijo. Vsepovsod sta poročala, kako so se tudi tisti, ki niso bili Judje, obrnili k Bogu in vsi so se veselili tega.
4 V Jeruzalemu so ju cerkev, apostoli in starešine prisrčno sprejeli. Tudi tam sta pripovedovala, kakšne čudeže je Bog storil med pogani.
5 Toda tudi tukaj so zahtevali nekateri verniki, ki so bili poprej farizeji: “Pogane je treba obrezati in zahtevati, da se držijo Mojzesovega zakona.”
6
Potem so se apostoli in starešine sestali, da bi razčistili to vprašanje.7 Nekaj časa so se močno prepirali, nato pa je Peter vstal in dejal:
“Dragi bratje! Veste, da je minilo že precej časa odkar mi je Bog zaupal nalogo, da oznanim evangelij tudi tistim, ki niso Judje, kajti tudi oni naj bi sprejeli Jezusa kot Rešitelja.8 Bog, ki vsakega izmed nas dobro pozna, je sprejel tudi njih in jim je dal Svetega Duha prav tako kot tudi nam.
9 Tudi tako je pokazal, da ne dela nobene razlike med njimi in nami, da je tudi njih osvobodil vsake krivice, potem ko so verovali vanj.
10 Zakaj naj bi zdaj dodajali temu, kar je določil Bog in tudi njim nalagali breme, ki ga nismo mogli nositi niti mi, niti naši očetje?
11 Verujemo, da smo rešeni izključno na osnovi Božje milosti. To velja tudi za tiste, ki niso Judje.”
12
Po teh besedah ni bilo več nobenih nadaljnjih diskusij in Barnaba in Pavel sta lahko poročala, kakšne čudeže je Bog storil skozi njiju med pogani.13
Zdaj je vstal Jakob: “Dragi bratje!” je dejal.14 “Simon Peter je pravkar povedal, kako je Bog sam začel zbirati sebi ljudstvo med pogani.
15 O tem so govorili že preroki, ki so dejali:
16
‘Potem se bom spet obrnil k svojemu ljudstvu,17
da bi tudi preostanek človeštva poiskal Gospoda
in vsi pogani, ki nosijo moje ime,
govori Gospod,
18
ki je vse to že zdavnaj oznanil.’
19
Zato menim,” je pojasnil Jakob, “da ni treba poganom, ki se obrnejo k Bogu, nalagati nobenih nepotrebnih bremen in jim tudi ne vsiljevati judovskih zakonov.20 Lahko pa zahtevamo od njih, naj ne služijo malikom, ne živijo naj razvratno, ne jedo naj mesa, iz katerega ni odtekla kri in nikakor naj ne pijejo krvi.
21 Te zapovedi so namreč poznane vsepovsod, saj jih berejo vsako soboto v vseh sinagogah.”
22
Na koncu posveta so se odločili apostoli in starešine skupaj z vso cerkvijo, da izberejo nekaj mož ter jih pošljejo skupaj s Pavlom in Barnabo v Antiohijo. Izbrali so Judo, ki se imenuje tudi Barsaba in Silo. Oba sta uživala velik ugled v cerkvi.23 V pismu, ki so jima ga izročili, je pisalo: “Mi, apostoli in starešine v Jeruzalemu, pošiljamo bratske pozdrave vsem kristjanom v Antiohiji, Siriji in Kilikiji, ki niso Judje.
24 Slišali smo, da vas nekateri izmed naših ljudi brez naše vednosti in ne da bi jim mi naročili kaj takega, vznemirjajo s svojimi nauki in spravljajo v negotovost.
25 Zato smo enodušno sklenili, da pošljemo skupaj z dragima bratoma Barnabo in Pavlom,
26 ki sta zastavila svoji življenji za stvar Jezusa Kristusa,
27 še dva primerna moža: Judo in Silo. Ona bosta še sama poročala o tem, kako smo se sporazumeli v zvezi s spornim vprašanjem.
28 Ko nas je vodil Sveti Duh, smo prišli do odločitve, da vam, razen naslednjih pravil, ne nalagamo nobenih drugih bremen:
29 Ne jejte mesa, ki ga darujejo malikom, niti mesa zadavljenih živali in tudi ne krvi. Varujte se vsake razvratnosti. Če ravnate tako, delate kot je prav. Prisrčni pozdravi vam vsem.”
30
Juda in Sila sta se poslovila s cerkvijo in sta prišla v Antiohijo. Tam sta sklicala cerkveni zbor in izročila pismo.31 Ko so ga prebrali, se je vsa cerkev razveselila ohrabritve.
32 Juda in Sila – oba sta imela preroške darove – sta hrabrila in jačala brate s svojimi pridigami.
33 Šele čez nekaj časa sta se spet vrnila nazaj v Jeruzalem, potem ko ju je cerkev odpravila z mnogimi dobrimi željami.
34 Sila pa je spotoma ostal še nekaj časa v Antiohiji.
35 Tudi Pavel in Barnaba sta ostala v Antiohiji. Oznanjala sta in skupaj z mnogimi drugimi učila Gospodovo besedo.
36
Čez nekaj časa je Pavel dejal Barnabi: “Obiščiva ponovno vse kraje, kjer sva oznanila evangelij, da vidiva, kako se godi bratom.”37 Barnaba je hotel vzeti s seboj tudi Janeza Marka.
38 Pavel pa se je temu odločno uprl, ker ju je Janez Marko poprej zapustil v Pamfiliji.
39 Zaradi tega sta se sprla tako močno, da sta se na koncu ločila. Medtem ko se je Barnaba z Markom odpeljal na Ciper,
40 je Pavel izbral za svojega sopotnika Silo. Cerkev je molila zanju in tako sta se hrabro podala na pot.
41 Najprej sta krenila v Sirijo in v Kilikijo, kjer sta hrabrila tamkajšnje cerkve v veri.
1
Potem ko sta Pavel in Sila obiskala mesto Derbo, sta končno prispela v Listro. Tam sta srečala Timoteja, mladega kristjana. Njegova mati, ki je bila tudi kristjanka, je bila judovskega rodu, oče pa je bil Grk.2 V cerkvah v Listri in Ikoniji je veljal Timotej kot zanesljiv človek in zelo so ga cenili.
3 Njega je vzel Pavel na pot kot spremljevalca. Zaradi judovskih kristjanov na tem področju, ki so vsi vedeli, da je bil Timotejev oče Grk, ga je Pavel dal obrezati.
4 V vsakem mestu, skozi katero so potovali, so obveščali cerkve o sklepu apostolov in starešin v Jeruzalemu, po katerem naj bi se kristjani ravnali.
5 Tako so bile cerkve vedno bolj čvrste v veri in število članov v cerkvah je iz dneva v dan raslo.
6
Potem ko so bili nekaj časa v Listri, so odšli dalje v pokrajino Frigijo in Galatijo. Sveti Duh jim je razodel, naj tokrat še ne oznanjajo radostne vesti v pokrajini Aziji.7 Tudi ko so potem prišli v Mizijo in so dalje na severu hoteli potovati v pokrajino Bitinijo, jim Jezusov Duh ni dovolil oznanjati.
8 Tako so potovali skozi Mizijo, dokler niso dospeli do pristaniškega mesta Troade.
9 Tam je Bog spregovoril Pavlu ponoči v viziji. Apostol je videl moža iz Makedonije, ki ga je prosil: “Pridi v Makedonijo in nam pomagaj!”
10 Potem nam je bilo jasno, da nas je Bog poklical, da bi v Makedoniji oznanjali novico o rešitvi. Takoj smo iskali priložnost, da bi se prepeljali tja.
11
V Troadi smo se vkrcali na ladjo in se odpeljali po najkrajši poti v Samotrake, naslednji dan pa naprej v Neapolo,12 od tod pa smo krenili peš v Filipe, ki je bilo pomembno rimsko garnizijsko mesto v tem delu Makedonije. Tu smo ostali nekaj dni.
13 V soboto smo zapustili mesto ter odšli na obalo reke, kjer se je zbirala – kot smo domnevali – majhna skupina Judov k molitvi. Sedli smo in se pogovarjali z ženami, ki so bile tam.
14 Ena izmed njih je bila Lidija, ki je prestopila v judovsko vero. Po rodu je bila iz Tiatir in je trgovala s škrlatnim blagom. Bog sam ji je dal vedeti, da Pavel oznanja resnico. Sprejela je vero
15 in se krstila z vso svojo družino. Potem pa nam je dejala: “Če ste prepričani, da verujem v Boga, pridite in stanujte v moji hiši.” Ni nam dala miru, dokler nismo privolili v to.
16
Ko smo šli na mesto, kjer smo se zbirali k molitvi, nas je nekega dne srečala neka sužnja, ki ji je gospodoval demon. Znala je prerokovati prihodnost in je na ta način svojim gospodarjem prinašala dober zaslužek.17 Ta žena je tekla za nami in kričala: “Ti možje so služabniki najvišjega Boga in vam oznanjujejo pot rešitve!”
18 To se je ponavljalo več dni, dokler Pavel tega ni več mogel prenašati. Obrnil se je k ženi in zapovedal demonu: “V imenu Jezusa Kristusa zapusti to ženo!” Še ta trenutek je demon zapustil sužnjo.
19
Ko pa so njeni gospodarji spoznali, da z njo več ne morejo služiti denarja, so zgrabili Pavla in Silo in odvlekli apostola na trg pred sodnike.20 [20-21] “Ti Judje prinašajo v mesto nemir,” so ju obtožili. “Ljudi nagovarjajo, da delajo stvari, ki so v nasprotju z rimskim zakonom.”
21
22 Naščuvana množica se je postavila proti Pavlu in Sili in sodniki so zapovedali, naj ju slečejo do pasu in bičajo.
23 Potem ko so ju neusmiljeno pretepli, so ju vrgli v ječo, oskrbniku zapora pa so naročili, naj jetnika skrbno straži.
24 Zato ju je zaprl v celico, noge pa jima je vklenil v klade.
25 Okrog polnoči sta Pavel in Sila molila. Glasno sta slavila Boga in drugi jetniki so ju poslušali.
26 Tedaj je naenkrat močan potres stresel ječo, tako da so se tudi temeljni zidovi zamajali. Vrata so se odprla in verige, s katerimi so bili jetniki zvezani, so se pretrgale.
27
Ko se je zbudil iz spanja, je oskrbnik zapora opazil, da so vrata ječe odprta. Ves prestrašen je zgrabil meč ter se je hotel ubiti, kajti mislil je, da so jetniki pobegnili.28 Pavel pa je zaklical: “Stoj! Ne stori si nič hudega! Vsi smo tukaj!”
29 Oskrbnik zapora je zaprosil, naj mu prinesejo luč, potem pa je pohitel v celico, kjer se je vrgel na kolena pred Pavla in Silo in ves trepetal.
30 Ko je oba popeljal iz celice, ju je vprašal: “Kaj moram storiti, da bi bil rešen?”
31 “Veruj v Gospoda Jezusa, pa boš rešen ti in tvoja družina,” sta odgovorila Pavel in Sila.
32 Njemu in celi njegovi družini sta oznanila sporočilo o rešitvi.
33 Oskrbnik zapora je še tisto uro vzel Pavla in Silo k sebi, očistil in zavil je njune rane in se krstil z vso svojo družino.
34 Potem ju je odpeljal v svoje stanovanje, jima postregel in se veselil skupaj z vsemi svojimi domačimi, da je sprejel vero v Boga.
35
Ko se je zasvital dan, so rimski sodni uradniki poslali k njemu služabnike z naročilom: “Pusti te može, naj odidejo!”36 Upravnik zapora je to sporočil Pavlu in Sili. “Mestni sodniki sporočajo,” jima je pojasnil, “da sta svobodna. Zdaj lahko brez skrbi zapustita mesto.”
37 Pavel pa se je zoperstavil: “Javno so naju pretepli in ne da bi nama sodili, so naju vrgli v ječo, čeprav sva rimska državljana. Zdaj pa se naju hočejo znebiti na enostaven način! Toda jaz s tem ne soglašam. Tisti, ki so odgovorni za vse to, kar se je zgodilo, naj pridejo sami in naju izpustijo iz ječe.”
38 S tem sporočilom so se vrnili služabniki k sodnikom. Ko so ti slišali, da sta rimska državljana, so se prestrašili
39 in takoj hiteli v ječo. Izpeljali so Pavla in Silo in se jima zelo opravičevali ter ju vljudno prosili, naj zapustita mesto.
40 Ona pa sta odšla na Lidijin dom. Tam so se zbrali vsi verni. Potem ko sta jih apostola ohrabrila, naj ostanejo čvrsti v veri, sta se poslovila in zapustila mesto.
1
Pavel in Sila sta potovala skozi Amfipolo in Apolonijo v Tesalonike. V tem mestu je bila sinagoga.2 Kot po navadi je šel Pavel tja in tri sobote je govoril ljudem, ki so se zbrali.
3 Razlagal jim je iz Svetega pisma o tem, da so preroki napovedali Mesijevo trpljenje in vstajenje od mrtvih. “Ta Mesija,” tako je naglašal, “je Jezus, o katerem sem vam pripovedoval.”
4 Nekatere Jude je prepričal in ti so se pridružili Pavlu in Sili, prav tako pa tudi precej Grkov, ki so prestopili v judovsko vero in večje število uglednih žena iz mesta.
5 Zaradi tega uspeha so Judje postali ljubosumni in zavidni. S pomočjo hudobnih mož s ceste so uprizorili zmedo in povzročili, da se je vznemirilo celo mesto. Potem so odšli pred Jazonovo hišo, kjer sta stanovala Pavel in Sila, vdrli vanjo in hoteli oba privleči pred podivjano množico.
6 Apostola nista bila tu, zato so zgrabili Jazona in nekatere druge kristjane ter jih odvlekli pred rimske mestne oblastnike. “Ti ljudje obračajo ves svet na glavo,” so kričali, “zdaj pa so prišli sem
7 in se nastanili pri Jazonu. Poleg tega so se dvignili proti cesarju in trdijo, da je nekdo drug kralj, namreč Jezus.”
8 [8-9] Množica in mestni uradniki so se vznemirili zaradi teh vesti in jih niso izpustili, dokler niso plačali odkupnine.
9
10
Še isto noč so kristjani v Tesalonikih poskrbeli, da sta Pavel in Sila lahko odpotovala v Berojo. Tudi tam sta šla takoj v sinagogo.11 Toda Judje v Beroji so bili bolj sprejemljivi za Božjo besedo kot v Tesaloniki. Pazljivo so poslušali to, kar sta jih Pavel in Sila učila ter so vsak dan preučevali, če je vse to v skladu s svetim pismom.
12 Mnogi izmed njih so začeli verovati, pa ne samo Judje, temveč tudi številne ugledne grške žene in možje.
13 Kmalu nato so Judje v Tesaloniki izvedeli, da je Pavel tudi v Beroji oznanjal Božjo besedo. Zato so prišli tja in so tudi tukaj naščuvali ljudi proti apostolu Pavlu.
14 [14-15] Toda kristjani iz Beroje so takoj odposlali Pavla iz mesta. Spremljali so ga na poti do obale ter ga pripeljali do Aten. Timotej in Sila pa sta še ostala tam. Vendar naj bi tudi onadva kar najhitreje prišla za njim. Tako je naročil Pavel svojim spremljevalcem, ko so se poslovili od njega v Atenah, da bi se vrnili v Berojo.
15
16
Medtem ko je Pavel v Atenah čakal Silo in Timoteja, se je jezil zaradi mnogih slik in kipov malikov, ki so bili po mestu.17 V sinagogi je govoril Judom in Grkom, ki so prestopili v judovsko vero. Poleg tega je pridigal vsak dan tudi ljudem na trgu, ki so bili prav tedaj tam.
18 Ob neki taki priložnosti so se sprli neki filozofi in sicer epikurejci in stoiki. Nekateri izmed njih so menili: “Kaj vendar poskuša povedati ta blebetač?” Drugi pa so dejali: “Izgleda, da oznanja neko novo vero.” Pavel je namreč govoril o Jezusu in njegovem vstajenju.
19 Ker so filozofi hoteli slišati kaj več o novi veri, so odpeljali apostola s seboj na Areopag, to pa je bil grič sredi mesta.
20 “Vse to, kar slišimo od tebe, je za nas novo in zelo zanimivo,” so pojasnili Pavlu. “Radi bi izvedeli kaj več o tem.”
21 Ta prošnja ni bila nenavadna, kajti tako Atenčani kot tudi tujci v tem mestu so hoteli slišati vedno kako novo idejo in razpravljati o njej.
22 Potem se je Pavel postavil pred vse tiste, ki so se zbrali na Areopagu in zaklical: “Atenčani! Opazil sem, da ste zelo pobožni;
23 ko sem se namreč sprehajal po mestu, sem videl mnoge oltarje. Na enem izmed njih je pisalo: NEPOZNANEMU BOGU. O tem Bogu, ki ga častite, ne da bi ga poznali, vam jaz pripovedujem.
24
To je Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem. Ta Gospodar neba in zemlje ne stanuje v templjih, ki so jih ljudje zgradili.25 Prav tako ne potrebuje žrtev, ki jih prinašajo ljudje. On je namreč tisti, ki daje življenje in vse, kar je potrebno za življenje
26 ter je ustvaril človeka, iz katerega izhajajo vsa ljudstva na zemlji. Določil je tudi, kako dolgo in kje naj bi živeli.
27 Vse to je storil zato, ker želi, da bi ga ljudje iskali ter da bi našli pot k njemu, da bi ga občutili – kajti on ni daleč od nas!
28 V njem živimo in se gibljemo in smo. Kot so dejali nekateri izmed vaših pesnikov: ‘Saj smo njegovi otroci!’
29 Če je temu tako, ni prav da si zamišljamo Boga kot malika iz zlata in srebra, ali izklesanega iz kamna.
30 Bog razume človekovo nekdanjo nevednost v zvezi s tem, zdaj pa želi, da vsi zapustijo malike in se obrnejo k njemu.
31 Določil je namreč dan, ko bo pravično sodil svet; sodil ga bo s pomočjo človeka, ki ga je sam določil za to. Dokazal pa je to na ta način, da ga je obudil od mrtvih.”
32
Ko je Pavel govoril o vstajenju od mrtvih, so se začeli nekateri norčevati, drugi pa so menili: “O tem bi radi pozneje slišali še kaj.”33 Pavel je zdaj zapustil zbrane na Areopagu.
34 Nekaj mož, ki je na osnovi Pavlovega oznanjevanja sprejelo vero, je šlo z njim. Med njimi so bili Dionizij, član Areopaga, neka žena, ki ji je bilo ime Damaris in nekateri drugi.
1
Kmalu nato je Pavel zapustil Atene ter je odpotoval v Korint.2 Tam je spoznal Juda Akvilo, ki je bil po rodu iz Ponta. Nedavno se je s svojo ženo Priskilo preselil iz Italije v Korint, ker je cesar Klavdij izgnal vse Jude iz Rima.
3 Pavel je stanoval pri njiju in skupaj so delali, kajti Akvila je bil po poklicu izdelovalec šotorov, tako kot tudi Pavel.
4 Vsako soboto je Pavel učil v sinagogi in prepričeval Jude kakor tudi Grke.
5
Ko sta kasneje prispela Sila in Timotej iz Makedonije, ni Pavel več delal kot izdelovalec šotorov, temveč je uporabil ves čas, da bi oznanjal Božjo besedo in prepričal Jude, da je Jezus Rešitelj, ki ga je obljubil Bog.6 Judje pa so mu ugovarjali in se posmehovali njegovemu nauku. Zato jim ni hotel več oznanjevati evangelija. “Hotel sem vam prinesti radostno novico,” je dejal. “Vi pa ste jo odklonili. Zato ne bom kriv vaše smrti. Odslej bom oznanjal Božjo besedo poganom.”
7 Potem je Pavel stanoval pri Titiju Justu. Ta mož je veroval v Boga, čeprav ni bil Jud. Njegova hiša je stala poleg sinagoge.
8 Tako je sprejel celo Krisp, predstojnik sinagoge, z vso svojo družino vero v Gospoda. Tako kot on, je verovalo še mnogo Korinčanov, ki so slišali Pavla in se dalo krstiti.
9
Neko noč je spregovoril Gospod Pavlu v viziji: “Ne boj se! Oznanjuj še naprej in ne molči.10 S teboj sem in nihče ti ne sme škodovati. Mnogi ljudje v tem mestu bodo namreč verovali vame.”
11 Tako je ostal Pavel še leto in pol v Korintu ter je oznanjeval Božjo besedo.
12
Ko pa je Galion postal guverner v Ahaji, so Judje izrabili priložnost za napad na Pavla. Privedli so ga pred guvernerja13 ter ga obtožili: “Ta človek zavaja ljudi, da bi služili Bogu na način, ki je v nasprotju z rimskimi zakoni.”
14 Še preden je Pavel mogel kaj odgovoriti v svoj zagovor, se je Galion obrnil k Judom: “Če bi šlo za zločin ali kakšen drug prestopek, bi vas bil dolžan poslušati.
15 Ker pa se prepirate glede besed in oseb, ki se nanašajo na vaše judovske zakone, se pač morate sami sporazumeti. Jaz vsekakor o tem ne bom odločal.”
16 S temi besedami je zapustil sodno dvorano.
17 Zdaj so poslušalci zgrabili novega predstojnika sinagoge, Sostena in ga pretepli pred sodno dvorano. Galij pa se za to sploh ni zmenil.
18
Pavel je ostal še nekaj časa v Korintu. Potem se je poslovil od kristjanov in se je skupaj s Priskilo in Akvilo odpeljal z ladjo v Sirijo. Pred tem pa si je v Kenhrejah dal obriti glavo po judovskem običaju, ker je dal zaobljubo.19 Ko smo prišli v efeško pristanišče, nas je pustil na ladji, sam pa je odšel v sinagogo, da bi se pogovarjal z Judi.
20 Prosili so ga, naj ostane nekaj dni pri njih, on pa ni želel izgubljati časa.
21 “Predvsem moram pravočasno priti na praznik v Jeruzalem,” je dejal. Obljubil pa je, da se vrne v Efez pozneje, če Bog dovoli. Potem smo se z ladjo odpeljali dalje.
22 Ustavili smo se v Cezareji. Od tod je Pavel odšel na obisk v cerkev v Jeruzalemu, preden smo nadaljevali pot v Antiohijo.
23 Ko je bil nekaj časa tam se je vrnil v Galatijo in Frigijo. Obiskal je vse verne in jih spodbujal ter jim pomagal, da so rasli v Gospodu.
24
Med tem časom je prišel neki Jud iz Aleksandrije, Apolo po imenu, v Efez. Bil je učen mož in je dobro poznal Pisma.25 [25-26] Dobro je bil poučen o Gospodovi poti ter je vneto govoril in učil o Jezusu, poznal pa je samo Janezov krst. Ta Apolo je začel neustrašeno pridigati v sinagogi. Med poslušalci sta bila tudi Priscila in Akvila. Povabila sta ga na svoj dom, da bi mu bolje razložila Božjo pot rešitve.
26
27 Ker je Apolo nameraval potovati v Ahajo, so mu dali kristjani iz Efeza priporočilno pismo za cerkev v Korintu, kjer so prosili, naj ga ljubeznivo sprejmejo. Tu je bil Apolo v pomoč in spodbudo tistim, ki so po milosti sprejeli vero.
28 Ko so namreč vodili javne debate, je zavračal judovske argumente in dokazoval na osnovi Svetega pisma, da je Jezus obljubljeni Mesija.
1
Medtem ko je bil Apolo v Korintu, je potoval Pavel čez maloazijsko pogorje ter prišel v Efez. Tam je srečal nekaj učencev Janeza Krstnika.2 Vprašal jih je: “Ali ste sprejeli Svetega Duha, ko ste sprejeli vero?” “Ne,” so odgovorili. “Kaj pa je sploh to, Sveti Duh? Nikoli še nismo slišali o tem.”
3 “Čigav krst pa ste potem sprejeli?” je Pavel zdaj želel vedeti. “Janezov krst,” so odgovorili.
4 “Kdor je krščen z Janezovim krstom, je s tem priznal, da hoče začeti novo življenje,” je pojasnjeval Pavel. “Toda Janez je vedno znova poudarjal, da tisti, ki je sprejel njegov krst, mora potem verjeti v tega, ki naj bi prišel za njim: v Jezusa.”
5 Ko so to slišali, so se dali krstiti v Jezusovem imenu.
6 Pavel je potem položil nanje roke in sprejeli so Svetega Duha. Govorili so v drugih jezikih in prerokovali.
7 Skupaj jih je bilo okrog dvanajst mož.
8
Pavel je nato šel v sinagogo. Tri mesece je neustrašeno pridigal iz Božje besede ter je pridobival ljudi za Božje kraljestvo.9 Bili pa so tudi taki, ki o veri niso ničesar hoteli slišati in so nazadnje javno začeli napadati Pot. Zato je Pavel s tistimi, ki so mu verovali, zapustil sinagogo. Poslej je pridigal dnevno v predavalnici nekega moža, ki se je imenoval Tiran.
10 Dve leti je delal tako in vsi v pokrajini Aziji, Judje kakor tudi Grki, so slišali Božjo besedo.
11 Bog je dal Pavlu moč, da je delal velike čudeže.
12 Bilo je tako, da so polagali Pavlovo obleko in prte na bolnike ter so ozdravljali in demoni so jih zapuščali.
13
Nekateri judovski zaklinjevalci duhov, ki so potovali sem in tja po deželi, so poskušali izganjati demone tako, da so izgovarjali Jezusovo ime. Takole so govorili nad obsedenimi: “Zaklinjamo vas pri tistem Jezusu, ki ga oznanja Pavel!”14 Tako je delalo tudi sedem sinov nekega judovskega velikega duhovnika Skeve.
15 Demon pa se jim je takole posmehoval: “Jezusa poznam in o Pavlu sem slišal. Kdo pa ste vi?!”
16 Potem se je obsedeni vrgel na dva izmed njiju, podrl ju je na tla, tako da sta na koncu naga in krvava morala pobegniti.
17 Kmalu je vedel ves Efez – Judje kakor tudi Grki – o tem dogodku. Vsi so bili prestrašeni in povsod so slavili Jezusovo ime.
18 Mnogi kristjani so zdaj javno priznavali, kaj so vse prej počeli.
19 Drugi so prinašali čarovniške knjige, ki so jih kupili za drag denar in so jih javno sežigali.
20 V tem se je kazala moč Božje besede in vedno več ljudi je verovalo.
21
Pavel je nato sklenil, da odpotuje čez Makedonijo in Ahajo v Jeruzalem od tam pa naprej v Rim.22 Dva izmed svojih sodelavcev, Timoteja in Erasta, je poslal naprej v Grčijo, medtem ko je sam ostal še nekaj časa v pokrajini Aziji.
23
V tem času je prišlo v Efezu do hudih nemirov zaradi nauka, ki ga je oznanjeval Pavel.24 Vzrok, da so se nemiri začeli, je bil Demetrij, ki je izdeloval iz srebra majhne templje grške boginje Diane. Ne samo on, tudi trgovci v mestu so s tem zelo dobro služili.
25 Nekega dne je sklical vse te ljudi in jim dejal: “Vsi vi veste prav tako dobro kot tudi jaz, da nam izdelovanje srebrnih templjev prinaša dober zaslužek.
26 Kot ste gotovo že slišali, trdi zdaj ta Pavel, da bogovi, ki jih izdela človeška roka, niso nič vredni. Tega nauka ne širi samo po Efezu, temveč po vsej okolici in mnogi ljudje mu že verujejo.
27 Tu pa ne gre samo za to, da naše delo izgublja veljavo. Tudi tempelj čudovite boginje Diane, ki je ne častijo samo v pokrajini Aziji ampak po vsem svetu, bo izgubil pomen, boginje pa se ne bo nihče več spominjal … ”
28 Razjarjeni so zdaj poslušalci začeli kričati: “Velika je Diana Efežanov!”
29 Naenkrat je bilo prebivalstvo celega mesta na nogah. Ljudstvo je planilo proti amfiteatru in vleklo s seboj Pavlova sopotnika Gaja in Aristarha, da bi ju postavili pred sodnike.
30 Potem je Pavel hotel oditi v amfiteater, da bi se zagovarjal, toda verni mu tega niso dovolili.
31 Tudi nekaj visokih rimskih uradnikov, ki so upravljali deželo in so Pavla visoko cenili, so ga svarili, naj se ne kaže v javnosti.
32 V amfiteatru pa je vladala velika zmeda. Ljudje so kričali, nekateri eno, drugi drugo, večina pa sploh ni vedela, zakaj so se tukaj zbrali.
33 Judje so porivali v ospredje Aleksandra, da bi potrdil, da oni nimajo nič pri stvari. Ta je mahal z roko, da bi utišal ljudi.
34 Ko pa so opazili, da je Jud, so spet začeli kričati in so nadaljevali s tem kaki dve uri: “Velika je Diana Efežanov.”
35 Končno je mestnemu poglavarju uspelo pomiriti množico, tako da je lahko začel govoriti. “Prebivalci Efeza,” je dejal, “vsi vedo, da je naše mesto zaščitnik templja velike Diane in njene slike, ki je padla z neba.
36 To je dejstvo, ki ga nihče ne more zanikati. Zato se pomirite in ne storite nič nepremišljenega.
37 Ti ljudje niso niti oropali templja niti preklinjali naše boginje.
38 Če imajo Demetrij in njegovi delavci kaj proti njim, so za to sodišča in sodniki lahko takoj vzamejo zadevo v roke. Njim naj predložijo svoje tožbe.
39 Če pa imate pritožbe druge vrste, je tu mestni svet, da to reši na svojih sejah.
40 Bojim se namreč, da nas bo rimska oblast poklicala na zagovor zaradi današnje vstaje. Nobenega upravičenega razloga nimamo za to! Če bo Rim zahteval pojasnilo, res ne vem, kaj naj rečem.”
41 Potem jih je prosil, naj odidejo. Poslušali so ga in se razšli.
1
Ko je bilo vsega nemira konec, je Pavel sklical vso cerkev, da bi ohrabril verne ter se od njih poslovil. Potem je odpotoval proti Makedoniji.2 Spotoma je obiskoval vse krščanske cerkve ter si vzel dovolj časa, da bi jih spodbujal v veri. Tako je prispel do Grčije,
3 kjer je ostal tri mesece. Pravkar se je pripravljal, da bi se prepeljal v Sirijo, ko je izvedel, da ga Judje na tem potovanju nameravajo umoriti. Zato se je odločil, da se vrne po suhem čez Makedonijo.
4 Z njim so potovali Sopater iz Beroje, Pirov sin, Aristarh in Sekundus iz Tesalonike, Gaj iz Derbe in Timotej; poleg njih pa še Tihik in Trofim iz pokrajine Azije.
5 Ti so odpotovali pred nami in naj bi nas počakali v Troadi.
6 Mi drugi pa smo krenili po velikonočnem prazniku iz Filipov ter prispeli z ladjo v petih dneh do Troade. Tam smo ostali teden dni.
7
V nedeljo smo se sestali, da bi lomili kruh in Pavel je pridigal. Ker je že naslednji dan hotel kreniti dalje, si je vzel precej časa in je govoril do polnoči.8 Sobo na gornjem nadstropju, kjer smo bili zbrani, so razsvetljevale mnoge oljne svetilke.
9 Neki mladenič, ki mu je bilo ime Evtih, je sedel na okenski polici. Ker je Pavel tako dolgo pridigal, ga je premagal spanec. Izgubil je ravnotežje ter padel skozi odprto okno s tretjega nadstropja. Ko so ga dvignili, je bil mrtev.
10 Pavel je stekel navzdol, sklonil se je nad mrtveca ter ga vzel v svoje roke. Potem pa je dejal: “Ne vznemirjajte se! Živ je!”
11 Zares je bilo tako. Vrnili so se v sobo in skupaj lomili kruh. Pavel je potem govoril še nekaj časa in že se je zdanilo, ko jih je zapustil.
12 Vsi so bili veseli, da je bil Evtih spet živ.
13
Mi ostali smo se potem vkrcali na neko ladjo in se odpeljali v Asos. Pavel pa naj bi prišel tja po suhem.14 V Asosu je tudi on prišel na ladjo in skupaj smo se odpeljali v Mitileno.
15 Naslednjega dne smo prišli v Hios, dan pozneje do Samosa, naslednji dan pa smo dopotovali v Milet.
16 Da ne bi izgubljali časa, se je Pavel odločil, da ne gremo v Efez. Želel je namreč, če bi bilo le mogoče, priti za binkoštni praznik v Jeruzalem.
17
Iz Mileta je Pavel poslal v Efez sla s sporočilom, da bi se rad pogovarjal s starešinami cerkve.18 Ko so se vsi zbrali, jim je dejal: “Veste, da sem od tistega dne, ko je moja noga stopila na tla pokrajine Azije, pa vse do zdaj
19 ponižno služil Gospodu, pogosto s solzami in v neprestani nevarnosti, da me Judje, ki so me zasledovali, umorijo.
20 Veste tudi, da vam ničesar nisem zamolčal, kar bi vam moglo biti v pomoč. Govoril sem vam javno pa tudi v vaših domovih.
21 Judom kakor tudi Grkom sem jasno oznanjeval, da se morajo obrniti od greha k Bogu in verovati v Gospoda Jezusa Kristusa.
22 Zdaj pa bom potoval v Jeruzalem, kajti Sveti Duh me priganja, da storim tako. Ne vem, kaj me tam čaka in kaj se bo zgodilo z mano.
23 Samo to vem, da me čaka ječa in trpljenje. To mi je govoril Sveti Duh skozi preroke v vseh cerkvah, ki sem jih obiskal.
24 Toda življenje mi ne pomeni nič – da bi le dokončal tek in izpolnil nalogo, ki mi jo je dal Kristus – namreč da oznanjujem evangelij o Božji milosti in ljubezni.
25 Vem, da me nihče izmed vas, ki sem vam oznanil evangelij in s katerimi sem se družil, ne bo nikoli več videl.
26 Zato vam želim danes jasno povedati, da ne bom kriv, če se kdorkoli izmed vas pogubi.
27 Saj vam nisem ničesar zamolčal, ampak sem vam oznanil celoten Božji načrt rešitve.
28 Poslej morate paziti vsak sam nase in na cerkev, kamor vas je Sveti Duh postavil kot pastirje. Hranite Božjo čredo in varujte njegovo cerkev, ki jo je odkupil s krvjo svojega Sina.
29 Vem namreč, da bodo prišli krivi učitelji, brž ko me več ne bo med vami ter vas bodo napadli kot krvoločni volkovi in ne bo jim mar črede.
30 Celo med vami se bodo našli ljudje, ki bodo samo zato zavijali resnico, ker bodo želeli pridobiti ljudi zase.
31 Bodite torej budni! Mislite na to, da sem tri leta, dan in noč, neumorno, pogosto tudi s solzami, vsakemu izmed vas kazal pravo pot.
32 Zdaj pa vas izročam Bogu v varstvo in njegovi besedi milosti. Samo on ima moč storiti, da vaša vera raste. On vam more dati dediščino, ki jo je obljubil svojim otrokom.
33 Nikoli nisem zahteval od nikogar srebra, zlata ali obleke.
34 Dobro veste, da sem s temi rokami in s svojim delom prislužil to, kar sem potreboval za življenje sam in tisti, ki so bili z menoj.
35 S tem sem vam hotel pokazati, kako je treba delati, da bi lahko pomagali ubogim ter da bi izpolnili to, kar je dejal Gospod sam: Srečnejši smo, če dajemo, kakor če sprejemamo.”
36
Zdaj so vsi pokleknili in molili.37 Poljubljali so Pavla in ga objemali v slovo; mnogi so glasno jokali,
38 ker jim je dejal, da ga ne bodo več videli. Potem so ga pospremili na ladjo.
1
Ko smo se s težkim srcem poslovili od starešin v Efezu, je naša ladja odplula naravnost na Kos. Naslednji dan smo prišli do Rodosa nato pa v Pataro.2 Tam smo prestopili na drugo ladjo, ki naj bi plula v Fenikijo.
3 Kmalu smo v daljavi zagledali otok Ciper, toda pluli smo mimo njega po južni strani v smeri proti sirskemu pristanišču Tiru, kjer naj bi raztovorili blago.
4 V Tiru smo obiskali cerkev in tu smo ostali teden dni. Kristjani so večkrat prosili Pavla, naj ne potuje v Jeruzalem, kot jih je svaril Sveti Duh.
5 Toda ob koncu tedna smo vendarle šli na ladjo. Vsa cerkev z ženami in otroki nas je spremljala iz mesta. Na obali smo pokleknili in molili.
6 Ko smo se poslovili, smo se vkrcali na ladjo, tisti pa, ki so nas spremljali, so se vrnili v mesto.
7
Iz Tira smo potem prišli v Ptolemaido. Tudi tu smo obiskali kristjane, vendar smo samo en dan ostali pri njih.8 Iz Ptolemaide smo šli peš naprej do Cezareje. Tu smo stanovali v hiši evangelista Filipa, enega izmed sedmerih diakonov.
9 Štiri Filipove hčere so bile neporočene ter so imele preroški dar od Gospoda.
10 Ko smo bili že nekaj dni pri Filipu, je prišel Agab iz Judeje. Bil je prerok.
11 S Pavlovim pasom si je zvezal roke in noge. Potem je dejal: “Sveti Duh pravi: Prav tako bodo v Jeruzalemu Judje zvezali lastnika tega pasu in ga izročili Rimljanom.”
12 Ko smo to slišali, smo vsi skupaj prosili Pavla, naj ne hodi v Jeruzalem.
13 On pa je dejal: “Zakaj jokate in mi trgate srce? Nisem pripravljen samo dospeti v ječo v Jeruzalemu, ampak tudi umreti zaradi Gospoda Jezusa.”
14 Jasno je bilo, da se ne meni za naše nasvete, zato smo ga nehali prepričevati ter smo dejali: “Naj se zgodi Božja volja!”
15
Kmalu nato smo odpotovali v Jeruzalem.16 Nekaj bratov iz Cezareje nas je spremljalo. Peljali so nas k Mnazonu, ki je bil po rodu s Cipra ter je bil tudi eden izmed prvih kristjanov. V njegovi hiši naj bi prenočili.
17
Cerkev v Jeruzalemu nas je prisrčno sprejela.18 Naslednji dan po našem prihodu je šel Pavel k Jakobu; tudi vsi starešine iz cerkve so se zbrali pri njem.
19 Pavel je vse pozdravil ter je izčrpno poročal, kaj je Bog storil med pogani.
20 Tega so se vsi veselili; slavili so Boga in se mu zahvaljevali. Potem pa so dejali: “Ti veš, dragi brat, da so tisoči Judov sprejeli vero in vsi vztrajajo pri tem, da naj bi judovski verniki še naprej držali judovske tradicije in običaje.
21 Judovski kristjani tu v Jeruzalemu pa so slišali, da si ti proti Mojzesovim zakonom in našim judovskim običajem in da prepoveduješ, da bi obrezovali otroke.
22 Kaj naj torej zdaj storimo? Vsekakor bodo izvedeli, da si v Jeruzalemu.
23 Zato ti svetujemo takole: tu so štirje bratje, ki se pripravljajo, da si obrijejo glave in naredijo določene zaobljube.
24 Pridruži se jim in izpolni predpise v zvezi z očiščevanjem. Daj si obriti glavo in plačaj tudi za njih, da jih obrijejo. Tako bodo vsi videli, da glasovi, ki se širijo o tebi, niso resnični ter da neoporečno izpolnjuješ zakon.
25 Kako pa naj živijo kristjani, ki niso judovskega porekla, smo določili in jim o tem tudi pisali: ni se jim treba držati judovskih zakonov razen v tem, da ne jedo hrane darovane malikom, ali mesa zadavljenih živali, ki jim ni odtekla kri. Poleg tega naj bi se tudi varovali razvratnega življenja.”
26
Pavel je pristal na to. Skupaj s temi možmi je naslednji dan odšel v tempelj, da bi se očistil in se zaobljubil, da bo sedem dni pozneje prinesel žrtev skupaj z ostalimi.27
Teh sedem dni je skoraj minilo, ko je nekaj Judov iz pokrajine Azije videlo Pavla v templju ter naščuvalo množico proti njemu. Zgrabili so ga in28 kričali: “Izraelci! Pomagajte nam. To je tisti mož, ki po vsem svetu nagovarja naše ljudstvo, naj kršijo judovske zakone. Celo proti templju govori in ga onečašča s tem, da vodi tiste, ki niso Judje, v tempelj.”
29 Poprej ta dan so ga namreč videli v mestu skupaj s Trofimom, nekim Grkom iz Efeza, v mestu, pa so mislili, da ga je Pavel peljal s seboj tudi v tempelj.
30 Ves Jeruzalem se je vznemiril zaradi teh obtožb. Pavla so vlekli iz templja in brž zaklenili vrata za njim.
31 Množica ga je nameravala umoriti. Za to je izvedel poveljnik rimske garnizije. “Vse mesto je na nogah!” so mu sporočili.
32 S četo vojakov in z nekaj oficirjev je pohitel v tempelj. Ko je množica zagledala poveljnika in vojake, so spustili Pavla.
33 Poveljnik je zapovedal, naj primejo Pavla in ga zvežejo z dvojnimi verigami. Vprašal je razburjeno množico, kdo je Pavel in kaj je storil.
34 Toda oni so samo kričali, nekateri eno, drugi drugo, tako da sploh ni mogel ničesar izvedeti. Zato je zapovedal, naj Pavla odpeljejo v trdnjavo.
35 Na poti tja je bilo ljudstvo tako nasilno, da so ga vojaki morali nositi, da bi ga zaščitili.
36 Kričalo je: “Proč z njim! Umorite ga!”
37
Ko so prišli do trdnjave, je Pavel dejal poveljniku: “Ali lahko spregovorim s teboj nekaj besed?” “Ali znaš grško?” ga je poveljnik začuden vprašal.38 “Ali nisi ti tisti Egipčan, ki je pred nekaj leti vodil upor ter odpeljal s seboj v puščavo štiri tisoč oboroženih upornikov?”
39 “Ne,” je odgovoril Pavel, “jaz sem Jud iz Tarza, iz precej pomembnega mesta v Kilikiji. Prosim te za dovoljenje, da bi smel spregovoriti tej množici.”
40 Poveljnik mu je dal dovoljenje in Pavel je vstopil na stopnico ter dal ljudstvu znak z roko, naj se umiri. Ko so vsi umolknili, jim je začel govoriti po hebrejsko:
1
“Bratje in očetje, poslušajte to, kar želim povedati v svojo obrambo.”2 Ko so slišali, da Pavel govori po hebrejsko, je zavladala še večja tišina in Pavel je lahko nemoteno nadaljeval svoj govor:
3 “Jud sem, rojen v Tarzu, mestu v Kilikiji. Šolal sem se tukaj v Jeruzalemu. Kot Gamalielov učenec sem se naučil živeti strogo po judovskih zakonih in običajih. Prav tako kot tudi vi sem poskušal storiti vse, kar sem mogel, da bi častil Boga.
4 Prav zato sem tudi preganjal kristjane, iskal sem jih vsepovsod, tako može kot tudi žene, da bi jih vrgel v ječo.
5 Veliki duhovnik ali pa kdo drug iz sodnega zbora lahko potrdi, da je to res. Prosil sem celo, da mi dajo pisma za judovske voditelje v Damasku, da bi lahko tudi kristjane iz tega mesta zvezane odpeljal v Jeruzalem, kjer naj bi jih kaznovali.
6 Ko sem na tem potovanju že skoraj prispel v Damask, me je okrog poldneva naenkrat obsijala svetloba z neba.
7 Padel sem na tla in zaslišal glas: ‘Savel, Savel, zakaj me preganjaš?’
8 Ves prestrašen sem vprašal: ‘Kdo pa si, Gospod?’ in v odgovor mi je dejal: ‘Jaz sem Jezus iz Nazareta, ki ga ti preganjaš.’
9 Moji spremljevalci so videli svetlobo tako kot tudi jaz. Niso pa slišali, kaj mi je glas dejal.
10 ‘Kaj naj storim, Gospod?’ sem zdaj vprašal in Gospod mi je odgovoril: ‘Vstani! Pojdi v Damask. Tam ti bodo povedali, kakšna naloga te zdaj čaka.’
11 Zaradi močne svetlobe sem oslepel in moji sopotniki so me morali peljati v Damask.
12 Tam je prebival mož po imenu Hananija. Bil je pobožen in je izpolnjeval Božje zapovedi do potankosti, tako da so ga vsi Judje v Damasku zelo cenili.
13 On je prišel k meni in dejal: ‘Dragi brat Savel, spregledal boš!’ Takoj sem spet videl.
14 Tedaj mi je pojasnil: ‘Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo ter da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust.
15 Tako boš pred vsemi ljudmi njegova priča, ker si ga sam videl in slišal.
16 Ne obotavljaj se! Krsti se in priznaj svoje grehe Gospodu, da bi ti lahko odpustil.’
17 Vrnil sem se v Jeruzalem. Nekega dne sem v templju molil. Tedaj se mi je prikazal Gospod v viziji
18 in mi dejal: ‘Pohiti in odidi iz Jeruzalema kar najhitreje moreš, kajti nihče ti ne bo verjel, če boš govoril o meni.’
19 ‘Gospod,’ sem odgovoril, ‘saj vendar vsi vedo, da sem tiste, ki so verovali vate, izročal oblastem, da so jih bičali in metali v ječe.
20 Ko so tvojega služabnika Štefana umorili, sem stal zraven in odobraval njihovo početje ter celo čuval obleko njegovih morilcev.’
21 Gospod pa mi je zapovedal: ‘Pojdi, kajti želim te poslati daleč med pogane.’ ”
22
Do tu so Pavla vsi mirno poslušali. Zdaj pa so začeli kričati: “Proč z njim. Več ne sme živeti!”23 Pobesneli so trgali svojo obleko in jo metali okrog sebe, tako da se je dvigal prah.
24 Tedaj je poveljnik zapovedal, naj odvedejo Pavla v trdnjavo, kjer naj bi ga bičali in zaslišali. Na ta način je hotel izvedeti, zakaj množica tako neizprosno zahteva Pavlovo smrt.
25 Ko so zvezali apostola, da bi ga bičali, je le-ta vprašal oficirja, ki je stal poleg: “Od kdaj pa je pri vas dovoljeno bičati rimskega državljana, ne da bi ga prej postavili pred sodišče?”
26 Oficir je pohitel k poveljniku: “Kaj pa delaš? Ta mož je rimski državljan!”
27 Poveljnik je sam odšel k Pavlu in ga vprašal: “Ali drži, da si rimski državljan?” “Da, drži,” je odgovoril Pavel.
28 “Tudi jaz sem in celo premoženje sem plačal za to državljanstvo,” je pojasnil poveljnik. “Jaz pa sem se rodil kot rimski državljan,” je odvrnil Pavel.
29 Vojaki so takoj osvobodili Pavla vezi, kajti poveljnik se je bal, da bo imel težave, ker je zapovedal, naj bičajo rimskega državljana.
30
Poveljnik je želel izvedeti, česa so Judje pravzaprav dolžili Pavla. Zato je naslednjega dne sklical sejo, na katero naj bi prišli veliki duhovniki in sodni zbor. Naročil je, naj pripeljejo Pavla in mu snamejo verige, pa tudi sam je bil prisoten.1
Mirno in neustrašeno je Pavel pogledal člane sodnega zbora in dejal: “Možje! Dragi bratje! Vse svoje življenje sem služil Bogu in sicer s čisto vestjo.”2 Tedaj je zapovedal veliki duhovnik Hananija tistim, ki so stali poleg Pavla, naj ga udarijo po ustih.
3 Pavel pa mu je dejal: “Bog bo udaril tebe, stena pobeljena! Kakšen sodnik pa si, ko sam kršiš zakon, s tem da zahtevaš, naj me udarijo!”
4 Tedaj so se nekateri dvignili: “Kako si dovoliš žaliti Božjega velikega duhovnika?”
5 “Nisem vedel, bratje, da je to veliki duhovnik,” je dejal Pavel, “kajti dobro vem, da v Svetem pismu piše: ‘Ne žali voditelja svojega ljudstva.’ ”
6 Pavel je vedel, da so med prisotnimi saduceji kakor tudi farizeji. Zato je glasno zaklical: “Bratje, farizej sem, prav tako kot moji predniki in zdaj mi sodite, ker verujem v vstajenje mrtvih.”
7 Te besede so izzvale prepir med farizeji in saduceji in zbrani so se razdelili v dva tabora.
8 V nasprotju s farizeji so saduceji trdili: Saj vstajenja mrtvih sploh ni in prav tako ni angelov ali duhov.
9 Debata je bila vedno glasnejša. Razburjeni so nekateri verski učitelji izmed farizejev vstali in kričali: “Ta mož ni zakrivil ničesar, za kar bi ga mogli obsoditi. Morda mu je v resnici govoril kakšen duh ali angel na poti v Damask.”
10 Hrup je bil vedno večji in možje so se prerivali okrog Pavla ter ga vlekli najprej na eno potem pa spet na drugo stran. Poveljnik se je bal, da ga bodo raztrgali, zato je nazadnje ukazal vojakom, naj ga odpeljejo nazaj v trdnjavo.
11
Naslednjo noč je stal Gospod ob Pavlovi strani in mu dejal: “Ne boj se, Pavel. Prav tako kot si govoril ljudstvu o meni tukaj v Jeruzalemu, moraš biti moja priča tudi v Rimu!”12
Ko se je zdanilo, se je srečalo nekaj Judov. Svečano so se zakleli, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler jim ne uspe spraviti Pavla s poti.13 Več kot štirideset mož je položilo to zakletev.
14 Odšli so k velikim duhovnikom in k voditeljem ljudstva, da bi jim sporočili: “Zakleli smo se, da ne bomo jedli, dokler ne umorimo tega Pavla.
15 Poskrbite, da ga poveljnik še enkrat privede na zaslišanje. Recite, da bi radi zadevo še bolje proučili. Vse drugo prepustite nam. Na poti ga bomo umorili.”
16 Sin Pavlove sestre pa je izvedel za njihov načrt ter je odšel v trdnjavo in vse to povedal Pavlu.
17 Pavel je potem poklical k sebi enega izmed oficirjev: “Odpelji tega mladeniča k poveljniku. Mora mu povedati nekaj zelo pomembnega.”
18 Oficir je storil to in pojasnil: “Jetnik Pavel me je poklical k sebi in me prosil, naj odvedem tega mladeniča k tebi. On ti mora nekaj pomembnega povedati.”
19 Poveljnik je prijel mladeniča za roko, ga odpeljal vstran in ga vprašal: “Kaj je to, kar mi želiš povedati?”
20 Brž je začel pripovedovati: “Judje te nameravajo zaprositi, da jutri še enkrat pripelješ Pavla pred sodni zbor, da bi izvedeli še kaj več o njem. To pa je samo pretveza.
21 Ne verjemi jim, kajti štirideset mož leži skritih ob poti z namenom, da ga umorijo. Zakleli so se, da ne bodo niti jedli niti pili, dokler se to ne zgodi. Zdaj čakajo samo na tvoj pristanek.”
22 Mladenič je zapustil trdnjavo, potem ko mu je poveljnik zabičal, naj nikomur ne pripoveduje o vsem tem.
23
Takoj nato je poveljnik poklical k sebi dva oficirja in jima naročil: “Danes zvečer ob devetih naj bo dvesto vojakov pripravljenih, da odkorakajo v Cezarejo skupaj z dvestotimi suličarji in sedemdesetimi konjeniki.24 Daj Pavlu konja, na katerem naj jezdi in poskrbi, da varno pride do guvernerja Feliksa.”
25 Potem je napisal pismo guvernerju, ki se je glasilo takole:
26
“Od Klavdija Lizija. Njegovemu veličanstvu, guvernerju Feliksu. Prisrčen pozdrav.27
Judje so prijeli tega moža. Hoteli so ga umoriti. Poslal sem vojake, da bi ga osvobodili, kajti izvedel sem, da je rimski državljan.28 Ker sem želel slišati, kaj je storil, sem ga privedel pred njihov sodni zbor.
29 Tam se je izkazalo, da pravzaprav ni storil ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen ali pa ječo. Gre za sporna vprašanja njihove religije.
30 Ko pa sem slišal, da ga znova poskušajo umoriti, sem se odločil, da ga pošljem k tebi. Njegovim tožnikom sem svetoval, naj vložijo svojo tožbo zoper njega pri tebi.”
31
Vojaki so še tisto noč pripeljali Pavla v Antipatrido, kot jim je naročil poveljnik.32 Naslednje jutro so se pešaki vrnili v Jeruzalem, medtem ko so konjeniki nadaljevali pot s Pavlom.
33 V Cezareji so izročili guvernerju pismo kakor tudi jetnika.
34 Ko je guverner prebral pismo, je vprašal Pavla, iz katere pokrajine je po rodu. “Iz Kilikije,” je odvrnil Pavel.
35 “Ko bodo prišli sem tvoji tožniki,” je zdaj odločil guverner, “bom rešil tvojo zadevo.” Na Feliksovo zahtevo so Pavla držali kot jetnika v palači kralja Heroda.
1
Pet dni pozneje so prišli veliki duhovnik Hananija, nekaj voditeljev ljudstva in advokat Tertul, da bi vložili tožbo zoper Pavla.2 Ko so privedli Pavla, je Tertul obrazložil Feliksu, zakaj tožijo Pavla: “Judje moramo priznati, da po tvoji zaslugi že dalj časa uživamo mir in da nam že dolgo ni bilo tako dobro, kot nam je prav zdaj.
3 Za vse to smo ti, cenjeni Feliks, neskončno hvaležni.
4 Da pa ti ne bi jemali dragocenega časa, te prosimo, da nas poslušaš samo za trenutek, da ti na kratko obrazložimo obtožbe zoper tega moža.
5 Smatramo, da je ta mož povzročitelj nemirov. Po celem rimskem cesarstvu nagovarja Jude, naj se uprejo rimskim oblastem. Sam pa je eden izmed voditeljev nazarečanske sekte.
6 Ko je poskušal onečastiti tempelj, smo ga prijeli in smo ga hoteli obsoditi po naših zakonih.
7 Poveljnik Lizija pa je posegel vmes in zapovedal svojim vojakom, da so ga odpeljali.
8 Poleg tega je dejal, naj ga tožimo tebi. Ko ga boš zaslišal, boš ugotovil, da so naše obtožbe resnične.”
9 Ostali Judje so potrdili obtožbeni govor v vseh točkah in pojasnili, da je vse čista resnica.
10
Ko mu je guverner namignil, da je zdaj on na vrsti, da pove svoje, je Pavel vstal in dejal: “Ker vem, da si že mnogo let sodnik temu ljudstvu, se z veseljem zagovarjam pred teboj.11 Z lahkoto boš ugotovil, da sem šele pred dvanajstimi dnevi prišel v Jeruzalem, da bi v templju molil.
12 Tako v templju kot tudi v sinagogi ali kje drugje v javnosti se nisem z nikomer prepiral, še manj pa povzročil kakšno vstajo med ljudstvom.
13 Nobenih dokazov ni o tem, da bi bile navedene obtožbe resnične.
14 Naslednjo stvar pa si upam javno priznati: Služim Bogu naših očetov na način, ki ga le-ti imenujejo sekto. Verujem vse tako, kot je zapisano v Mojzesovem zakonu in v prerokih.
15 Prav tako verujem kot tudi moji tožniki, da bo Bog obudil vse ljudi v življenje – pravične in krivične.
16 Zato poskušam po svojih najboljših sposobnostih živeti tako, da bi imel čisto vest pred Bogom in ljudmi.
17 Ker več let nisem živel v tej deželi, sem se vrnil v Jeruzalem z denarjem, da bi pomagal Judom in da bi v templju žrtvoval Bogu.
18 Moji tožniki so me videli v templju, ko sem prišel z zahvalno žrtvijo. Obril sem si glavo, kot zahteva zakon in okrog mene ni bilo množice niti kakršnekoli vstaje. Bilo pa je tam nekaj Judov iz pokrajine Azije.
19 Ti naj bi bili danes tukaj, če imajo kaj proti meni.
20 Sicer pa te prosim, da izprašaš te može, česa me je obdolžil njihov sodni zbor
21 razen tega, kar sem že povedal in sicer, da sem zavpil: ‘Pred vami stojim, da bi se zagovarjal zaradi vere v vstajenje od mrtvih!’ ”
22
Feliks, ki je mnogo vedel o Poti, je preložil razpravo in dejal: “Ko pride poveljnik Lizija, bom odločil o tej stvari.”23 Pavel je še naprej ostal v priporu. Feliks pa je naročil stražarjem, naj lepo ravnajo z njim. Sorodniki in prijatelji so ga lahko obiskovali in mu prinašali darila.
24
Čez nekaj dni sta Feliks in njegova žena, Judinja Druzila, poklicala k sebi jetnika Pavla. Želela sta slišati kaj več o veri v Jezusa Kristusa.25 Ko pa je Pavel govoril o pravičnosti, o vzdržnem življenju in o Božji sodbi, se je Feliks prestrašil in je brž dejal: “Za danes zadostuje. Kadar bom imel več časa, te bom spet poklical.”
26 Upal je tudi, da mu bo Pavel plačal podkupnino in zato je vedno znova pošiljal ponj, da bi se z njim pogovarjal.
27 Ko sta minili dve leti, je Feliksa nadomestil Porkij Fest. Da bi ob koncu svojega službovanja še zadnjič izkazal Judom svojo naklonjenost, je pustil Pavla še naprej v ječi.
1
Tri dni po nastopu službe je Fest potoval iz Cezareje v Jeruzalem.2 Tam so prišli k njemu veliki duhovniki in najvplivnejši Judje, da bi znova tožili Pavla.
3 Festa so prosili, naj pokaže dobro voljo tako, da pošlje Pavla v Jeruzalem. Dejansko pa so ga hoteli na poti napasti in ubiti.
4 Fest pa je spoznal njihove namere in je ta njihov predlog odklonil: “Pavel bo ostal v Cezareji,” je odločil. “Jaz se bom tudi kmalu spet vrnil.
5 Če je Pavel dejansko kaj zakrivil, lahko tisti, ki so pooblaščeni, da kaj povedo v zvezi s to zadevo, prisostvujejo sojenju.”
6
Čez kakih osem do deset dni se je Fest vrnil v Cezarejo. Že naslednji dan se je začelo sojenje Pavlu.7 Komaj so ga privedli, so se Judje iz Jeruzalema zbrali okrog njega in ga dolžili za mnoge težke prestopke, ki pa jih niso mogli dokazati.
8 Pavel je obtožbe zanikal. “Nisem kriv,” je dejal, “nisem prekršil judovskih zakonov in tudi templja nisem onečastil, pa tudi cesarjevih zakonov nisem prestopil.”
9
Fest je želel narediti uslugo Judom, zato je vprašal Pavla: “Ali se strinjaš s tem, da tvoje sojenje nadaljujemo v Jeruzalemu, kjer bom tudi jaz prisoten?”10 “Ne,” je odgovoril Pavel. “Kot rimski državljan se sklicujem na pravico, da se zagovarjam pred samim cesarjem. Dobro veš, da nisem kriv.
11 Če sem storil kaj takega, za kar bi zaslužil smrt, sem pripravljen umreti. Če pa nisem kriv, nimaš niti ti, niti kdo drug, pravice izročiti me tem ljudem, ki me hočejo umoriti. Zahtevam, da cesar v Rimu obravnava mojo zadevo.”
12 Fest se je posvetoval s svojimi svetovalci in nato odgovoril: “Sklical si se na cesarja, torej te pošljem k cesarju.”
13
Nekaj dni pozneje je prišel kralj Agripa s svojo sestro Berniko v Cezarejo, da bi pozdravil Festa.14 Med njunim obiskom se je Fest pogovarjal s kraljem o Pavlu. “Od mojega predhodnika Feliksa,” tako je pojasnil Fest, “sem prevzel jetnika, čigar zadeva še ni rešena.
15 Kmalu po mojem prihodu v Jeruzalem so prišli k meni veliki duhovniki in judovski voditelji. Zahtevali so, da poskrbim, da bo obsojen na smrt.
16 Toda jaz sem jim pojasnil, da Rimljani obsodijo človeka šele, ko so ga postavili pred sodnika. Vsekakor mora imeti možnost, da se brani, ko ga soočijo s tožniki.
17 Ko so prišli sem, sem že za naslednji dan razpisal sodno obravnavo ter sem zahteval, da privedejo jetnika.
18 Toda kot sem si mislil, mu tožniki niso mogli dokazati nobenega zločina.
19 Šlo je le za sporna vprašanja njihove religije in za nekega umrlega Jezusa, o katerem je Pavel trdil, da živi.
20 Na te zadeve pa se zelo slabo spoznam, zato sem svetoval Pavlu, da nadaljujemo z obravnavo v Jeruzalemu.
21 Pavel pa je zahteval, da ga pošljem v Rim pred cesarja, da bi on odločil o stvari. Zato sem zahteval, naj ga obdržijo v priporu, dokler ga ne pošljem k cesarju.”
22 “Rad bi sam slišal tega moža!” je odvrnil Agripa. “Jutri boš imel za to priliko,” je odgovoril Fest.
23
Naslednji dan sta Agripa in Bernika v vsem sijaju prišla v sodno dvorano, spremljali pa so ju visoki oficirji in najuglednejši možje iz mesta. Fest je zapovedal, naj pripeljejo Pavla.24 Potem je Fest spregovoril zbranim: “Kralj Agripa in vsi prisotni,” je dejal, “to je ta mož, ki ga Judje tukaj in tudi v Jeruzalemu želijo kaznovati s smrtjo.
25 Po mojem prepričanju pa on ni storil ničesar, kar bi bilo vredno smrti. Ker pa se je sklical na cesarja, nimam druge izbire, kot da ga pošljem k njemu.
26 Toda kaj naj napišem cesarju? Saj nimam nobene prave obtožbe. Zato sem ga dal privesti pred vse vas, posebno pa predte, kralj Agripa, da bi ga lahko izprašal in mi povedal, kaj naj napišem.
27 Ni preveč pametno pošiljati jetnika cesarju brez kakršnekoli obtožbe!”
1
Zdaj je Agripa dejal Pavlu: “Imaš priložnost, da se sam braniš.” Pavel je dvignil roko in začel:2 “Zelo sem vesel, kralj Agripa, da lahko stojim pred teboj in se zagovarjam v zvezi s tem, česar me dolžijo Judje;
3 posebej še zato, ker si dober poznavalec judovskih običajev in učenj. Zato te prosim, da me pazljivo poslušaš.
4
Od svojih mladih nog sem živel v Jeruzalemu, zato me vsi Judje tam zelo dobro poznajo.5 Če bi le hoteli, bi lahko potrdili, da sem od samega začetka živel v skladu s tem, kar so me učili, kot najstrožji farizej.
6 Danes pa se pred sodiščem moram zagovarjati zato, ker verujem v obljube, ki jih je Bog dal našemu ljudstvu.
7 Dvanajst izraelskih rodov čaka, da se te obljube izpolnijo, ko dan za dnem služijo Bogu. Pa vendarle, kralj Agripa, me Judje tožijo zaradi tega upanja.
8 Zakaj naj bi bilo tako nemogoče, da bi Bog obudil mrtve?
9 Sicer sem tudi sam poprej mislil, da se je treba z vsemi sredstvi boriti proti Jezusovemu imenu in nauku.
10 To sem v Jeruzalemu tudi delal. Velikega duhovnika sem zaprosil za pooblastilo ter sem mnoge kristjane izročil oblastem, da so jih vrgli v ječo. Ko so jih obsojali na smrt, sem se strinjal s tem.
11 V sinagogah sem jih mučil toliko časa, dokler se niso odrekli Kristusa. V svojem neizmernem sovraštvu sem jih iskal in preganjal celo v daljnih mestih in v tujih deželah.
12 S tem namenom in po nalogu velikega duhovnika ter z njegovim pooblastilom sem potoval tudi v Damask.
13 Nenadoma pa je svetloba obsijala mene kakor tudi moje spremljevalce sredi belega dne, o kralj, svetloba z neba, ki je bila svetlejša od sonca.
14 Popadali smo po tleh in slišal sem glas v hebrejskem jeziku, ki je dejal: ‘Savel, Savel, zakaj me preganjaš? S tem da poskušaš raniti mene, zadajaš le rane sebi, kakor vol, ki brca v koničasto palico svojega gospodarja!’
15 Vprašal sem: ‘Gospod, kdo pa si?’ nakar mi je odgovoril: ‘Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.
16 Zdaj pa vstani, kajti prikazal sem se ti, da bi mi služil. Pripovedoval boš svetu o tem, kar se ti je danes zgodilo ter še o marsičem, kar ti bom pokazal v prihodnosti.
17 Varoval te bom, da ti ne bo moglo škodovati tvoje ljudstvo, niti poganska ljudstva, med katere te pošljem.
18 Njim boš odprl oči, da bodo spoznali svoje pravo stanje in se spreobrnili ter živeli v Božji luči namesto v satanovi temi. Dobili bodo odpuščanje grehov ter mesto med Božjim ljudstvom – vsi, ki se očistijo po veri vame.’
19
To nalogo, ki mi jo je dal od mrtvih vstali Jezus, sem tudi opravljal, kralj Agripa.20 Najprej sem oznanjal v Damasku in v Jeruzalemu potem pa v Judeji in tudi med ostalimi ljudstvi. Vsepovsod sem govoril ljudem, naj zapustijo greh in se spreobrnejo k Bogu ter potrjujejo s svojimi dobrimi deli, da so storili tako.
21 Prav zaradi tega so me prijeli Judje v templju ter me hoteli umoriti.
22 Toda Bog me je obvaroval, tako da lahko pred vsemi, pred tistimi, ki imajo oblast in pred preprostim ljudstvom, oznanjam, kar so preroki in Mojzes vnaprej povedali:
23 da bo obljubljeni Mesija moral trpeti in kot prvi vstati od mrtvih, da bi Judom kakor tudi poganom prinesel luč.”
24
Na tem mestu mu je Fest razburjen vskočil v besedo: “Pavel, ti nisi pameten! Od same učenosti si prišel ob pamet!”25 Pavel pa je odgovoril: “Nisem prišel ob pamet, Fest. Moje besede so resnične in vem, kaj govorim.
26 Kralj Agripa ve vse to. Odkrito govorim, ker vem, da mu je vse to poznano, saj se ni zgodilo v kakšnem skritem kotu sveta.
27 Ali veruješ prerokom, kralj Agripa? Veruješ jim, dobro vem, da je tako!”
28 Zdaj je dejal Agripa: “Misliš, da je res potrebno tako malo, da bi me pregovoril, da postanem kristjan?”
29
“Naj bo potrebno malo ali veliko, toda Bog daj,” je odgovoril Pavel, “da ne bi le ti, ampak vsi, ki me danes poslušajo, postali kristjani, prav tako kot sem jaz – le da ne bi bili v verigah!”30
Potem so se dvignili kralj, guverner, Bernika in vsi ostali.31 Zapustili so dvorano in po končnem posvetu enoglasno izjavili: “Ta človek ni storil ničesar, kar bi bilo vredno smrtne kazni, ali za kar naj bi bil v priporu.”
32 “Lahko bi ga izpustili na svobodo,” je dejal Agripa Festu, “da se ni sklical na cesarja.”
1
Na koncu je bilo vse urejeno, tako smo se lahko odpravili na pot v Rim. Neki oficir, ki mu je bilo ime Julij in ki je bil član cesarjeve straže, je bil odgovoren za Pavla in nekaj drugih jetnikov.2 Vkrcali smo se na neko ladjo, ki je bila iz Adramitija in ki naj bi se ustavila v različnih lukah vzdolž azijske obale. Z nami je bil neki Grk po imenu Aristarh iz Tesalonike.
3 Naslednjega dne smo prispeli v Sidon in Julij je bil zelo ljubezniv do Pavla ter mu je dovolil, da je šel na kopno, da bi obiskal prijatelje in užival njihovo gostoljubnost.
4 Ko smo se odpeljali odtod, je pihal tako močan nasprotni veter, da se je bilo težko držati smeri. Zato smo se peljali severno od Cipra
5 med otokom in kopnim in pustili za seboj obalo pokrajin Kilikije in Pamfilije ter pristali v Miri v Likiji.
6 Tam je naš oficir našel neko ladjo iz Aleksandrije, ki je bila namenjena v Italijo. S to ladjo smo nadaljevali pot.
7 Zelo počasi smo napredovali in s težavo smo dosegli Knid. Ker veter še vedno ni bil ugodnejši, smo se peljali mimo pristanišča Salmone in se obrnili proti Kreti.
8 Ves čas smo se borili z vetrom in jadrali ob južni obali otoka, dokler nismo prišli do Dobre luke blizu mesta Lasaje.
9
Tam smo ostali več dni. Vreme je postajalo vse bolj nevarno za dolga jadranja, kajti bilo je v poznejšem delu leta in post je že minil. Pavel se je z oficirji pogovarjal o tem.10 “Možje,” je svaril Pavel, “vidim, da bomo imeli težave, če bomo nadaljevali potovanje. Nevarno je tako za ladjo kakor tudi za tovor in celo človeška življenja so v nevarnosti.”
11 Oficirji pa, ki so bili odgovorni za jetnike, so bolj poslušali kapitana in lastnika ladje kakor Pavla.
12 Ker tudi pristanišče, kjer smo se nahajali, ni bilo primerno, da bi tam prezimili, je večina pristala na to, da krenemo dalje. Če bi bilo le mogoče, smo želeli prispeti do Fojniksa in ostati čez zimo tam. To pristanišče na otoku Kreti je bilo namreč odprto le proti severozahodu in jugozahodu in zaradi tega bolj varno pred vetrovi.
13
Ko je začel pihati južni veter, je izgledalo, da bo vreme idealno za potovanje. Dvignili so sidro in jadrali blizu obale.14 Nato pa se je vreme hitro spremenilo, zapihal je močan veter, skoraj kakor orkan (imenoval se je severovzhodni orkan),
15 ki je nosil ladjo daleč na odprto morje, medtem ko jo je posadka zaman poskušala obrniti proti kopnemu.
16 Na koncu smo se znašli za majhnim otokom, ki se imenuje Kavda. Tu smo kljub velikim težavam uspeli potegniti na krov rešilni čoln, ki smo ga vlekli za seboj.
17 Potem smo zvezali ladjo z vrvmi, da bi ojačali ladijski trup. Mornarji so se bali, da bo odneslo ladjo na živi pesek ob afriški obali, zato so zvili jadra.
18 Vihar je bil tako močan, da je posadka naslednji dan zmetala v morje del tovora
19 in dan za tem celo ladijsko opremo.
20 Strašno neurje je divjalo z nezmanjšano močjo in več dni nismo videli niti sonca niti zvezd, tako da nazadnje nihče več ni upal, da se bomo rešili.
21 Ves ta čas nihče ni jedel. Tedaj je Pavel dejal posadki ladje: “Možje! Bolje bi bilo, da ste me poslušali in prezimili na Kreti. Tako bi bil vsem nam prihranjen ta strah in težave.
22 Zdaj pa vas odločno prosim, da ne izgubite upanja! Niti eden izmed nas ne bo izgubil življenja, tudi če se ladja potopi.
23 Prejšnjo noč je namreč prišel k meni angel od Boga, ki mu pripadam in služim. Dejal mi je:
24 ‘Ne boj se, Pavel. Dospel boš pred cesarja. Bog je uslišal tvojo prošnjo. Tudi vsi drugi, ki so s teboj, bodo ostali pri življenju.’
25 Zato se ne bojte, možje! Zaupam Bogu. Izpolnilo se bo, kar mi je dejal.
26 Vendar bomo nasedli na nek otok.”
27
Že štirinajsto noč nas je vihar premetaval po Jadranskem morju. Proti polnoči so mornarji menili, da se bližamo obali.28 Izmerili so globino in ugotovili, da je 36 metrov do dna. Malo pozneje so spet merili in bilo je 27 metrov do dna.
29 Zdaj so vedeli, da nas bo kmalu vrglo na kopno. Ker so se bali čeri vzdolž obale, so vrgli štiri sidra z zadnjega dela ladje in nestrpno čakali, da se zdani.
30 V sivini jutra so mornarji poskušali naskrivaj zapustiti ladjo. S pretvezo, da morajo vreči sidro tudi s prednjega dela ladje, so spustili rešilni čoln v vodo.
31 Pavel pa je dejal oficirju in vojakom: “Če posadka ne ostane na ladji, smo vsi izgubljeni.”
32 Tedaj so vojaki prerezali vrvi in pustili, da je odneslo čoln.
33 Še preden se je zdanilo, je Pavel spodbujal vse na ladji, naj jedo. “Dva tedna se niste dotaknili hrane,” je dejal.
34 “Mislite na svoje dobro in jejte, kar največ morete! Kajti nobenemu se ne zgodi nič hudega! Niti las z glave se vam ne skrivi!”
35 Po teh besedah je Pavel vzel kruh, se glasno zahvalil Bogu in ga prelomil ter začel jesti.
36 Takoj so bili vsi boljše volje in so tudi začeli jesti,
37 vseh dvesto šestinsedemdeset ljudi, ki so bili na ladji.
38 Ko smo se najedli, je posadka vrgla v morje še preostali tovor pšenice, da bi bila ladja lažja.
39
Ko je napočilo jutro, ni nihče izmed mornarjev vedel, kje smo. Odkrili pa so zaliv s peščeno obalo. Tja so želeli usmeriti ladjo.40 Prerezali so sidra in jih pustili v morju, zrahljali so vrvi krmila ter razpeli sprednje jadro in se začeli premikati proti obali.
41 Toda ladja je nasedla na peščen nasip in tam obstala. Prednji konec je obtičal v pesku, istočasno pa so močni valovi butali v krmo in začeli razbijati ladjo.
42 Vojaki so hoteli pomoriti jetnike, da nihče ne bi mogel plavati na obalo in pobegniti.
43 Julij pa je hotel rešiti Pavla in zato ni dovolil, da bi storili kaj takega. Potem je zapovedal vsem, ki so znali plavati, naj skočijo v morje in poskušajo priti na kopno,
44 ostali pa naj bi se rešili na deskah z razbite ladje. Na ta način je uspelo vsem priti na obalo.
1
Kmalu smo izvedeli, da smo dospeli na otok Malta.2 Prebivalci otoka so bili zelo ljubeznivi z nami ter so zakurili ogenj na obali, da bi nam izkazali dobrodošlico ter da bi se ogreli v dežju in mrazu.
3 Pavel je zbiral suho dračje, da bi ga naložil na ogenj, ko je naenkrat zaradi vročine švignila iz njega strupena kača in se mu obesila na roko.
4 Otočani so videli, kako mu je visela z roke ter so glasno vzkliknili: “Ta je gotovo morilec. Čeprav se je rešil iz valov, ga vendar božanska pravica ne pusti živeti.”
5 Pavel je stresel kačo v ogenj in izgledalo je, kot da se mu ni nič zgodilo.
6 Ljudje pa so čakali, da mu bo roka otekla, ali pa, da se bo zgrudil mrtev. Ko so že dolgo čakali, pa niso opazili nič posebnega, so spremenili mišljenje. Zdaj so govorili: “To mora biti bog!”
7
Prav blizu obale je bilo posestvo upravnika otoka, Publija. Le-ta nas je ljubeznivo sprejel in tri dni smo ostali pri njem.8 V tem času je Publijev oče dobil vročino in grižo. Pavel je odšel k njemu, molil je zanj in položil nanj roke. Bolnik je tako ozdravel.
9 Ko se je to razvedelo, so prišli tudi drugi bolniki z otoka, da bi jih Pavel ozdravil.
10 Svojo hvaležnost so nam izkazali tako, da so nas obsuli z darili. Ko pa je bil čas, da odplujemo, so ljudje prišli na krov ladje in nam prinašali vse, kar smo potrebovali za pot.
11
Tri mesece pozneje smo jadrali dalje z neko egiptovsko ladjo, ki je prišla iz Aleksandrije in je prezimila na Malti. Ladja je nosila znak “Dvojčkov”.12 Najprej smo pristali v Sirakuzi, kjer smo ostali tri dni.
13 Potem smo se peljali vzdolž obale do Regija. Dan za tem je začel pihati južni veter in naslednji dan smo prišli v Puteole,
14 kjer smo našli nekaj vernih. Prosili so nas, naj bi ostali pri njih teden dni in storili smo tako. Potem smo jadrali dalje proti Rimu.
15 Bratje v Rimu so slišali, da prihajamo, zato so nam prišli nasproti do Apijevega trga in do Treh tavern. Ko jih je Pavel videl, se je zahvalil Bogu in to srečanje mu je dalo novih moči za prihodnost.
16
V Rimu je Pavel lahko stanoval, kjer je hotel, le da ga je stražil vojak.17 Tri dni po prihodu je povabil k sebi judovske voditelje iz mesta, se pogovarjal z njimi in jim takole dejal:
“Dragi bratje! Ničesar nisem storil proti našemu ljudstvu, niti proti običajem in navadam, ki so nam jih zapustili naši očetje. Kljub temu so me v Jeruzalemu prijeli in poslali rimskim oblastem.18 Rimljani so me zaslišali in ker ničesar niso našli, kar bi bilo vredno smrtne kazni, so me hoteli izpustiti na svobodo.
19 Judje pa so temu nasprotovali. Zato sem se moral sklicati na cesarja, a ne z namenom, da bi hotel svoje ljudstvo kakorkoli obtožiti.
20 Vas pa sem prosil, da pridete sem, da bi se spoznali med seboj. Hotel sem vam povedati, da so me vklenili v verige, ker verujem, da je Mesija že prišel, on, ki je upanje vsega Izraela.”
21 Nato so Judje rekli Pavlu: “Nič slabega nismo slišali o tebi. Nobenega pisma nismo prejeli iz Judeje, pa tudi tisti, ki prihajajo iz Jeruzalema, nam niso nič povedali.
22 Radi pa bi slišali, kaj veruješ ti, kajti edino, kar vemo o teh kristjanih, je, da jim povsod nasprotujejo.”
23
Dogovorili smo se za dan, ko naj bi se srečali in tedaj je prišlo še več ljudi v hišo, kjer je stanoval Pavel. On jim je pripovedoval o Božjem kraljestvu ter jih učil iz pisma o Jezusu – tako iz petih Mojzesovih knjig kakor tudi iz prerokov. Začel je zjutraj in nadaljeval do večera.24 Nekateri so sprejeli vero, drugi pa ne.
25 Toda ko so se pogovarjali o tem naprej in nazaj, so odšli od Pavla in v ušesih so jim zvenele njegove zadnje besede: “Sveti Duh je imel prav, ko je dejal po preroku Izaiju:
26 Pojdi in reci temu ljudstvu:
‘Poslušajo, pa ne razumejo.27
Ti ljudje imajo zamračen razum.
Mašijo si ušesa in zapirajo oči,
da ne bi videli s svojimi očmi
in slišali s svojimi ušesi
ter razumeli s svojim umom
in se obrnili k meni, pravi Gospod,
jaz pa bi jih ozdravil.’
28
Vedite,” je zdaj nadaljeval Pavel, “da bodo o tej Božji rešitvi slišali drugi narodi in jo bodo radi sprejeli!”29 Ko je Pavel to povedal, so Judje odšli od njega in se spotoma glasno prepirali.
30
Pavel pa je ostal še dve leti v hiši, ki jo je najel in sprejemal vse, ki so prihajali na obisk.31 Pripovedoval jim je o Božjem kraljestvu in o Jezusu Kristusu in nihče ga ni pri tem oviral.