1

1

To pismo pošilja Pavel vsem kristjanom v Rimu. Jezus me je poklical, da bi bil njegov glasnik. Njemu služim z vsem svojim življenjem in po njegovem nalogu oznanjam Božje veselo sporočilo.

2 V Svetem pismu je Bog to veselo sporočilo že zdavnaj naznanil preko svojih prerokov. Zdaj pa se je to uresničilo.

3 To je sporočilo o njegovem Sinu Jezusu Kristusu, našem Gospodu. On se je rodil kot človek in je Davidov potomec.

4 Da pa je tudi Božji Sin, s sveto naravo Boga samega, , ki ima vso moč, dokazuje s tem, da je vstal od mrtvih.

5 Njegovo naklonjenost, , ki je polna usmiljenja, sem sam doživel in kot njegov apostol sem dobil nalogo, da med vsemi narodi v njegovem imenu pridobivam ljudi za Boga, da bi verovali vanj in bi mu bili poslušni.

6 Tudi vas v Rimu Bog neizmerno ljubi. Jezus Kristus vas je poklical in zdaj ste njegovi otroci – sveto ljudstvo.

7 Vse vas pozdravljam ter vam želim milost in mir od Boga, našega Očeta in od našega Gospoda Jezusa Kristusa.

8

Najprej vam želim povedati, da, kamorkoli grem, vsepovsod pripovedujejo ljudje o vas. O vaši veri v Boga vedo ljudje po vsem svetu. Kako sem hvaležen Bogu po Jezusu Kristusu za te novice in za vse vas.

9 Bog ve, kako stanovitno molim za vas. Podnevi in ponoči prinašam vaše potrebe v molitvah pred tistega, ki mu služim z vsem, kar sem in kar imam, ko oznanjujem sporočilo o rešitvi po njegovem Sinu.

10 Bog ve, da vedno znova molim tudi za to, da bi končno že lahko prišel k vam, če je njegova volja.

11 Zelo rad bi vas namreč osebno spoznal in utrdil vašo vero s tem, da bi vam posredoval, kar mi je podaril Božji Duh.

12 Vi pa bi ohrabrili mene, tako da bi vsi našli v skupni veri tolažbo in zaupanje.

13 Sploh si ne morete misliti, dragi bratje, kolikokrat sem že hotel priti k vam. Doslej to ni bilo mogoče. Zelo rad bi pridobival ljudi za Kristusa tudi pri vas kakor tudi med ostalimi ljudstvi;

14 čutim se dolžnega vsem, tistim z visoko kulturo in preprostemu narodu, izobraženim in neizobraženim.

15 Zato sem pripravljen priti tudi k vam v Rim in oznanjati Božjo radostno novico.

16

Ne sramujem se radostnega sporočila o Kristusu, ki ga oznanjam. To sporočilo je namreč neizmerna Božja moč. Kdor mu veruje, bo doživel, da ga bo Bog rešil in osvobodil greha. V začetku je to sporočilo veljalo samo za Jude, zdaj pa na enak način poziva Bog k sebi tudi vse druge ljudi.

17 Ono namreč jasno in razumljivo govori o tem, kdo lahko obstane pred Bogom: vsak, kdor se zanaša na to, kar je Bog storil zanj ter se tega trdno drži. To piše namreč že v Svetem pismu: “Človek, ki je na osnovi svoje vere pred Bogom opravičen, bo živel.

18

Božja sveta jeza preti vsem grešnim, hudobnim ljudem, ki s svojo hudobnostjo ovirajo, da bi ljudje spoznali resnico.

19 To namreč, kar moremo vedeti o Bogu, je njim poznano, kajti on sam jim je to razodel.

20 Bog je sicer neviden, vendar ljudje že od nekdaj lahko vidijo in doživijo njegovo božansko moč in veličino v njegovih delih in v vsem tem, kar je ustvaril. Zato se nihče ne more izgovarjati, češ da nič ni vedel o Bogu.

21 Da, poznali so ga tako, kot je treba, vendar tega niso hoteli priznati, niso ga hoteli častiti, še manj pa se mu zahvaljevati za njegovo vsakodnevno skrb. Nazadnje pa so si začeli sami izmišljati, kako naj bi Bog izgledal in kako naj bi mu služili. Posledica tega je bila, da se jim je um zamračil in zmedel.

22 Menili so, da so posebno pametni brez Boga, pa so namesto tega postali največji nespametneži.

23 Niso častili večnega, vzvišenega Boga, ampak so vzeli kamen in les ter si naredili malike, izklesali so jih v obliki ptic, četveronogih živali, plazilcev in smrtnih ljudi.

24

Zato jih je Bog prepustil njihovim nagonom in strastem, tako da so počeli, kar so hoteli – onečaščali so celo telesa drug drugega.

25 Namesto da bi verjeli resnico o Bogu, so se prostovoljno odločili, da bodo raje verjeli laži. Častili in služili so stvarem, ki jih je Bog ustvaril, namesto Stvarniku samemu. Toda na vse veke pripada vsa čast in slava edinole njemu!

26

Ker so ljudje teptali Božjo resnico s svojimi nogami, je Bog dovolil, da so postali sužnji nagnusnih strasti: žene so imele ljubezenska razmerja z ženskami in to brez sramu.

27 Prav tako je bilo tudi z moškimi. Namesto da bi imeli naravne spolne odnose z ženskami, kot je predvidel Bog, so se ljubezensko izživljali drug z drugim. Ni čudno, da so občutili kazen za tako početje na svojem telesu.

28

Ker se niso držali Božjega spoznanja, je Bog dovolil, da počnejo to, kar so si v svoji hudobnosti izmislili.

29 Njihova življenja so bila hudobna in grešna, polna pohlepnosti, sovraštva, zavisti, ubojev, vojskovanja, laži, prevare in obrekovanja.

30 O drugih so govorili vse najslabše, Boga so sovražili, predrzno pa so se hvalili s svojo neoporečnostjo. Izmišljali so si vedno nove hudobije. Bili so neposlušni staršem,

31 nerazumni, nezvesti, brez ljubezni in neusmiljeni.

32 Zavedali so se, da po Božjih zakonih ne zaslužijo nič drugega kot smrt. Pa se kljub temu niso hoteli odvrniti od svojega hudobnega početja, ampak so se še veselili, če so tudi drugi počenjali enako.

2

1

Vi ostali pa – kdorkoli že ste – se ne morete izgovoriti ali pa celo opravičiti, čeprav morda mislite, da lahko sodite vse tiste, ki tako počenjajo. Ali ne kritizirate pri drugih tega, kar sami počenjate in s tem pišete sami sebi sodbo?

2 Bog bo prav gotovo pravično sodil vse, ki delajo tako.

3 Ali mislite, da bo Bog vam pogledal skozi prste, če delate enako kot ti, ki jih obsojate?

4 Ali ne razumete, kakšno potrpljenje ima z vami? Ali pa se za to sploh ne menite? Ali ne vidite, da je Bog ves čas čakal s kaznijo, da bi imeli čas zapustiti svoj greh? Njegovo potrpljenje naj bi vas spodbudilo, da se skesate.

5 Vi pa se trdovratno upirate temu, da bi spremenili svoje življenje. Sami boste krivi, če vas bo ob dnevu sodbe neusmiljeno zadela Božja jeza.

6 Takrat bo namreč Bog vsakega nagradil v skladu s tem, kar je v življenju storil.

7 Večno življenje bo dal tistim, ki so iskali čast, slavo in nesmrtnost tako, da so potrpežljivo nadaljevali z dobrimi deli; ,

8 njegova jeza in kazen pa bo zadela tiste, ki se borijo proti Božji resnici in so namesto nje izbrali pot hudobnosti.

9 Težave in trpljenje bodo prišle na vse tiste, ki vztrajajo v svojih grehih, najprej na Jude, potem pa tudi na vse ostale.

10 Vsakemu pa, ki dela dobro, bo Bog podaril svojo slavo, čast in svoj mir, ne glede na to ali je ta človek Jud, ali pa je iz kakšnega drugega naroda.

11 Pred Bogom so namreč vsi ljudje enaki.

12

[12-15] Bog bo kaznoval greh, kjerkoli ga bo našel. Kaznoval bo tiste, ki niso Judje, če grešijo, čeprav nikoli niso imeli zapisanega Božjega zakona, kajti globoko v svojih srcih vedo, kaj je prav in kaj ni; njihova vest jih obtožuje, včasih pa jim potrjuje, da niso krivi. Jude pa bo Bog sodil za njihove grehe, ker imajo zapisan Božji zakon, pa se ne ravnajo po njem. Vedo, kaj je prav, pa tega ne delajo. Nazadnje pa ne bodo rešeni tisti, ki vedo, kaj je treba delati, ampak tisti, ki to tudi delajo.

13

14

15

16 Gotovo pride dan, ko bo po Božji zapovedi Jezus Kristus sodil, kar je danes še skrito v ljudeh, njihove najbolj tajne misli in motive. Vse to je del velikega Božjega načrta, ki vam ga oznanjam.

17

Če si Jud, misliš, da je vse v redu med Bogom in teboj, ker ti je dal svoj zakon. Hvališ se s tem, da imaš posebno tesne prijateljske odnose z Bogom.

18 Da, dobro veš, kaj Bog želi. Veš, kaj je prav in kaj ni in naklonjen si temu, kar je prav, kajti učili so te Božje zapovedi od rane mladosti.

19 Tako dobro poznaš pot k Bogu, da lahko usmeriš slepega. Domišljaš si, da si svetilnik, ki lahko vodi tiste, ki so se izgubili v temi, k Bogu.

20 Nevedne želiš poučiti in celo otrokom želiš posredovati znanje o Bogu; saj vendar poznaš Božji zakon, v katerem je znanje in resnica.

21 Če pa tako lepo znaš učiti druge, zakaj zase ne vzameš nobenega nauka? Na ves glas oznanjaš, da se ne sme krasti, pa sam kradeš?

22 Ljudem govoriš, da je prešuštvo greh, pa si sam nezvest svojemu zakoncu? Od drugih zahtevaš, da se ne klanjajo malikom, sam pa ropaš njihova svetišča.

23 Tako ponosen si, ker poznaš Božji zakon, pa s tem, ker ne ravnaš po njem, žališ Boga.

24 Sicer pa je že v Svetem pismu zapisano: “Zaradi vas ljudstva sramotijo Božje ime.

25 Vsekakor je prednost biti Jud in verovati v Boga, če izpolnjuješ tudi njegove zapovedi. Če pa tega ne delaš, nisi nič boljši kot katerikoli človek, ki ni Jud.

26 Če pa človek, ki ni Jud, živi v skladu z Božjim zakonom, ali mu ne bo dal Bog vse pravice in časti, ki jih je namenil Judom?

27 Dejansko bo bolje temu človeku kot tebi, Judu, ki tako mnogo veš o Bogu in imaš njegove obljube, pa ne živiš po njegovem zakonu.

28 To, da so vaši starši Judje ter da so vas obrezali, še ne pomeni, da ste zares Judje.

29 Pravi Jud in torej tisti, ki zares pripada Božjemu ljudstvu, je samo človek, ki mu obreza pomeni več kot samo izpolnjevanje mrtvih črk. Šele obreza srca in misli, ki prihaja od Božjega Duha in se vidi tudi na spremenjenem življenju, velja pri Bogu. Za ljudi to morda ne pomeni veliko, Bog pa ceni samo to.

3

1

Kakšna prednost je torej v tem, da si Jud in kaj ti koristi judovski obred, ki se imenuje obreza?

2 Vsekakor ima to prednosti! Bog je svoj zakon najprej dal Judom, da bi vedeli, kaj je njegova volja ter po njej živeli.

3 Res je, da so nekateri zlorabili njegovo zaupanje. Vendar Bog zaradi tega nikakor ne bo prelomil svojih obljub, ki jih je dal tistim, ki ga ljubijo.

4 Nikakor! Tudi če bi vsi na tem svetu lagali, Bog ne laže. Ali se spominjate, kaj piše v Svetem pismu o tem: “Tvoje besede, Gospod, se bodo izkazale resnične in ti boš zmagal, ko te bodo sodili.

5 “Ali ni tako,” sprašujejo nekateri ljudje, “da je dobro, če smo neposlušni Bogu, kajti Božja dobrota pride mnogo bolj do veljave, ko ljudje vidijo našo hudobnost?” Če bi bilo temu tako, ne bi bilo prav, da nas Bog kaznuje zaradi naših grehov.

6 Bog ne daj! Kakšen bi sploh bil Bog, če bi lahko spregledal naše grehe? Kako bi le mogel v tem primeru biti nam ljudem sodnik?

7 Vendar se znova vprašajmo: Kako naj bi nam Bog sodil in nas obsodil kot grešnike, če se šele zaradi naših laži njegova resnica lahko vidi v vsej svoji veličini?

8 Če mislimo tako, pridemo do naslednjega zaključka: Brez skrbi delajmo, kar je hudobno, ker bo na koncu vendarle iz tega prišlo nekaj dobrega?! Prav je, da tisti, ki govorijo tako, prejmejo zasluženo kazen. Pa vendar nekateri trdijo, da je to tisto, kar jaz oznanjujem.

9

Ali smo mi Judje boljši od drugih ljudi? Pravim: Ne! Saj sem pravkar pokazal, da vsi ljudje, bodisi da so Judje ali ne delajo krivico in greh jim gospoduje.

10 To trdi tudi Sveto pismo:

“Nikogar ni, še enega ne, ki bi bil brez greha.

11
Nikogar ni, ki bi bil razumen in bi vprašal po Božji volji.

12
Vsi so se obrnili od Boga,
vsi so krenili po napačni poti.
Res ni nikogar, ki bi delal dobro, še enega ni.

13
Njihove besede so umazane in pokvarjene.
Vse njihovo govorjenje je zlagano ter hudobno in prinaša smrt, kakor kačji strup.

14
Njihova usta so polna kletev in prostaških besed.

15
Hitro so pripravljeni preliti kri.

16
Kjerkoli se pojavijo, ostaja za njimi opustošenje in siromaštvo.

17
Poti miru ne poznajo,

18
ker nimajo Božjega strahu.”

19

Vemo, da te besede veljajo prav za tiste, ki imajo Božji zakon. Zato se nihče ne more izgovoriti, tudi oni ne. Vsi ljudje na svetu so pred Bogom krivi.

20 Ali je zdaj to jasno? Nihče ne more nikdar doseči tega, da bi bil pravičen v Božjih očeh na osnovi izpolnjevanja Božjih zapovedi. Bolj ko namreč spoznavamo Božje zakone, jasneje vidimo, da jih ne izpolnjujemo. Njegovi zakoni nam samo pomagajo, da vidimo, da smo grešniki.

21

Zdaj pa je Bog posegel vmes in nam pokazal, kako smo kljub temu lahko pred njim pravični. Božji sodbi, ki smo jo zaslužili, ne moremo ubežati tako, da poskušamo izpolnjevati njegove zapovedi in biti dobri, ampak je tu druga pot. To je pot, o kateri govori Sveto pismo.

22 Bog namreč pravi, da nas bo sprejel in opravičil – proglasil nas bo za nedolžne – če verujemo, da je Jezus Kristus odvzel naše grehe. Vse nas želi opravičiti na enak način, tako da pridemo h Kristusu. Sploh ni pomembno, kdo smo in kakšni smo bili.

23 V tem so namreč vsi ljudje enaki: Vsi so grešniki in nimajo te podobnosti Bogu, ki so jo imeli, ko jih je Bog ustvaril.

24 Zdaj pa nam Bog ponuja nekaj, česar nismo zaslužili: Sprejema nas, ker nas je Jezus Kristus odkupil.

25 Da bi poravnal našo krivico, je Bog dovolil, da je njegov Sin na križu izkrvavel za nas. Kristusova kri in naša vera – to je sredstvo, ki nas rešuje Božje jeze. Na ta način je Bog hotel pokazati svojo pravičnost, kajti v preteklosti je dopustil, da so grehi ostali nekaznovani. Gledal je namreč naprej na tisti čas, ko bo prišel Kristus

26 in odvzel tudi te grehe. Bog je hotel pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, tako da bi bil pravičen in tisti, ki opravičuje te, ki verujejo v Jezusa Kristusa.

27

Ali nam potem ne ostaja ničesar, da bi se lahko pred Bogom pohvalili? Ne, prav ničesar! Kako pa vemo to? Tako, ker nismo opravičeni zaradi naših dobrih del, ampak zaradi tega, kar je Kristus storil za nas in zaradi vere vanj, ki nam je bila podarjena.

28 Torej smo rešeni po veri v Kristusa in ne zaradi naših dobrih del.

29 Ali Bog rešuje na ta način samo Jude, ker je Bog Judov? Ali pa velja rešitev tudi za druge narode? Seveda velja to tudi za vse ostale, kajti Bog je eden za vse ljudi.

30 On osvobaja Jude kakor tudi tiste, ki niso Judje, če verujejo v Jezusa, njihovih krivic in jim omogoča novo življenje z Bogom.

31 Če pa smo rešeni po veri, ali to pomeni, da nam več ni treba ravnati po Božjem zakonu? Prav nasprotno! Saj smo šele tedaj lahko resnično poslušni Bogu, če verujemo Jezusu.

4

1

To bi vam rad še bolj pojasnil. Zakaj je Bog ravno Abrahama izbral za očaka judovskega ljudstva?

2 Gotovo ne zaradi njegovih dobrih dejanj! Zaradi teh bi si lahko pri ljudeh pridobil ugled in slavo, ne pa tudi pri Bogu.

3 V Svetem pismu piše: “Abraham je v vsem veroval Bogu, zato ga je Bog imenoval pravičnega.”

4 [4-5] Ali pa ni zaslužil opravičenja zaradi vsega dobrega, kar je storil? Ne, kajti to, da smo rešeni, je dar; če bi to lahko zaslužili s svojo dobroto, ne bi bilo zastonj – vendar je zastonj! To dobijo tisti, ki se ne trudijo za to. Kajti Bog je razglasil grešnike kot pravične v svojih očeh, če imajo vero v Kristusa, ki jih bo rešila Božje jeze.

5

6 O tem je govoril že kralj David, ko je imenoval srečne tiste ljudi, ki jih Bog sprejema, ne da bi karkoli zahteval od njih. David je dejal:

7

“Srečni so vsi, ki jim je Bog odpustil krivice
in jih je osvobodil njihovih grehov!

8
Srečen je človek, ki je pred Bogom brez greha!”

9

Pred nas se zdaj postavlja vprašanje: Ali veljajo Davidove besede samo za tiste, ki verujejo v Kristusa ter istočasno izpolnjujejo judovske zakone, ali pa tudi za one, ki se ne držijo judovskih predpisov, temveč imajo samo vero v Kristusa? Kaj se je zgodilo z Abrahamom? Zanj trdimo, da ga je Bog imenoval pravičnega zaradi njegove vere. Ali je bilo to tako izključno zaradi vere, ali tudi zato, ker je izpolnjeval judovske zakone?

10 Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo najprej ugotoviti naslednje: Kdaj je Bog imenoval Abrahama pravičnega? To se je zgodilo, preden je opravil judovski obred, ki se imenuje obreza.

11 Šele potem, ko mu je Bog obljubil, da ga bo blagoslovil zaradi njegove vere, se je Abraham obrezal. Ta obred je bil dokaz, da je Abraham že imel vero ter da ga je Bog sprejel in imenoval pravičnega in dobrega v svojih očeh – preden je opravil obred obreze. Zato je Abraham duhovni oče vseh tistih, ki verujejo, ne da bi istočasno izpolnjevali tudi judovske zakone.

12 Prav tako pa je Abraham tudi oče vseh tistih, ki so se obrezali. Iz njegovega zgleda lahko vidijo, da ni obred tisti, ki rešuje, kajti Abrahama je Bog sprejel izključno zaradi vere, preden se je obrezal.

13

Bog je obljubil Abrahamu, da bo storil, da bo Abraham s svojim potomstvom blagoslov za ves svet. Bog mu ni dal te obljube zato, ker je izpolnil zakon, ampak ker mu je Abraham povsem zaupal.

14 Kdor pa še naprej trdi, da Bog daje svoj blagoslov tistim, ki so dovolj dobri, s tem trdi, da so Božje obljube tistim, ki verujejo, nesmiselne in da je neumnost verovati.

15 Zakon nam dejansko ne prinaša nič drugega kot Božjo jezo. Samo tam, kjer ni zakona, tudi ni nihče kriv.

16 Zato daje Bog svoj blagoslov samo tistim, ki verujejo. To, kar je Bog obljubil, naj bi bil dar. Le tako obljuba tudi ostaja v veljavi, in sicer za vse Abrahamovo potomstvo. To pa niso samo Judje, ki živijo po zakonu, ampak tudi vsi drugi ljudje, ki zaupaju Bogu tako kot Abraham. Zato pa je Abraham oče vseh, ki verujejo.

17 Bog pravi Abrahamu v Svetem pismu takole: “Določil sem te, da boš oče mnogih ljudstev!” In Abraham je zaupal Bogu: tistemu Bogu, ki obuja mrtve v življenje in govori o tem, česar še ni, kot da bi že bilo.

18 Bog je obljubil Abrahamu: “Tvoje potomstvo bo tako številno, kot so zvezde na nebu in postal boš oče mnogih ljudstev.” Abraham je veroval tem besedam. Pri tem pa je uresničenje te obljube izgledalo povsem nemogoče.

19 On sam je bil namreč skoraj sto let star, njegova žena pa v svoji visoki starosti po človeških merilih tudi več ni mogla imeti otrok.

20 Kljub temu Abraham ni dvomil, ampak je veroval Božji obljubi. S svojo neomajno vero je dal čast Bogu.

21 Čvrsto je bil prepričan, da bo Bog izpolnil, kar je obljubil.

22 Na osnovi njegove vere je Bog Abrahamu odpustil grehe in ga imenoval pravičnega.

23

Tega pa ni doživel samo Abraham,

24 ampak Bog zagotavlja tudi nam, da nas bo sprejel na enak način, kot je sprejel Abrahama – če verujemo obljubam. Te obljube je dal Bog, ki je obudil Jezusa, našega Gospoda od mrtvih.

25 On je umrl za naše grehe in vstal od mrtvih, da bi nas tako pomiril z Bogom.

5

1

Potem ko nas je zaradi vere imenoval opravičene, zdaj ni več ničesar med nami in Bogom. Pomirili smo se z njim. Komu se moramo zahvaliti za to? Edino Jezusu Kristusu.

2 On nam je odprl vrata v to novo življenje z Bogom. Srečni smo zaradi tega in se zahvaljujemo Bogu, ker bomo nekoč deležni Božje slave.

3 Nismo pa hvaležni samo za to. Zahvaljujemo se mu tudi za trpljenje, ki nas je zadelo zaradi naše vere. V trpljenju se namreč učimo potrpežljivosti.

4 Potrpežljivost pa poglablja in krepi našo vero in upanje v Boga.

5 Ko pa sta vera in upanje čvrsta, lahko dvignemo glavo, pa naj se zgodi, kar hoče. Vemo, da bo vse dobro, kajti Bog nas ljubi in to ljubezen čutimo, ker nam je Bog dal svojega Svetega Duha, ki napolnjuje naša srca z njegovo ljubeznijo.

6 Že takrat, ko smo bili povsem nemočni in brez izhoda, je prišel Kristus – ravno ob pravem času – in je umrl za nas, ki smo živeli v grehu in se sploh nismo menili za Boga.

7 Celo če bi bili dobri, ne bi mogli pričakovati, da bo kdo umrl za nas, čeprav bi se to vsekakor moglo zgoditi.

8 Bog pa je pokazal svojo veliko ljubezen do nas s tem, da je poslal Kristusa, da je umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

9 Ker je torej že takrat prelil svojo kri za nas, koliko več bo šele storil za nas zdaj, ko nas je imenoval pravične?

10 Ko smo bili še njegovi sovražniki, nam je Bog zaradi smrti svojega Sina odprl pot nazaj k sebi. Koliko bolj nas bo rešil ob dnevu sodbe zdaj, ko smo njegovi prijatelji in ko je vendar Kristus vstal od mrtvih in živi.

11 Veselimo se, ker smo se pomirili z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zaradi tega, kar je storil za nas, ko jer umrl za naše grehe, smo postali njegovi prijatelji.

12

Ko je Adam grešil je prišel greh na ves človeški rod in kot posledica tega tudi smrt. Ker vsi ljudje grešijo, morajo tudi vsi umreti.

13 Greh je bil torej tu že mnogo prej, preden je Bog dal Mojzesu svoj zakon. Kjer pa ni zakona, tudi ne moremo nikogar obtožiti, da je grešil, ali prestopil zakon.

14 Toda kljub temu moramo reči, da so vsi ljudje od Adama do Mojzesa prav tako morali umreti, čeprav niso zavestno prestopili Božje volje, kot je to storil Adam. In vendar je Adam slika Kristusa.

15 Seveda ne moremo primerjati rešitve, ki jo je prinesel Kristus, z Adamovim grehom. Zaradi Adamovega greha je prišla smrt na vse človeštvo. Jezus Kristus pa je poskrbel, da nam je Bog v svoji dobroti odpustil in izkazal milost.

16 Adamov greh je prinesel mnogim smrtno kazen, Kristusovo delo pa nam je prineslo opravičenje in življenje.

17 Če je neposlušnost enega samega človeka povzročila, da je zagospodovala smrt, koliko bolj bodo vsi, ki so doživeli Božjo milost in odpuščanje, po Jezusu Kristusu živeli in nekoč vladali z njim.

18 Da, zaradi greha enega človeka, Adama, so vsi ljudje kaznovani. Zaradi tega pa, kar je storil Kristus, so dobili vsi priložnost za novo življenje z Bogom.

19 Z drugimi besedami lahko rečemo takole: Zaradi Adamove neposlušnosti so pred Bogom vsi ljudje krivi; ker pa je bil Jezus Kristus poslušen, jih Bog zdaj lahko opraviči.

20 Zakon pa, ki so ga ljudje dobili pozneje, je šele pokazal, kako zelo smo se pregrešili zoper Božjo voljo. Tako kot se je pokazala vsa moč greha, se je tudi Božje usmiljenje pokazalo v vsej svoji veličini.

21 Tu, kjer je greh doslej vladal nad vsemi ljudmi in jim prinašal smrt, naj bi zdaj vladala Božja milost. Bog izkazuje svojo pravičnost tako, da nam je podaril večno življenje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.

6

1

Kaj zdaj to pomeni za nas? Ali bomo še naprej grešili, da bi nam Bog lahko dokazoval svoje usmiljenje in ljubezen?

2 Nikakor! Saj smo mrtvi za greh – kako naj bi še naprej živeli v grehih?

3 Ali pa ne veste, da so vsi, ki so se krstili v imenu Jezusa Kristusa, z njim tudi umrli?

4 Naša stara narava je bila pokopana s Kristusom, ko smo se krstili. Namesto nje smo dobili novo življenje tako kot tudi Jezus, ko ga je Oče s svojo slavo in močjo obudil od mrtvih.

5 Izenačili smo se z njim tako, da smo umrli, ko je on umrl, zdaj pa delimo z njim njegovo življenje in njegovo vstajenje.

6 Torej lahko trdimo, da je naša narava, ki ji je gospodoval greh, mrtva – umrla je s Kristusom na križu – in ni nam več treba služiti grehu.

7 Kdor je mrtev, mu nihče več ne more gospodovati – tudi greh ne.

8 Ker je naša stara narava, ki je ljubila greh, umrla s Kristusom, zato tudi vemo, da bomo z njim delili njegovo novo življenje.

9 Vemo namreč, da je Kristus vstal od mrtvih in ne bo nikoli več umrl. Smrt nima nad njim več moči.

10 On je umrl zaradi naših grehov enkrat za vselej. Zdaj pa živi za Boga.

11 Enako velja tudi za vas in tega se morate vedno zavedati: Zdaj ste mrtvi za greh. Živite torej za Boga, ki vam je dal po Jezusu Kristusu novo življenje.

12

Varujte se, da ne bi gospodoval greh vašemu umrljivemu telesu in ne popuščajte njegovim težnjam.

13 Ničesar, nobenega dela svojega telesa ne dajte na razpolago grehu kot orodje za hudobno početje. Namesto tega služite z vsem, kar ste in kar imate, Bogu. Ker ste s Kristusom umrli in ker vam je on daroval novo življenje, bodite zdaj orodje v Božji roki, , da bi vas Bog lahko uporabil za uresničitev svojih ciljev.

14 Nikoli več ni treba, da bi bil greh vaš gospodar, kajti zdaj več niste vezani za zakon, da bi vas greh mogel zasužnjiti, ampak ste svobodni in živite pod Božjo naklonjenostjo in milostjo.

15

Ali naj to zdaj pomeni, da lahko še naprej grešimo, ker vemo, da je Bog usmiljen in da se nam več ni treba bati obsodbe, s katero nas je obsodil Božji zakon? Ne, temu ni tako!

16 Ali vidite, da lahko izberete gospodarja? Lahko izberete greh (s smrtjo), ali pa poslušnost (z opravičenjem). Tisti, kateremu se ponudite – vas bo vzel in bo vaš gospodar, vi pa mu boste hlapci.

17 Naj bo hvala Bogu! Zdaj niste več prepuščeni grehu, da bi mu morali sužnjevati, ampak ste z dušo in telesom poslušni evangeliju, tako kot ste se naučili.

18 Ker ste se osvobodili sužnjevanja grehu, zdaj lahko služite Bogu.

19 Da bi me bolje razumeli, vam bom pojasnil na primeru sužnjev in gospodarjev. Na enak način, kot ste bili sužnji vsakovrstnim grehom, zdaj lahko postanete sužnji temu, kar je dobro in sveto.

20 Dokler ste bili sužnji grehu, se niste menili za to, kar je dobro.

21 Kakšne pa so bile posledice? Sram vas je, če se tega samo spomnite, kajti dobro veste, da za življenje, ki ste ga živeli, niste zaslužili nič drugega kot smrt.

22 Zdaj pa ste svobodni sužnjevanja grehu in služite Bogu kot njegovi sužnji. Torej delate to, kar je njemu všeč in on vam daje večno življenje.

23 Plačilo za greh je smrt. Bog pa nam daje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, večno življenje kot brezplačni Božji dar.

7

1

Saj veste, dragi bratje – govorim vam, ki poznate Božji zakon – da zakon velja samo toliko časa za nas, dokler živimo.

2 Kaj pa to pomeni? Poročeno ženo zakon veže za njenega moža toliko časa, dokler živi. Če mož umre, je svobodna in se lahko spet poroči.

3 V kolikor bi ta žena imela drugega moža, dokler bi njen mož še živel, bi bila kriva zakonolomstva. Po smrti svojega moža pa je prosta dolžnosti, ki jih predpisuje zakon o zakonski zvezi. Nihče je ne bo dolžil zakonolomstva, če se kot vdova poroči z drugim moškim.

4 V enakem položaju ste tudi vi. Včasih je bil judovski zakon vaš mož, vaš gospodar, toda s Kristusom ste umrli na križu in ker ste zdaj mrtvi, niste več poročeni z zakonom. Le-ta nad vami nima več nobene moči. S Kristusom ste vstali v novo življenje in zdaj ste novi ljudje. Tako rekoč ste poročeni z njim, ki je vstal od mrtvih in lahko služite Bogu in delate to, kar je dobro.

5 Ko še nismo poznali Kristusa , smo bili prepuščeni oblasti greha in naše strasti so nam gospodovale. Zakon je v nas prebudil greh, tako da smo delali tisto, kar vodi v smrt.

6 Zdaj pa se vam več ni treba vznemirjati zaradi judovskih zakonov in običajev, kajti zanje ste mrtvi ter lahko služite Bogu in to ne na star način, ko ste slepo izpolnjevali celo vrsto predpisov, ampak na nov način, s celim srcem.

7

Ali naj bi to zdaj pomenilo, da je Božji zakon slab? Nikakor! Vendar kljub temu drži, da brez Božjega zakona ne bi vedel, kaj je greh. Če ne bi pisalo: “Ne poželi  … ” ne bi vedel, da so moje strasti greh.

8 Greh pa je uporabil to zapoved v zakonu, da bi v meni prebudil vsakovrstne strasti. Zaradi greha me namreč vse, kar je prepovedano, še prav posebej privlači. Brez zakona tudi ne bi vedel, kakšno moč ima v meni greh.

9 Nekdaj sem živel brez Božjega zakona. Zato sem tudi mislil, da sem dober, ker nisem vedel, kaj zakon zahteva. Ko pa sem izvedel resnico, sem uvidel, da sem v mnogočem prestopil zakon in da sem grešnik, obsojen na smrt.

10 Z mano se je torej zgodilo tako, da je Božji zakon, ki naj bi mi pokazal pot življenja, storil, da sem bil obsojen na smrt.

11 Greh me je prevaral, tako da je uporabil dobri Božji zakon, na osnovi katerega sem spoznal, da sem prestopnik, ki je vreden smrti.

12 Vendar morate razumeti, da je bil zakon sam po sebi še vedno povsem pravičen in dober.

13 Le kako more temu biti tako? Ali ni zakon vzrok, da sem bil obsojen na smrt? Kako naj bi bil potemtakem dober? Ne, ampak greh, tako zahrbten kot je, je uporabil to, kar je dobro, da bi mi prinesel smrt.

14

Zakon je dober. To dobro vemo. Jaz pa sem samo človek, pod oblastjo greha.

15 Saj sam ne vem, kaj delam. V resnici bi rad delal to, kar je dobro, pa ne morem. Ne delam tega, kar hočem, ampak tisto, kar sovražim.

16 Dobro vem, da je narobe to, kar delam in prav dejstvo, da imam zaradi tega slabo vest, dokazuje, da priznavam te zakone, ki jih kršim.

17 Toda ne morem si pomagati, saj nisem jaz tisti, ki to dela. Greh v meni, ki je močnejši od mene, me sili, da delam to, kar je hudo.

18

Vem, da človek po svoji naravi ni dober. Zato ne bom nikoli mogel delati tega, kar je dobro, če si še tako prizadevam.

19 Vedno znova hočem delati to, kar je dobro, pa vendar delam, kar je slabo; gnusi se mi to, kar je hudobno, pa kljub temu prav to delam.

20 Če torej vedno ravnam v nasprotju s tem, kar hočem, je jasno, da je greh v meni tisti, ki me zavaja.

21 Moje izkušnje so vedno enake: dobro želim delati, delam pa to, kar je hudobno.

22 Nimam večje želje od te, da bi izpolnil Božji zakon.

23 Kljub temu pa se ravnam po nekem drugem zakonu, ki prebiva v meni. To nasprotje med mojim dobrim namenom in nasprotnim ravnanjem dokazuje, da me ima greh kot ujetnika.

24 Zdaj vidite, kako je s to stvarjo. Moj dobri namen je delati to, kar je prav, stara narava pa, ki je še vedno v meni, ljubi greh. Kako strašna je situacija, v kateri se nahajam! Kdo me more osvoboditi sužnjevanja tej smrtni, hudobni naravi?

25 Vsa čast pripada Bogu! To je storil Jezus Kristus, naš Gospod. On me je osvobodil. Takole ugotavljam: v svoji notranjosti sicer soglašam z Božjim zakonom, s svojimi dejanji pa se ravnam po zakonu greha.

8

1

Kdor torej pripada Jezusu Kristusu, ga ne čaka več nobena obsodba.

2 Moč Duha, ki daje življenje – po Jezusu Kristusu pa je ta moč moja – me je osvobodila iz tega začaranega kroga greha in smrti.

3 To, da znamo Božje zapovedi, nas ni osvobodilo iz objema greha. Saj jih ne izpolnjujemo, pa tudi ne moremo jih izpolnjevati. Zato pa se je Bog poslužil drugega načrta, da bi nas rešil. Poslal je k nam svojega Sina v telesu, podobnem grešnemu človeku, da bi strl moč greha nad nami, ko je dal sebe kot žrtev za naše grehe.

4 Zdaj lahko delamo Božjo voljo, tako kot je zakon že vedno od nas zahteval, ker odloča Božji Duh in ne več naša grešna narava o našem življenju.

5

Komur gospodujejo lastne želje in nagoni, misli samo na to, kar želi njegovo telo. Če pa v nas prebiva Božji Duh, se naše misli vrtijo okrog tega, kar želi Duh.

6 Misli stare, grešne narave nam prinašajo samo smrt. Misli, ki so pod kontrolo Božjega Duha, pa nam dajejo mir in življenje.

7 Misli naše stare narave so vedno v nesoglasju z Bogom. Nočejo se podrediti Božjemu zakonu, sicer pa se tudi ne morejo.

8 Zato Bog v našem življenju – takšnem kot ono je – ne najde ničesar, kar bi mu bilo po volji.

9

Zdaj pa se je Božji Duh naselil v nas, zato nam naša grešna narava več ne gospoduje. Zapomnite si to: kdor nima Kristusovega Duha, tudi ni njegov.

10 Če v vas živi Kristus, mora telo sicer umreti zaradi greha, vaš duh pa bo živel, ker vam je Bog odpustil grehe.

11 Če Božji Duh, ki je obudil Jezusa Kristusa od mrtvih, prebiva v vas, bo obudil tudi vaša umrljiva telesa potem, ko boste umrli, po istem svetem Duhu, ki prebiva v vas.

12

Dragi bratje, zdaj vam več ni treba izpolnjevati nobenih želja in dolžnosti v odnosu do stare človeške narave.

13 Kdor jih namreč izpolnjuje, je zapisan smrti. Če pa poslušate Božji glas in se ravnate po tem, kar vam on govori, boste živeli in z močjo Svetega Duha bodo sebične želje v vas strte.

14 Vsi, ki dovolijo Svetemu Duhu, da vlada v njihovih življenjih, so Božji otroci.

15 Sveti Duh vas ne vodi v novo suženjstvo; nasprotno, zdaj ste postali Božji otroci. Brez strahu lahko pridete k Bogu in ga imenujete svojega Očeta.

16 Sveti Duh sam nam v naši notranjosti potrjuje, da smo Božji otroci.

17 Kot njegovi otroci pa bomo s Kristusom delili tudi vse njegovo bogastvo – kajti vse to, kar Bog daje svojemu Sinu Jezusu, je zdaj tudi naše. Če bomo torej z njim delili njegovo slavo, moramo deliti tudi njegovo trpljenje.

18

Prepričan sem, da to, kar zdaj trpimo, ni nič v primerjavi s slavo, ki nam jo bo dal pozneje.

19 Zato vse, kar je ustvarjeno, željno in polno upanja pričakuje dan, ko bo Bog sprejel svoje otroke v to slavo.

20 Po človekovi krivdi je tudi vse ostalo na tej zemlji obsojeno na smrt in razpadanje. Toda Bog je to dopustil in obljubil, da bo nekega dne prišel konec grehu, smrti in razpadanju.

21 Tedaj bo vse ustvarjeno delilo z Božjimi otroki čudovito novo življenje.

22 Saj vidimo, kako vse stvarstvo trpi in čaka v bolečinah, da bi se znova rodilo.

23 Pa tudi mi, ki nam je Bog že dal svojega Duha s hrepenenjem pričakujemo, da nas Bog vzame k sebi kot svoje otroke in osvobodi tudi naša telesa minljivosti.

24 Zaenkrat lahko samo upamo in pričakujemo, da se bo to zgodilo. Upati pa pomeni, v naprej se veseliti nečesa, česar še nimamo – saj nam ni treba upati in verovati, da bomo dobili nekaj, kar že imamo.

25 Če moramo še naprej verovati Bogu za nekaj, kar se ni zgodilo, se učimo potrpežljivosti.

26

Pri tem nam pomaga Sveti Duh v vseh naših slabostih in stiskah. Saj večkrat ne vemo, kako naj bi sploh molili, da bi nas Bog uslišal. Zato nam Sveti Duh pomaga in moli za nas na tak način, kot mi z našimi besedami nikoli ne bi mogli.

27 Saj Bog, ki nas dobro pozna, tudi ve, kaj Sveti Duh moli za nas; on nas namreč zastopa v molitvi v skladu z Božjo voljo.

28 Dobro pa vemo to, da je vse, kar se dogaja z nami, koristno za nas, če ljubimo Boga in smo se vključili v njegov načrt; v ta namen nas je Bog tudi izbral in poklical.

29 Če je Bog nekoga izbral, je tega po svoji volji tudi določil, da bo podoben njegovemu Sinu, prvemu med mnogimi brati.

30 Kogar pa je Bog določil za to, tega je tudi poklical k sebi; kogar pa je poklical k sebi, tega je tudi osvobodil krivde. Kogar pa je osvobodil krivde, ta v veri že deli z njim njegovo slavo.

31

Ali res lahko pričakujemo še kaj več? Če je Bog z nami – ali je tedaj sploh pomembno, kdo je proti nam?

32 Ali bi nam mogel Bog, ki je za nas žrtvoval svojega Sina, karkoli odreči?

33 Kaj bi tudi koristilo, če bi kdo obtožil tiste, ki jih je Bog izbral? Saj jih je Bog sam imenoval nedolžne.

34 Kaj bi pomagalo, če bi jih kdo obsodil? Saj je Kristus umrl zanje in še več kot samo to: on je tudi vstal od mrtvih in jih zdaj zastopa pred Bogom.

35 Kaj nas zdaj more ločiti od Kristusa in njegove ljubezni? Morda trpljenje in strah? Preganjanje? Lakota? Siromaštvo? Nevarnost ali nasilna smrt?

36 Saj že Sveto pismo govori, da verne čakajo mnoge preizkušnje, ko pravi: “Kot ovce, ki so namenjene za zakol, vas bodo vsepovsod preganjali in morili.”

37 Toda vse to bomo premagali, ker nas je Kristus tako ljubil.

38 Prepričan sem, da nas ne morejo niti smrt, niti življenje, niti angeli, niti demoni, niti skrbi za sedanjost, niti za prihodnost, niti sile nad oblaki,

39 niti tiste v globinah, ničesar nas ne more ločiti od Božje ljubezni, ki nam jo je Bog dokazal v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.

9

1

Kristus mi je priča in Sveti Duh potrjuje meni in tudi moji vesti, da je res tako, kot vam zagotavljam:

2 Žalosten sem in čutim bolečino v srcu, kadar mislim na Izraela.

3 Če bi pomagalo mojim bratom, mojemu ljudstvu, bi vzel nase prekletstvo in bi pristal na to, da sem ločen od Kristusa, če bi bili oni tedaj rešeni.

4 Bog je tako bogato obdaroval Izraela; saj jih je izbral za svoje ljudstvo. Njim se je razodeval v moči in slavi. Vedno znova je z njimi sklepal zaveze in dal jim je svoje zapovedi. Na njihovih bogoslužjih je Bog prisoten in njim veljajo njegove obljube.

5 Abraham, Izak in Jakob so njihovi praočetje in Kristus sam izhaja iz tega ljudstva. Njega, ki vlada kot Bog vsemu, častimo na veke. Amen.

6

Vse to ima vsekakor svojo veljavo, čeprav niso vsi izmed izraelskega ljudstva tudi člani Božjega izvoljenega ljudstva.

7 Niso vsi Abrahamovi potomci tudi Božji otroci. Kajti Bog je dejal Abrahamu: “Samo potomci tvojega sina Izaka naj se prištevajo k tvojemu ljudstvu.

8 To pomeni, da niso vsi Abrahamovi otroci tudi Božji otroci. Samo tisti se računa, ki ima – tako kot Izak – Božjo obljubo.

9 Kajti Bog je obljubil Abrahamu: “Naslednje leto ob tem času bom prišel in tedaj bo Sara imela sina.

10 Abrahamova žena Sara pa ni edina, ki se ji je zgodilo tako. Kako pa je bilo z Rebeko, Izakovo ženo?

11 Še preden sta se rodila njena sinova Ezav in Jakob, torej še preden sta storila karkoli dobrega ali hudega, ji je Bog dejal:

12Starejši naj se podredi mlajšemu.” S tem je Bog jasno priznal, da njegove obljube počivajo izključno na njegovi volji in na njegovi milosti in v ničemer niso odvisne od človekovih dejanj.

13 Tako je Bog dejal: “Jakoba – ne Ezava – sem izvolil.”

14

Ali to pomeni, da je Bog nepravičen? Nikakor!

15 Mojzesu je Bog nekoč dejal: “Svojo dobroto izkazujem, komur hočem. Katerega hočem, tistega se usmilim.

16 Ni odločilno to, koliko se kdo trudi ali koliko si prizadeva, ampak je pomembno, da se ga Bog usmili.

17 Kako je bilo s faraonom, egiptovskim kraljem, ki se je upiral Božjim zapovedim? Njemu je Bog dejal: “Postavil sem te za kralja nad Egiptom, da bi zaradi tvoje neposlušnosti vsi videli mojo moč in da bi se moje ime razglasilo po vsej zemlji.”

18 Bog torej izkazuje svoje usmiljenje, komur hoče in zadržuje svoje usmiljenje, komur hoče.

19

Gotovo me boste zdaj vprašali: “Kako more Bog potem še govoriti o naši krivdi? Ali sploh moremo kaj podvzeti proti Božji volji?”

20 Na to lahko odgovorim samo takole: Kdo ste pravzaprav vi, ljudje, ki menite, da lahko Boga pokličete na zagovor? Ali res mislite, da se Stvarnik mora zagovarjati pred svojim stvarstvom?

21 Nazadnje tudi lončar iz gline lahko oblikuje dragoceno posodo, ali pa čisto navadno posodo za vsakdanjo rabo.

22 Ali nima Bog vso pravico pokazati svojo jezo in svojo moč na tistih, ki so pripravljeni za pogubo, s katerimi je imel ves ta čas potrpljenje?

23 [23-24] Prav tako pa ima tudi pravico nad drugimi, ki so bili pripravljeni za to, da bi Bog izlil nadnje bogastvo svoje slave, bodisi da so to Judje ali pa pripadniki drugih narodov, pokazati svojo naklonjenost, da bi vsi videli, kako velika je njegova slava. Tem pripadamo tudi mi.

24

25 Spomnite se samo besed preroka Ozeja! Takole pravi Bog:

“Nekoč bom imenoval svoje ljudstvo tiste,
ki doslej to niso bili.
Izvolil bom tiste,
ki doslej niso bili moji izvoljenci.

26
Tisti, ki so jim pravili: ‘Vi niste moje ljudstvo,’
se bodo imenovali ‘otroci živega Boga’.”

27

Svojemu ljudstvu Izraelu pa je Bog dejal preko preroka Izaije:

“Čeprav so Izraelci tako številni kot morski pesek,
bodo vendarle samo nekateri rešeni.

28
Gospod bo namreč kmalu sodil zemlji in to enkrat za vselej.”

29

O tem je Izaija govoril že prej:

“Če ne bi Gospod nebeških vojsk ohranil majhnega dela judovskega ljudstva,
bi bili vsi pogubljeni kot ljudje iz Sodome in Gomore.”

30

Kaj vam želim povedati s tem? Ljudje iz vseh ljudstev, ki se niso (kot Judje) trudili, da bi zadovoljili Boga, so kljub temu Bogu po volji zaradi svoje vere v Jezusa Kristusa.

31 Izrael pa, ki si je toliko prizadeval, da bi izpolnil Božje zapovedi, da bi tako obstal pred Bogom, ni dosegel cilja.

32 Zakaj pa ne? To ljudstvo je hotelo zadovoljiti Boga s svojimi deli in s svojimi zaslugami, namesto da bi se zanesli na vero v Kristusa. Spotaknili so se ob kamen,

33 prav kot jih je Bog že preko preroka Izaije svaril:

“Poglejte, v Jeruzalemu polagam kamen,
ob katerem se boste spotaknili,
oviro, čez katero boste padli.
Kdor pa veruje vanj, bo živel.”

10

1

Dragi bratje, vroče si želim in neprestano prosim Boga, da bi moje ljudstvo našlo pravo pot k Bogu.

2 Lahko namreč potrdim, da Izraelci goreče in vdano hočejo služiti Bogu, manjka pa jim pravo spoznanje.

3 Nočejo priznati, da je Kristus umrl zanje, da bi jih pomiril z Bogom. Namesto tega še vedno poskušajo zaslužiti Božjo naklonjenost s svojimi prizadevanji. Zato zavračajo to, kar jim Bog daje kot dar.

4 Kristus je izpolnil zakon in s tem naredil konec sužnjevanju zakonu. Kdor veruje vanj, ga bo Bog sprejel.

5

Kdor pa kljub temu hoče obstati pred Bogom na osnovi izpolnjevanja zakonov in običajev, zanj velja to, kar je zapisal Mojzes: “Kdor izpolni vse zahteve zakona, bo živel.”

6 Rešitev, ki prihaja po veri, pravi: “Ne reci v svojem srcu: ‘Kdo se bo povzpel v nebesa?’ ”  – da bi tam našel Kristusa in ga privedel. Ali:

7 “Kdo bo odšel v podzemlje?” – da bi pripeljal Jezusa od mrtvih.

8 Kdor veruje, ve: “Božja beseda mi je zelo blizu; v mojih ustih je in v mojem srcu.” To je namreč beseda o veri v Kristusa, ki jo oznanjujemo.

9 Kajti če s svojimi usti priznaš: “Jezus Kristus je Gospod!” in če iz vsega srca veruješ, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.

10 Kdor torej iz vsega srca veruje v Kristusa in svojo vero tudi prizna, ga bo Kristus rešil.

11 Bog je dejal že po preroku Izaiju: “Kdor veruje vanj, ne bo pogubljen.

12 Tukaj tudi ni nobene razlike med Judi in ostalimi ljudstvi.

13Kajti vsakega, ki kliče Gospodovo ime v molitvi, bo rešil.” Izrael ne sprejema tega, kar Bog ponuja.

14 Kako pa naj ljudje prosijo Boga za pomoč, če vanj ne verujejo? Kako pa naj vanj verujejo, če o njem nikoli niso slišali? Kako pa naj bi slišali, če jim nihče ni govoril o njem?

15 Kako pa naj bi šli in pripovedovali o njem, če jih nihče ni poslal? To je vedel že Izaija in je dejal: “Kako dobrodošel je vsak, kdor oznanja Božje radostno sporočilo!

16

Ne sprejemajo pa vsi tega sporočila o rešitvi, ki o njem slišijo. Zato je prerok Izaija tožil: “Gospod, kdo pa veruje našim besedam?

17 Vendar ostaja pri tem: Da bi mogli verovati, moramo slišati sporočilo; to sporočilo pa prihaja od Kristusa.

18 Kako pa je zdaj z Judi? Ali mar niso slišali Božje besede? Vsekakor so jo slišali,

“kajti to sporočilo so oznanjali vsepovsod,
raznesli so ga do konca zemlje.”

19

Zdaj pa lahko vprašamo: Ali morda tega sporočila niso razumeli? Da, razumeli so ga, kajti že v Mojzesovem času je Bog dejal:

“Storil bom, da bo moje ljudstvo ljubosumno na ljudi, ki doslej niso bili moji,
prebudil jih bom s tem,
da bom podaril rešitev ljudstvu,
ki me še ne pozna.”

20

Pozneje je Izaija večkrat dejal:

“Tisti, ki me niso iskali, so me našli in tisti,
ki niso spraševali po meni, me bodo spoznali.”

21

Svojemu ljudstvu pa mora Bog reči:

“Ves dan, neprestano sem iztezal svoje roke k ljudstvu,
ki ne dovoli, da bi mu karkoli rekel
in dela v nasprotju z mojo voljo.”

11

1

Zdaj pa vas vprašam: Ali Bog noče več vedeti za svoje ljudstvo? O tem sploh ni govora! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu.

2 Kako bi mogel Bog zavreči svoje ljudstvo, ki ga je nekoč izvolil? Ali ste pozabili, kako se je Elija pritoževal Bogu nad Izraelom?

3Gospod!” je tožil, “pobili so vse tvoje preroke in porušili tvoje oltarje. V vsej deželi sem edini, ki sem ostal pri življenju, zdaj pa poskušajo umoriti še mene!

4 Kaj mu je Bog tedaj odgovoril? “Ne, nisi edini. Poleg tebe sem ohranil še sedem tisoč drugih, ki me ljubijo in se niso priklonili maliku Baalu.

5 Tako je bilo takrat in tako je tudi še danes. V svojem usmiljenju in po svoji milosti je Bog rešil del izraelskega ljudstva.

6 Če pa se je to zgodilo po milosti, niso tu nič doprinesla njihova prizadevanja. Sicer ne bi bilo po milosti.

7 Kaj pomeni to? To pomeni, da Izrael ni dosegel tega, za kar si je prizadeval z vsemi svojimi močmi. Bog je to podaril samo majhnemu delu svojega ljudstva in to tistim, ki jih je on izbral. Vsi ostali pa so gluhi za Božjo besedo.

8 O teh pravi Sveto pismo:

“Kakor omrtveli so.
Z očmi ničesar ne vidijo in z ušesi ničesar ne slišijo —
tako je vse do današnjega dne.”

9

Tudi kralj David pravi:

“Njihovo bogoslužje naj bo služba malikom;
kot past naj bo, v katero se bodo sami ujeli,
da bi čakali na Božjo kazen.

10
Njihove oči naj oslepijo,
da ne bi več mogli videti
in svoj hrbet naj za vselej
upognejo pod bremenom zakona.”

11

Ali je Bog namenoma pustil to ljudstvo, da je padlo, ker se je hotel dokončno obrniti od njih? Nikoli in nikdar! Neposlušnost izraelskega ljudstva je utrla pot drugim narodom, da so lahko slišali radostno novico. Izrael pa naj bi zdaj storil po njihovem zgledu.

12 Če pomislimo, kakšen blagoslov je prineslo drugim narodom to, da so Izraelci odklonili Božji dar, koliko večji bo blagoslov zanje šele, ko bo ves Izrael sprejel Kristusa.

13

Vam, ki niste Judje, bi rad dejal: Veselim se, da me je Bog poslal prav k vam, da vam oznanim radostno novico.

14 Morda se bo tako prebudila vera tudi pri nekaterih izmed mojega ljudstva in se bodo tako vendarle rešili.

15 Če so se ljudstva pomirila z Bogom, ko se je Izrael obrnil od njega, kako čudovito bo šele, ko se bo Bog obrnil k svojemu ljudstvu. Tedaj bodo mrtvi vstali v življenje.

16 Ker so Abraham in preroki Božje ljudstvo, bodo to tudi njihovi otroci. Če so namreč dobre korenine drevesa, bodo vsekakor dobre tudi veje.

17 Nekatere veje na drevesu – govorim o Božjem izbranem ljudstvu – so odlomljene. Namesto njih ste bili vcepljeni vi kot veje divje oljke, da bi živeli od korenin in sokov plemenite oljke.

18 Ne domišljajte pa si zdaj, da ste boljši od odlomljenih vej! Ne nosite namreč vi korenin, ampak korenine nosijo vas.

19 Seveda lahko nekdo ugovarja: “Veje je odlomil zato, da bi imeli vi prostora.”

20 To že drži, bili so odlomljeni, ker niso verovali. Vi pa ste prišli na njihovo mesto, ker verujete. Ne bodite zaradi tega ponosni, ampak se varujte, da se z vami ne bi zgodilo enako.

21 Kajti če Bog ni prizanesel vejam plemenite oljke, bo še manj prizanesel vam.

22 Dvoje lahko prepoznate v tem: Božjo dobroto in Božjo strogost. Božjo strogost vidite na tistih, ki so odpadli od njega; njegovo dobroto pa doživljate, dokler verujete. Sicer bi tudi vas odlomil kot tiste veje.

23 Nasprotno pa bodo spet vcepljeni vsi iz izraelskega ljudstva, ki več ne ostajajo v svoji neveri. Bog more to storiti.

24 Saj je tudi lahko vcepil veje divje oljke na plemenito oljko, kar nihče drug ne bi mogel storiti. Koliko bolj želi Bog spet vcepiti odlomljene veje na oljko, kjer so prvotno tudi bile.

25

Da ne bi postali prevzetni, dragi bratje, bi vam rad zaupal, kar mi je Bog razodel. Del izraelskega ljudstva je sicer slep za oznanilo Jezusa Kristusa. Pri tem pa bo ostalo samo toliko časa, dokler ne bodo druga ljudstva, ki jih je Bog predvidel za to, našla pot h Kristusu.

26 Potem pa bo rešen ves Izrael, kot so zapisali preroki:

“Iz Jeruzalema bo prišel Rešitelj.
Odvzel bo Izraelu vso njihovo brezbožnost.

27
Tole zavezo sklepam z njimi:
Osvobodil jih bom njihovih grehov.”

28

S tem, da so zavrgli sporočilo o rešitvi, so mnogi Judje postali Božji sovražniki. Toda prav na ta način je bila prosta pot za vas, da ste prišli h Kristusu. Vendar Bog drži svoje obljube in ker je izbral njihove prednike, bodo ostali njegovo ljudstvo, ki ga ljubi.

29 Kajti Bog ne jemlje svojih darov nazaj in ne preklicuje svojih obljub.

30 Nekdaj ste bili uporniki in Božji nasprotniki. Ker pa so Judje zavrgli Kristusa, je Bog dopustil, da doživite njegovo usmiljenje.

31 Judje zdaj nočejo verjeti, da je Bog v Kristusu usmiljen z vsakim človekom, čeprav to vidijo na vas. Kmalu pa bodo tudi oni doživeli Božje usmiljenje.

32 Bog je prepustil vse ljudi – tako Jude kot tudi ostala ljudstva – njihovi neveri, ker hoče vsem podariti svoje usmiljenje.

33

Kako velik je pravzaprav Bog! Kako neizmerno je njegovo bogastvo, njegova modrost, kako globoke so njegove misli! Kako nerazumljive so za nas njegove odločitve in njegovi načrti!

34 Kajti “kdo je mogel kdajkoli spoznati Božje načrte? Kdo mu je mogel svetovati?

35 Ali: “Kdo je kdajkoli Bogu dal nekaj, kar ni poprej od njega dobil?

36 Kajti vse, toda res prav vse je od njega, Stvarnika, vse prihaja od njega, vse vzdržuje on in on bo vse dokončal. Njemu pripada slava in čast na vse veke. Amen.

12

1

Ker ste doživeli Božje usmiljenje, vas spodbujam, dragi bratje, da ste z vsem telesom in s celim življenjem na razpolago Bogu. Bodite živa in sveta žrtev, ki je Bogu všeč. To je najboljši način, da mu služite.

2 Ne jemljite tega, kar zahteva svet, kot merilo, ampak bodite novi, drugačni ljudje, s svežino novega življenja v vsem, kar delate in kar mislite. Samo tako boste lahko razsodili, kaj je Božja volja, kaj je dobro in popolno ter kaj ugaja Bogu.

3

S pooblastilom, ki mi ga je dal Bog kot apostolu, svarim vsakega posebej izmed vas: ne mislite o sebi, da ste več, kot v resnici ste. Ostanite skromni in merite svojo vrednost po meri vere, ki vam jo je dal Bog.

4 Naše telo je iz mnogih delov, ki imajo povsem različna opravila.

5 Prav tako je z nami kot kristjani. Skupaj tvorimo Kristusovo telo – cerkev – in odvisni smo drug od drugega.

6 Bog nam je po svetem Duhu dal sposobnost, da nekatere stvari storimo prav posebno dobro. Če ti je torej Bog dal sposobnost, da prerokuješ, prerokuj, če se ti le ponudi priložnost – vedno kadar je tvoja vera dovolj trdna, da lahko sprejmeš Božje sporočilo.

7 Komur pa je Bog zaupal neko praktično službo, naj jo opravlja vestno. Kdor poučuje Božjo besedo, naj to dela marljivo.

8 Če si pridigar, poskrbi, da bodo tvoje pridige koristile poslušalcem. Če ti je Bog dal denar, bodi darežljiv in skrbi za siromašne. Če ti je Bog dal sposobnost, da vodiš druge pri njihovem delu, se poglobi v to delo s celim srcem. Kdor neguje bolne in stare, naj to dela z veseljem.

9

Vaša ljubezen naj bo iskrena. Tako kot je pomembno, da sovražite hudo, je potrebno na drugi strani, da ljubite dobro.

10 Prisrčna ljubezen naj vas povezuje med seboj in vaše skupno življenje naj označuje medsebojno spoštovanje.

11 Ne bodite leni pri delu, ampak naj vas Sveti Duh popolnoma prežame, da bi bili na razpolago Bogu vsak čas.

12 Veselite se v upanju, da Bog vedno izpolni svoje obljube. Bodite odločni, kadar vas preganjajo in nič naj vas ne odvrne od molitve.

13 Pomagajte drugim kristjanom, ki so se znašli v stiski in bodite gostoljubni.

14 Kadar vam ljudje grenijo življenje, molite zanje, namesto da jim želite kaj hudega.

15 Kadar se drugi veselijo, se veselite tudi vi z njimi. Jokajte pa s tistimi, ki so žalostni.

16 Bodite složni in ne prepirajte se. Ne poskušajte se družiti samo s pomembnimi ljudmi, temveč cenite prav tako družbo preprostih. Ne mislite, da veste vse!

17 Nikoli ne vračajte hudega dejanja s hudim dejanjem. Razmišljajte o tem, kako bi mogli storiti vsakemu kaj dobrega.

18 V kolikor je le mogoče in odvisno od vas, živite z vsemi ljudmi v miru.

19 Dragi prijatelji, mislite na to, da ni vaša stvar, da si izborite pravico. Prepustite to Bogu, kajti on je dejal: “Moja stvar je, da sodim. Jaz bom povrnil.

20 Ravnajte tako, kot zahteva od vas Sveto pismo: “Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti. Na ta način mu boš ‘nakopičil žerjavico na glavo’,” z drugimi besedami to pomeni: sramoval se bo tega, kar ti je storil.

21 Ne dovoli hudemu, da te premaga, ampak ga premagaj ti, tako da delaš dobro.

13

1

Poslušajte oblast in se ravnajte po zakonih in uredbah, ki so v veljavi. Bog želi, da smo poslušni tistim, ki nam vladajo. On jim je namreč dal moč, ki jo imajo.

2 Kdor se upira oblastem, s tem zavrača red, ki ga je določil Bog ter bo zaradi tega kaznovan.

3 Kdor ravna dobro in prav, se mu ni treba bati oblasti; šele tedaj, ko prekrši zakon, je strah upravičen. Če hočete živeti brez strahu pred kaznijo, se držite zakonov. Za vaše dobro vedenje boste prejeli priznanje.

4 Oblast je v Božji službi in koristi vsakemu posebej izmed vas. Kdor pa dela to, kar ni prav, naj se kar boji, kajti Bog ni zaman postavil oblasti, da kaznuje. Ona ravna Božjih navodilih, če preganja in kaznuje prestopnike.

5 Dva razloga sta, zakaj naj bi se kristjani podredili oblastem: na eni strani zato, da ne bi bili kaznovani, na drugi strani pa zato, ker vedo, da je tako treba.

6 Prav zato je tudi potrebno, da plačujete davke. Državne uslužbence namreč moramo plačati, da bi lahko še naprej opravljali Božje delo in vam služili.

7 Vsakemu dajte to, kar ste dolžni. Plačujte davke, ki vam jih naložijo in prav tako tudi carino. Podredite se tistim, ki so postavljeni nad vami in izkazujte spoštovanje vsem, ki to zahtevajo.

8

Nikomur ničesar ne dolgujte, razen da se ljubite med seboj. Samo tisti, ki ljubi svoje bližnje, je izpolnil Božji zakon.

9 Vse zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu – kot na primer: “Ne bodi nezvest zakonskemu partnerju! Ne ubij! Ne kradi! Ne poželi!” in kolikor je še drugih zapovedi  – vse lahko združimo v eno zapoved: “Ljubi bližnjega kakor ljubiš samega sebe!

10 Kdor namreč ljubi svojega bližnjega, mu ne bo storil nič žalega. Zato ljubezen lahko popolnoma zadovolji vse Božje zahteve. Kdor izpolni to zapoved, je izpolnil tudi vse ostale.

11

Ljubite torej svoje bližnje, kajti veste, da je čas, da se zbudite iz ravnodušnosti. Kristus bo kmalu prišel in nas dokončno rešil. Temu trenutku smo zdaj bliže, kot smo bili takrat, ko smo sprejeli vero.

12 Noč bo kmalu minila in napočil bo Božji dan. Zato zapustimo hudobna dela, ki jih tema želi skriti in delajmo to, kar je dobro in kar prenese svetlobo dneva.

13 Nič nam ni treba skrivati pred nikomer, ker želimo živeti dobro in zgledno življenje; brez požrešnosti in pijančevanja, spolne nemorale, prepirov in zavisti.

14 Tako, kot ljudje oblačijo obleko, da bi jo drugi videli namesto njihovih teles, oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, da bi videli, kakšen je on. Varujte se, da se ne bi celo vaše življenje vrtelo okrog telesnih želja in strasti.

14

1

Sprejmite vsakega, ki se vam želi pridružiti, tudi tistega, ki je slab v veri. Ne kritizirajte tistih, ki mislijo drugače kot vi in imajo drugačno mišljenje o tem, kaj je prav in kaj narobe.

2 Nekaterim vera dovoljuje, da jedo vse po vrsti, drugi pa so morda slabotnejši v veri in jedo samo zelenjavo.

3 Kdor misli, da lahko je vse, naj ne prezira tistih, ki mislijo drugače. Če pa raje ješ zelenjavo, pa tudi ne smatraj, da nimajo prav tisti, ki ne mislijo kakor ti. Bog je namreč tudi njih sprejel kot svoje otroke.

4 Oni so Božji služabniki, ne pa tvoji. Njemu so odgovorni, ne pa tebi. Bog pa je dovolj močan, da jih obvaruje krivih poti.

5 Nekateri mislijo, da bi kristjani morali praznovati judovske praznike kot posebne dneve, ko naj bi se postili in molili. Nekateri pa menijo, da je narobe in nepotrebno, da si delajo skrbi s tem, ker so vsi dnevi Božji. V zvezi s temi vprašanji se mora vsak sam odločiti, kaj bo storil.

6 Če imate posebne dneve, ko se postite, delate vsekakor to na čast Bogu. Kdor pa te dni uživa hrano, prav tako časti Boga, kajti v molitvi se mu zahvaljuje za hrano. Tisti pa, ki se posti, dela to iz ljubezni do Boga in mu na ta način izkazuje čast.

7 Končno pa nihče izmed nas ne živi zase in nihče ne umira zase.

8 Če živimo, živimo za Boga, če umremo, prav tako umremo za Gospoda. Prav vseeno je, ali živimo, ali umremo: v vsakem primeru smo Gospodovi.

9 Zato je Kristus tudi umrl in vstal v novo življenje, da bi bil v življenju in v smrti naš Gospod.

10 S kakšno pravico torej sodiš drugega? Zakaj preziraš svojega brata, če stvar razume drugače kakor ti? Ne pozabi, da bomo nekega dne vsi stali pred Bogom, ki nam bo vsem sodil.

11 Ali ni že Izaija pisal: “Tako resnično, kot živim, pravi Gospod: Pred menoj bodo vsi padli na kolena in vsi bodo priznali, da sem jaz Gospod!

12 Vsak bo torej zase moral dati Bogu odgovor.

13

Ne obsojajte se torej med seboj. Nihče naj s svojim vedenjem ne bo vzrok drugemu, da postane negotov v svoji veri in zbegan.

14 To pa vem in Kristus mi potrjuje, da ni hrane, ki je ne bi smeli jesti. Če pa kdo misli drugače, naj se izogiblje tistega, kar smatra, da ne sme jesti.

15 V kolikor bi s tem, ker uživaš določeno hrano, zavedel svojega brata, da bi storil nekaj, kar je proti njegovi vesti, ne ravnaš po ljubezni, če s tem nadaljuješ. Ne dovoli, da bi to, kar ješ, škodovalo nekomu, za kogar je Kristus umrl.

16 Varujte se, da ne bi zaradi takih postranskih stvari vera v Kristusa prišla na slab glas.

17 V bistvu za nas kristjane ni pomembno, kaj jemo, ali pijemo, pomembno je Božje kraljestvo. Bog pa sprejme vsakega, kdor pride k njemu in mu po svojem svetem Duhu daje mir in radost.

18 Kdor služi Kristusu na ta način, se ga Bog veseli in tudi ljudje ga cenijo.

19

Zato si bomo prizadevali z vsemi močmi, da bi živeli v miru drug z drugim in pomagali drug drugemu, da bi rasli v veri.

20 Ne podirajte Božjega dela s kakršnimikoli predpisi o jedi. Nekateri med vami sicer pravijo: “Pred Bogom je vse čisto.” To drži. Drugim pa se vznemiri vest, če jedo določene vrste hrano. To pa jim škoduje.

21 Zato je bolje, da ne ješ mesa in ne piješ vina in se sploh izogibaš vsega, kar bi moglo tvojega brata zapeljati v greh.

22 Drži se svojega osebnega prepričanja, če ga lahko zagovarjaš pred Bogom, ne poskušaj pa ga vsiljevati tudi drugim. Mir ima namreč samo tisti, ki mu prepričanja ne očita lastna vest.

23 Če pa kdo veruje, da so predpisi o hrani pravilni, pa jih vendarle krši, ga obsoja že njegova vest, ker ravna v nasprotju s svojo vero in je s tem neposlušen Kristusu. Vse pa, česar ne delamo po veri v Kristusa, je greh.

15

1

Čeprav pa imamo čisto vest pred Gospodom v tem, kar delamo, ne smemo misliti samo nase. Moramo se ozirati na dvome in negotovost drugih.

2 Vsak naj ravna tako, da bi njegov vzgled spodbujal bližnjega k dobremu in ga krepil v veri.

3 Tudi Kristus ni živel sam zase. O njem piše: “Ker zastopam tvojo stvar, me sramotijo tisti, ki sramotijo tebe.

4 Te besede, ki so zapisane pred davnim časom, naj bi nam bile v pouk, tako da bi potrpežljivost in ohrabritev pisma prebudili v nas upanje.

5 Bog pa, ki nam daje vso tolažbo in ki nas hrabri, naj vam pomaga, da bi živeli v miru drug z drugim, kot je to pokazal tudi Jezus Kristus.

6 Šele tedaj lahko vsi enoglasno častimo in slavimo Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

7

Sprejemajte drug drugega na enak način, kot nas je sprejel Kristus, brez zadržkov. Tako boste Bogu še prav posebno izkazali čast.

8 Spomnite se, da je Jezus Kristus prišel na ta svet, da bi svojemu ljudstvu Izraelu pokazal, kako zvesto drži Bog svoje obljube, ki jih je dal Abrahamu, Izaku in Jakobu. Na ta način je Kristus služil svojemu ljudstvu.

9 Toda prav tako kot naj bi Judje častili Boga zaradi njegove zvestobe, naj bi se mu ostala ljudstva zahvalila za njegovo usmiljenje. Že v psalmu beremo: “Med pogani bom slavil tvoje ime in te častil.”

10 In na drugem mestu pravi: “Veselite se vsa poganska ljudstva skupaj z njegovim ljudstvom Izraelom!

11 In zopet beremo drugje v psalmu: “Slavite Gospoda, pogani! Vsa ljudstva naj ga slavijo!

12 Izaija pa je prerokoval: “Jesejeva korenina bo pognala, vstal bo nekdo, ki bo zavladal nad poganskimi ljudstvi. Vanj bodo upali pogani.”

13 Zato prosim za vse vas, ki niste Judje, da bi vas Bog, ki nam je dal to upanje, napolnil v vaši veri z radostjo in mirom, da bi se vaše upanje po moči Svetega Duha bolj in bolj krepilo.

14

Dragi bratje! Trdno sem prepričan, da ne potrebujete mojih opominov, ker sami veste, kaj vse vam je Bog podaril in kaj od vas pričakuje. Zato se lahko medsebojno opominjate in si pomagate v krščanskem življenju.

15 Kljub vsemu sem si vzel svobodo, da vas spomnim na nekatere stvari. To sem storil zato, ker me je Bog pooblastil,

16 da kot služabnik Jezusa Kristusa oznanim radostno novico vsem ljudem. Kot služi duhovnik v templju Bogu in mu žrtvuje, tako gledam jaz na svojo nalogo. Po svetem Duhu naj bi bila žrtev vseh narodov posvečena in prijetna Bogu.

17 Pred Bogom sem ponosen na vse, kar je Jezus Kristus storil skozi mene.

18 Ne upam si soditi, kako uspešno je uporabljal druge, vem pa tole: mene je uporabil, da bi pridobil pogane za Boga.

19 Pridobil sem vas z znamenji in čudeži in z močjo Svetega Duha. Na ta način sem oznanjal Kristusa in veselo sporočilo vse od Jeruzalema do pokrajine Ilirije.

20 Moj cilj je bil ves čas, potovati dalje in oznanjevati tam, kjer ljudje še nikoli niso slišali o Jezusovem imenu, namesto da bi obiskoval kraje, kjer je že nekdo drug osnoval cerkev.

21 Ravnal sem se po navodilih Svetega pisma, kjer Izaija pravi:

“Videli ga bodo tisti, katerim ga še nihče ni oznanil
in kateri še nikoli poprej niso o njem slišali,
ga bodo spoznali.”

22

Ker sem bil s tem tako zaposlen, doslej še nisem bil pri vas.

23 Zdaj pa sem svoje delo tukaj dokončal in kot sem si že mnogo let želel, bi zdaj rad prišel k vam.

24 V načrtu imam, da bi potoval v Španijo in upam, da bom ob tej priložnosti tudi vas v Rimu osebno spoznal. Ko bomo nekaj časa prebili skupaj in bom nabral novih moči, me boste morda lahko spremljali na moji poti dalje.

25 Prav zdaj sem na poti v Jeruzalem, da bi pomagal tamkajšnji cerkvi.

26 Kristjani v Makedoniji in Ahaji so namreč za siromašne v cerkvi v Jeruzalemu zbrali denar.

27 To so storili z veseljem, kajti prav tej cerkvi mnogo dolgujejo oni, ki so bili prej pogani. Kajti če so bili oni deležni duhovnih dobrin, ki so prišle od Judov, so zdaj oni dolžni deliti svoje materialne dobrine z Judi, ki so se znašli v stiski.

28 Takoj ko bom opravil to nalogo in dokončal to njihovo dobro delo, lahko na poti v Španijo pridem k vam.

29 Vem, da vam bom ob tej priložnosti lahko prinesel bogat Božji blagoslov.

30

Dragi bratje, ker Jezus Kristus tako hoče in ker smo v ljubezni Svetega Duha povezani med seboj, vas prosim: pomagajte mi v moji borbi tako, da molite zame.

31 Prosite Boga, da me varuje tistih v Judeji, ki me zaradi Jezusa preganjajo. Molite tudi za to, da bi kristjani v Jeruzalemu hvaležno sprejeli dar v denarju.

32 Šele potem se lahko z veselim srcem podam k vam, da bi se – če Bog tako hoče – med seboj spodbujali.

33 Mir bodi z vami vsemi. Amen.

16

1

Naši sestri Fojbi, ki je v službi v cerkvi v Kenhrejah (in vam tudi prinaša to pismo), lahko zaupate.

2 Prijazno jo sprejmite, kar je za kristjane samoumevno, da bodo tudi storili. Saj to delate za Gospoda. Bodite ji v pomoč, v čemerkoli bi to potrebovala. Tudi ona je mnogim pomagala, ki so bili v stiski, pa tudi meni je bila v pomoč.

3

Pozdravite Priso in Akvilo, ki z menoj delata za stvar Jezusa Kristusa.

4 Ona sta postavila na kocko svoje življenje in nisem edini, ki sem jima dolžan izkazati hvaležnost. Tudi druge cerkve so jima hvaležne.

5 Posredujte moj pozdrav vsem v cerkvi, ki se zbira v njunem domu. Pozdravite mojega dragega Epajneta, ki je prišel prvi do vere v Jezusa Kristusa v pokrajini Aziji.

6 Pozdravite od mene Marijo, ki se je toliko trudila z vami.

7 Prisrčni pozdravi tudi Androniku in Juniju, mojima rojakoma, ki sta bila zaradi svoje vere z menoj v ječi. Oba sta še pred menoj postala kristjana in uživata pri apostolih velik ugled.

8 Pozdravite Ampliata, s katerim imava toliko skupnega v veri

9 ter našega sodelavca Urbana kakor tudi dragega Stahija.

10 Pozdravite Apela, ki je mnogo prestal zaradi Kristusa. Pozdravite tudi vse, ki delajo v Aristobulovem domu.

11 Pozdravite Herodiona, mojega rojaka. Pozdravite sužnje v Narcisovem domu, ki so kristjani.

12 Pozdravite Trifajno in Trifozo, Gospodovi služabnici in Persido, ki je tako trdo delala za Gospoda.

13 Pozdravite od mene Rufa, ki ga je Gospod izvolil in tudi njegovo dobro mater, ki je bila mati tudi meni.

14 Pozdravite Asinkrita, Flegona, Hermesa, Patrobaja, Hermaja in druge brate, ki so skupaj z njimi.

15 Pozdravite Filologa in Julijo, Nereja in njegovo sestro ter Olimpaja in vse kristjane, ki so skupaj z njimi.

16 Pozdravite drug drugega z bratskim poljubom. Vse cerkve tukaj vas pozdravljajo.

17

Na koncu, dragi bratje, vas moram opozoriti še na naslednje: So ljudje, katerih se morate varovati. Ti poskušajo razcepiti cerkve in prinašajo nemire, ker širijo druge nauke in se zoperstavljajo temu, kar ste se naučili. S takimi ljudmi ne imejte opravka.

18 Njim namreč ne gre za našega Gospoda Kristusa, ampak hočejo zadovoljiti svoje osebne želje in strasti. Z lepimi besedami in na priliznjen način zavajajo preproste ljudi.

19 Vendar o vas slišim samo dobro. Vsi vedo, da ste poslušni Božji besedi. To me zelo veseli. Želim, da tudi nadalje ostanete pri tem, kar je dobro in da se ne ukvarjate s tem, kar je hudo.

20 Kajti Bog, ki vam daje svoj mir, bo poskrbel za to, da bo satan pri vas kmalu dokončno premagan.

Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami.

21

Moj sodelavec Timotej in moji rojaki Lukij, Jazon in Sozipater prav tako pošiljajo mnogo pozdravov.

22 Tudi jaz, Tertij, vas želim prisrčno pozdraviti kot svoje brate v veri. Pavel mi je narekoval tole pismo za vas.

23 Gaj vas tudi prisrčno pozdravlja. Sem njegov gost in cerkev se sestaja v njegovem domu. Pozdravlja vas Erast, mestni blagajnik in naš prijatelj Kvart vam pošilja mnoge pozdrave.

24 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi!

25

Izročam vas Bogu, ki vas lahko stori močne in čvrste v Gospodu, prav kakor sem vas učil. Vi, ki niste judovskega porekla, ste izvedeli za Božji načrt rešitve, ki je bil od začetka skrit.

26 V soglasju s tem pa, kar so govorili preroki in po Božji zapovedi, zdaj oznanjujemo to sporočilo vsepovsod, da bi ljudje po vsem svetu prišli do vere v Kristusa in bi mu bili poslušni.

27 Bogu, ki je edini moder, gre vsa čast po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, na veke. Amen.