1

1

Na začetku vsega je bila Beseda. Beseda je prebivala pri Bogu in Beseda je bila Bog.

2 Na začetku vsega je bila pri Bogu.

3 Po Besedi je bilo vse narejeno. Nič ni bilo narejenega brez Besede, karkoli je bilo narejeno.

4 V njej je večno življenje in to življenje je luč vsem ljudem.

5 Luč sveti v temi in tema je ne more zadušiti.

6

Bog je poslal glasnika: Janeza Krstnika.

7 Le-ta naj bi pričal, da je Jezus Kristus prava luč, da bi vsi verovali vanj.

8 Janez sam ni bil luč. On naj bi samo pripravil ljudi na prihod luči.

9 Prava Luč, ki naj bi razsvetila vsakega človeka, je že prihajala na svet.

10 Vendar kljub temu, da je živel med ljudmi in da je tudi ustvaril svet, ga ljudje niso prepoznali, ko je prišel.

11 Prišel je k svojemu ljudstvu, k Judom, vendar ga niso sprejeli.

12 Tistim pa, ki so ga sprejeli in ki so verovali v njegovo ime, je dal pravico, da postanejo Božji otroci.

13 Tisti, ki to verujejo, se na novo rodijo. To pa ni telesno rojstvo, ki je posledica človeških čustev in načrtov – ampak je posledica Božje volje.

14

Beseda je postala človeško bitje, ki se je nastanilo za nekaj časa med ljudmi. (Videli smo njegovo slavo, ki mu jo je dal Bog kot svojemu edinemu Sinu, ki je prišel od Očeta, poln milosti in resnice.)

15 Janez je nedvoumno kazal na Kristusa. “Nanj sem mislil,” tako je govoril, “ko sem dejal: ‘Prihaja nekdo, ki je mnogo pomembnejši od mene. On je bil tu še preden sem se jaz rodil!’ ”

16 Dejansko smo bili vsi deležni njegovega izobilja – zaradi njegove milosti smo dobili milost tudi mi.

17 Po Mojzesu nam je Bog dal zakon. Po Jezusu pa nam je podaril milost in resnico.

18 Nikoli ni noben človek videl Boga. Njegov edini Sin pa, ki je najbližji Očetovemu srcu, nam je povedal vse o njem.

19

Judovski voditelji so poslali k Janezu duhovnike in njihove pomočnike iz Jeruzalema, da bi ga vprašali: “Ali si ti Rešitelj, ki ga je Bog obljubil?”

20 Odločno je Janez priznal: “Ne, nisem Kristus.”

21 “Dobro, kdo pa si?” so ga vprašali dalje. “Ali si morda Elija?” Janez je zanikal tudi to. “Ali si prerok?” “Ne,” je odgovoril Janez.

22 “Povej nam torej, kdo si. Kaj naj sporočimo tistim, ki so nas poslali? Kaj praviš sam o sebi?”

23 Tedaj je Janez odgovoril: “Že prerok Izaija je dejal: ‘Glas tistega, ki kliče v puščavi: Pripravite pot Gospodu! Odstranite vse ovire!’ ”

24 Zdaj so ga vprašali tisti, ki so jih poslali farizeji:

25 “Če nisi Kristus, niti Elija, niti prerok, s kakšno pravico potem krščuješ?”

26 Na to je Janez odgovoril: “Jaz krščujem z vodo, sredi med vami pa je že tisti, ki ga čakamo. Le da ga še ne poznate.

27 Za menoj prihaja; vendar nisem vreden, da bi mu odvezal sandale.”

28 O tem so se pogovarjali v Betaniji, v vasi na drugi strani Jordana, kjer je Janez krščeval.

29

Naslednji dan je prišel Jezus na Jordan. Tedaj je Janez zaklical: “Poglejte, to je Božje Jagnje za žrtev, ki bo odneslo grehe vsega človeštva.

30 Ta človek je tisti, o katerem sem dejal: ‘Prišel bo nekdo, ki je bil že pred menoj tukaj. On je mnogo pomembnejši od mene!

31 Tudi jaz ga poprej nisem poznal. Da pa bi pripravil izraelsko ljudstvo nanj, zato krščujem z vodo.’ ”

32 Še naprej je poročal Janez: “Videl sem Božjega Duha, ki se je kakor golob spustil z neba in ostal pri njem.

33 Poprej ga jaz tudi nisem poznal,” je ponovil Janez, “toda Bog, ki me je poslal, da krščujem z vodo, mi je dejal: ‘Ko boš videl, da se bo Božji Duh spustil ne nekoga in ostal pri njem, tedaj boš vedel, da je ta tisti, ki krščuje s Svetim Duhom.’

34 Ker sem to videl, lahko tudi potrdim: Ta mož je Božji Sin!”

35

Janez Krstnik in dva izmed njegovih učencev so bili naslednjega dne spet na tem mestu, ko je Jezus šel mimo.

36 Tedaj je Janez pokazal nanj in dejal: “Poglejte, to je Božje Jagnje za žrtev!”

37 Ko sta oba učenca to slišala, sta šla za Jezusom.

38 Jezus se je obrnil, videl ju je, da gresta za njim ter ju je vprašal: “Kaj iščeta?” Odgovorila sta: “Gospod, kje stanuješ?”

39 “Pojdita z menoj in sama poglejta, kje stanujem!” je odgovoril Jezus. Ura je bila približno štiri popoldne, ko sta odšla z Jezusom; ostala sta pri njem do večera.

40 Enemu izmed obeh je bilo ime Andrej. Bil je brat Simona Petra.

41 Nekoliko kasneje je srečal svojega brata Simona. “Našli smo Kristusa, Rešitelja, ki ga je obljubil Bog!” mu je povedal Andrej.

42 Potem je odpeljal svojega brata k Jezusu. Ta ga je samo pogledal in je dejal: “Ti si Simon, Janezov sin. Peter se boš imenoval!” (To pomeni: Skala.)

43

Ko je Jezus naslednjega dne hotel oditi v Galilejo, je spotoma srečal Filipa. Tudi njega je poklical: “Pojdi z menoj!”

44 Filip je bil tako kot Andrej in Peter iz Betsajde.

45 Kmalu nato je srečal Natanaela in mu pripovedoval: “Končno smo našli tega, o katerem so govorili Mojzes in preroki. Ime mu je Jezus in je Jožefov sin iz Nazareta.”

46 “Iz Nazareta?” se je začudil Natanael. “Kaj bi le dobrega moglo priti odtod?” “Moraš ga sam spoznati. Pojdi z menoj!” je odvrnil Filip.

47 Ko je Jezus zagledal Natanaela, je dejal: “Tu prihaja odkritosrčen človek, pravi Izraelec!”

48 “Od kod pa me poznaš?” Jezus je odgovoril: “Še preden te je Filip poklical, sem te videl pod smokvo.”

49 “Gospod, ti si zares Božji Sin!” je priznal Natanael. “Ti si izraelski kralj!”

50 “Verjameš, ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvo,” je odvrnil Jezus. “Še večje stvari boš videl.

51 To vam pravim vsem: Videli boste odprto nebo in Božje angele, da hodijo dol in gor od Boga do Sina človekovega.”

2

1

Dva dni pozneje je bila v vasi Kani, v Galileji poroka. Marija, Jezusova mati, je bila tam,

2 povabili pa so tudi Jezusa z njegovimi učenci.

3 Ko je svečanost še trajala, se je pokazalo, da ni zadosti vina. Tedaj je Marija rekla svojemu Sinu: “Nič več vina ni!”

4 Jezus pa ji je odgovoril: “Zakaj prihajaš k meni s tem problemom? Moj čas še ni prišel!”

5 Kljub temu je njegova mati dejala tistim, ki so stregli: “Karkoli vam bo naročil, storite!”

6 V hiši je bilo šest kamnitih vrčev. Uporabljali so jih za umivanje, ki ga predpisuje judovski zakon. Vsak izmed njih je meril osemdeset do sto dvajset litrov.

7 [7-8] Jezus je naročil ljudem, ki so stregli: “Napolnite te vrče z vodo!” Napolnili so jih do roba. Nato jim je zapovedal: “Odnesite šefu kuhinje in naj poskusi!”

8

9 Ta je poskusil vino, ki je bilo prej voda, ni pa vedel od kod je prišlo. Samo tisti, ki so stregli, so vedeli. Poklical je ženina in mu rekel:

10 “Vsak ponudi najprej najboljše vino. Šele pozneje, ko so se že vsi napili, pride slabše vino na mizo. Ti pa si najboljše vino prihranil za konec.”

11 Ta čudež se je zgodil v Kani. Tu v Galileji je Jezus prvič pokazal svojo božansko moč. Njegovi učenci so mu verovali.

12

Potem je odšel za nekaj časa s svojo materjo, s svojimi brati in s svojimi učenci v Kafarnaum.

13

Ko se je bližal velikonočni praznik, je odšel Jezus v Jeruzalem.

14 Tam je videl v templju mnoge trgovce, ki so prodajali vole, ovce in golobe kot žrtvene živali. Tudi menjalci denarja so sedeli za svojimi mizami.

15 Jezus je spletel iz vrvi bič ter je spodil trgovce z vsemi njihovimi ovcami in voli iz templja. Zmetal je denar menjalcev po tleh ter prevrnil njihove mize.

16 Prodajalcem golobov je zapovedal: “Odnesite vse to ven! Hiša mojega Očeta ni prodajalna.”

17 Njegovi učenci pa so morali misliti na preroško besedo: “Vnema za tvoj dom mi bo prinesla smrt!

18

Judovski voditelji so nato postavili Jezusu vprašanje: “Kdo ti je dal pravico, da takole delaš? Če imaš pooblastilo za to, moraš podkrepiti s kakšnim čudežem!”

19 Jezus je odgovoril: “Tole je čudež, ki ga boste videli. Porušite ta tempelj! V treh dneh ga znova zgradim.”

20 “Kaj?” so zaklicali. “Šestinštirideset let so gradili ta tempelj, ti pa ga postaviš v treh dneh?”

21 Ko je govoril o templju, je Jezus mislil na svoje telo, ki naj bi ga žrtvoval.

22 Ko pa je vstal od mrtvih, so se teh besed spomnili njegovi učenci. Priznali so, da je vse to res, kar piše v Svetem pismu in verovali so temu, kar jim je povedal Jezus.

23

V času velikonočnega praznika so bili mnogi ljudje v Jeruzalemu priče čudežem, ki jih je storil Jezus in verovali so vanj.

24 Jezus pa jim ni zaupal, ker jih je dobro poznal.

25 Ni bilo treba, da bi mu kdo povedal, s kom ima opravka, kajti vedel je, kaj je bilo v srcih ljudi.

3

1

Farizej Nikodem je bil član judovskega sodnega zbora.

2 Ponoči je naskrivaj prišel k Jezusu: “Gospod,” je dejal, “vemo, da te je Bog poslal k nam kot učitelja. Tvoja dejanja dokazujejo, da je Bog s teboj.”

3 Jezus je na to odgovoril: “Tole ti pravim, Nikodem: kdor se na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.”

4 Ker tega ni razumel, je farizej vprašal: “Kaj meniš s tem? Kako se more odrasel človek na novo roditi? Saj se ne more vrniti v materino telo in ponovno priti na svet.”

5 Jezus pa je samo ponovil: “Ni drugega načina: kdor ne pride k Bogu in se ne rodi s posredovanjem Svetega Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.

6 Človek lahko posreduje samo človeško, minljivo življenje; Sveti Duh pa daje novo, večno življenje.

7 Zato se ne čudi, da sem ti dejal: morate se znova roditi.

8 S tem je tako kot z vetrom. Piha, kjer hoče. Čutiš ga, pa ne moreš razložiti od kod prihaja in kam gre. Prav tako ni mogoče razložiti, kako poteka to rojstvo s posredovanjem Svetega Duha, čeprav lahko čutimo posledice.”

9

“Kako se more to zgoditi?” je znova vprašal Nikodem.

10 Jezus je odgovoril: “Ti si priznan učitelj v Izraelu, zato bi moral to razumeti!

11 Verjemi mi: govorimo samo o tem, kar dobro vemo. Kar pričamo, to smo tudi videli. Kljub temu ne jemljete naših besed resno.

12 Saj mi celo ne verujete, če pripovedujem čisto vsakdanje stvari! Kako mi boste potem verovali, če vam razlagam, kaj se dogaja v nebu?

13 In vendar samo Sin človekov, ki je prišel iz neba, lahko pripoveduje o nebu.

14 Saj veš, kako je Mojzes povzdignil medeninasto kačo v puščavi, da bi vsak, kdor bi jo pogledal, ostal pri življenju. Prav tako morajo povzdigniti tudi Sina človekovega.

15 Vsak, kdor poln zaupanja pogleda nanj, ima večno življenje.”

16

Bog je namreč tako ljubil ljudi, da je dal svojega edinega Sina zanje. Vsak, kdor vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje.

17 Bog namreč ni poslal svojega Sina ljudem, da bi jim sodil, ampak da bi jih rešil smrti.

18 Kdor veruje vanj, ne bo obsojen. Kdor pa ne veruje v Sina Božjega, je zaradi nevere že obsojen.

19 Ljudje bodo obsojeni, ker je luč prišla na svet, oni pa so bolj ljubili temo kot luč. Kajti vse, kar delajo, je hudobno.

20 Kdor dela, kar je hudobno, se izogiba luči in raje ostaja v temi, da nihče ne more videti njegovih hudobnih dejanj.

21 Kdor pa posluša Boga, prihaja k luči. Tedaj se jasno vidi, da uravnava svoje življenje po Božji volji.

22

Potem je prišel Jezus s svojimi učenci v pokrajino Judejo. Tam je ostal nekaj časa, da bi krščeval.

23 [23-24] Toda tudi Janez je krščeval v Enonu, v bližini Salima, ker je bilo tam dovolj vode. Mnogo ljudi je prihajalo k Janezu – tedaj ga še niso zaprli v ječo – da bi jih krstil.

24

25 Nekega dne so se Janezovi učenci in neki Jud sprli v zvezi s krščevanjem.

26 Končno so skupaj šli k Janezu in mu povedali: “Učitelj, tisti mož, ki je takrat prišel k tebi na drugem bregu Jordana in o katerem si rekel, da je Rešitelj, ki ga je Bog obljubil, zdaj sam krščuje. Vsi ljudje gredo k njemu, namesto da bi prišli k nam.”

27 “Človek ima lahko samo to,” jim je odgovoril Janez, “kar je dobil iz nebes.

28 Vedno znova sem vam govoril, da nisem Kristus, Rešitelj, ki ga je poslal Bog. Ali ste pozabili? Jaz naj bi samo naznanil njegov prihod in nič več.

29 Nevesta gre tja, kjer je ženin. Ženinov prijatelj pa se veseli z obema, čeprav samo stoji zraven njiju. Tako je z menoj. Moja radost je brezmejna.

30 Naj le prihaja vedno več ljudi h Kristusu, jaz pa se bom bolj in bolj umikal v ozadje.

31

On je prišel iz nebes in je nad vsemi. Mi pa smo s te zemlje in lahko govorimo samo o zemeljskih stvareh.

32 Kristus prihaja iz nebes in lahko pričuje, kaj je tam videl in slišal. Toda kljub temu mu nihče ne verjame!

33 Kdor pa mu verjame, s tem potrjuje, da je vse res, kar pravi Bog.

34 Kristusa je Bog poslal k nam. On govori Božje besede, ker ga Božji Duh vsega prežema.

35 Oče ljubi Sina in mu je dal vso moč.

36 Kdor veruje v Božjega Sina, ima večno življenje. Kdor pa ne veruje vanj, ne bo videl življenja, temveč ga bo zadela Božja jeza.”

4

1

Jezus je izvedel, kako so se farizeji razburjali zaradi tega, ker je imel več pristašev in je krščeval več ljudi kakor Janez,

2 čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci.

3 Tedaj je zapustil Judejo in je odšel nazaj v Galilejo.

4 Na poti je moral iti skozi Samarijo

5 in je prišel tudi v mesto Sihar. Ta kraj leži v bližini polja, ki ga je Jakob podaril svojemu sinu Jožefu.

6 Tam je Jakobov vodnjak. Utrujen od dolge poti je Jezus sedel ob vodnjaku. Bilo je opoldne.

7

Tedaj je prišla neka Samarijanka iz bližnjega mesta k vodnjaku po vodo. Jezus jo je zaprosil: “Daj mi vode!”

8 Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrane.

9 Žena je presenečena vprašala: “Ti si vendar Jud! Kako me torej prosiš, naj ti dam vode, ko sem jaz Samarijanka?” (V normalnih okoliščinah namreč Judje niso hoteli imeti opravka s Samarijani.)

10 Jezus ji je odgovoril: “Ko bi vedela, kaj ti Bog želi dati in kdo te prosi, da mu daš vode, bi ti prosila mene, naj ti dam vode, ki jo potrebuješ za življenje. Vsekakor bi ti jo tudi dal.”

11 “Toda Gospod,” je odgovorila žena, “saj nimaš ničesar, s čemer bi lahko zajel vodo, vodnjak pa je globok! Odkod boš vzel vodo zame?

12 Ali moreš storiti več kot naš očak Jakob, ki je izkopal ta vodnjak? On sam, njegovi otroci in njegova živina so že pili iz njega.”

13 “Vsak, kdor pije to vodo,” je nato odgovoril Jezus, “bo kmalu spet žejen.

14 Kdor pa pije vodo, ki mu jo jaz dam, ne bo nikoli več žejen. Ta voda bo v njem postala neusahljiv izvir, ki ga bo vedno napajal z večnim življenjem.”

15 “Potem mi daj to vodo,” je rekla žena, “da ne bom nikoli več žejna in mi ne bo treba prihajati na ta vodnjak po vodo!”

16 “Dobro,” je odvrnil Jezus, “pojdi in pokliči svojega moža. Pridita oba sem!”

17 “Saj nisem poročena,” je rekla žena. “To je res,” je odgovoril Jezus, “da nisi poročena.

18 Imela si pet mož in ta, s katerim živiš, ni tvoj mož. Govorila si resnico.”

19 Začudena je žena dodala: “Vidim, Gospod, da si prerok!

20 Toda povej mi, prosim, zakaj vi, ki ste Judje, menite, da je treba moliti Boga v Jeruzalemu? Mi, Samarijani, pa smatramo, da je ta gora, kjer so že naši praočetje služili Bogu, kraj molitve.”

21 [21-24] Jezus je odgovoril: “Verjemi mi, da prihaja čas, ko ne bo pomembno, ali molite Boga na tej gori ali v Jeruzalemu. Kajti ni pomembno kje molimo, ampak kako molimo – ali je naša molitev duhovna in iskrena? Ali nam je Sveti Duh v pomoč pri molitvi? Kajti Bog je Duh in potrebujemo njegovo pomoč, da bi ga lahko prav molili. Oče želi, da ga častimo na ta način. Toda vi Samarijani veste malo o njem. Slepo ga častite. Mi Judje pa ga dobro poznamo, kajti rešitev prihaja od Judov.”

22

23

24

25 Žena je odvrnila: “Vem, da bo nekega dne prišel Mesija. On nam bo vse pojasnil.”

26 Potem je Jezus dejal: “Z njim govoriš. Jaz sem Mesija.”

27

Učenci, ki so pravkar prišli iz mesta, so se čudili, da se Jezus pogovarja z ženo. Vendar ga nihče ni vprašal: “Kaj hočeš od nje? Zakaj se pogovarjaš z njo?”

28 Potem je žena pustila vrč, tekla je nazaj v mesto in razburjena govorila ljudem:

29 “Pojdite z menoj! Srečala sem moža, ki ve vse o meni, pa me še nikoli prej ni videl! Ali ni morda on Mesija?”

30 Radovedni ljudje so hiteli iz mesta k Jezusu.

31 Medtem so mu učenci govorili: “Gospod, pojej nekaj!”

32 On pa jim je odgovoril: “Imam hrano, za katero vi ne veste!”

33 “Ali mu je kdo prinesel hrano?” so se začudeni spraševali.

34 Jezus pa jim je pojasnil: “Živim od tega, da izpolnjujem Božjo voljo in da opravljam njegovo delo. Zato me je tudi poslal na ta svet.

35 Ali niste tudi sami dejali: ‘Še štirje meseci so do žetve.’ Odprite oči in ozrite se okrog sebe! Lahko bi poželi polja.

36 Žanjci bodo dobili dobro plačilo, če bodo želi plodove za večno življenje. Oboji se bodo veselili žetve: tisti, ki so sejali in tisti, ki bodo pospravili žetev.

37 Tukaj drži pregovor, ki pravi: ‘Eden seje, drugi žanje.’

38 Poslal sem vas na polje, da bi poželi, kar niste sejali. Drugi so se tu trudili pred vami, vi pa žanjete plodove njihovega dela.”

39

Mnogi prebivalci mesta Sihar so verovali samo zato v Jezusa, ker je žena vsepovsod pripovedovala: “Ta mož ve vse, kar sem storila.”

40 Ko so zdaj prišli k Jezusu, so ga prosili, naj ostane pri njih in ostal je še dva dni.

41 Tako so ga lahko vsi slišali in zdaj je še več ljudi verovalo vanj.

42 Ženi so dejali: “Zdaj ne verujemo v Jezusa samo zato, ker si nam ti pripovedovala o njem. Sami smo ga slišali in vemo: On je zares Rešitelj sveta!”

43

Dva dni pozneje je Jezus potoval v Galilejo,

44 čeprav je bil sam nekoč dejal, da prerok nič ne velja v svoji domovini.

45 Tokrat pa so ga Galilejci ljubeznivo sprejeli. V času velikonočnega praznika so bili v Jeruzalemu in so tu sami videli vse, kar je Jezus storil.

46

Na svojem potovanju skozi Galilejo je Jezus spet prišel v Kano, kjer je spremenil vodo v vino.

47 V Kafarnaumu je živel visok kraljevi uslužbenec, ki je imel težko bolnega sina. Ko je ta človek slišal, da se je Jezus vrnil iz Judeje v Galilejo, je odšel k njemu in ga zaprosil: “Pridi hitro na moj dom in ozdravi mojega smrtno bolnega otroka!”

48 “Če ne vidite kar naprej novih čudežev in znamenj, ne verujete,” mu je rekel Jezus, ko ga je srečal.

49 Uslužbenec pa ga ni prenehal prositi: “Gospod, pridi hitro, sicer bo moj sin umrl.”

50 “Pojdi domov,” mu je rekel Jezus, “tvoj sin je zdrav.” Mož mu je veroval in je odšel domov.

51 Ko je bil še na poti, mu je priteklo nasproti nekaj njegovih ljudi. “Tvoj otrok je zdrav!” so mu razburjeno klicali.

52 Oče se je pozanimal: “Od kdaj pa mu je bolje?” Odgovorili so mu: “Včeraj opoldne okrog enih naenkrat ni več imel vročine.”

53 Tedaj se je oče spomnil, da je Jezus prav ta čas rekel: “Tvoj sin je zdrav!” Poslej je ta mož s celo družino veroval v Jezusa.

54 To je bil drugi čudež v Galileji, ki ga je Jezus storil, potem ko se je vrnil iz Judeje.

5

1

Ob nekem judovskem prazniku je Jezus odšel v Jeruzalem.

2 Tam je blizu Ovčjih vrat vrelec, ki se po hebrejsko imenuje Betesda. Obdajalo ga je pet pokritih prostorov s stebri.

3 Mnogi bolniki, slepi, hromi in pohabljeni, so ležali tu in čakali, da bi voda vzvalovila.

4 Od časa do časa je namreč Božji angel pomešal vodo. Kdor je nato prvi stopil v vodo, je ozdravel, ne glede na to, kakšno bolezen je imel.

5 Med ljudmi, ki so tu ležali, je bil tudi človek, ki je bil že osemintrideset let bolan.

6 Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: “Ali hočeš ozdraveti?”

7 “Ah, Gospod,” je odvrnil bolnik, “nikogar nimam, ki bi mi pomagal stopiti v vodo, ko le-ta vzvalovi. Če sam še tako poskušam prvi priti v vodo, me vedno kdo prehiti.”

8 Potem mu je Jezus dejal: “Vstani, zvij preprogo, na kateri ležiš in pojdi domov!”

9 V tem trenutku je mož ozdravel. Vzel je svojo preprogo in srečen odšel svojo pot.

To pa se je zgodilo v soboto.

10 Nekateri Judje, ki so videli ozdravljenega, so mu očitali: “Danes je vendar sobota! Zato ne bi smel nositi preproge!”

11 “Človek, ki me je ozdravil, mi je jasno naročil, naj storim tako,” jim je odgovoril.

12 “Kdo ti je le dejal kaj takega?” so ga zdaj vprašali.

13 On pa jim tega ni znal povedati, kajti Jezus je neopazno izginil v množici ljudi.

14

Pozneje je Jezus srečal ozdravljenega v templju in mu rekel: “Zdaj si zdrav! Ne greši več, da te ne doleti še kaj hujšega, kot je bila ta bolezen!”

15 Ta mož je pozneje odšel k Judom in jim dejal: “Jezus me je ozdravil!”

16 Poslej so Judje preganjali Jezusa, ker je celo ob sobotah zdravil bolnike.

17 Jezus pa jim je dejal: “Vedno, vsak dan, dela moj Oče to, kar je dobro, jaz pa samo posnemam njegov zgled.”

18 Ko so to slišali, so se Judje še trdneje odločili, da ga umorijo. Jezus namreč ni samo kršil njihovih predpisov o soboti, temveč je tudi Boga imenoval svojega Očeta in je tako sebe izenačil z Bogom.

19

Na tako obtožbo Judov je Jezus odgovoril: “Gotovo je to, da Sin sam od sebe ne more ničesar storiti. V vsem se zgleduje po svojem Očetu.

20 Ker namreč Oče ljubi Sina, mu pokaže vse, kar stori. Dopustil pa bo, da bo delal še večje čudeže, tako da se boste vsi čudili.

21 Prav tako kot Oče obuja mrtve in jim daje življenje ima tudi Sin moč, da da novo življenje.

22 Ljudi ne sodi Oče. To službo je dal v roke Sinu,

23 da bi vsi častili Sina, tako kot častijo Očeta. Kdor pa noče priznati Božjega Sina kot Gospoda, ne priznava tudi Očeta, ki je poslal Sina kot Gospoda.

24 Pazite dobro, kaj vam pravim: Kdor posluša mojo besedo in veruje tistemu, ki me je poslal, bo večno živel. Božja smrtna obsodba zanj ne velja, kajti že je prekoračil mejo med smrtjo in življenjem.

25 Pravim vam: Prišel bo čas in pravzaprav je že nastopil, ko bodo mrtvi zaslišali glas Božjega Sina. Kdor bo slišal ta klic, bo živel.

26 Kajti v Bogu je življenje in po Božji volji ima tudi Sin to življenje v sebi.

27 Dal mu je moč, da sodi vsemu človeštvu, ker je Sin človekov.

28 Ne čudite se temu! Prišel bo dan, ko bodo mrtvi v grobovih slišali glas Sina človekovega.

29 Tedaj bodo ljudje vstali od mrtvih: Tisti, ki so delali dobro, da dobijo večno življenje, tisti pa, ki so delali hudo, da prejmejo sodbo.

30

Ničesar ne morem storiti po svoji volji, ampak odločam tako, kot mi reče Oče. Zato so moje odločitve pravične, ker niso po moji volji, ampak po volji Očeta, ki me je poslal.”

31

“Če sam kaj pričam za sebe, ni treba tega vzeti za resnico.

32 Tako pa imam pričo, mojega Očeta. Kar on govori o meni, je resnično.

33 Odšli ste k Janezu Krstniku, da bi slišali resnico o meni in povedal vam je.

34 Sicer pa ni potrebno, da bi človek pričal zame. Zaradi vas omenjam Janeza, da bi verovali vame in bili rešeni.

35 Janez je bil luč, ki je gorela in svetila in ugajalo vam je, da vas ta luč nekaj časa obseva.

36 Imam pa še večje priče, kot je Janez: to so dejanja, ki jih opravljam po naročilu svojega Očeta. Ona so dokaz, da me je poslal Oče.

37 Sam Bog, ki me je poslal, je moja priča, čeprav se vam ni osebno prikazal, niti vam ni direktno spregovoril.

38 Vi pa ga ne poslušate, ker nočete verjeti vame; nočete verjeti v tega, ki je poslan k vam z Božjim sporočilom.

39 Preučujete Sveto pismo, ker mislite, da vam ono daje večno življenje. Toda ono vas usmerja k meni.

40 Vendar k meni nočete priti, da bi vam mogel dati večno življenje.

41

Vaš pristanek ali odklonitev mi ne pomenijo nič,

42 ker vas dobro poznam in vem, da nimate Božje ljubezni.

43 Moj Oče me je poslal k vam in njega zastopam, vi pa me zavračate. Z razširjenimi rokami pa sprejemate vse, ki zastopajo samo sebe in jih ni poslal Oče.

44 Ni čudno, da ne morete verjeti. Saj gledate le na to, da bi nekaj veljali drug pred drugim. Ne mislite pa, če kaj veljate pred Bogom.

45 Ni potrebno, da vas obtožim pred Bogom: Mojzes bo vaš tožnik, prav on, ki je vse vaše upanje.

46 V resnici pa Mojzesu sploh ne verjamete, kajti sicer bi verjeli tudi meni. Saj je končno Mojzes pisal tudi o meni.

47 Če pa tudi tega ne verjamete, kar je on pisal, kako bi mogli verovati temu, kar vam pravim jaz?”

6

1

Potem je prišel Jezus na drugi breg Galilejskega jezera, ki se imenuje tudi Tiberijsko.

2 Velika množica ljudi je šla za njim, ker so videli, kako je ozdravljal bolnike.

3 Skupaj z učenci je šel Jezus na neko vzpetino. Tam so posedli, Jezus pa jih je učil.

4 To je bilo v dneh neposredno pred judovsko veliko nočjo.

5 Ko je Jezus videl, koliko ljudi je prišlo, je vprašal Filipa: “Kje lahko kupimo kruh za toliko ljudi?”

6 Hotel je samo videti, če mu Filip zaupa; sam pa je vedel, kako bo poskrbel za vso to množico.

7 Filip pa je takole premišljal: “Celo premoženje nas bo stalo , če kupimo vsakemu le košček kruha.”

8 Potem je pripeljal Andrej, brat Simona Petra, nekega dečka in dejal:

9 “Tu je deček, ki ima s seboj pet ječmenovih hlebov in dve ribi, toda kaj je to za tolikšno množico!”

10 Zdaj je Jezus naročil učencem: “Recite ljudem, naj posedejo!” Vsi so posedli po travniku, bilo pa je kakih pet tisoč mož, če ne štejemo žena in otrok.

11 Potem je Jezus vzel pet ječmenovih hlebov, zahvalil se je Bogu zanje in jih dal, da so jih razdelili med ljudstvo. Prav tako je storil tudi z obema ribama. Vsak je dobil toliko, kolikor je hotel.

12 Ko so se vsi najedli, je Jezus rekel svojim učencem: “Zberite ostanke, da ne gre nič v izgubo!”

13 Učenci so napolnili z ostanki dvanajst košar. Toliko je preostalo od peterih ječmenovih hlebov.

14 Ko so ljudje doumeli, kaj je Jezus storil, so navdušeni kričali: “To je zares prerok, ki smo ga tako dolgo čakali!”

15

Jezus je opazil, da so ga zdaj na vsak način hoteli prijeti in postaviti za kralja. Zato se je umaknil nazaj na goro; bil je čisto sam.

16

Zvečer so šli njegovi učenci navzdol k jezeru.

17 Stopili so v čoln, da bi se prepeljali v Kafarnaum. Znočilo se je in Jezus ni bil pri njih.

18 Začel je pihati močan veter.

19 Učenci so bili že štiri do pet kilometrov oddaljeni od obale, ko so zagledali Jezusa. Šel je po vodi v smeri proti njihovemu čolnu. Tedaj jih je prevzela groza.

20 Jezus jih je pomiril z besedami: “Ne bojte se! Jaz sem!”

21 Hoteli so ga vzeti k sebi v čoln, toda bili so že na drugi obali.

22

Naslednjega jutra so se spomnili ljudje, ki so ostali na tej strani jezera, da je bil samo en čoln ob obali. Z njim bi se lahko Jezus prepeljal na drugo stran; videli pa so, da ni stopil v čoln skupaj z učenci.

23 Medtem pa je pristalo več čolnov iz Tiberije blizu kraja, kjer je množica ljudi jedla kruh, potem ko se je Jezus zanj zahvalil Bogu.

24 Ker Jezusa in učencev nikjer niso mogli najti, so vzeli te čolne in se odpeljali v Kafarnaum, da bi ga tam iskali.

25

Ko so našli Jezusa na drugi strani jezera, so ga vprašali: “Gospod, kdaj pa si prišel sem?”

26 Jezus jim je odgovoril: “Vem, zakaj prihajate k meni: dobili ste od mene kruha in se do sitega najedli. Niste prišli zato, ker verujete, da me je Bog poslal.

27 Ne delajte toliko za minljive stvari, kot je hrana! Nasprotno! Delajte za hrano, ki vam prinaša večno življenje. Samo Sin človekov vam jo lahko da. Bog, Oče, ga je namreč za to poslal.”

28 Zdaj so ga vprašali: “Kaj pa naj delamo, če hočemo opravljati Božje delo?”

29 Odgovoril je: “Samo eno pričakuje Bog od vas: da verujete v tega, ki ga je poslal.”

30 [30-31] “Da bi verovali vate, moraš pač storiti kakšen čudež, s katerim boš dokazal, da te je Bog poslal. Pokaži, kaj znaš! Daj nam vsak dan kruha, tako kot so naši očetje v puščavi vsak dan dobili mano, kruh z neba. Saj piše v Svetem pismu: ‘Dal jim je kruh z neba.’ ”

31

32 Jezus jim je na to dejal: “Mojzes vam ni dal kruha, o katerem sem govoril. Pravi kruh z nebes vam daje zdaj moj Oče.

33 In samo ta kruh, ki prihaja iz nebes, daje svetu življenje.”

34 “Gospod, daj nam vsak dan tega kruha!” so ga vsi prosili.

35 “Jaz sem kruh življenja,” jim je rekel Jezus. “Nihče, ki prihaja k meni, ne bo več lačen in nihče, ki vame veruje, ne bo več žejen.

36 Sicer pa sem vam že dejal: Saj celo tega ne verujete, kar ste videli s svojimi očmi.

37 Vsi ljudje, ki mi jih je dal Oče, pridejo k meni in nikogar ne zavržem.

38 Nisem namreč prišel iz nebes, da bi delal, kar ugaja meni, ampak da bi izpolnil voljo Očeta, ki me je poslal.

39 To pa je Božja volja: Nihče izmed teh, ki mi jih je Bog zaupal, naj se ne izgubi. Zadnji dan jih bom obudil v življenje.

40 Po volji mojega Očeta bo vsak, ki vidi Sina in veruje vanj, večno živel. Zato jih bom poslednji dan obudil v življenje.”

41

Ker je Jezus trdil: “Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,” so se Judje razburjali.

42 “Kaj? To je vendar Jezus, Jožefov Sin. Saj poznamo njegove starše. Kako le more trditi: ‘Prišel sem iz nebes!’ ”

43 Mirno je Jezus odgovoril na njihove pripombe: “Zakaj se razburjate?

44 Nihče ne more priti k meni, komur Oče, ki me je poslal, ne pokaže poti. Vse tiste, ki mi jih je dal, bom obudil poslednji dan.

45 Preroki so govorili: ‘Bog bo vse poučil!’ Kdor torej posluša Očeta in se uči od njega, bo prišel k meni.

46 To pa ne pomeni, da je kdajkoli katerikoli človek videl Očeta. Samo eden ga je resnično videl: tisti, ki je prišel od Boga.

47

Zato vam pravim: kdor veruje vame, ima že zdaj večno življenje!

48 Jaz sem kruh, ki vam daje to večno življenje.

49 Kruh, ki so ga jedli vaši očetje v puščavi, jim ni mogel dati večnega življenja. Čeprav so jedli ‘kruh iz nebes’, so vendar vsi pomrli.

50 Tukaj pa je pravi kruh, ki prihaja iz nebes. Kdor ga jé, ne bo umrl.

51 Jaz sem ta kruh, ki je prišel iz nebes in ki vam daje življenje. Vsak, kdor jé ta kruh, bo večno živel. Ta kruh je moje telo, ki ga bom žrtvoval, da bi svet mogel živeti.”

52

Po teh Jezusovih besedah je prišlo med Judi do prepira. “Ali nam bo ta človek dal svoje telo, da ga bomo jedli?” so spraševali.

53 Jezus je na to odgovoril: “Zagotovo velja tole: Če ne jeste telesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate večnega življenja.

54 Samo kdor jé moje telo in pije mojo kri, ima večno življenje in njega bom obudil od mrtvih poslednji dan.

55 Moje telo je namreč hrana, ki je potrebna za življenje in moja kri je pijača, ki daje življenje.

56 Kdor jé moje telo in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz ostajam v njem.

57 Moj Oče me je poslal in živim, ker on živi. Prav tako bodo živeli tisti, ki iščejo svojo hrano pri meni.

58 Jaz sem kruh iz nebes. Vsi, ki bodo jedli ta kruh, bodo večno živeli in ne bodo pomrli kakor vaši očetje, čeprav so tudi oni jedli kruh iz nebes.”

59

Vse to je Jezus povedal v sinagogi v Kafarnaumu.

60 Mnogi, ki so doslej hodili za njim, so se zaradi tega razjezili nanj. “To je vendar nezaslišano!” so menili. “Ne, to je preveč!”

61 Jezus je vedel, da se učenci ne strinjajo in jim je zato dejal: “Ali vas to moti?

62 Kaj boste šele rekli, ko boste videli, da se Sin človekov vrača tja, od koder je prišel?

63 Božji Duh sam daje življenje. Vi ljudje ga ne morete dati. Besede pa, ki sem vam jih povedal, so od Božjega Duha; zato vam prinašajo življenje.

64 Vendar mi nekateri med vami kljub temu ne verujejo.” Jezus je od začetka vedel, kdo mu ne veruje in tudi tega je poznal, ki naj bi ga pozneje izdal.

65 “Zato sem vam rekel,” jim je dalje pojasnil, “da nihče ne more priti k meni, kogar Oče ne pripelje!”

66

Po tem govoru so se mnogi odvrnili od Jezusa in niso več hodili za njim.

67 Jezus je vprašal tudi svoje dvanajstere učence: “Ali me boste tudi vi zapustili?”

68 “Gospod, h komu pa naj gremo?” je vprašal Simon Peter. “Samo tvoje besede prinašajo večno življenje.

69 Mi verujemo in smo spoznali, da si ti Kristus, sveti Božji Sin.”

70 Tedaj je Jezus dejal: “Izbral sem vas dvanajst in vendar je eden med vami hudič!”

71 S tem je mislil na Judo, sina Simona Iškarijota, ki je bil njegov učenec. On je bil tisti, ki je pozneje izdal Jezusa judovskim voditeljem.

7

1

Potem je Jezus potoval dalje po Galileji. V Judeji ni mogel ostati, ker so tamkaj vodilni Judje sklenili, da ga umorijo.

2 Neposredno pred praznikom šotorov

3 so ga njegovi bratje povabili, naj potuje z njimi v Judejo: “Pojdi z nami, da bi tvoji učenci videli, kakšne čudeže znaš delati!

4 Nihče se ne skriva, kdor hoče biti poznan. Če že delaš čudeže, jih pokaži vsem!”

5 Njegovi bratje so zato govorili tako, ker niso verovali vanj.

6 Jezus jim je odgovoril: “Zdaj še ne morem iti tja. Vi lahko odidete kadarkoli hočete in storite karkoli hočete.

7 Svet nima namreč nobenega vzroka, da bi vas sovražil. Mene pa sovražijo, ker ne preneham govoriti, da so njihova dejanja in življenje hudobni.

8 Le pojdite na praznik! Jaz ne grem z vami. Pozneje odidem, ko pride čas za to.”

9 Tako je dejal svojim bratom ter je ostal v Galileji.

10

Potem ko so njegovi bratje odpotovali v Jeruzalem, je tudi Jezus naskrivaj odšel tja.

11 Voditelji ljudstva so ga vse praznične dni iskali in povsod povpraševali: “Kje pa je zdaj? Ali je kdo govoril z njim?”

12 Tudi tisti, ki so prišli na praznovanje, so mnogo govorili o njem. Nekateri so ga imeli za dobrega človeka, drugi so spet trdili: “Ljudstvo zapeljuje!”

13 Nihče pa ni imel hrabrosti, da bi ga odkrito branil. Vsi so se bali voditeljev judovskega ljudstva.

14

Jezus je v času praznika šel v tempelj ter je tam javno pridigal.

15 Judje, ki so ga poslušali, so bili presenečeni. “Kako more nekdo toliko vedeti iz Svetega pisma, ne da bi kdajkoli hodil v naše šole?” so se spraševali.

16 Jezus je odgovoril na njihovo vprašanje: “To, kar vam pripovedujem, niso moje misli. To so Božje besede.

17 Kdor je med vami pripravljen delati Božjo voljo, bo spoznal, če so te besede prišle od Boga, ali pa prihajajo od mene.

18 Kdor širi svoj nauk, želi, da njemu osebno dajo priznanje. Kdor pa daje priznanje in čast tistemu, ki ga je poslal, je pošten človek.

19 Mojzes vam je dal zakon. Toda nihče med vami ne živi po tem zakonu. Zakaj me hočete umoriti?”

20 Tedaj se je množica razburila: “Saj nisi pameten!”

21 “Samo človeka sem ozdravil v soboto,” je odvrnil Jezus. “Zato se zdaj razburjate!

22 Tudi vi delate v soboto, vsakokrat ko izpolnjujete Mojzesov zakon o obrezi. To je predpis, po katerem so se ravnali že vaši praočetje pred Mojzesom.

23 Tudi vaše otroke ste obrezali osmi dan, ne glede na to če je bila ravno tedaj sobota, samo da ne bi prestopili Mojzesovega zakona. Le zakaj se tako razburjate zaradi tega, ker sem ozdravil človeka v soboto?

24 Ne bodite tako površni in ne sodite po zunanjosti, temveč pravično razsodite.”

25

Nekateri ljudje iz Jeruzalema so tedaj menili: “Ali ni to tisti človek, ki ga hočejo umoriti?

26 Tu zdaj govori javno in nihče mu ne brani. Ali so naši vodilni možje dejansko prišli do zaključka, da je on Mesija?

27 To vsekakor ne more biti! Saj vemo od kod je. Od kod pa prihaja Mesija, ne bo nihče vedel.”

28 Nato je Jezus v templju zaklical, tako da so vsi lahko slišali: “Da, poznate me in veste od kod prihajam. Toda jaz zastopam nekoga, ki ga vi ne poznate. On je resnica.

29 Jaz pa ga poznam, ker prihajam od njega in on me je poslal k vam.”

30 Po teh besedah bi ga najraje zgrabili; vendar si nihče ni upal. Kajti Božji čas za to še ni prišel.

31 Mnogi poslušalci v templju pa so verovali v Jezusa ter so dejali: “Kaj še pričakujete od tega človeka? Več čudežev, kot jih je že storil, tudi Mesija ne more storiti.”

32 Ko so farizeji slišali, kaj so ljudje govorili o Jezusu, so svetovali velikim duhovnikom, naj pošljejo tempeljsko stražo, da ga ujamejo.

33 Jezus je medtem dejal množici: “Samo malo časa bom še med vami. Potem se vrnem k njemu, ki me je poslal.

34 Povsod me boste iskali, toda ne boste me našli. Tja, kjer bom poslej, vi ne pridete.”

35 “Kam pa pojde?” so Judje zmedeno spraševali. “Ali morda pojde v tujino, da ponese Grkom svoj nauk?

36 Kaj misli, ko pravi: ‘Iskali me boste, pa me ne najdete’ in ‘tja, kjer bom poslej, vi ne pridete’?”

37

Zadnji dan, ko je veliko praznovanje doseglo svoj vrhunec, je Jezus spet stopil pred množico in glasno klical: “Kdor je žejen, naj pride k meni in pije!

38 Kdor veruje vame, bo doživel to, kar pravi Sveto pismo: iz njega bo pritekla voda, ki daje življenje, kakor reka.”

39 S tem je mislil na Svetega Duha, ki naj bi ga dobili vsi, ki verujejo v Jezusa. (Božjega Duha so dobili šele na binkoštni praznik, potem ko se je Jezus vrnil v Božjo slavo. Zdaj ljudje še niso imeli Božjega Duha.)

40 Po teh besedah so bili nekateri prepričani: “On je prerok, ki naj bi prišel pred Mesijo.”

41 Drugi so spet govorili: “Ne, on je sam Mesija!” Tretja skupina pa je menila: “To sploh ni mogoče! On prihaja iz Galileje;

42 preroki pa trdijo, da bo Mesija Davidov potomec ter bo prišel tako kot David iz Betlehema.”

43 Tako so imeli ljudje različno mišljenje o tem, kdo je Jezus.

44 Nekateri bi ga radi prijeli; toda v tej situaciji si nihče ni upal kaj podvzeti.

45

Tako so se vrnili tempeljski stražarji k velikim duhovnikom in farizejem, a Jezusa niso prijeli. “Zakaj ga niste pripeljali?” so vprašali stražarje.

46 “Še nikoli ni noben človek govoril tako kot on!” so se opravičevali.

47 Farizeji pa so se jezili: “Ali je tudi vas zapeljal?

48 Ali je med nami, ki smo voditelji ljudstva, le eden, ki veruje temu možu?

49 Samo ta prekleta množica, ki nima pojma o zakonu, hodi za njim.”

50 Vendar jim je Nikodem, ki je bil tudi izmed farizejev in je prej Jezusa naskrivaj srečal, , ugovarjal:

51 “Od kdaj obsoja naš zakon človeka, preden ga zasliši in mu dokaže krivdo?”

52 “Ali si tudi ti iz Galileje?” so ga vprašali farizeji. “Beri Sveto pismo. Potem ti bo jasno: Noben prerok ne pride iz Galileje!”

53 Nikakor se niso mogli sporazumeti in odšli so domov.

8

1

Jezus je zapustil mesto in je odšel na Oljsko goro.

2 Že naslednje jutro pa je bil spet v templju. Okrog njega se je trlo ljudi. Sedel je in jih začel učiti.

3 Potem so verski učitelji in farizeji privlekli neko ženo, ki so jo zatekli v prešestvu, porinili so jo v sredo, da bi jo vsak lahko videl

4 in so dejali Jezusu: “To ženo so zalotili v prešuštvu!

5 Če se hočemo ravnati po Mojzesovem zakonu, jo moramo kamnati! Kaj pa praviš ti?”

6 To je bilo vprašanje, na katero so ga hoteli ujeti. Iskali so namreč vzrok, da bi Jezusa obtožili. Toda Jezus se sploh ni menil za njihovo vprašanje; sklonil se je in je pisal s prstom po tleh.

7 Ko so trdovratno zahtevali odgovor, se je zravnal in dejal: “Dobro, potem jo kamenjajte! Prvi kamen pa naj vrže tisti, ki sam še nikoli ni grešil!”

8 Potem se je sklonil in spet pisal po tleh.

9 Prvi so odšli tisti, ki so ženo tožili. Potem pa so tudi ostali drug za drugim molče odšli. Končno je Jezus ostal z ženo sam.

10 Vstal je in jo vprašal: “Kje so zdaj tisti, ki so te tožili? Ali te ni nihče obsodil?”

11 “Ne, Gospod,” je odgovorila. “Potem te tudi jaz ne bom obsodil,” je odgovoril Jezus. “Pojdi, toda ne greši znova!”

12

Ponovno je Jezus rekel ljudem, ki so ga poslušali: “Jaz sem luč svetu. Kdor hodi za menoj, več ne bo taval po temi, ampak bo hodil za lučjo, ki ga vodi v življenje.”

13 Potem so farizeji dejali: “Čez mero se hvališ in lažeš.”

14 Jezus je odgovoril: “Tudi če to, kar trdim, velja zame, je vendarle vse resnica. Kajti vem, od kod prihajam in kam grem; vi pa vsega tega ne veste.

15 Sodite me po človeških merilih. Jaz nikogar ne sodim.

16 Če pa bi vas tudi sodil, bi bila moja sodba pravična. Kajti ne sodim sam, ampak moj Oče, ki me je poslal, on sodi.

17 Po vašem zakonu je neka izjava verodostojna, če jo potrdita vsaj dve priči.

18 Jaz sem torej ena priča in moj Oče, ki me je poslal, je druga.”

19 “Kje je tvoj Oče?” so ga vprašali na to. Jezus je odgovoril: “Ker ne veste, kdo sem jaz, zato tudi mojega Očeta ne poznate. Če bi poznali mene, bi tudi vedeli, kdo je moj Oče.”

20 Vse to je Jezus povedal v tistem delu templja, ki se imenuje zakladnica. Toda nihče ga ni prijel. Kajti čas za to še ni prišel.

21

Pozneje jim je Jezus še enkrat dejal: “Odšel bom od vas. Obupani me boste iskali, toda v svojih grehih boste pomrli. Tja, kamor pojdem jaz, namreč ne morete priti.”

22 “Ali si bo vzel življenje?” so se spraševali Judje. “Kaj pomeni to: tja, kamor pojdem jaz, vi ne morete priti?”

23 Na to jim je Jezus dejal: “Vi prihajate od spodaj, jaz prihajam od zgoraj. Vi pripadate temu svetu, jaz pa ne pripadam temu svetu.

24 Zato sem vam rekel: Pomrli boste v vaših grehih. Če ne verujete, da sem (to, kar trdim da sem) , ni rešitve za vas.”

25

“Povej nam torej, kdo si!” so mu dejali. “Ne vem, zakaj naj bi se sploh z vami še pogovarjal o tem. Saj sem vam to že v začetku povedal,” je odvrnil Jezus.

26 “Marsikaj bi vam lahko očital in za marsikaj bi vas lahko sodil. Kljub temu vam govorim samo to, kar mi je dejal on. Tisti namreč, ki me je poslal, je resnica.”

27 Še vedno niso razumeli, da je Jezus govoril o Očetu.

28 Zato jim je razložil: “Ko boste povišali Sina človekovega, boste spoznali, kdo sem. Tedaj boste spoznali, da nisem razlagal svojih misli, ampak da sem vam prenesel to, kar mi je dejal moj Oče.

29 On, ki me je poslal, je pri meni in me ne zapusti, ker vedno izpolnjujem njegovo voljo.”

30 Po teh besedah so mnogi verovali v Jezusa.

31

Tem Judom, ki so zdaj verovali, je Jezus dejal: “Če se držite moje besede in delate, kar sem vam dejal, ste resnično moji.

32 Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.”

33 “Mi smo Abrahamovi potomci in nikoli nismo bili sužnji,” so ugovarjali. “Kaj misliš s tem, ko praviš, da bomo svobodni?”

34 Jezus jim je odvrnil: “Vsak, kdor greši, je suženj grehu.

35 Suženj se ne more zanesti, da bo za vedno ostal v hiši, v kateri dela. To pravico ima samo sin.

36 Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni.

37 Vsekakor vem tudi jaz, da ste Abrahamovi potomci. Pa me vendar hočete umoriti, ker zavračate moje besede.

38 Govorim vam o tem, kar sem videl pri svojem Očetu, vi pa se ravnate po nasvetu vašega očeta.”

39 “Naš oče je Abraham,” so pojasnili. “Ne,” se je zoperstavil Jezus, “kajti če bi bilo tako, bi ravnali tako kot on.

40 Ker vam govorim resnico, ki mi jo je govoril Bog, me hočete umoriti. Abraham kaj takega nikoli ne bi storil.

41 Prav tako ravnate kot vaš oče.” “Mi nismo nezakonski otroci,” so dodali. “Samo enega Očeta imamo, Boga samega!”

42 Vendar jim je Jezus odvrnil: “Če bi bilo dejansko tako, bi me ljubili; kajti od Boga prihajam k vam, po njegovem nalogu in ne na osnovi svoje odločitve.

43 Povedal vam bom, zakaj me ne razumete: saj tega tudi ne morete!

44 Vi ste hudičevi otroci. Zato ravnate tako, kakor je všeč vašemu očetu. On pa je bil že od začetka ubijalec in je sovražil resnico. Laž je del njegovega najglobljega bistva; povsem naravno je, da laže, kajti on je oče laži.

45 Meni pa ne verjamete, ker govorim resnico.

46 Ali pa mi kdo izmed vas lahko očita samo en greh? Torej bi mi morali verjeti, če vam povem resnico.

47 Tisti namreč, ki mu je Bog Oče, razume to, kar Bog govori. Vaš oče pa ni Bog, zato tudi ne razumete njegovih besed.”

48

“Torej smo le imeli prav,” so se jezili Judje. “Brezbožen človek si, ki mu gospodujejo hudobni duhovi!”

49 “Ne,” je odgovoril Jezus, “meni ne gospodujejo demoni, ampak častim svojega Očeta, vi pa me obsojate.

50 Ne iščem svoje časti. Bog želi, da me priznate. On bo tudi izrekel sodbo o vas.

51 Gotovo pa je, da tisti, ki sprejme mojo besedo in živi po njej, ne bo nikoli umrl.”

52 Judje so jezni kričali: “Tvoje besede potrjujejo, da ti gospoduje hudobni duh. Celo Abraham in preroki so umrli, ti pa trdiš: ‘Kdor živi po moji besedi, ne bo nikoli umrl.’

53 Ali si morda večji od našega očeta Abrahama, ki pa je vendarle umrl? Ali pa želiš biti večji od prerokov, ki so na koncu tudi vsi morali umreti? Kaj si pravzaprav domišljaš?”

54 Jezus je odvrnil: “Če bi samega sebe povzdigoval, bi mi upravičeno lahko kazali nezaupanje. Toda moj Oče me časti. Vi trdite o njem, da je vaš Oče.

55 V resnici pa ga sploh ne poznate. Jaz ga poznam. Če bi vam rekel, da ga ne poznam, bi bil prav tak lažnivec, kot ste vi. Vendar ga poznam in izpolnjujem njegova navodila.

56 Vaš oče Abraham se je veselil, da bo videl moj dan. Videl ga je in bil je vesel.”

57 Judje so ga vprašali: “Niti petdeset let še nimaš, pa naj bi videl Abrahama?”

58 “Pa vendar je temu tako,” jim je odvrnil Jezus, “mnogo prej, preden se je Abraham sploh rodil, sem jaz.”

59 Jezni so pograbili kamenje, da bi Jezusa ubili. On pa se je umaknil in je zapustil tempelj.

9

1

Spotoma je Jezus videl moža, ki je bil slep od rojstva.

2 “Gospod,” so ga vprašali učenci, “kdo je kriv temu, da je ta človek slep? Ali je to njegova krivica ali morda greh njegovih staršev?”

3 “Ni kriv niti sam, niti njegovi starši,” je odgovoril Jezus. “Slep je, da bi se na njem pokazala Božja moč.

4 Opravljati moram nalogo, ki mi jo je dal Oče, dokler je še dan. Kmalu bo prišla noč, ko nihče več ne bo mogel ničesar storiti.

5 Toda dokler sem jaz na svetu, sem luč temu svetu.”

6 Pljunil je na zemljo, zmešal je blato in z njim namazal slepcu oči.

7 Potem mu je dejal: “Pojdi zdaj k vrelcu Siloa in se tam umij.” (Siloa pomeni: “Poslan”). Slepi je odšel tja, se umil in ko se je vrnil, je videl.

8

Njegovi sosedje in drugi ljudje, ki so ga poznali kot slepega berača, so začudeni spraševali: “Ali ni to tisti človek, ki je posedal ob cesti in prosjačil?”

9 Nekateri so menili: “Vsekakor je!” Drugi pa so trdili: “To ni mogoče! Samo zelo mu je podoben.” – “Ta človek sem jaz,” je mož sam potrdil.

10 Potem so ga vprašali: “Kako lahko zdaj naenkrat vidiš?”

11 Pripovedoval je: “Neki človek, ime mu je Jezus, mi je z blatom namazal oči: Potem me je poslal k vrelcu Siloa. Tam naj bi se umil. Tako sem tudi storil. Zdaj vidim!”

12 “Kje pa je zdaj ta Jezus?” so še dalje spraševali. “Ne vem,” jim je odgovoril.

13

Slepega moža, ki je zdaj videl, so pripeljali k farizejem.

14 Bila je ravno sobota, ko je Jezus naredil blato in ozdravil slepega.

15 Farizeji so ga podrobno spraševali, kako se je zgodilo, da zdaj vidi. Mož je pripovedoval: “Jezus mi je z blatom namazal oči. Potem sem se umil in zdaj vidim.”

16 “Ta človek ne prihaja od Boga,” so menili nekateri farizeji, “ker dela v soboto.” Drugi pa so ugovarjali: “Kako bi grešen človek mogel storiti kaj takega?” Tako so se začeli prepirati.

17 Potem so farizeji znova vprašali moža, ki je bil slep: “On ti je torej dal vid? Kaj misliš ti? Kdo je ta človek?” – “Gotovo je kak prerok, ki ga je Bog poslal,” je odgovoril.

18 Judje pa niso hoteli verjeti, da je bil ta človek sploh kdaj slep. Zato so privedli njegove starše,

19 da bi jih zaslišali: “Ali je ta vaš sin? Ali drži, da se je rodil slep? Kako pa je mogoče, da zdaj vidi?”

20 Starši so odgovorili: “Da, to je naš sin, ki se je slep rodil. To vemo zagotovo.

21 Kako pa se je zgodilo, da zdaj vidi, tega ne vemo. Tudi tega ne vemo, kdo ga je ozdravil. Toda vprašajte njega samega! Dovolj je star in sam lahko pove.”

22 Starši so se bali judovskih voditeljev, zato so jim odgovorili tako. Ti so namreč sklenili, da bodo vsakega izključili iz sinagoge, ki bo priznal, da je Jezus Mesija.

23 Zato so starši dejali: “Dovolj je star. Njega vprašajte.”

24

Farizeji so znova zaslišali ozdravljenega in so mu dejali: “Bogu daj čast in ne Jezusu, ki je brezbožen in grešen človek.”

25 “Če je dober človek ali ni, ne vem,” je odgovoril mož. “Vem samo to: Bil sem slep, zdaj pa vidim!”

26 “Kaj pa ti je storil? Kako te je ozdravil?” so znova poskušali izvedeti.

27

Jezen je mož odgovoril: “Saj sem vam že povedal! Ali me niste poslušali? Ali bi radi postali njegovi učenci?”

28 Potem so ga ozmerjali in kričali: “Ti si njegov učenec. Mi smo Mojzesovi učenci.

29 Za Mojzesa vemo, da mu je Bog govoril. Za tega človeka pa ne vemo od kod je prišel.”

30 “To je pa res čudno!” je odvrnil mož. “Slepemu lahko da vid, vi pa ga ne poznate?

31 Vsak otrok ve, da Bog ne sliši molitev grešnikov, temveč tistih, ki živijo po njegovi volji.

32 Odkar stoji svet, še nihče ni človeku, ki se je slep rodil, dal vida.

33 Če ga ne bi poslal Bog, tega gotovo ne bi mogel storiti.”

34 Jezni so kričali nanj: “Kaj? Ti, grešnik boš nas učil?” Potem so ga vrgli ven.

35

Jezus je slišal, da so ozdravljenega izključili iz judovske sinagoge. Ko ga je spet srečal, ga je vprašal: “Ali veruješ v Sina človekovega?”

36 “Da, rad bi veroval vanj! Vendar ga ne poznam,” je odgovoril ozdravljeni.

37 “Že si ga videl in zdaj govoriš z njim!” mu je rekel Jezus.

38 “Da, Gospod,” je zdaj zaklical mož, “verujem,” in se vrgel na tla pred Jezusa.

39 “Prišel sem na ta svet, da bi dal vid tem, ki so slepi ter da bi pokazal onim, ki si domišljajo, da vidijo, da temu ni tako,” je rekel Jezus.

40 Nekaj farizejev je stalo v bližini in ti so ga vprašali: “Ali naj to pomeni, da smo mi slepi?”

41 Jezus je odgovoril: “Če bi bili dejansko slepi, ne bi bili krivi. Ker pa pravite, da vidite, vaša krivda ostaja.”

10

1

“Dobro si zapomnite, kar vam bom zdaj povedal,” je rekel Jezus svojim poslušalcem. “Kdor ne prihaja v hlev skozi vrata, ampak na skrivaj pleza čez zid, je gotovo tat.

2 Pastir prihaja le skozi vrata k ovcam.

3 Čuvaj mu odpira vrata in ovce ga spoznajo že po glasu. Pastir jih potem kliče po imenu ter jih vodi na pašo.

4 Ko vse pripelje iz hleva, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.

5 Nikoli ne bi šle za tujcem; nasprotno, zbežale bi od njega, ker ne poznajo njegovega glasu.”

6 Poslušalci, katerim je Jezus pripovedoval to zgodbo, niso razumeli, kaj je s tem mislil.

7

Zato je Jezus znova dejal: “Verjemite mi, jaz sem vrata.

8 Vsi, ki so se izdajali za pastirje pred menoj, so bili tatovi. Ovce jih niso poslušale.

9 Jaz sam sem vrata. Kdor prihaja k čredi skozi mene, bo rešen. Skozi ta vrata lahko hodi noter in ven in našel bo sočno pašo.

10 Tat pride, da bi kradel, ubijal in uničeval. Jaz pa prinašam vsem, ki so moji, življenje – in to v izobilju.

11 Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir daje svoje življenje za ovce.

12 Drugače pa je s tistim, ki dela za plačo in ovce niso njegove. Brž ko pride volk, zbeži in pusti ovce same. Volk se zažene med ovce in čreda se razbeži.

13 Takega človeka ovce sploh ne zanimajo.

14 Jaz pa sem dobri pastir in poznam svoje ovce in one poznajo mene,

15 prav tako kot jaz poznam Očeta in Oče pozna mene. Svoje življenje dajem za ovce.

16 Tudi tiste ovce, ki so zdaj še v drugih hlevih, moram pripeljati k sebi, da bodo poslušale moj glas. Tedaj bo samo ena čreda in en pastir.

17 Oče me ljubi, ker dajem svoje življenje, da bi ga znova vzel.

18 Nihče mi ne more vzeti življenja; prostovoljno ga dajem. Imam moč in svobodo, da ga dam, pa tudi da ga ponovno vzamem. To je naloga, ki mi jo je dal moj Oče.”

19

Potem so se Judje spet začeli prepirati o Jezusu.

20 Največ jih je trdilo: “Obsedel ga je hudobni duh! Ni pri pameti! Kaj nam koristi, da ga poslušamo?”

21 Drugi pa so menili: “Obseden človek ne bi govoril tako! Ali bi hudobni duh mogel ozdraviti slepega?”

22

Bila je zima. V Jeruzalemu so praznovali praznik posvetitve templja.

23 Jezus je bil prav tedaj tam, v Salomonovi hali,

24 ko so ga obkrožili Judje in vprašali: “Koliko časa nas boš še pustil v negotovosti? Če si Kristus, nam odkrito povej!”

25 “Že sem vam povedal, toda nočete mi verjeti,” je odgovoril Jezus. “Vse to, kar sem storil po nalogu svojega Očeta, naj bi zadostovalo kot dokaz.

26 Vi pa mi ne verjamete, ker niste iz moje črede.

27 Moje ovce poznajo moj glas, jaz jih poznam in za menoj hodijo.

28 Dajem jim večno življenje in nikoli se ne pogubijo. Nihče jih ne more iztrgati iz moje roke.

29 Moj Oče mi jih je dal in on je močnejši od vseh drugih. Zato jih tudi nihče ne more iztrgati iz moje roke:

30 jaz in Oče sva namreč eno.”

31

Jezni so Judje spet zgrabili kamenje, da bi ga umorili.

32 Jezus pa je dejal: “Po Božjem nalogu sem storil velike in čudovite stvari. Za katerega izmed teh čudežev me hočete umoriti?”

33 “Ne zaradi dobrega dejanja, ampak zato, ker ne prenehaš preklinjati Boga, moraš umreti. Samo človek si, pa ne prenehaš trditi, da si Bog!”

34 Jezus je odvrnil: “Ali ne piše v vašem zakonu: ‘Rekel sem vam: bogovi ste’?

35 Bog imenuje bogove tiste, h katerim je prišlo Božje sporočilo. Ali boste morda proglasili Sveto pismo kot neveljavno?

36 Kako morete tega, ki ga je Bog sam izbral in poslal na svet, imenovati bogokletnika, samo zato ker pravi: ‘Božji Sin sem’?

37 Če ne delam Božjih del, mi ni treba verjeti.

38 Če pa jih delam, verjemite vsaj tem dejanjem, če že nočete verjeti meni, da bi končno spoznali in uvideli, da je Oče v meni in jaz v Očetu!”

39

Zdaj so spet hoteli prijeti Jezusa, toda umaknil se jim je.

40 Vrnil se je na drugo stran Jordana in ostal je tam, kjer je Janez prej krščeval.

41 Mnogi ljudje so šli za njim. “Janez sicer ni storil nobenega čudeža,” so menili, “toda vse, kar je povedal o tem človeku, je resnica!”

42 Tako so mnogi začeli verjeti, da je Jezus Mesija.

11

1

Lazar, ki je prebival v Betaniji, je hudo zbolel. V tej vasi sta živeli tudi njegovi sestri Marija in Marta.

2 (Marija je bila ta, ki je mazilila z dragocenim oljem Jezusove noge in jih brisala s svojimi lasmi.) Medtem ko je bil njun brat težko bolan,

3 sta sestri poslali Jezusu sporočilo: Gospod, tvoj prijatelj Lazar je hudo bolan!

4 Ko je Jezus to slišal, je dejal: “Ta bolezen se ne bo končala s smrtjo. Ne, Lazar je zbolel, da bi se razodela Božja moč in da bi Božji Sin dobil slavo.”

5 Jezus je ljubil Marto, njeno sestro Marijo in Lazarja.

6 Čeprav je vedel, da je Lazar težko bolan, je vseeno počakal še dva dni tam, kjer je bil.

7 Šele potem je rekel svojim učencem: “Odšli bomo spet v Judejo.”

8 Njegovi učenci pa so pripomnili: “Gospod, pred kratkim so te tvoji sovražniki v Judeji hoteli umoriti. Zdaj pa spet hočeš iti tja?”

9 Jezus je odgovoril: “Dvanajst ur na dan je svetlo. Kdor hoče biti varen, mora uporabiti ta čas; kajti samo pri dnevni svetlobi vidi pot.

10 Kdor pa se poda na pot ponoči, bo v temi zašel.”

11 Potem ko je povedal to svojim učencem, je dejal: “Naš prijatelj Lazar spi, toda grem tja, da ga prebudim!”

12 “Če spi, bo kmalu spet zdrav,” so odvrnili učenci.

13 Menili so namreč, da je Jezus govoril o spanju, on pa je mislil na Lazarjevo smrt.

14 Zato jim je tokrat odvrnil: “Lazar je mrtev!

15 Vendar sem zaradi vas vesel, da nisem bil pri njem. To je dobro zaradi vas in vaše vere. Skupaj gremo k njemu!”

16 “Da,” je dejal Tomaž – ki so ga imenovali tudi Dvojček – drugim učencem, “z Jezusom gremo v Judejo, da tam umremo z njim.”

17

Ko so prišli v Betanijo, je Lazar ležal že štiri dni v grobu.

18 Betanija je oddaljena samo kakih petnajst tečajev (1 tečaj je 200 m) od Jeruzalema.

19 Zato je prišlo mnogo Judov k Mariji in Marti, da bi ju tolažili.

20 Ko je Marta slišala, da je Jezus na poti k njima, mu je tekla nasproti. Marija pa je ostala doma.

21 Žalostna je Marta rekla Jezusu: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat živel.

22 Vendar tudi zdaj vem, da ti Bog da vse, za kar ga prosiš.”

23 “Tvoj brat bo spet živel!” ji je zagotovil Jezus.

24 “Da, vem!” je rekla Marta, “poslednji dan, ob dnevu vstajenja!”

25 Nato ji je Jezus odvrnil: “Jaz sem tisti, ki obuja mrtve in jim daje življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umre.

26 Ker veruje vame, ima večno življenje in nikoli ne umre. Ali veruješ to, Marta?”

27 “Da, Gospod,” mu je rekla. “Verujem, da si ti Mesija, Sin Božji, ki smo ga tako dolgo pričakovali.”

28 Potem ga je zapustila, odšla k Mariji ter jo poklicala vstran in ji rekla: “Jezus je tukaj in te želi videti!”

29 Marija je takoj odšla k njemu.

30 Jezus je ostal pred vasjo, kjer ga je srečala Marta.

31 Ko so judovski voditelji, ki so bili doma pri Mariji in so jo poskušali tolažiti, videli, da je hitro odšla, so menili, da je krenila k Lazarjevemu grobu, da bi tam jokala; zato so šli za njo.

32

Marija je prispela tja, kjer je bil Jezus, padla je pred njegove noge in mu dejala: “Gospod, če bi bil ti tukaj, bi moj brat še vedno živel.”

33 Ko je Jezus videl, da joka in judovske voditelje, ki so jokali skupaj z njo, se je najprej zgrozil, bil pa je tudi ganjen:

34 “Kje pa ste ga pokopali?” jih je vprašal. Odgovorili so: “Pridi in poglej!”

35 Jezus se je razjokal.

36 “Bila sta zelo dobra prijatelja,” so dejali judovski voditelji. “Poglejte, kako ga je ljubil!”

37 [37-38] Nekateri pa so dejali: “Ta človek je ozdravil slepega – zakaj ni mogel preprečiti Lazarjeve smrti?” In spet je Jezusa prevzela žalost. Tako so prišli h grobu, torej k votlini, katere vhod je zapiral težak kamen.

38

39 “Odvalite kamen!” jim je rekel Jezus. Toda Marta, sestra umrlega, je rekla: “Zdaj gotovo že strašno smrdi, kajti že štiri dni je v grobu.”

40 “Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če le veruješ?” jo je vprašal Jezus.

41 Odvalili so kamen. Potem je Jezus dvignil pogled k nebu in je dejal: “Oče, hvala ti, da si me uslišal!

42 Vem, da me vedno uslišiš, vendar sem to dejal zaradi vseh ljudi, ki stojijo tukaj okrog mene, da bi verovali, da si me ti poslal.”

43 Potem je zaklical: “Lazar, pridi ven!”

44 In Lazar je prišel – roke in noge so bile zavite z mrtvaškimi povoji in tudi glava je bila ovita s prtom. “Odvijte mu povoje,” je rekel Jezus “in pustite ga, naj odide!”

45

Mnogi Judje, ki so bili pri Mariji, so verovali v Jezusa, ko so videli, kaj je storil.

46 Nekateri pa so brž pohiteli k farizejem in jim poročali o vsem tem.

47

Neposredno po tem dogodku so veliki duhovniki in farizeji sklicali sestanek. “Le kaj naj storimo pri vseh čudežih, ki jih dela ta človek?” so se spraševali.

48 “Če ničesar ne ukrenemo, bo kmalu vse ljudstvo verovalo vanj. Potem bodo posegli vmes Rimljani ter nam vzeli še to malo samostojnosti, ki jo imamo.”

49 Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil veliki duhovnik tisto leto, je dejal: “Res ste neumni! Le kaj je tu treba premišljati?

50 En človek naj umre – zakaj naj bi bilo vse ljudstvo pogubljeno?”

51 To prerokbo, da naj Jezus umre za vse ljudstvo, je povedal Kajfa, ko je bil veliki duhovnik – vendar se tega ni spomnil sam, ampak Bog mu je položil te besede v usta.

52 Kajti bila je Božja volja, da Jezus umre za ljudstvo; vendar ne samo za judovsko ljudstvo, temveč tudi za razkropljene Božje otroke, da bi jih zbral in združil v eno.

53

Od tega dne so judovski voditelji iskali priložnost, da bi umorili Jezusa.

54 On pa se jih je izogibal in prenehal je javno delati. Umaknil se je na rob puščave, v mesto Efraim. Tu je ostal s svojimi učenci.

55 Bilo je pred judovskim velikonočnim praznikom. Ljudje iz vse dežele so potovali v Jeruzalem, da bi se še pred začetkom praznika očistili po njihovih tradicionalnih predpisih.

56 Vsi so želeli videti Jezusa in so ga iskali. Ko so tako skupaj stali v templju so spraševali drug drugega: “Kaj menite, ali bo prišel na praznik?”

57 Medtem so veliki duhovniki in farizeji izdali nalog, da mora vsak, kdor bi vedel, kje je Jezus, to takoj sporočiti; trdno so se namreč odločili, da ga primejo.

12

1

Šest dni pred začetkom velikonočnega praznika je Jezus spet prišel v Betanijo, kjer je obudil Lazarja od mrtvih.

2 V čast Jezusu so tam pripravili svečan obed. Marta je pomagala pri strežbi, Lazar pa je bil gost.

3 Tedaj je Marija vzela posodo z dragocenim mazilnim oljem iz narde, mazilila z njim Jezusu noge in jih otirala s svojimi lasmi. Vsa hiša je bila polna prijetnega vonja.

4 Eden izmed Jezusovih učencev, Juda Iškarijot, ki naj bi ga pozneje izdal, je dejal:

5 “To olje je vredno celo premoženje! Bolje bi bilo, ko bi ga prodali za tristo srebrnikov in dali denar revežem.”

6 V resnici pa njemu ni šlo za reveže, ampak za denar. Imel je namreč blagajno in je že večkrat kaj vzel iz nje zase.

7 Jezus je odgovoril: “Pusti jo! S tem je vnaprej pripravila moje telo za pokop.

8 Revežev, za katere naj bi poskrbeli, bo vedno na pretek. Jaz pa ne bom več dolgo med vami.”

9

Ko so izvedeli ljudje naokrog, kje je Jezus, so mnogi hiteli v Betanijo. Niso prišli samo zato, da bi videli Jezusa, ampak so želeli videti tudi Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih.

10 Nato so sklenili veliki duhovniki, da umorijo tudi Lazarja;

11 saj so zaradi njega mnogi Judje sprejeli vero v Jezusa.

12

Naslednji dan se je po vsem mestu razširila novica, da je Jezus na poti v Jeruzalem.

13 Tedaj so ljudje nalomili palmovih vej, tekli Jezusu nasproti in mu navdušeni klicali: “Hvaljen bodi Bog! Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! Pozdravljen kralj Izraelov!

14 Jezus je jezdil v mesto na mladem oslu. Tako se je izpolnila prerokova napoved:

15Ne boj se, izraelsko ljudstvo! Tvoj kralj prihaja k tebi. Ponižen jezdi na osličjem žrebetu!

16 Vendar njegovi učenci tega niso še razumeli. Šele potem, ko se je Jezus vrnil v Božjo slavo, so doumeli, da se je ob tej priliki izpolnilo nekaj, kar je bilo prerokovano v Svetem pismu.

17 Vsi, ki so bili prisotni, ko je Jezus poklical svojega prijatelja Lazarja iz groba in ga obudil v življenje, so pripovedovali o tem drugim.

18 Zato je tudi prišlo toliko ljudi Jezusu nasproti. Hoteli so videti moža, ki je delal take čudeže.

19 Samo farizeji so drug drugemu očitali: “Zdaj vidite, da nič ne dosežete! Vse ljudstvo gre za njim!”

20

Med obiskovalci, ki so prišli praznovat veliko noč, so bili tudi neki Grki.

21 Prišli so k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji in ga prosili: “Gospod, radi bi srečali Jezusa!”

22 Filip je to povedal Andreju, potem pa sta skupaj odšla k Jezusu.

23 Dejal jima je: “Zdaj je prišel trenutek, da se vrnem v nebeško slavo.

24 Dobro me poslušajte: Pšenično zrno, ki ne pade v zemljo in ne umre, ne more roditi sadu, ampak ostane samo. V zemlji pa vzklije in prinese mnogo sadu, čeprav ono samo mora umreti.

25 Kdor ljubi svoje življenje na tem svetu, ga bo izgubil. Kdor pa prezira svoje življenje na tem svetu – bo v zameno dobil večno slavo.

26 Če mi kdo hoče služiti, naj pride in gre za menoj, kajti tam, kjer sem jaz, morajo biti tudi moji služabniki. Če bodo šli za menoj, jim bo moj Oče izkazal čast.”

27

“Zdaj je moja duša vznemirjena. Ali naj zato molim: Oče, obvaruj me tega, kar prihaja? Ne, kajti zato sem prišel na svet, da pretrpim to, kar me čaka.

28 Oče, tvojemu imenu naj gre vsa slava in čast!” Tedaj je odjeknil glas iz neba: “To je že doslej bilo tako in bo še v večji meri zaradi tvoje smrti.”

29 Ljudje okrog Jezusa so slišali glas in so menili: “Zagrmelo je!” Drugi so trdili: “Angel je govoril z njim.”

30 Jezus pa je dejal: “Ta glas je veljal vam in ne meni.

31 Zdaj prihaja sodba na ta svet. Zdaj bo satan, vladar tega sveta, izgnan.

32 Ko bom povzdignjen, bom vse pritegnil k sebi.”

33 Na ta način je Jezus nakazal, da bo umrl na križu.

34 Množica mu je odgovorila: “Umrl? Mi smo razumeli tako, da Mesija ne bo nikoli umrl, ampak da bo večno živel. Zakaj praviš ti, da bo umrl? O katerem Mesiji govoriš ti?”

35 Jezus je odgovoril: “Moja luč vam bo svetila samo še kratek čas. Hodite, dokler imate luč. Kdor namreč hodi po temi, ne ve, kam gre.

36 Uporabite luč, dokler jo še imate, da bi tako postali nosilci luči.”

Po teh besedah je Jezus zapustil množico. Nihče ga ni mogel najti.

37 Kljub čudežem, ki jih je storil, so le redki verovali vanj.

38 Tako se je izpolnilo to, kar je prerok Izaija povedal vnaprej:

“Gospod, kdo je veroval sporočilu,
ki smo ga oznanili?
Komu je Gospod razodel svojo moč, ki more rešiti?”

39

Izaija je govoril tudi o vzroku, da ne morejo verovati, takole:

40

“Bog jim je zaslepil oči
in zamračil razum,
tako da ne bi videli s svojimi očmi
in razumeli s svojim umom
ter se obrnili k meni, pravi Gospod,
jaz pa bi jih ozdravil.”

41

Izaija je lahko govoril o tem, ker mu je Bog pokazal slavo, ki jo je imel Kristus, preden je prišel na svet.

42 Med vodilnimi osebnostmi so bili mnogi, ki so verovali Jezusu. Iz strahu pred farizeji, ki so grozili, da bodo vsakega, ki bo hodil za Jezusom, kaznovali tako, da ga bodo izključili iz sinagoge, pa niso upali tega javno priznati.

43 Za njih je bilo pomembnejše, kaj mislijo o njih ljudje, kot ugled pri Bogu.

44

Jezus je glasno oznanjal: “Kdor veruje vame, veruje v tistega, ki me je poslal.

45 Ko vidite mene, vidite tega, ki me je poslal.

46 Kot luč sem prišel na ta svet, da nihče, ki veruje vame, ne bi več živel v temi.

47 Kdor posluša mojo besedo in ne dela v skladu z njo, ga ne bom obsodil. Kajti nisem prišel, da bi bil sodnik svetu, ampak Rešitelj.

48 Kdor zavrne mojo besedo, ga bo ta beseda, ki jo jaz oznanjam, obsodila ob dnevu sodbe.

49 Nisem vam posredoval svojih misli; Oče, ki me je poslal, mi je povedal, kaj naj govorim.

50 Gotovo je, da njegova beseda vodi v večno življenje. Zato sem vam povedal, kar mi je on naročil, naj vam povem.”

13

1

Na predvečer velikonočnega praznika je Jezus vedel, da je zdaj prišel čas, da odide s tega sveta in se vrne k Očetu. Ljubil je tiste, ki so bili njegovi na tem svetu in ni jih prenehal ljubiti.

2 Ta večer, ko je Jezus sedel s svojimi učenci pri večerji, je hudič že zapeljal Judo Iškarijota, da bi izdal Jezusa.

3 Jezus pa je vedel, da mu je Oče dal neomejeno moč ter da je prišel od Boga in da se bo vrnil k Bogu.

4 Tedaj je vstal od mize, slekel je svoj plašč in si opasal brisačo.

5 Zlil je vodo v umivalnik in začel umivati učencem noge in jih otirati z brisačo.

6 Ko je prišel do Simona Petra, ga je ta zavrnil: “Gospod, ne boš mi vendar ti umival nog!”

7 Jezus je odgovoril: “Zdaj še ne razumeš, kaj delam. Pozneje pa boš razumel.”

8 Peter pa je vztrajal pri svojem: “Nikakor mi ne boš ti umival nog!” Na to mu je Jezus odvrnil: “Če ti ne umijem nog, ne moreš biti moj učenec.”

9 Tedaj je Peter dejal: “Gospod, če je tako, pa mi umij tudi roke in obraz in ne le noge!”

10 Jezus je odgovoril: “Kdor se je okopal, je ves čist. Temu je treba samo umiti noge. Vi ste vsi čisti – razen enega.”

11 Jezus je namreč vedel, kdo naj bi ga izdal. Zato je rekel: “Niste vsi čisti.”

12

Potem ko jim je Jezus umil noge, si je spet oblekel plašč, sedel je in vprašal svoje učence: “Ali razumete, kaj sem pravkar storil?

13 Imenujete me učitelja in Gospoda. Prav je tako, kajti to tudi sem.

14 Tako kot sem jaz, vaš učitelj in Gospod, vam umil noge, umivajte tudi vi noge drug drugemu.

15 S tem sem vam dal primer, ki ga posnemajte. Delajte prav tako!

16 Zapomnite si, da služabnik nikoli ni večji od gospodarja in odposlanec nikoli ni večji od tistega, ki ga je poslal.

17 Če ste to razumeli, v skladu s tem tudi ravnajte in Bog vas bo blagoslovil.

18 Zdaj ne govorim vam vsem; vem namreč, katere sem izbral za učence. To pa, kar je v Svetem pismu vnaprej napisano, se bo tudi uresničilo: ‘Nekdo, ki z menoj jé kruh, me bo izdal’ in to se bo v kratkem zgodilo.

19 To vam povem zdaj, da boste potem, ko se bo zgodilo, vedeli, da sem jaz ta, ki ga je Bog poslal.

20 Ne pozabite tudi tega: kdor sprejme človeka, ki ga jaz pošljem, sprejme mene. Kdor pa sprejme mene, sprejme Očeta, ki me je poslal.”

21

Potem ko je Jezus povedal to, je žalosten ponovil: “Da, res je: eden izmed vas me bo izdal!”

22 Učenci so se začudeni spogledali ter so prestrašeni poskušali ugotoviti, na koga misli.

23 Pri mizi poleg njega je sedel učenec, ki ga je Jezus ljubil.

24 Temu je Peter namignil: “Ti ga vprašaj, na koga misli!”

25 Ta se je sklonil k Jezusu in tiho vprašal: “Gospod, kdo izmed nas je ta?”

26 Jezus mu je odgovoril: “Tisti je, ki mu bom dal kruh, ki ga zdaj namakam v skledi.” Potem ko je pomočil kruh, ga je dal Judu, sinu Simona Iškarijota.

27 Od tega trenutka je satan imel Judo povsem v svoji oblasti. “Pohiti, Juda! Čimprej opravi to, kar nameravaš storiti!” mu je rekel Jezus.

28 Nihče drug pri mizi ni razumel, kaj je Jezus mislil s temi besedami.

29 Mnogi so menili, da je Jezus poslal Judo, da bi nakupil vse potrebno za praznik, ali pa da bi odnesel nekaj ubogim. On je bil namreč njihov blagajnik.

30 Juda je vzel kruh in odhitel v noč.

31

Potem ko jih je Juda zapustil, je Jezus dejal: “Moj čas je prišel; kmalu me bo obsijala Božja slava – in to, kar se bo zgodilo z mano, bo prineslo Bogu neizmerno čast.

32 Bog mi bo dal svojo slavo in to prav kmalu.

33 Dragi moji otroci, kako malo časa je še dotlej, ko vas bom moral zapustiti. Tedaj ne boste mogli priti k meni, tudi če me boste še tako iskali, prav kot sem povedal judovskim voditeljem.

34 Zdaj vam dajem novo zapoved – ljubite drug drugega tako kot vas jaz ljubim.

35 Po vaši medsebojni ljubezni bo svet spoznal, da ste moji učenci.”

36

Peter ga je tedaj vprašal: “Kam pa greš?” “Tokrat ne moreš iti z menoj,” mu je odgovoril Jezus. “Pozneje boš prišel za menoj!”

37 “Zakaj pa ne morem iti s teboj zdaj?” ga je vprašal. “Pripravljen sem umreti zate!”

38 Jezus je odgovoril: “Umreti zame? Preden bo petelin jutri zjutraj zapel, boš trikrat zanikal, da me sploh poznaš.”

14

1

“Ne delajte si skrbi in ne bojte se!” je rekel Jezus svojim učencem. “Saj vendar verujete v Boga, verujte zdaj tudi vame!

2 [2-3] Tam, kjer prebiva moj Oče, je mnogo prostora. Odšel bom pred vami, da vse pripravim za vaš prihod. Ko bo vse pripravljeno, bom prišel in vas vzel s seboj, da boste lahko vedno tam, kjer sem jaz. Če ne bi bilo temu tako, bi vam povedal.

3

4 Veste, kam grem in kako pridete tja, tudi veste.”

5 “Ne, ne vemo,” je rekel Tomaž. “Nimamo pojma, kam greš, kako naj bi potem poznali pot?”

6 Jezus jim je odgovoril: “Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne more priti k Očetu brez mene.

7 Če veste, kdo sem jaz, veste tudi, kdo je moj Oče. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.”

8 Tedaj je Filip zaprosil: “Gospod, pokaži nam Očeta in zadovoljni bomo!”

9 Jezus je odgovoril: “Zdaj sem že dolgo z vami, pa še vedno ne veš, kdo sem, Filip? Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta. Zakaj me torej prosiš, naj ti pokažem Očeta?

10 Ali ne verujete, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni? Besede, ki vam jih govorim, niso moje, temveč prihajajo od Očeta, ki prebiva v meni. On deluje skozi mene.

11 Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni. Če pa kljub temu ne verujete mojim besedam, verujte čudežem, ki ste jih videli, da sem jih storil.

12 [12-13] Zagotavljam vam, da bo vsak, ki veruje vame, delal prav take čudeže, kot jih jaz delam in še celo večje, kajti jaz odhajam k Očetu. Lahko ga prosite, kar hočete, v mojem imenu in storil bom. To, kar bom jaz, Sin, storil za vas, bo prineslo čast Očetu.

13

14 Da, prosite, karkoli hočete in se pri tem sklicujte na moje ime in storil bom to.”

15

[15-16] “Če me ljubite, živite tako, kot sem vas učil. Prosil bom Očeta, da vam namesto mene pošlje drugega pomočnika, ki vas nikoli ne bo zapustil.

16

17 To je Duh resnice. Svet ga ne more sprejeti, ker je slep zanj in ga ne more prepoznati. Vi pa ga poznate, kajti že zdaj živi pri vas, nekoč pa se bo nastanil v vas.

18 Ne, ne bom vas pustil kot sirote – prišel bom k vam.

19 Prav kmalu bom odšel in nihče me ne bo več videl na svetu. Vi pa me boste videli. Ker jaz živim, boste tudi vi živeli.

20 Ko se bom vrnil v življenje, boste vedeli, da sem v Očetu in vi v meni in jaz v vas.

21 Tisti, ki posluša moje zapovedi in živi po njih, me ljubi in ker me ljubi, ga bo ljubil tudi moj Oče. Tudi jaz ga bom ljubil in omogočil mu bom, da me bo spoznal.”

22 Potem ga je vprašal Juda (ne Juda Iškarijot): “Gospod, zakaj boš samo nam, ki smo tvoji učenci, omogočil, da te spoznamo in ne vsemu svetu?”

23 Jezus mu je odgovoril: “Samo tistim dajem možnost, da me spoznajo, ki me ljubijo in ki živijo po moji besedi. Tistega bo tudi Oče ljubil in oba bova prišla k njemu in vedno bova ostala pri njem.

24 Kdor pa me ne ljubi, se tudi ne ravna po tem, kar jaz rečem. Kar vam govorim, ne prihaja od mene, ampak od mojega Očeta, ki me je poslal.

25

Vse to vam govorim, dokler sem še pri vas.

26 Ko pa vam bo Oče poslal Tolažnika namesto mene – ko govorim o Tolažniku mislim na Svetega Duha – vas bo spomnil na vse to, kar sem vam povedal.

27 Tudi če ne bom pri vas, imejte kljub temu mir. To je moj mir, ki vam ga dajem; mir, ki ga sicer nihče ne more dati. Bodite zato brez skrbi in brez strahu!

28 Mislite na to, kar sem vam povedal: Zdaj odhajam, vendar spet pridem. Če bi me zares ljubili, bi se morali veseliti, da grem k Očetu, ki je večji od mene.

29 Vse to vam pripovedujem vnaprej, da bi verovali vame, potem ko se bo zgodilo.

30 Nimam več časa, da bi vam še kaj povedal, kajti satan, vladar tega sveta, že prihaja. On sicer nima moči nad menoj,

31 jaz pa bom storil samo to, kar mi je zapovedal Oče, da bo svet vedel, da ljubim Očeta. Vstanite, gremo!”

15

1

“Jaz sem žlahtna trta in moj Oče je vinogradnik,

2 ki odreže vse nerodovitne poganjke. Mladike pa, ki rodijo sad, skrbno obrezuje, da bi rodile še več sadu.

3 Vi ste že te dobre mladike, ker ste sprejeli mojo besedo.

4 Ostanite tesno povezani z menoj, kajti tako bo moje življenje prišlo tudi v vas. Prav tako kot mladika lahko prinaša sad, samo če ostane na trti, boste tudi vi lahko prinašali sad le, če boste povezani z menoj.

5 Jaz sem trta, vi pa ste mladike. Kdor živi v meni in jaz v njem, bo prinesel mnogo sadu. Saj brez mene ne morete storiti ničesar.

6 S tistim, ki ne ostane v meni, se bo zgodilo tako kot z nerodovitnim poganjkom – odrežejo ga in vržejo proč. Suhe poganjke bodo zbrali, vrgli v ogenj in sežgali.

7 Če pa ostanete v meni in se ravnate po moji besedi, lahko prosite Boga karkoli hočete in dobili boste.

8 Če boste prinašali veliko sadu in se boste na ta način pokazali kot moji pravi učenci, bo Bog zaradi tega počaščen.

9 Tako kot Oče mene ljubi, ljubim jaz vas. Ostanite v moji ljubezni!

10 Če poslušate moje zapovedi, živite v moji ljubezni, kot jaz poslušam Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.

11 Vse to vam pripovedujem, da bi vas povsem izpolnila moja radost in da bi bila vaša radost popolna.

12

Takole se glasi moja zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.

13 Največjo ljubezen ima tisti, ki svoje življenje daje za svoje prijatelje.

14 Vi ste moji prijatelji, če me ljubite.

15 Ne imenujem vas več služabnike, kajti gospodar ne pripoveduje svojim služabnikom, kakšne načrte ima. Vi pa ste moji prijatelji, kajti povedal sem vam vse, kar mi je govoril Oče.

16 Niste vi izvolili mene, temveč sem vas jaz poklical k sebi, da bi šli in rodili sad, ki ostane. Tedaj vam bo Oče dal vse, za kar ga prosite v mojem imenu.

17 Zato vam ponovno pravim: Ljubite drug drugega!”

18

“Če vas ljudje sovražijo, ne pozabite, da so mene sovražili še prej kot vas.

19 Ta svet bi vas ljubil, če bi bili tudi vi izmed njegovih. Vendar niste. Jaz sem vas poklical iz sveta k sebi. Zato vas sovražijo.

20 Spomnite se, da sem vam rekel: Služabnik ne more biti večji od svojega gospodarja. Zato vas preganjajo, tako kot so mene preganjali. Če bi poslušali mojo besedo, bi poslušali tudi vašo.

21

Ljudje na tem svetu vas bodo preganjali, ker ste moji; oni namreč ne poznajo Boga, ki me je poslal.

22 Če ne bi prišel na svet in učil ljudi o Bogu, ne bi bili krivi. Zdaj pa nimajo nobega opravičila.

23 Kdor namreč sovraži mene, sovraži tudi mojega Očeta.

24 Če ne bi storil takih čudežev pred njihovimi očmi, tudi ne bi bili krivi. Toda videli so vse te čudeže, pa kljub temu sovražijo mene in tudi mojega Očeta.

25 Tako se uresničuje to, kar je zapisano v njihoven zakonu: ‘Sovražijo me brez vzroka.

26 Nekoga vam bom poslal, ki bo stal ob vaši strani in vas bo tolažil, Duha resnice. Prišel bo od Očeta in pripovedoval vam bo vse o meni.

27 Tudi vi pripovedujte vsem o meni, kajti bili ste z menoj od začetka.”

16

1

“Vse to vam pripovedujem, da se ne bi prestrašili zaradi vsega, kar vas čaka.

2 Izključili vas bodo namreč iz sinagoge, da, šli bodo tako daleč, da bodo mislili, da tisti, ki vas morijo, s tem služijo Bogu.

3

Vse to bodo delali zato, ker nikoli niso poznali niti mene niti Očeta.

4 Še enkrat vam pripovedujem vse to, da ne bi bili presenečeni takrat, kadar se to zgodi. Do zdaj ni bilo potrebno, da bi vam to pripovedoval, kajti bil sem pri vas.

5 Zdaj pa vas bom zapustil, da bi se vrnil k temu, ki me je poslal in nihče izmed vas me ne vpraša, zakaj grem.

6 Žalostni ste in zaskrbljeni zaradi tega, kar sem vam povedal.

7 Toda verjemite mi, za vas je bolje, da grem. Sicer ne bo prišel tisti namesto mene, ki naj bi vas tolažil in vam pomagal. Če odidem, pride on, kajti poslal ga bom k vam.

8 Ko pa pride, bo pokazal ljudem, kako se motijo glede greha in pravičnosti in sodbe.

9 Njihov greh je v tem, da ne verujejo vame.

10 Božjo pravičnost bo Oče pokazal s tem, da me bo povzdignil na svoje častno mesto, kjer me več ne boste videli.

11 Božjo sodbo pa bodo ljudje spoznali v tem, ker je vladar tega sveta že obsojen.

12 Še mnogo več bi vam lahko povedal, toda zdaj še ne morete tega razumeti.

13 Ko pa pride Duh resnice, boste povsem doumeli resnico. On ne bo govoril sam od sebe, ampak vam bo posredoval samo to, kar bo slišal. Pripovedoval vam bo tudi to, kaj vas čaka v prihodnosti.

14 Častil bo mene in me poviševal tako, da bo razodeval mojo slavo.

15 Vse, kar ima moj Oče, pripada meni.”

16

“Samo še malo časa bom pri vas. Vendar ne bo dolgo po mojem odhodu, ko me boste spet videli.”

17 “Na kaj le misli?” so se spraševali učenci. “Kaj pomeni: ‘Samo malo časa bom še pri vas! Toda kmalu potem me boste spet videli’? In kaj pomeni to, ko pravi: ‘Grem k Očetu’?

18 Kaj pa pomeni to, ko pravi ‘Samo še malo časa’? Tega ne razumemo.”

19 Jezus je opazil, da hočejo nekaj vprašati, zato je rekel: “Sprašujete se, na kaj mislim?

20 Svet se bo veselil zaradi tega, kar se bo zgodilo z mano, vi pa boste jokali. Toda vaš jok se bo naenkrat spremenil v neizmerno radost, ko me boste spet videli.

21 To je prav tako, kot če žena rodi otroka. Brž ko se otrok rodi, pozabi ves strah in bolečine. Tedaj je samo presrečna, da je otrok prišel na svet.

22 Tudi vi ste zdaj žalostni, vendar vas bom spet videl. Tedaj boste srečni in veseli in nihče več vam ne bo mogel vzeti te radosti.

23 Tisti dan, ko me boste spet videli, boste dobili odgovore na vsa vaša vprašanja. Zagotavljam vam, karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.

24 Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite ga in dal vam bo. Tedaj bo vaša radost popolna.”

25

“To, kar sem vam hotel povedati, sem vam doslej pojasnjeval s primeri. Kmalu pa bo prišel čas, ko to več ne bo potrebno. Tedaj vam bom brez prispodob in opisovanja pokazal, kdo je Oče.

26 Od tega dne dalje boste molili v mojem imenu. Tedaj mi ne bo več treba prositi Očeta, naj usliši vaše molitve.

27 Oče vas ljubi, ker ljubite mene in verujete, da sem prišel od Boga.

28 Da, od Očeta sem prišel na svet, zdaj pa bom svet zapustil, da bi se vrnil k Očetu.”

29 “Končno nam govoriš jasno in razumljivo, brez vseh teh težko razumljivih prispodob,” so rekli učenci.

30 “Zdaj smo spoznali, da veš vse in da ni treba, da bi te kdo učil. Zato verujemo, da si prišel od Boga.”

31 “Ali res verujete to?” je vprašal Jezus.

32 “Vedeti morate namreč, da prihaja čas in pravzaprav je že tu, ko se boste razbežali in se bo vsak vrnil v svoj kraj, mene pa boste pustili samega. Tudi takrat ne bom sam, kajti Oče je pri meni.

33 Vse to sem vam povedal, da bi imeli mir v srcih. Tukaj na svetu boste doživeli mnoge žalosti in stiske, vendar mi zaupajte: jaz sem premagal svet.”

17

1

Po teh besedah je Jezus dvignil pogled k nebu in je molil:

“Oče, ta čas je zdaj tu! Razodeni Sinovo slavo, da bi ti on lahko izkazal čast.

2 Dal si mu moč nad ljudmi po vsej zemlji. On daje večno življenje vsakemu, kogar si mu ti zaupal.

3 Večno življenje pa pomeni spoznati tebe, edinega pravega Boga in Jezusa Kristusa, ki si ga ti poslal na zemljo.

4 Ljudem na zemlji sem pokazal, kako čudovit si ti. Izpolnil sem nalogo, ki si mi jo dal.

5 Zdaj pa te prosim, Oče, daj, da bom imel pri tebi slavo, ki sva jo delila, še preden je bil ustvarjen svet.

6

Tem ljudem sem povedal vse o tebi. Bili so na svetu, potem pa si jih ti dal meni. Pravzaprav so bili ves čas tvoji, ti pa si jih dal meni in verovali so tvoji besedi in po njej živijo.

7 Zdaj vedo, da je vse, kar imam, dar od tebe.

8 To, kar si mi povedal, sem posredoval njim. Sprejeli so tvojo besedo in spoznali so, da prihajam od tebe; verujejo, da si me ti poslal.

9

Zanje te zdaj prosim: za ljudi, ki si mi jih zaupal in ki so tvoji; ne za ves svet.

10 Vse namreč, kar imam, je tvoje in to, kar imaš ti, je moje. Oni bodo pokazali svetu, kdo sem jaz.

11 Zdaj zapuščam svet in odhajam k tebi. Oni pa bodo ostali tu. Sveti Oče, poskrbi ti zanje, za vse te, ki si mi jih dal, da bodo zedinjeni tako, kot smo mi, da niti eden ne bo manjkal.

12 Ves čas, dokler sem bil tukaj, sem jih varoval v krogu tvoje družine vse, katere si mi dal. Varoval sem jih, da se nihče ne bi izgubil, razen enega, ki je določen za pogubo, kot je to vnaprej zapisano v Svetem pismu.

13 Zdaj se vračam k tebi. Vendar sem želel povedati vse to, dokler sem še pri njih, da bi jih povsem izpolnila moja radost.

14 Učil sem jih tvojo besedo in zaradi tega jih svet sovraži, ker prav tako kot jaz, tudi oni več ne pripadajo temu svetu.

15 Vendar te ne prosim, da jih vzameš s tega sveta. Varuj pa jih sile hudobnega.

16 Prav tako kot jaz ne pripadam temu svetu, mu tudi oni ne pripadajo.

17 Ohrani jih čiste in svete in poučuj jih v besedi resnice.

18 Kot si ti poslal mene na svet, pošiljam jaz njih.

19 Svoje življenje dajem zanje, da bi tudi njihova življenja bila tvoja.

20

Ne prosim pa samo zanje, temveč za vse, ki bodo slišali o meni in sprejeli vero vame, ko jim bodo moji učenci pričali.

21 Vsi oni naj bi postali eno, kot si ti, Oče, eno z menoj. Kakor si ti v meni in jaz v tebi, naj bi bili tudi oni v nas.

22 Zato sem jim tudi dal slavo, ki si mi jo zaupal, da bi bili prav tako tesno povezani, kot smo mi.

23 Oni ostajajo v meni in jaz v tebi: tako smo povsem eno. Svet bo spoznal, da si me ti poslal in da ljubiš moje učence tako, kot ljubiš mene.

24 Oče, želim, da vsi, katere si mi dal, ostanejo pri meni, da bi videli slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, še preden je bil ustvarjen svet.

25 Pravični Oče! Tudi če te svet ne pozna, te jaz poznam in ti učenci vedo, da si me ti poslal.

26 Pokazal sem jim, kdo si ti. To bom delal še naprej, da bi moja ljubezen do tebe izpolnila tudi njih, da bi jaz sam prebival v njih.”

18

1

Po tej molitvi je šel Jezus s svojimi učenci čez potok Cedron v oljčni nasad, ki je bil tam.

2 Juda, ki je izdal Jezusa, je poznal ta kraj, kajti Jezus je pogosto odhajal tja s svojimi učenci.

3 Sem je prišel Juda s skupino vojakov ter z drugimi možmi, katere so mu dali veliki duhovniki in farizeji. Imeli so baklje in svetilke ter so bili do zob oboroženi.

4 Jezus je vedel, kaj se bo zdaj zgodilo. Šel je nasproti vojakom in jih vprašal: “Koga iščete?”

5 “Jezusa iz Nazareta,” se je glasil odgovor. “Jaz sem!” je pojasnil Jezus. Juda, njegov izdajalec je bil med njimi.

6 Ko je Jezus jasno in odkrito povedal: “Jaz sem,” so se zdrznili in preplašeni popadali na tla.

7 Jezus jih je še enkrat vprašal: “Koga torej iščete?” – “Jezusa iz Nazareta!” so znova odgovorili.

8 “Saj sem vam že povedal, da sem jaz,” je odgovoril Jezus. “Če iščete mene, naj ostali odidejo!”

9 Tako se je izpolnila beseda, ki jo je Jezus malo prej izgovoril v molitvi: “Nikogar izmed teh, ki si mi jih zaupal, nisem izgubil.”

10 Simon Peter je imel pri sebi meč. Brž je zamahnil z njim in odsekal Malhu, služabniku velikega duhovnika, desno uho.

11 Jezus pa je zapovedal Petru: “Pospravi meč! Ali naj se izognem trpljenju, ki ga po volji mojega Očeta moram prestati?”

12

Tedaj so rimski vojaki in judovska straža prijeli Jezusa. Zvezali so ga

13 ter ga odpeljali k Hanu, Kajfovemu tastu, ki je bil to leto veliki duhovnik.

14 To je tisti Kajfa, ki je svetoval judovskim voditeljem: “Naj ta človek umre za vse ljudstvo!”

15

Peter in neki drugi učenec sta šla za Jezusom, ko so ga vojaki odvedli. Ker je ta drugi učenec poznal velikega duhovnika, so mu dovolili, da je prišel na dvorišče pred palačo.

16 Peter je ostal zunaj pred vrati. Potem se je drugi učenec vrnil ter je govoril z vratarico in tako je tudi Peter dospel v Kajfovo palačo.

17 Vendar je že vratarica vprašala Petra: “Ali nisi tudi ti eden izmed učencev tega moža?” – “Ne, jaz ne!” je hitro odgovoril.

18 Straža in drugi vojaki so zanetili ogenj. Stali so okrog ognja in se greli, kajti bilo je mrzlo. Peter je šel k njim, da bi se tudi pogrel.

19

V palači se je začelo zasliševanje. Veliki duhovnik Hana je vprašal Jezusa o njegovih učencih in o nauku.

20 Jezus je odgovoril: “To, kar sem učil, je znano vsem. Javno sem pridigal v sinagogah in v templju, kjer je vsakdo lahko slišal. Nikogar nisem tajno učil kaj drugega.

21 Zakaj me torej sprašuješ o nauku? Vprašaj tiste, ki so me poslušali! Oni vedo, kaj sem govoril.”

22 Tedaj ga je nekdo od straže, ki so stali poleg, udaril po obrazu in zaklical: “Tako govoriš z velikim duhovnikom?”

23 “Če sem dejal kaj slabega, reci!” mu je odgovoril Jezus. “Če pa sem povedal resnico, povej, zakaj si me udaril?”

24 Hana je potem poslal Jezusa zvezanega h Kajfi, ki je opravljal dolžnosti velikega duhovnika.

25

Peter je še vedno stal pri ognju in se grel. Tedaj so ga vprašali: “Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?” “Jaz? Ne, nisem,” je odločno zanikal.

26 Nekdo izmed služabnikov velikega duhovnika, sorodnik tistega moža, ki mu je Peter odsekal uho, pa je dejal: “Videl sem te v oljčnem nasadu pri njem!”

27 Peter je spet odločno zanikal, da bi poznal Jezusa. V tem trenutku pa je zapel petelin.

28

V zgodnjih jutranjih urah so privedli Jezusa od Kajfe v palačo rimskega guvernerja. Sem Judje, ki so tožili Jezusa, niso vstopili, ker bi bili sicer po njihovih verskih predpisih nečisti in ne bi smeli jesti velikonočnega jagnjeta.

29 Zato je Pilat odšel ven k njim in jih je vprašal: “Česa dolžite tega moža? Kaj je storil?”

30 “Če ne bi bil prestopnik,” so odgovorili, “ga ne bi privedli k tebi.”

31 “Potem ga vzemite in mu sodite po vašem zakonu!” je odgovoril Pilat. “Saj mi ne smemo nikogar umoriti,” so odgovorili.

32 Tako naj bi se izpolnile Jezusove besede, s katerimi je napovedal, kako bo umrl.

33

Pilat je zdaj odšel v sodno dvorano, naročil je, naj pripeljejo Jezusa ter ga je vprašal: “Ali si ti judovski kralj?”

34 “Ali me sprašuješ, ker to zanima tebe, ali pa bi Judje želeli to vedeti?” je vprašal Jezus.

35 “Ali sem mar jaz Jud?” je vprašal Pilat. “Voditelji tvojega ljudstva in veliki duhovniki so te privedli sem, da bi te obsodil. Kaj si torej storil?”

36 Jezus je odgovoril: “Moje kraljestvo ne pripada temu svetu in se ne more primerjati z nobenim drugim kraljestvom. Če bi bil posvetni vladar, bi se moji ljudje borili zame, da ne bi prišel v roke Judom. Toda moje kraljestvo je druge vrste.”

37 Tedaj ga je Pilat vprašal: “Torej si vendarle kralj?” Jezus je odgovoril: “Da, prav imaš. Kralj sem. V ta namen sem se tudi rodil. Prišel sem, da bi prinesel na svet resnico. Vsi, ki ljubijo resnico, so moji učenci.”

38 “Resnica? Kaj je pravzaprav resnica?” je vprašal Pilat.

Potem je odšel ven k Judom in jim dejal: “Po mojem mišljenju je ta človek nedolžen.

39 Tudi letos vam bom, tako kot je navada, ob velikonočnem prazniku izpustil nekoga izmed jetnikov. Če hočete, bom izpustil tega ‘judovskega kralja’.”

40 Vsi pa so glasno začeli kričati: “Ne! Ne tega! Barabo hočemo!” Baraba pa je bil upornik.

19

1

Pilat je zapovedal, naj odpeljejo Jezusa in ga bičajo.

2 Vojaki so spletli krono iz trnovih vej in mu jo dali na glavo. Potem so ga ogrnili s škrlatnim plaščem,

3 stopili so predenj ter se mu posmehovali: “Bodi pozdravljen, kralj Judov!” in udarjali so ga po obrazu.

4

Zdaj je Pilat spet šel ven k Judom in jim dejal: “Še enkrat bom naročil, naj ga privedejo pred vas, da bi se prepričali, da ni kriv.”

5 Jezus je potem prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlatni plašč. Pilat jim je rekel: “Poglejte, tu je človek!”

6 Komaj pa so veliki duhovniki in drugi Judje zagledali Jezusa, so začeli kričati: “Na križ! Na križ z njim!” “Vzemite ga, pa ga križajte!” je nato zaklical Pilat. “Jaz pa sem povsem gotov: on je nedolžen.”

7 “Po našem zakonu mora umreti,” so odgovorili Judje, “kajti trdil je, da je Božji Sin.”

8 Ko je Pilat slišal to, se je še bolj prestrašil.

9 Vrnil se je v palačo in je vprašal Jezusa: “Kdo pa pravzaprav si?” Jezus ni ničesar odgovoril.

10 “Ali mi več ne odgovarjaš?” je vprašal Pilat prete. “Ali si pozabil, da ti jaz lahko dam svobodo, ali pa te obsodim na smrt na križu?”

11 Zdaj je Jezus odgovoril: “Ne bi imel moči, če ti je ne bi dal Bog. Zato imajo tisti, ki so me privedli k tebi, večji greh kot ti.”

12 Še enkrat je Pilat poskušal izpustiti Jezusa. Judje pa so kričali: “Če tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj. Kdor namreč sebe proglasi za kralja, se upira cesarju.”

13

Ko je Pilat slišal to, je naročil naj Jezusa odpeljejo ven. Sam pa je sedel na sodni stol, na mestu, ki so ga imenovali “Kamniti tlak”, hebrejsko pa Gabata.

14 Bilo je okrog poldne, dan pred veliko nočjo, ko so se vsi pripravljali na praznik. Pilat je dejal Judom: “Tukaj imate vašega kralja!”

15 “Proč z njim!” so besneli. “Pribij ga na križ!” – “Ali naj res križam vašega kralja?” je znova vprašal Pilat. “Nimamo kralja razen cesarja!” so kričali veliki duhovniki.

16 Tedaj je Pilat popustil in je zapovedal, naj Jezusa križajo.

Vojaki so vzeli Jezusa in ga odvedli ven iz Jeruzalema.

17 Sam je moral nesti svoj križ od sodne palače do “Mesta mrtvaške glave”. Po hebrejsko se to mesto imenuje Golgota.

18 Tam so ga pribili na križ. Poleg njega sta bila križana še dva druga moža, vsak na eni strani, Jezus pa je bil na sredi.

19 Pilat je napisal na tablico, ki so jo pribili na križ, naslednje besede: JEZUS IZ NAZARETA, KRALJ JUDOV.

20 Kraj, kjer je bil Jezus križan, je bil blizu mesta. Mnogi Judje so brali ta napis, ki je bil v hebrejskem, latinskem in grškem jeziku.

21 Potem so prišli veliki duhovniki k Pilatu in so zahtevali: “Spremeni ta napis, tako da se ne bo glasil ‘Kralj Judov’, ampak: ‘On je trdil: Jaz sem kralj Judov.’ ”

22 Pilat pa ni hotel nič spreminjati, ampak je rekel: “Prav tako naj ostane, kot sem napisal!”

23

[23-24] Ko so vojaki križali Jezusa, so razdelili med seboj njegovo obleko, tako, da je vsak izmed štirih vojakov dobil nekaj. Nato so se odločili: “Spodnjega oblačila ne bomo delili. Žrebali bomo zanj.” Izdelano je bilo namreč iz enega kosa, brez šivov. Tako se je izpolnila napoved Svetega pisma, ki pravi: “Mojo obleko so delili med seboj in za moje spodnje oblačilo so žrebali.” Prav tako se je tudi zgodilo.

24

25

Pod križem, na katerem je visel Jezus, so stale njegova mati in njena sestra, poleg nje pa tudi Marija, Klopajeva žena in Marija Magdalena.

26 Ko je Jezus videl mater in poleg nje učenca, ki ga je ljubil, ji je dejal: “On naj bo zdaj tvoj sin!”

27 Učencu pa je rekel: “Ona je zdaj tvoja mati.” Potem jo je učenec vzel k sebi na svoj dom.

28

Jezus je vedel, da je zdaj opravil svojo nalogo. Šele tedaj je dejal (in spet se je s tem izpolnila ena izmed napovedi Svetega pisma): “Žejen sem!”

29 V bližini je stal vrč s kislim vinom. Vojaki so namočili gobo vanj, jo nataknili na palico in jo prinesli k Jezusovim ustom.

30 Ko je Jezus okusil, je zaklical: “Dokončano je!” Potem je sklonil glavo in umrl.

31

Vse to se je zgodilo dan pred veliko nočjo. Da mrtveci na ta veliki praznik ne bi viseli na križu, so judovski voditelji odšli k Pilatu in ga prosili, naj bi križanim prelomili noge, da bi tako pospešili njihovo smrt in jih sneli s križa.

32 Pilat je poslal vojake, ki so obema zločincema, ki sta bila križana skupaj z Jezusom, prelomili noge.

33 Ko so prišli do Jezusa, so ugotovili, da je že mrtev. Zato mu niso prelomili nog.

34 Eden izmed vojakov mu je zabodel sulico v stran. Takoj je pritekla kri in voda iz rane.

35 To priča nekdo, ki je sam vse videl. Njegovo poročilo je zanesljivo in resnično; lahko mu verjamete.

36 [36-37] Tudi to se je zgodilo, da bi se uresničila beseda Svetega pisma: “Nobene kosti naj mu ne prelomijo.” Prav tako se je izpolnila druga napoved: “Gledali so tega, ki so ga prebodli.”

37

38

Potem ko se je vse to zgodilo, je prosil Jožef iz Arimateje za dovoljenje, da bi smel sneti mrtvega Jezusa s križa. On je naskrivaj veroval v Jezusa, vendar je o tem molčal, ker se je bal Judov. Pilat mu je dovolil in tako je odšel in vzel mrtveca s križa.

39 Tudi Nikodem, ki je ob neki priložnosti poiskal Jezusa ponoči, je prišel ter prinesel kakih trideset kilogramov olja za balzamiranje iz mire in aloe.

40 Potem sta skupaj povila Jezusovo mrtvo telo v platnen prt, ki je bil namočen v dišeče olje. Taka je bila namreč navada pri Judih, kadar so pokopavali mrtveca.

41 Blizu kraja, kjer je bil Jezus križan, je bil vrt. Tam je bil v skalo izklesan grob, v katerem še ni bil nihče pokopan.

42 V ta grob so položili Jezusa, ker se jim je mudilo, kajti blizu je bila že sobota.

20

1

Zgodaj zjutraj prvega dne po soboti, ko je bila še tema, je šla Marija Magdalena h grobu. Ko je videla, da je kamen odvaljen od groba,

2 je tekla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil. Razburjena jima je pripovedovala: “Gospoda so odnesli iz groba in ne vemo kam.”

3 Potem sta Peter in drugi učenec pohitela h grobu.

4 Skupaj sta krenila, toda drugi učenec je bil hitrejši od Petra in je prišel prvi h grobu.

5 Ne da bi vstopil, je pogledal v grob in videl platnene prte, ki so ležali tam.

6 Potem je prišel tudi Simon Peter. Vstopil je v grob in je prav tako videl platnene prte

7 in prt, ki je pokrival Jezusovo glavo. Ta je ležal zložen ob strani.

8 Zdaj je vstopil tudi drugi učenec, ki je prispel prvi, v grobno votlino. Ozrl se je okrog sebe in zdaj je verjel, da je Jezus vstal od mrtvih.

9 Do tega trenutka namreč še niso razumeli mesta v Svetem pismu, kjer piše, da bo Jezus vstal od mrtvih.

10 Učenci so zapustili grob ter so se vrnili v Jeruzalem.

11

Medtem se je vrnila tudi Marija in je vsa žalostna stala pri grobu. Jokala je in gledala v votlino

12 ter je naenkrat zagledala dva angela oblečena v bele obleke, ki sta sedela tam, kjer je ležal Jezus: eden pri glavi, drugi pa pri nogah.

13 “Zakaj jokaš?” sta vprašala angela. “Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga odnesli,” je odgovorila Marija Magdalena.

14 Ko se je Marija obrnila, je videla Jezusa, ki je stal pred njo. Toda ni ga prepoznala.

15 “Zakaj jokaš?” jo je vprašal. “Koga iščeš?” Marija je imela Jezusa za vrtnarja in zato je vprašala: “Ali si ga ti vzel? Povej mi, kam si ga odnesel. Šla bom ponj.”

16 “Marija!” je zdaj rekel Jezus. Zdrznila se je in ga prepoznala. “Rabuni!” je zaklicala. (Po hebrejsko to pomeni: “Moj učitelj”).

17

“Ne dotikaj se me!” je dejal, “kajti nisem se še vrnil k svojemu Očetu. Pojdi in poišči moje brate in jim povej, da grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu.”

18 Marija Magdalena je zdaj tekla k učencem in jim povedala: “Gospoda sem videla!” Povedala jim je vse, kar ji je rekel Jezus.

19

Tega nedeljskega večera so bili vsi učenci skupaj. Iz strahu pred Judi so skrbno zaprli vrata. Naenkrat je bil Jezus pri njih. Stopil je v sredo mednje in jih pozdravil: “Mir bodi z vami!”

20 Potem jim je pokazal rane na rokah in na strani. Ko so učenci videli svojega Gospoda, so se zelo razveselili.

21 Jezus jim je znova dejal: “Mir bodi z vami! Kot je Oče mene poslal na ta svet, tako pošiljam jaz vas.”

22 Potem je dihnil vanje in jim dejal: “Sprejmite Svetega Duha!

23 Komur odpustite greh, temu bo odpuščeno, komur pa ne odpustite, mu ne bo odpuščeno.”

24

Tomaž, eden izmed dvanajsterih učencev, ki so ga imenovali tudi Dvojček, ni bil tukaj, ko se je vse to zgodilo.

25 Zato so mu pripovedovali: “Videli smo Gospoda!” On pa je dvomil v to in je dejal: “Verjel bom šele, ko bom videl njegove prebodene roke. S svojimi prsti jih hočem otipati in roko hočem položiti v rano na njegovi strani. Prej vsega tega ne verjamem.”

26

Čez osem dni so se učenci spet sestali. Tokrat je bil tudi Tomaž med njimi. Čeprav so spet zaprli vrata, je Jezus naenkrat stal v njihovi sredi ter jih pozdravil: “Mir bodi z vami!”

27 Potem se je obrnil k Tomažu: “Položi prst v moje prebodene roke! Daj mi roko in jo položi v zaraslino na moji strani! Ne dvomi več, ampak veruj!”

28 Tomaž je odgovoril: “Moj Gospod in moj Bog!”

29 Jezus pa mu je rekel: “Veruješ, ker si me videl. Kako srečni so lahko šele tisti, ki ne vidijo, pa vendar verujejo.”

30

Učenci so doživeli še mnoge druge Jezusove čudeže, ki niso opisani v tej knjigi.

31 Tisti pa, ki so tukaj našteti, so napisani zato, da bi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin in da imate po veri vanj večno življenje.

21

1

Pozneje se je Jezus še enkrat prikazal svojim učencem pri Tiberijskem jezeru; to se je zgodilo takole:

2 Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natanael iz Kane v Galileji, oba Zebedejeva sinova in dva druga učenca so bili tam skupaj.

3 Simon Peter je rekel: “Ribe grem lovit!” “S teboj pojdemo!” so odgovorili ostali. Povzpeli so se v čoln in se odpeljali po jezeru, toda celo noč niso ujeli nobene ribe.

4 Ko se je začelo daniti, je stal Jezus ob obali. Toda učenci ga niso prepoznali.

5 Jezus jim je zaklical: “Ali niste ničesar ujeli?” “Ne!” so odgovorili.

6 Potem jim je dejal: “Vrzite mreže na desno stran čolna, pa boste ujeli mnogo rib!” Ravnali so se po tem nasvetu ter so ujeli toliko rib, da so komaj vlekli mrežo.

7

Zdaj je rekel učenec, ki ga je Jezus ljubil, Petru: “To je Gospod!” Komaj je Simon Peter to slišal, se je oblekel (med delom je bil namreč nag), skočil je v vodo in plaval k bregu.

8 Drugi učenci so bili oddaljeni od obale še kakih sto metrov. S čolnom so se peljali k bregu in vlekli za seboj polno mrežo.

9 Ko so prišli na obalo, so videli žerjavico, na kateri so se pekle ribe. Tudi kruh je bil poleg.

10 “Prinesite nekaj rib, ki ste jih pravkar ujeli!” je prosil Jezus učence.

11 Simon Peter je šel k čolnu in je izvlekel mrežo na kopno. Polna je bila, saj so ujeli 153 velikih rib. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala.

12 “Pridite in jejte!” je rekel Jezus. Nihče izmed učencev si ga ni upal vprašati: “Kdo si ti?” Kljub temu so vsi vedeli: To je Gospod.

13 Jezus jim je šel nasproti, vzel je kruh ter jim ga razdelil in prav tako tudi ribe.

14 To je bilo tretjič, da se je Jezus po svojem vstajenju pokazal učencem.

15

Po zajtrku je Jezus vprašal Simona Petra: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kot ostali tukaj?” – “Da, Gospod,” je odgovoril Peter, “saj veš, da te ljubim.” – “Potem pasi moja jagnjeta.”

16 Jezus je ponovil vprašanje: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?” – “Da, Gospod, saj vendar veš, da te ljubim!” je znova odgovoril Peter. “Pasi moje ovce!”

17 Še tretjič je Jezus vprašal: “Simon, Janezov sin, ali me zares ljubiš?” Zdaj je Peter postal žalosten, kajti izgledalo je, kot da mu Jezus ne verjame, ker ga je že tretjič vprašal: Ali me ljubiš. Zato mu je odgovoril: “Gospod, ti vse veš. Tudi to veš, kako zelo te ljubim!” Jezus je na to odgovoril: “Pasi moje ovce!

18 Zapomni si, kar ti bom zdaj dejal: Ko si bil mlad, si delal, kar si hotel in imel si svoje načrte. Ko pa se boš postaral, boš razširil svoje roke in drugi te bo vodil tja, kamor nočeš iti.”

19 S tem je hotel Jezus povedati, s kakšno smrtjo bo Peter proslavil Boga. Potem mu je Jezus dejal: “Pojdi za menoj!”

20 Peter se je obrnil in je videl učenca, ki ga je Jezus ljubil. Ta je pri večerji sedel poleg Jezusa in ga je vprašal: “Gospod, kdo izmed nas te bo izdal?”

21 Tedaj je Peter vprašal: “Gospod, kaj pa bo z njim?”

22 Jezus je odgovoril: “Če hočem, da živi, dokler se ne vrnem, kaj je to tebi mar? Ti pojdi za menoj!”

23 Tako se je razširil glas o tem učencu, da ne bo umrl. Jezus pa tega ni dejal, ampak je rekel: “Če hočem, da živi dotlej, dokler se ne vrnem, kaj je to tebi mar?”

24

Prav ta učenec je bil priča vsemu temu in je to tudi zapisal. Vemo, da je vse, kar priča, resnično.

25

Jezus je storil še mnogo drugega. Toda če bi hoteli vse zapisati, ne bi bilo na vsem svetu prostora za toliko knjig, kolikor bi jih morali napisati.