1
Tu se začenja čudovita zgodba o Jezusu, Rešitelju, Božjem Sinu.2 V knjigi preroka Izaije piše:
“Pred teboj pošiljam svojega glasnika,3
“Jaz sem glas, ki kliče v puščavi:
Pripravite pot Gospodu!
Odstranite vse ovire!”
4
Glasnik je bil Janez Krstnik. Živel je v puščavi, krščeval je ljudi in jim govoril: “Temeljito spremenite način življenja, obrnite se k Bogu in krstite se, da bi vam odpustil grehe.”5 Mnogo ljudi je prihajalo iz Jeruzalema in iz vse Judeje, da bi videli in slišali Janeza in ko so priznavali grehe, jih je krstil v Jordanu.
6 Njegova obleka je bila preprosta. Nosil je plašč, stkan iz kamelje dlake in usnjen pas. Hranil se je s kobilicami in medom, ki ga je našel v naravi.
7 Takole je pridigal: “Kmalu bo prišel nekdo, ki je mnogo večji od mene, toliko večji, da nisem vreden, da bi mu sezul čevlje.
8 Jaz vas krščujem z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.”
9
V tem času je prišel Jezus iz Nazareta, iz pokrajine Galileje, k Janezu, da bi ga krstil v Jordanu.10 Takoj po krstu, ko je Jezus stopil iz vode, je videl, kako se je odprlo nebo nad njim in Božji Duh se je spustil nanj kot golob.
11 Pri tem je slišal glas iz neba: “Ti si moj Sin, ki ga ljubim. V vsem si mi po volji.”
12
Takoj nato je Duh Božji odpeljal Jezusa v puščavo.13 Štirideset dni ga je satan izkušal. Živel je med divjimi zvermi in Božji angeli so mu stregli.
14
Potem, ko je Herod dal zapreti Janeza Krstnika v ječo, je prišel Jezus v pokrajino Galilejo, da bi tam oznanjal Božjo novico:15 “Končno je nastopil čas,” je govoril, “Božje kraljestvo bo v kratkem nastopilo. Temeljito spremenite način življenja. Obrnite se k Bogu in verujte njegovemu oznanilu o rešitvi!”
16 Ob Galilejskem jezeru je Jezus srečal ribiča Simona in njegovega brata Andreja, ki sta pravkar razpenjala mreže.
17 Jezus ju je pozval: “Pojdita za menoj! Storil bom, da bosta postala ribiča ljudi!”
18 Pustila sta svoje mreže in krenila za njim.
19 Nedaleč od tod je Jezus srečal Zebedejeva sinova, Jakoba in Janeza. Sedela sta v čolnu in krpala mreže. Tudi njiju je pozval, da se mu pridružita.
20 Tedaj sta zapustila očeta z vsemi delavci in se pridružila Jezusu.
21
Zdaj so prišli v mesto Kafarnaum. Naslednjo soboto je Jezus obiskal sinagogo, kjer je pridigal.22 To, kar je govoril, je začudilo poslušalce. Njegove pridige so bile drugačne kot pridige njihovih verskih učiteljev, kajti govoril je kot nekdo, ki ima avtoriteto.
23 V sinagogi je bil človek, ki je bil pod oblastjo hudobnega duha. Pritekel je k Jezusu in kričal:
24 “Kaj hočeš od nas, Jezus iz Nazareta? Saj si prišel zato, da bi nas pogubil. Dobro vem, kdo si: Božji Sin.”
25 Jezus je vedel, da človek ni govoril sam od sebe, marveč hudobni duh, ki je bil v njem. Zato je zapovedal demonu: “Umolkni in odidi iz človeka!”
26 Demon je stresel človeka in ga z glasnim krikom zapustil.
27 Vsi prisotni so se prestrašili in razburjeno spraševali: “Kakšen nov nauk pa je to? Saj celo hudobni duhovi ubogajo, kar jim zapoveduje.”
28 Zelo hitro se je razneslo po vsej Judeji, kaj je storil Jezus.
29
Potem ko je Jezus odšel iz sinagoge, je krenil z Jakobom in Janezom v Simonovo hišo, kjer je stanoval tudi Andrej.30 Tu je izvedel, da Simonova tašča leži bolna z visoko temperaturo.
31 Šel je k njej, jo prijel za roko in ji pomagal, da je sedla. Takoj ji je temperatura padla. Lahko je celo vstala in stregla gostom.
32 Proti večeru, ko je zašlo sonce, so prinesli mnoge bolnike in ljudi, ki so jim gospodovali demoni.
33 Skoraj vsi prebivalci mesta Kafarnauma so se zbrali pred Simonovo hišo.
34 Mnoge je Jezus ozdravil njihovih bolezni in demone je prisilil, da so zapustili svoje žrtve. Hudobnim duhovom je prepovedal, da govorijo o njem, ker so dobro vedeli, kdo je.
35
Naslednje jutro je Jezus vstal preden se je zasvital dan, ter se odpravil na samoten kraj, da bi tam sam molil.36 Peter in ostali so ga iskali.
37 Ko so ga našli, so mu očitajoče rekli: “Vse ljudstvo sprašuje po tebi!”
38 On pa je odvrnil: “Vsekakor moramo obiskati še druga mesta, da bi tudi tam oznanjali novico rešitvi. Saj sem zato tudi prišel.”
39 Tako je Jezus prepotoval vso judejsko pokrajino, pridigal je v sinagogah in mnoge je osvobodil oblasti demonov.
40
Nekoč je prišel k Jezusu gobav človek. Padel je predenj na kolena in prosil: “Če hočeš, me lahko ozdraviš!”41 Jezusu se je človek smilil, zato je položil nanj roko in rekel: “Hočem! Bodi zdrav!”
42 Ta trenutek je gobavost izginila – bil je zdrav.
43 [43-44] “Nikomur po poti ne pripoveduj o ozdravljenju,” mu je Jezus resno naročil, “temveč pojdi naravnost k duhovniku, da te pregleda. Prinesi žrtev za ozdravljenje, ki jo predpisuje Mojzesov zakon, da bi tako vsi videli, da te je Bog ozdravil.”
44
45 Toda ta človek je pripovedoval vsepovsod, kako je bil ozdravljen, tako da Jezus ni mogel več ostati v mestu. Moral se je umakniti v puščavo, vendar so tudi tja prišli ljudje za njim.
1
Čez nekaj dni je Jezus spet odšel v Kafarnaum. Brž se je razvedelo, da je spet doma.2 Mnogi ljudje so se stekali k njemu, tako da celo pred vrati ni bilo več prostora. Jezus jim je oznanjeval novico rešitvi.
3 Tedaj so prišli štirje možje, ki so na ležišču nosili paraliziranega človeka.
4 Ker se zaradi velike gneče niso mogli približati Jezusu, so odkrili streho nad njim. Skozi to odprtino so spustili paraliziranega moža na ležišču pred Jezusa.
5 Ko je Jezus videl, kako trdno so verovali, da bo pomagal njihovemu prijatelju, je rekel paraliziranemu človeku: “Sin, odpuščeni so ti grehi!”
6 Nekateri izmed judovskih verskih učiteljev, ki so bili prisotni, so pomislili:
7 “Boga preklinja. Kaj si le domišlja! Samo Bog lahko odpusti grehe.”
8 Jezus je bral njihove misli in jim je odvrnil: “Zakaj se vznemirjate?
9 Gotovo mislite, da je lahko reči: ‘Odpuščeni so ti grehi!’
10 Hočem pa vam dokazati, da niso to samo prazne besede, ampak da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, s tem da bom ozdravil tega človeka.” Obrnil se je k paraliziranemu možu in mu rekel:
11 “Vstani, vzemi ležišče in pojdi domov! Zdaj si zdrav.”
12 Vstal je, vzel ležišče in odšel. Ljudje so začudeni strmeli za njim in govorili: “Kaj takega nismo še nikdar videli!” Vsi so slavili Boga.
13
Jezus je šel na obalo Genezaretskega jezera in je tam govoril ljudem, ki so se zbrali.14 Ko je šel dalje, je srečal Levija, Alfejevega sina, ki je sedel na carinarnici. “Pridi, pridruži se mi!” mu je zaklical. Takoj se je dvignil in odšel z njim.
15 Potem je Levi priredil svečano večerjo. Na to svečanost pa ni povabil samo Jezusa z učenci, ampak tudi mnoge nekdanje tovariše in ljudi, ki so bili na slabem glasu. Mnogi izmed njih so hodili z Jezusom.
16 Ko so nekateri izmed judovskih verskih učiteljev, ki so pripadali stranki farizejev, videli, da Jezus sedi v tej družbi, so vprašali njegove učence: “Le kako se Jezus more družiti s takimi ničvredneži?”
17 Ko je Jezus to slišal, jim je odgovoril: “Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Nisem prišel, da bi pozival pravične, temveč grešnike.”
18
Janezovi učenci in farizeji so se redno postili. Zato so prišli nekateri izmed njih k Jezusu in so dejali: “Janezovi učenci in vsi farizeji se postijo. Zakaj se tvoji učenci ne postijo?”19 Jezus jim je odgovoril: “Ali naj se svatje postijo, medtem ko so na svatbeni svečanosti? Kaj takega jim še na misel ne pride! Vsaj toliko časa, dokler je ženin z njimi, se gostijo.
20 Hitro bo namreč prišel čas, ko jim bodo vzeli ženina. Takrat se bodo postili.
21 Nihče ne krpa stare obleke z novimi krpami. Zakrpa se namreč odtrga in luknja bo samo še večja.
22 Prav tako nihče ne polni starih, preperelih mehov z novim vinom. Mehovi se namreč razpočijo in vino se razlije. Za novo vino potrebujemo nove mehove.”
23
Neke sobote je šel Jezus s svojimi učenci skozi žitna polja. Spotoma so učenci trgali klasje in jedli zrnje.24 Tedaj so se nekateri farizeji začeli jeziti: “Poglejte jih, kaj delajo. Saj v soboto ni dovoljeno žeti!”
25 Zato jih je Jezus vprašal: “Ali niste nikoli brali, kaj so storili David in njegovi možje?
26 Ko so bili lačni, so šli v Božji dom – Abjatar je bil takrat veliki duhovnik – in so jedli posvečen kruh, ki so ga smeli uživati samo duhovniki.
27 Sobota naj bi služila človeku in ne človek soboti.
28 Zato ima Sin človekov pravico odločati, kaj je dovoljeno delati v soboto in kaj ni.”
1
Ko je bil v Kafarnaumu, je Jezus spet šel v sinagogo, kakor je imel navado. Tam je srečal človeka, ki je imel pohabljeno roko.2 Njegovi nasprotniki so nestrpno čakali, da bi videli, kaj bo Jezus storil. Ali ga bo ozdravil? Če bi si namreč drznil ozdravljati tudi v soboto, bi ga mogli zatožiti.
3 Jezus je poklical človeka k sebi. “Pridi sem!”
4 Potem je rekel prisotnim: “Saj vemo, kaj nam zakon dovoljuje delati v soboto: dobro namreč in ne hudo; rešiti življenje, ne pa vzeti življenja.” Oni pa so molčali.
5 Srdito je Jezus ošinil s pogledom vsakega posebej in se zgrozil nad njihovo trdosrčnostjo. Človeku s pohabljeno roko pa je rekel: “Iztegni roko!” Storil je tako in njegova roka je bila takoj zdrava.
6 Farizeji so razburjeni zapustili sinagogo in se sestali s prijatelji in pristaši kralja Heroda. Posvetovali so se, kako bi mogli na najenostavnejši način Jezusa spraviti s poti.
7
[7-8] Jezus se je spet umaknil z učenci k obali Genezaretskega jezera. Velika množica ljudi iz vse Galileje ga je spremljala. Celo iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, iz pokrajin onstran Jordana ter iz Tira in Sidona so prišli, ker so slišali o njegovih ozdravljenjih in čudežih.8
9 Ko je prihajalo vedno več ljudi, je Jezus naročil učencem, naj pripravijo čoln, kjer bi stal, v primeru da bi bila gneča okrog njega prevelika.
10 Jezus je ozdravil mnoge bolnike. Mnogi so se rinili k njemu, da bi se dotaknili vsaj njegove obleke ter bi tako ozdraveli.
11 Tisti, ki so bili pod oblastjo demonov, so padali predenj in kričali: “Ti si Božji Sin!”
12 Toda Jezus jim je zapovedal, naj molčijo.
13
Potem je Jezus odšel na goro. Nekaj prijateljev je povabil, naj gredo z njim in storili so tako.14 [14-15] Izbral je dvanajst mož, da bi bili njegovi učenci. Ves čas naj bi bili pri njem in on naj bi jih učil. Potem naj bi jih odposlal z nalogo, da ponesejo novico o rešitvi in osvobodijo tiste, ki so bili pod oblastjo demonov.
15
16 Dvanajsteri možje, ki so jih pozneje imenovali apostole, so bili: Simon, ki ga je Jezus imenoval tudi Peter;
17 Jakob in Janez, Zebedejeva sinova – Jezus ju je imenoval “sinova groma”;
18 Andrej, Filip, Bartolomej, Matej, Tomaž, Jakob, Alfejev sin, Tadej, Simon, nekdanji borec za osvoboditev
19 in Juda Iškarijot, ki je pozneje izdal Jezusa.
20
Ko je Jezus prišel tja, kjer je stanoval, se je spet zbralo toliko ljudi pri njem, da ni imel niti toliko časa, da bi jedel.21 Njegovi domači so to izvedeli in so ga na vsak način hoteli odvesti domov. “Izgubil je pamet!” so govorili.
22 Judovski verski učitelji, ki so prišli iz Jeruzalema, so celo govorili: “Zapisal se je Belcebubu. Poglavar demonov mu je dal oblast, da lahko izganja demone.”
23 Jezus je pozval ljudstvo k sebi in vprašal: “Kako more satan izganjati satana?
24 Država, v kateri se več oblastnikov poteguje za oblast, propade.
25 Družina, ki je sprta in se nikakor ne more sporazumeti, razpade.
26 Če se satan vzdigne sam proti sebi, ostane brez moči. To je njegov propad.
27 Kako bi namreč kdorkoli mogel vdreti v hišo močnega moža in ga oropati? Poprej ga mora zvezati, potem pa mu lahko kaj odnese.
28 Eno bi vam rad pojasnil: Vsak greh in preklinjanje Boga bo odpuščeno ljudem.
29 Kdor pa preklinja Svetega Duha, ne more doseči odpuščanja; njegov greh ostaja za večno.”
30 Tako je Jezus odgovoril verskim učiteljem, ki so smatrali, da se je zapisal hudobnemu duhu.
31
[31-32] Ko je Jezus še govoril, so prišli njegova mati in bratje. Ker pa je bilo mnogo ljudi okrog njega, se mu niso mogli približati. Zato so prosili, da ga obvestijo: “Tvoja mati in bratje te čakajo zunaj. Radi bi govorili s teboj.”32
33 V odgovor jim je dejal: “Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?”
34 Potem se je ozrl po poslušalcih in rekel: “To je moja mati, ti so moji bratje in sestre:
35 Vsak, ki izpolnjuje Božjo voljo, mi je brat, sestra in mati!”
1
Spet se je zbrala velika množica ljudstva, ko je Jezus govoril ob jezeru. Zato je šel v čoln in od tam govoril ljudem na obali.2 Kar jim je želel povedati o Bogu, jim je pojasnjeval z raznimi primeri:
3 “Poslušajte me! Neki kmet je posejal seme.
4 Nekaj zrnja je padlo na pot. Ptice so ga takoj pozobale.
5 Nekaj ga je padlo na skalnata tla, kjer je bila plast zemlje zelo tanka. Tu je seme sicer hitro pognalo;
6 ko pa je pripekalo sonce, so rastlinice usahnile, ker v tanki plasti zemlje ni bilo dovolj vlage.
7 Nekaj semena je padlo med trnje, ki se je tako razbohotilo, da je zadušilo mlade rastline.
8 Preostalo seme je padlo na plodna tla in prineslo trideseteren, šestdeseteren in celo stoteren sad.
9 Dobro prisluhnite temu, kar vam govorim!”
10
Pozneje, ko je Jezus s svojimi dvanajsterimi učenci in z nekaterimi drugimi spremljevalci ostal sam, so ga le-ti vprašali: “Zakaj pripoveduješ te primere?”11 Odgovoril jim je: “Vi razumete skrivnosti Božjega kraljestva. Drugim pa jih pojasnjujem s prispodobami, tako da
12
‘lahko gledajo, pa ne vidijo in13
Istočasno pa je dejal svojim učencem: “Vidim, da tudi vi niste razumeli tega enostavnega primera. Kako boste potem doumeli vse ostalo?14 Kdor nosi Božjo besedo ljudem, je kot kmet, ki seje seme.
15 Poteptana zemlja, na katero pade nekaj zrn, je slika trdosrčnih ljudi. Oni poslušajo Božje sporočilo, potem pa pride satan in jim vse odnese.
16 Skalnata tla je slika ljudi, ki Božjo besedo sprejmejo hitro in z velikim navdušenjem.
17 Žal pa beseda ne more prodreti dovolj globoko v njihova življenja. Začnejo dobro, če pa zaradi vere pridejo v težave, ali pa jih začno preganjati, se vere odrečejo.
18 S trnjem porasla tla je slika ljudi, ki slišijo in sprejmejo Božje sporočilo.
19 Le prehitro pa skrbi vsakdanjega življenja, želja za bogastvom in navezanost na stvari tega sveta zadušijo Božje sporočilo v njihovih srcih, tako da ne more roditi sadu.
20 So pa tudi rodovitna tla: ljudje, ki Božjo besedo slišijo in sprejmejo v življenje, tako da rodi sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.”
21
Potem je Jezus vprašal poslušalce: “Ali prižgemo svetilko zato, da bi jo postavili pod vedro ali pod klop? Nasprotno! Prižgano svetilko postavimo na tako mesto, da razsvetljuje ves prostor. Samo tako lahko služi svojemu namenu.22 Vse, kar je zaenkrat še skrito, bo nekoč prišlo na dan.
23 Če imate ušesa, poslušajte!
24 Bodite pozorni na to, kar slišite! Vedite, da bo merilo, s katerim merite druge, veljalo tudi za vas. Pa ne samo to, še več bodo pričakovali od vas.
25 Kajti kdor že nekaj ima, bo dobil še več, kdor pa nima nič, bo izgubil še tisto malo, kar ima.”
26
“Z Božjim kraljestvom je tako kot s semenom, ki ga kmet seje,” je Jezus dalje pojasnjeval.27 “Ko opravi delo, gre domov, spi in spet vstane in tako dela iz dneva v dan. Medtem ko čas mineva, seme raste, ne da bi se on pri tem kaj trudil.
28 Zemlja je namreč vzrok, da seme požene in raste. Najprej je tu steblo, potem klas in nazadnje zrnje.
29 Ko seme dozori, pride kmet s srpom in požanje.”
30
Končno je Jezus vprašal: “Čemu naj še primerjam Božje kraljestvo? Kateri primer bi vam lahko pomagal, da bi laže razumeli?31 Božje kraljestvo bi rad primerjal zrnu gorčice. To je zelo majhno seme.
32 Ko pa ga posejemo, hitro raste in je večje od drugih biljk. Veje mu tako ojačajo, da celo ptice lahko gnezdijo v njih.”
33
Jezus je pogosto uporabljal prispodobe, da bi ljudje lahko razumeli njegove govore.34 V prispodobah je govoril množici. Ko pa je bil pozneje sam s svojimi učenci, jim je razlagal pomen le-teh.
35
Ob večeru tega dne je Jezus rekel svojim učencem: “Pridite, odpeljimo se na drugo obalo!”36 Razpustili so ljudi in odveslali v čolnu, kjer je bil tudi Jezus, čez jezero. Nekaj drugih čolnov se je prav tako namerilo na drugo stran.
37 Naenkrat pa je nastal strašen vihar. Visoki valovi so premetavali čoln, ki se je napolnil z vodo in pretila je nevarnost, da se bo potopil.
38 Jezus pa je spal v zadnjem delu čolna na blazini. Učenci so ga zbudili in prestrašeno zakričali: “Gospod, ali ne vidiš, da se potapljamo?”
39 Jezus je takoj vstal, zapretil je vetru in zapovedal hrumečemu jezeru: “Utihni! Umiri se!” Vihar se je pomiril in zavladala je tišina.
40 “Zakaj ste se tako prestrašili?” je vprašal Jezus svoje učence, “ali mi niti malo ne zaupate?”
41 Presenečeno so šepetali drug drugemu: “Kakšen človek! Celo veter in valovi ga poslušajo!”
1
Ko so na drugi strani jezera prišli v okolico Gadare2 in je Jezus stopil iz čolna, jim je pritekel nasproti neki človek.
3 Bil je pod oblastjo demonov in je prebival v votlinah, kjer so pokopavali mrliče. Bil je tako podivjan, da ga celo z verigami niso mogli ukrotiti.
4 Kadarkoli so ga zvezali, je strgal celo verige. Nihče se mu ni upal približati.
5 Tako se je mudil v votlinah podnevi kot tudi ponoči, ali pa je taval po gorah. Besnel je in se udarjal s kamenjem.
6 Brž ko je zagledal Jezusa, se je vrgel predenj in na ves glas zakričal:
7 “Kaj hočeš od mene, Jezus, Sin Božji? Zaklinjam te pri Najvišjem, ne muči me!”
8 Jezus je namreč zapovedal demonu: “Zapusti svojo žrtev, hudobni duh!”
9 Potem ga je Jezus vprašal: “Kako se imenuješ?” Demon je odgovoril: “Ime mi je Legija, kajti nisem sam, ampak nas je mnogo, ki gospodujemo temu človeku.”
10 Kar naprej je prosil Jezusa: “Ne izženi nas v kak oddaljen kraj!”
11 V bližini na nekem pobočju se je pasla čreda svinj.
12 “Dovoli, da se naselimo v te svinje,” so moledovali demoni.
13 Jezus jim je dovolil. Hudobni duhovi so zapustili človeka in se polastili svinj, ki so zdrvele po pobočju navzdol v jezero. Vseh dva tisoč živali je utonilo.
14 Prestrašeni so pastirji odhiteli v mesto in vsepovsod pripovedovali, kaj se je zgodilo. Mnogo ljudi se je zbralo ob jezeru, da bi se sami prepričali o tem.
15 Videli so človeka, ki so ga mučili mnogi demoni. Bil je oblečen, kot vsi ostali ljudje in je mirno sedel poleg Jezusa. Prevzel jih je strah.
16 Tisti pa, ki so bili priče temu, so pripovedovali, kako je bil ozdravljen in kaj se je zgodilo s svinjami.
17 Po vsem tem so ljudje prosili Jezusa, naj odide iz njihovega kraja.
18 Ko je Jezus hotel stopiti v čoln, ga je ozdravljeni prosil: “Rad bi ostal pri tebi.”
19 Jezus pa mu ni dovolil. Rekel je: “Pojdi domov k svoji družini in pripoveduj, kakšen velik čudež je Jezus storil v tvojem življenju in kako se te je usmilil!”
20 Ta človek je potem prepotoval območje deseterih mest in pripovedoval vsem, kaj je Jezus storil zanj. Vsi so se čudili.
21
Komaj se je Jezus vrnil na drugi breg, že se je tam zbrala velika množica ljudi okrog njega.22 Tedaj je prišel Jair, predstojnik judovske sinagoge in padel pred Jezusa.
23 Ves obupan ga je prosil: “Moja hčerka umira. Pridi in položi nanjo roko, da bi ozdravela!”
24 Jezus je odšel z Jairom, za njim pa je šla množica ljudi.
25
Med množico je bila tudi neka žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi močne krvavitve.26 Mnogi zdravniki so ji poskušali pomagati in razdala jim je vse svoje premoženje. Toda nihče ji ni mogel pomagati. Bilo ji je celo čedalje slabše.
27 Potem pa je slišala, da Jezus ozdravlja bolne. Prerinila se je skozi množico do Jezusa in se od zadaj dotaknila njegovega plašča.
28 Pri tem je razmišljala: “Če se le dotaknem njegove obleke, bom gotovo ozdravela.”
29 Res je takoj opazila, da je bila rešena nadloge. Krvavitev se je ustavila.
30 Tudi Jezus je čutil, da je ozdravljajoča moč izšla iz njega, zato se je ozrl po množici in vprašal: “Kdo se me je dotaknil?”
31 Učenci so odgovorili: “Ljudstvo te stiska z vseh strani, pa sprašuješ, kdo se te je dotaknil?”
32 Toda Jezus je opazil ženo, ki se ga je dotaknila.
33 Bila je prestrašena in je vsa trepetala, kajti vedela je, kaj se je zgodilo z njo. Padla je predenj in mu vse povedala.
34 Jezus ji je rekel: “Hči, ker si tako čvrsto verovala vame, si ozdravela. Pojdi v miru. Ozdravljena si.”
35
Ko se je še pogovarjal s to ženo, je priteklo nekaj ljudi z Jairovega doma in kričalo: “Tvoja hči je mrtva. Nima več nobenega smisla, da nadleguješ Gospoda.”36 Jezus je to slišal in je rekel Jairu: “Ne obupuj! Zanesi se povsem name!”
37 Potem je Jezus ustavil množico in ni dovolil, da bi kdo drug razen Petra, Jakoba in Janeza šel z njim.
38 Ko so dospeli do Jairovega doma, je Jezus videl mnogo ljudi in slišal jokanje in zdihovanje.
39 “Zakaj ves ta hrup?” jih je vprašal. “Otrok ni mrtev, ampak samo spi.”
40 To se jim je zdelo tako nesmiselno, da so se mu posmehovali. Vse je poslal proč, samo starši in njegovi trije učenci so šli k otrokovi postelji.
41 Potem je prijel deklico za roko in rekel: “Talita kumi!” (kar pomeni, “Deklica, pravim ti, vstani!”)
42 Dvanajstletna deklica je vstala in stekla po sobi. Staršem je zastal dih. Niso vedeli, kaj naj bi rekli.
43 Jezus jim je izrecno prepovedal, da komu pripovedujejo o tem. “Zdaj pa dajte deklici jesti!” je rekel.
1
Kmalu nato je Jezus zapustil to okolico in se z učenci vrnil v svoje domače mesto Nazaret.2 V soboto je odšel v sinagogo, da bi tam učil. Ljudje, ki so ga poslušali, so se čudili in spraševali: “Kako je kaj takega le mogoče? Od kod mu ta modrost? Kdo mu daje moč za vsa ta dejanja?
3 Saj je samo tesar, Marijin sin. Njegove brate poznamo: Jakoba, Jozeja, Judo in Simona. Tudi njegove sestre prebivajo tu pri nas. Vsi so povprečni ljudje, tako kot tudi mi.” Jezili so se nanj.
4 Potem jim je Jezus rekel: “Nikjer ne velja prerok manj kot v svoji domovini, pri svojih sorodnikih in v svoji družini.”
5 Ker ljudje v Nazaretu niso verjeli v Jezusa, je lahko pomagal le nekaterim bolnikom. Na te je položil roke in jih ozdravil.
6 Čudil se je, da ga je večina v svoji neveri zavrgla. Odšel je v druge vasi in vsepovsod je govoril ljudem.
7
Jezus je poklical svojih dvanajst učencev k sebi. Po dva in dva naj bi se podala na pot. Prehodili naj bi vso deželo. Pooblastil jih je, da izganjajo hudobne duhove.8 Jezus jim je zapovedal, da ničesar ne jemljejo s seboj razen popotne palice. Povsem naj bi bili odvisni od Boga, niti hrane, niti torbe in denarja naj ne bi imeli pri sebi.
9 Obuti v sandale in celo brez dodatne obleke, da bi se lahko preoblekli, naj bi krenili na pot.
10 “Kadar pridete v kako hišo,” je dodal, “ostanite tam, dokler ne greste dalje.
11 Če vas kjerkoli ne bi hoteli sprejeti in poslušati vašega sporočila, krenite dalje in se ne menite več za te ljudi. Nekega dne bodo morali dati odgovor za to, kar so storili.”
12 Potem so učenci odšli in so pozivali ljudi: “Spremenite način življenja! Obrnite se k Bogu!”
13 Tiste, ki so jim gospodovali hudobni duhovi, so osvobodili in mnoge bolnike so mazilili z oljem. Bolniki pa so ozdravljali.
14
Ljudje so povsod pripovedovali o Jezusu in o njegovih delih. Tudi kralj Herod je slišal o tem. Nekateri so govorili: “Janez Krstnik je vstal od mrtvih. Zato dela take čudeže.”15 Drugi so menili: “On je prerok Elija.” Nekateri so spet trdili: “Prerok je, kakršne je Bog včasih pošiljal.”
16 Herod pa se je bal, ker je mislil: “Janez, ki sem ga dal obglaviti, je oživel.”
17 Herod je namreč dal Janeza zapreti v ječo in vkleniti v verige, ker je njegova žena Herodiada to želela. Ona je bila pravzaprav žena njegovega brata Filipa.
18 Janez je kralja opomnil: “Ni prav, da se poročiš z ženo svojega brata.”
19 Zato ga je Herodiada sovražila. Hotela je, da bi ga umorili, toda Herod v to ni privolil.
20 Bal se je namreč Janeza, ker je vedel, da je pobožen in svet mož. Sicer je Janeza dal zapreti v ječo, vendar ga je rad poslušal, čeprav so ga njegove besede vznemirjale.
21 Končno je prišel Herodiadin trenutek. Herod je povabil na praznovanje svojega rojstnega dneva dvorjane, oficirje in druge vodilne osebnosti pokrajine Galileje.
22 Na svečanosti je plesala Herodiadina hči. Herod in njegovi gostje so bili navdušeni. Kralj ji je dejal: “Povej, česa si želiš in dam ti.
23 Prisegam, da ti dam, česarkoli si zaželiš, tudi če bi bilo do polovice kraljestva.”
24 Šla je k materi: “Kaj naj si zaželim od kralja?” “Zahtevaj, da obglavi Janeza Krstnika!” je odgovorila mati.
25 Nato je dejala hči kralju: “Hočem, da mi takoj prinesejo v skledi glavo Janeza Krstnika!”
26 Kralj je onemel. Ker pa je dal obljubo pred vsemi gosti in se ni hotel osramotiti, ni mogel odkloniti prošnje.
27 Tako je zapovedal, naj umorijo Janeza. Rabelj mu je odsekal glavo
28 in jo prinesel na krožniku. Dekle pa jo je dalo materi.
29 Ko so Janezovi učenci to izvedeli, so vzeli njegovo telo in ga pokopali.
30
Učenci so se vrnili k Jezusu ter so pripovedovali o vsem, kar so storili in o čemer so govorili ljudem na svojem potovanju.31 “Umaknite se na samotno in tiho mesto!” jim je naročil Jezus. “Potreben vam je počitek!” Tu je bilo namreč toliko ljudi, da še jesti niso imeli časa.
32 Zato so se odpeljali s čolnom na samoten kraj.
33 Ljudje so to opazili. Iz vseh vasi so se odpravili tja. Tako so pohiteli, da so dospeli še prej kot Jezus in njegovi učenci.
34 Ko je Jezus stopil iz čolna in je videl veliko množico, jih ni poslal na njihove domove, ker so se mu smilili; bili so kot čreda ovac brez pastirja. Vzel si je dovolj časa, da bi jim razlagal Božjo novico.
35
[35-36] Proti večeru so prišli k njemu učenci in dejali: “Kmalu se bo stemnilo. Razpusti ljudstvo, da odide v vasi ali na kmetije v okolici, kjer si lahko kupijo hrano.”36
37 Toda Jezus jim je odgovoril: “Vi jim dajte hrane!” “Kaj pa naj jim damo?” so začudeno vprašali učenci. “Stalo bi nas celo premoženje, če bi hoteli nahraniti vse.”
38 “Koliko kruha imate pri sebi?” se je pozanimal Jezus. “Poglejte!” Kmalu so se vrnili in poročali: “Imamo pet hlebov in dve ribi!”
39 Jezus jim je naročil, da rečejo množici, naj posedejo v skupinah po travi.
40 Posedli so v skupinah po petdeset do sto ljudi.
41 Zdaj je Jezus vzel pet hlebov in dve ribi, dvignil pogled k nebu in se za vse to zahvalil. Razdelil je kruh učencem, oni pa so ga delili množici. Prav tako je storil tudi z ribama.
42 Vsi so se najedli,
43 učenci pa so pobrali še dvanajst košar ostankov.
44 Jedlo je kakih pet tisoč mož.
45
Takoj nato je Jezus zapovedal učencem, naj se vkrcajo v čoln in se odpeljejo čez jezero v Betsajdo. Sam pa je še ostal, da bi razpustil množico.46
Končno je ostal Jezus sam. Povzpel se je na goro, da bi molil.47 Ko se je znočilo, so bili učenci daleč na jezeru.
48 Jezus je opazil, da le s težavo veslajo, ker je pihal močan veter. Okrog četrte ure zjutraj jim je prišel nasproti po vodi. Hotel se jim je pridružiti.
49 Ko so učenci videli, da hodi po vodi, so prestrašeni začeli kričati, kajti mislili so, da je duh.
50 Vsi so ga namreč videli in so se na smrt prestrašili. Jezus jih je nagovoril: “Ne bojte se! Saj sem vendar jaz!”
51 Stopil je k njim v čoln in takoj se je pomiril vihar. Učenci pa so bili prestrašeni in niso vedeli, kaj naj mislijo.
52 Še vedno jim ni bilo jasno, kdo je Jezus, čeprav so bili prisotni, ko je storil čudež s kruhom dan poprej. Za njih je ostal nerešljiva uganka.
53
Ko so se prepeljali čez jezero, so prišli v Genezaret.54 Zapustili so čoln in ljudje so takoj prepoznali Jezusa.
55 Od vsepovsod so prinašali bolnike na nosilih in posteljah.
56 Kamorkoli je prišel, v vasi, mesta ali na kmetije, so nosili ljudi na trge in ceste. Bolniki so ga prosili, da bi se smeli dotakniti vsaj njegove obleke. Vsak, kdor je to storil, je ozdravel.
1
Nekega dne so prišli k Jezusu farizeji in verski učitelji iz Jeruzalema.2 Opazili so, da se nekateri izmed njegovih učencev ne ravnajo po predpisih, ki so po judovskem zakonu veljali pri jedi.
3 Farizeji in vsi Judje namreč jedo šele potem, ko so si umili roke, tako kot zahteva njihovo versko izročilo.
4 Tudi kadar se vrnejo s trga, jedo šele potem, ko so si umili roke po določenih predpisih. Imajo pa še mnoga druga določila, ki se jih zelo strogo držijo, na primer v zvezi s pomivanjem kozarcev, vrčev in loncev.
5 Zato so farizeji in verski učitelji vprašali Jezusa: “Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po starem izročilu in jedo z neumitimi rokami?”
6 Jezus je odgovoril: “Prav ima prerok Izaija, ko piše o vas hinavcih:
‘Ti ljudje znajo lepo govoriti o Bogu, toda s srcem niso pri stvari.7
Njihova služba Bogu nima nobene vrednosti,
ker so Božje zapovedi zamenjali s svojimi človeškimi.’
8
Držite se svojih predpisov, namesto da bi izpolnjevali Božje zapovedi.9 Le kako pretkano to počnete!
10 Mojzes vam je posredoval Božjo zapoved: ‘Spoštuj očeta in mater!’ Še tole je dodal Bog: ‘Kdor zaničuje svoje starše, mora umreti!’
11 Vi pa pravite: ‘Če kdo reče svojemu očetu ali materi, ki trpita pomanjkanje, da jima ne more pomagati, ker je svoje premoženje dal Bogu, s tem ni prekršil Božje zapovedi.’
12 Dejansko pa ste dosegli to, da nihče več ni dolžan pomagati svojemu očetu ali materi.
13 Božjo zapoved ste torej zavrgli, namesto nje pa se držite svojih določil. To je samo eden izmed mnogih primerov.”
14 Potem je Jezus spet sklical ljudstvo k sebi. “Dobro poslušajte in zapomnite si, kar vam bom zdaj povedal:
15 Človek ni nečist zaradi tega, kar pride vanj, ampak zaradi tega, kar pride iz njega; to ga lahko loči od Boga.
16 Koristno je za vas, da si to dobro zapomnite.”
17
Potem je Jezus vstopil v neko hišo, kjer je bil sam s svojimi učenci. Tu so ga vprašali, kaj jim je s tem pravzaprav hotel povedati.18 “Ali tudi tega ne razumete?” je odvrnil Jezus. “Ali ne veste, da človeka to, kar užije, ne more storiti nečistega?
19 To namreč kar jeste nima nič skupnega z vašim odnosom do Boga; hrana pride v želodec, potem pa jo izločimo.” S tem je Jezus hotel povedati, da je dejansko vsaka hrana “čista”.
20 Dodal je še tole: “Kar prihaja iz človekove notranjosti, njegove misli, besede in dejanja, to ga dela nečistega.
21 Kajti iz notranjosti, iz človekovega srca prihajajo vse hudobne misli: strast, kraja, uboj,
22 prešuštvo, pohlepnost, hudobnost, prevara, poželenje, zavist, obrekovanje, napihnjenost in lahkomiselnost.
23 To prihaja iz vas in to je tisto, kar loči človeka od Boga.”
24
Jezus je bil zdaj s svojimi učenci v bližini pristaniškega mesta Tira. Hotel je ostati neopažen, vendar se je hitro raznesla novica, da je prišel.25 O tem je slišala tudi neka žena, ki je imela hčerko, kateri je gospodoval hudobni duh. Prišla je k Jezusu in padla predenj
26 ter ga prosila, da osvobodi njenega otroka oblasti demona. Žena ni bila Judinja, bila je iz Fenikije.
27 Jezus ji je odgovoril: “Najprej moram poskrbeti za svojo družino, za judovski narod. Ni prav da vzamem kruh otrokom in ga dam psom.”
28 Na to mu je odgovorila žena: “Da, Gospod, toda psi pobirajo drobtinice, ki padejo otrokom z mize.”
29 “Prav imaš,” je odgovoril Jezus, “pomagal bom tvoji hčerki. Pojdi domov! Hudobni duh je že zapustil tvojega otroka.”
30 Tako se je tudi zgodilo. Ko je žena prišla domov, je njena hči ležala mirno v postelji. Hudobni duh ni imel več nobene moči nad njo.
31
Iz Tira je Jezus krenil v mesto Sidon in od tod spet h Galilejskemu jezeru, na področje deseterih mest.32 Tam so mu prinesli gluhonemega človeka, da bi nanj položil roke in ga ozdravil.
33 Jezus je odpeljal človeka proč od množice. Vtaknil mu je prste v ušesa, se dotaknil njegovega jezika s slino,
34 pogledal proti nebu, vzdihnil in spregovoril: “Efata!” (kar pomeni, “Odpri se!”)
35 Ta trenutek je gluhonemi slišal in govoril.
36 Jezus je prepovedal ljudem, da govorijo o tem. Toda čim bolj jim je naročal, naj molčijo, tem hitreje se je razvedelo.
37 To, čemur so bili priče, se jim je zdelo zelo nenavadno. “Čudovito je to, kar dela!” so pripovedovali vsepovsod. “Celo gluhi spet slišijo in nemi govorijo!”
1
V teh dneh se je spet zbralo veliko ljudi. Nazadnje niso imeli kaj jesti. Jezus je poklical k sebi svoje učence in jim rekel:2 “Žal mi je ljudstva. Že tri dni so tukaj in nimajo kaj jesti.
3 Ne morem lačnih poslati odtod. Mnogi bi onemogli na dolgi poti do doma.”
4 “Kje pa naj v tem nenaseljenem kraju najdemo dovolj kruha, da bi se lahko vsi najedli?” so vprašali učenci.
5 “Koliko hlebov imate?” je Jezus želel vedeti. Odgovorili so: “Sedem!”
6 Zdaj je Jezus rekel ljudstvu, naj posedejo. Vzel je sedem hlebov, zahvalil se je Bogu, jih razdelil učencem, oni pa so delili dalje ljudstvu.
7 Pri sebi so imeli tudi nekaj malih rib. Spet se je Jezus zahvalil Bogu in dal tudi ribice učencem, da bi jih razdelili ljudstvu.
8 Ko so se vsi najedli, so zbrali ostanke: sedem polnih košev.
9 Kakih štiri tisoč ljudi se je najedlo do sitega. Potem so se razšli na svoje domove.
10 Takoj nato je Jezus s svojimi učenci stopil v čoln in prišel v okolico Dalmanute.
11
Tu je nekaj farizejev hotelo razpravljati z Jezusom in mu istočasno nastaviti past. Zahtevali so, da jim pokaže znak na nebu, da bi ga preizkusili.12 Jezno jim je odgovoril: “Koliko dokazov pa bi še radi imeli? Takim ljudem, kot ste vi, Bog zagotovo ne bo pokazal nobenega znamenja.”
13 Nato se je obrnil od njih, stopil v čoln in se odpeljal na drugo obalo.
14
Učenci so pozabili vzeti s seboj kruh, tako da so vsi skupaj imeli samo hlebec.15 Ko so se peljali v čolnu čez jezero, jih je Jezus svaril: “Čuvajte se herodovskega in farizejskega kvašenega testa!”
16 Premišljevali so, kaj neki jim je hotel s tem povedati: “Gotovo je to povedal zato, ker smo pozabili vzeti s seboj kruh.”
17 Jezus je opazil o čem se pogovarjajo in jih je žalosten vprašal: “Zakaj ste zaskrbljeni, brž ko nimate dovolj hrane? Ali ne boste nikoli razumeli, kaj mislim? Ali je mogoče, da tako težko spoznavate? Ali so vaša srca še vedno tako trda in nesprejemljiva?
18 Saj imate vendar oči. Kako, da ne vidite? Tudi ušesa imate. Kako, da ne slišite?
19 Ali ste pozabili, da sem nahranil pet tisoč ljudi s petimi hlebi? Koliko košar ste napolnili z ostanki?” Odgovorili so: “Dvanajst!”
20 “Ali se spomnite sedmih hlebov, ki sem jih razdelil štirim tisočem ljudi! Koliko je preostalo tistikrat?” Odgovorili so: “Sedem polnih košar!”
21 “In kljub temu še vedno ne razumete?” jih je vprašal Jezus.
22
V Betsajdi so pripeljali k Jezusu slepega človeka. Prosili so, da ga ozdravi.23 Jezus je prijel slepega človeka za roko in ga odpeljal iz vasi. Potem mu je namazal oči s slino, položil nanj roke in vprašal: “Ali kaj vidiš?”
24 Pogledal je in rekel: “Da, vidim, da se ljudje premikajo. Toda ne vidim jasno. Zdijo se mi podobni drevesom.”
25 Potem mu je Jezus še enkrat položil roke na oči. Zdaj je videl razločno; vse je jasno razpoznal. Bil je ozdravljen.
26 Jezus pa mu je naročil: “Ne hodi najprej v vas, ampak pojdi naravnost domov!”
27
Jezus je prišel z učenci v vasi okrog Cezareje Filipove. Po poti je vprašal učence: “Za koga me imajo ljudje? Kaj govorijo o meni?”28 “Nekateri menijo, da si Janez Krstnik. Drugi te imajo za Elijo ali za nekoga izmed prerokov,” so odgovorili.
29 “Za koga pa me imate vi?” Nato je odgovoril Peter: “Ti si Kristus, obljubljeni Rešitelj!”
30 Jezus pa jim je prepovedal, da bi to povedali komurkoli drugemu.
31
Tega dne je Jezus prvič omenil svojo smrt: “Sin človekov mora mnogo trpeti. Voditelji ljudstva, veliki duhovniki in verski učitelji ga bodo obsodili in umorili. Čez tri dni pa bo vstal od mrtvih.”32 Čisto odkrito se je Jezus pogovarjal z učenci. Potem ga je Peter na samem poskušal odvrniti od teh misli.
33 “Proč od tod, satan!” je odvrnil Jezus, tako da so vsi učenci lahko slišali. “Ljudje, ki ne razumejo Božjih misli, razmišljajo vsi na ta način.”
34
“Poslušajte!” je zaklical Jezus svojim učencem in ljudem, ki so bili pri njem. “Kdor se želi pridružiti meni, ne sme več misliti nase, temveč mora vzeti križ voljno na sebe in iti za menoj.35 Kdor za vsako ceno hoče obdržati svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor pa zastavi svoje življenje zame, ga bo obdržal za vedno.
36 Kaj namreč pridobi človek, če mu pripade ves svet, pri tem pa izgubi večno življenje?
37 Ali je sploh kaj, s čemer bi si lahko kupili večno življenje?
38 Kdor se sramuje tu pred brezbožnimi ljudmi pokazati, da je na moji strani in na strani mojega oznanila, njega tudi Sin človekov ne bo poznal, ko bo ponovno prišel s svetimi angeli v Očetovi slavi.”
1
Potem je Jezus rekel svojim poslušalcem: “Verjemite mi, da bodo nekateri izmed teh, ki tukaj stojijo, živeli in videli Božje kraljestvo v vsej svoji moči.”2
Šest dni za tem je šel Jezus s Petrom, Jakobom in Janezom na vrh visoke gore. Tu se je spremenil pred njihovimi očmi.3 Njegova obleka je blestela tako svetlo, kot ne more blesteti nobena stvar na tem svetu.
4 Potem sta se pojavila Elija in Mojzes in se pogovarjala z Jezusom.
5 Peter je navdušeno zaklical: “Gospod, tukaj nam je všeč! Takoj bomo postavili tri kolibe: za tebe, za Mojzesa in za Elijo!”
6 Sploh pa se ni zavedal, kaj je rekel, ker so bili vsi trije učenci povsem zmedeni.
7 Potem jih je zasenčil oblak in iz oblaka se je zaslišal glas: “To je moj dragi Sin! Njega poslušajte!”
8 Ko so se učenci ozrli okrog sebe, so bili naenkrat sami z Jezusom.
9
Medtem ko so se spuščali z gore, jim je Jezus zapovedal: “Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih!”10 Tako so to zadržali zase. Ko pa so bili sami, so se pogovarjali o tem, kaj neki je Jezus mislil, ko je rekel, da “vstane od mrtvih”?
11 Potem so ga učenci vprašali: “Zakaj naši verski učitelji trdijo, da najprej mora priti Elija?”
12 Jezus je odgovoril: “Prav imajo! Elija pride in bo vse spet uredil. Pa vendar piše v Svetem pismu o Sinu človekovem, da mora mnogo trpeti in da ga bodo vsi prezirali.
13 To pa bi vam rad povedal: Elija je že prišel. Storili so z njim, kar so hoteli. Prav to tudi piše v Pismu.”
14
Ko so se vrnili, so našli ostale učence z nekaterimi verskimi učitelji sredi velike množice. Zapletli so se v razgovor o nekem spornem vprašanju.15 Ko so ljudje zagledali Jezusa, so mu razburjeni tekli nasproti in ga pozdravili.
16 “O čem se prepirate?” jih je vprašal.
17 Nekdo iz množice je odgovoril: “Gospod, pripeljal sem svojega sina, da ga ozdraviš. Ne more govoriti, ker ga je obsedel hudobni duh.
18 Kadar ta duh dobi moč nad njim, ga vrže na tla. Nemočen se valja po zemlji, pena mu sili iz ust, škrta z zobmi in na koncu obleži nezavesten. Prosil sem tvoje učence, da bi izgnali hudobnega duha, vendar niso mogli.”
19 Jezus je odgovoril: “Samovoljni in neverni ljudje! Koliko časa bom moral biti še med vami in vas prenašati? Prinesite ga k meni!”
20 Pripeljali so ga. Ko je hudobni duh spoznal Jezusa, je zvil dečka v strašnem krču. Padel je na tla, valjal se je sem in tja in pena mu je silila iz ust.
21 “Koliko časa ga že tako muči?” je vprašal Jezus očeta. “Od otroštva.
22 Večkrat ga je hudobni duh vrgel v ogenj ali v vodo, da bi ga umoril. Imej usmiljenje z nami! Pomagaj nam, če moreš!”
23 “Če morem?” je Jezus vprašal začudeno. “Vse je mogoče, če mi zaupaš.”
24 Obupan, ga je človek prosil: “Hočem ti zaupati. Pomagaj mi, da bi to tudi mogel storiti.”
25 Ko je Jezus videl, da je množica vedno večja, je zapretil hudobnemu duhu, ki je mučil gluhonemega otroka: “Zapovedujem ti, da odideš iz tega otroka in se nikoli več ne vrneš.”
26 Potem je hudobni duh obupano kriknil, stresel dečka in ga zapustil. Ta je nepomično ležal, tako da so mnogi rekli: “Mrtev je!”
27 Jezus pa ga je prijel za roko in mu pomagal, da je vstal.
28
Ko je Jezus z učenci vstopil v hišo, so ga vprašali: “Zakaj nismo mogli mi izgnati tega demona?”29 Jezus je odgovoril: “Za to sta potrebna molitev in post.”
30
Jezus je z učenci zapustil to okolico in hodili so skozi Galilejo. Ker je želel učencem še marsikaj povedati, je hotel biti sam z njimi.31 “Sin človekov bo kmalu prepuščen na milost in nemilost ljudi,” je rekel Jezus, da bi jih pripravil na to, kar naj bi se zgodilo. “Ubili ga bodo, toda po treh dneh bo spet oživel.”
32 Učenci niso razumeli tega, kar jim je pripovedoval, niso pa si ga upali vprašati.
33
Prišli so v Kafarnaum. Ko so bili v hiši, je Jezus vprašal učence: “O čem ste se spotoma pogovarjali?”34 Oni pa so molčali, kajti prepirali so se o tem, kdo med njimi je pomembnejši od vseh ostalih.
35 Jezus je sedel, poklical je k sebi dvanajstere učence in rekel: “Kdor hoče biti prvi, naj se podredi vsem in naj vsem služi.”
36 Nato je poklical majhnega otroka, postavil ga je v sredino in ga objel. Rekel je:
37 “Kdor sprejme takega otroka meni na voljo, sprejme mene. Kdor pa mene sprejme, sprejme Boga samega, ker me je Bog poslal.”
38
Janez je rekel Jezusu: “Gospod, srečali smo nekega moža, ki v tvojem imenu izganja demone. Toda mi smo mu to prepovedali, ker ne hodi z nami.”39 “Ni prav, da ste storili tako!” je odgovoril Jezus. “Kdor v mojem imenu stori kaj velikega, ne more istočasno delati proti meni.
40 Kdor ni proti nam, je z nami.
41 Če vas kdo osveži s požirkom vode, zato ker ste Kristusovi, bo dobil svoje plačilo. Lahko se zanesete na to.”
42
“Kdor povzroči, da nekdo izmed teh najmanjših izgubi vero vame, bi bilo najbolje zanj, da ga z mlinskim kamnom privezanim okrog vratu vržejo v morje.43 [43-44] Če je tvoja roka vzrok, da delaš kar ni prav, jo odseci! Bolje je, da brez roke prideš v večno življenje, kot da se z obema rokama znajdeš v peklenskem ognju, ki se nikdar ne ugasne.
44
45 [45-46] Če te noga zavaja na kriva pota, jo odseci! Bolje je, da pohabljen prideš v večno življenje, kot da te zdrave noge odvedejo naravnost v pekel.
46
47 Če te oko zavaja v greh, ga izkoplji! Bolje je z enim očesom dospeti v nebeško kraljestvo, kot da te z zdravimi očmi vržejo v peklenski ogenj.
48 Tam ne bo nikdar konca mukam in ogenj se nikoli ne bo ugasnil.
49 Nihče ne more ubežati Božji preizkušnji v ognju. Kot pripravljajo živali v templju s soljo za žrtev, tako se pripravite tudi vi.
50 Sol je dobra in potrebna, dokler ima svoje dejstvo. Sicer pa je brez koristi. Zato pazite, da bi v vaših življenjih lahko videli delovanje soli. Živite v miru drug z drugim!”
1
Potem je Jezus krenil iz Kafarnauma proti Judeji in v kraje vzhodno od Jordana. Kot povsod drugje, so tudi tukaj ljudje vreli skupaj. On pa jim je govoril o Božjem kraljestvu, kot je bila njegova navada.2 Tudi nekaj farizejev je prišlo k njemu. Spet so mu hoteli nastaviti past, zato so ga vprašali: “Kako gledaš na ločitev zakona? Ali se sme mož ločiti od svoje žene?”
3 Jezus jih je vprašal: “Kaj je predpisal Mojzes v zakonu?”
4 Takole so odgovorili: “Mojzes je rekel: ‘Če se kdo hoče ločiti od svoje žene, naj ji da potrdilo o ločitvi.’ ”
5
Jezus je pripomnil: “To vam je bilo dopuščeno zaradi hudobnosti in trdosrčnosti.6 Bog pa je v začetku ustvaril človeka kot moža in ženo. Njegova volja je, da ostaneta skupaj do konca življenja.
7 ‘Zato bo mož zapustil svojega očeta in mater in bo živel s svojo ženo.
8 Poslej bosta ta dva eno.’ Torej nista več dva posameznika, temveč sta kot ena oseba.
9 Kar je torej Bog združil, ne sme človek ločiti.”
10 V hiši so učenci želeli slišati še več o tem.
11 Jezus jim je rekel: “Če se mož loči od žene, da bi se poročil z drugo, je to zakonolomstvo.
12 Tudi žena je kriva zakonolomstva, če se loči od svojega moža in se ponovno poroči.”
13
Nekaj mater je privedlo k Jezusu svoje otroke, da bi jih blagoslovil. Učenci pa so jih hoteli odgnati.14 Ko je Jezus to videl, je ogorčeno dejal: “Pustite otroke, naj pridejo k meni! Ne odganjajte jih. Božje kraljestvo je namreč pripravljeno prav za ljudi, ki so kot otroci.
15 Ali vam še vedno ni jasno: kdor ne pride k Bogu poln zaupanja kakor otrok, zanj ostaja Božje kraljestvo nedostopno.”
16 Potem je vzel otroke v naročje, položil nanje roke in jih blagoslovil.
17
Ko je Jezus želel kreniti dalje, je pritekel k njemu mladenič, padel pred njim na kolena in vprašal: “kaj moram storiti, da bi podedoval večno življenje?”18 Jezus je odvrnil: “Zakaj me imenuješ dobrega? Samo eden je, ki je dober in to je Bog.
19 Njegove zapovedi poznaš: ‘Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne obrekuj! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!’ ”
20
“Učitelj!” je odgovoril mladenič, “teh zapovedi sem se držal že kot otrok.”21 Jezus ga je pogledal poln ljubezni: “Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš in daj denar ubogim. Tako si boš pridobil bogastvo v nebesih, ki ga več ne boš mogel izgubiti. Potem pa pridi in hodi z menoj!”
22 To je mladeniča neprijetno prizadelo. Žalosten je odšel svojo pot, kajti bil je zelo bogat.
23
Svojim učencem je nato Jezus povedal: “Kako težko pride bogat človek v nebeško kraljestvo!”24 Videl je, kako začudeni so bili učenci zaradi teh besed. Zato je jasno ponovil: “Ljudem z velikim imetjem je skoraj nemogoče doseči ta cilj.
25 Laže je vdeti debelo vrv v uho igle, kot bogatašu priti v Božje kraljestvo.”
26 Učenci so se še bolj prestrašili in so vprašali: “Kdo se pravzaprav potem more rešiti?”
27 Jezus jih je resno pogledal: “Ljudem je to nemogoče, Bogu pa je vse mogoče!”
28 Peter je razburjeno vprašal: “Kako pa je z nami? Mi smo zapustili vse in smo se pridružili tebi!”
29 Jezus je odgovoril: “Tole si zapomnite: Vsak kdor je zapustil hišo, brate, sestre, starše, otroke ali svoje imetje, da bi se pridružil meni in ponesel radostno novico ljudem,
30 tisti bo že tukaj dobil stotero povračilo: stanovanje, brate in sestre, starše, otroke in vse, kar mu je potrebno za življenje. Vse to bo imel tukaj na zemlji – čeprav bo združeno s preganjanjem – v prihodnjem svetu pa bo dobil še večno življenje.
31 Mnogi, ki so zdaj zelo pomembni, bodo tedaj povsem nepomembni. Drugi pa, ki so zdaj zadnji, bodo prišli med prve.”
32
Na poti proti Jeruzalemu je šel Jezus pred svojimi učenci. Prestrašeni in zaskrbljeni so stopali za njim. Spotoma jim je Jezus na osamljenem kraju spet govoril o tem, kaj ga čaka.33 “Zdaj gremo v Jeruzalem. Tam bodo Sina človekovega izročili velikim duhovnikom in verskim učiteljem. Obsodili ga bodo na smrt in potem ga bodo prepustili Rimljanom.
34 Ti ga bodo zasmehovali, pljuvali, bičali in križali. Čez tri dni pa bo vstal od mrtvih.”
35
Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, sta prišla k Jezusu in mu rekla: “Gospod, ali nama lahko izpolniš željo?”36 “Kaj želita?” ju je vprašal Jezus?
37 “V tvojem kraljestvu bi rada sedela na prestolu poleg tebe, eden na levi, drugi na desni strani.”
38 “Ne vesta, kaj zahtevata,” jima je odgovoril Jezus. “Ali lahko preneseta vse to trpljenje, ki čaka mene? Ali lahko darujeta svoje življenje, kot bom to storil jaz?”
39 “Da, lahko storiva to!” sta odgovorila brez obotavljanja. “Sicer bosta res morala trpeti in žrtvovati življenje,” jima je odgovoril Jezus.
40 “Jaz pa kljub temu ne morem določiti, kdo bo sedel na moji desni ali na levi strani. To je Bog že določil.”
41 Ko so drugi učenci slišali Janezovo in Jakobovo željo, so se jezili.
42 Potem je Jezus poklical vse k sebi: “Dobro veste,” je dejal, “kako vladarji na tem svetu stiskajo ljudstva. Kdor ima oblast, le-to brezobzirno uporablja.
43 Toda pri vas nikakor ne sme biti tako. Kdor hoče biti pomemben v Božjih očeh, naj služi vsem,
44 in kdor hoče biti prvi, naj se vsem podredi.
45 Tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu služili, ampak da bi služil in da bi s svojim življenjem mnoge osvobodil izpod oblasti hudobnega.”
46
Potem so prišli Jezus in njegovi učenci v Jeriho. Ko so hoteli zapustiti mesto, je šla za njimi množica ljudi. Ob poti je sedel slepi človek in je prosjačil. To je bil Bartimaj, Timajev sin.47 Ko je slišal, da je Jezus iz Nazareta šel mimo, je začel glasno vpiti: “Jezus, Davidov sin, usmili se me!”
48 “Molči!” so ljudje jezno vpili nanj. On pa je kričal samo še glasneje in vedno znova: “Davidov sin, usmili se me!”
49 Jezus se je ustavil: “Pokličite ga sem!” Nekaj ljudi je teklo k slepemu in mu dejalo: “Uspelo ti je! Pridi, Jezus te kliče.”
50 Razburjen je pustil plašč, skočil na noge in prišel k Jezusu.
51 “Zakaj si me klical?” ga je vprašal Jezus. “Gospod, rad bi videl!”
52 Nato je Jezus odvrnil: “Pojdi! Tvoja vera te je ozdravila!” Slepi je spregledal in krenil za Jezusom.
1
Ko so prišli do Betfage in Betanije v bližini Jeruzalema – to sta dva kraja na Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca naprej z besedami:2 “Pojdita v naslednjo vas. Brž ko dospeta tja, bosta našla mladega osla. Privezan je in na njem ni še nihče jezdil. Odvežita ga in privedita ga sem.
3 Če vaju kdo vpraša, kaj delata, recita: ‘Naš Gospod potrebuje žival. Kmalu jo bo vrnil.’ ”
4 [4-5] Odšla sta in našla osla privezanega pred hišo. Odvezala sta ga. Ljudje, ki so tam stali, so ju vprašali: “Kaj pa delata? Zakaj potrebujeta osla?”
5
6 Odgovorila sta tako, kot jima je naročil Jezus. Potem so jima dovolili.
7 Učenca sta pripeljala mladega osla. Položili so plašče na žival in Jezus je sedel nanjo.
8 Mnogi ljudje so pogrinjali svoje plašče kot preproge pred njim, drugi so trgali zelene veje z drevja in jih polagali po poti.
9 Pred njim in za njim so se prerivali ljudje in klicali:
“Pozdravljen, naš kralj.10
Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem!
Končno prihaja Davidovo kraljestvo! Naj bo slava Bogu!”
11
Tako je Jezus prišel v Jeruzalem. Vstopil je v tempelj. Pazljivo si je vse ogledal. Zvečer pa se je vrnil s svojimi učenci v Betanijo.12
Naslednje jutro, ko so odhajali iz Betanije, je bil Jezus lačen.13 Že od daleč je zagledal smokvo, ki je imela gosto listje. Odšel je do nje, da bi nabral nekaj smokev. Toda ni našel drugega kot listje, kajti v tem letnem času še ni bilo sadu.
14 Učenci so slišali, kako je Jezus dejal drevesu: “Nikoli več naj nihče ne okusi tvojega sadu!”
15
Prišli so v Jeruzalem in Jezus je šel v tempelj. Tu je izgnal trgovce, ki so prodajali romarjem žrtvene živali in tudi njihove kupce je spodil. Prevrnil je mize menjalcem denarja in stojnice prodajalcem golobov.16 Ni dovolil, da prinašajo kakršnokoli blago za prodajo v tempelj.
17 “Saj veste, kaj pravi Bog,” je zaklical vznemirjeni množici: “Moj dom naj bo mesto molitve, vi pa ste naredili iz njega razbojniški brlog.”
18 Potem ko so veliki duhovniki in verski učitelji slišali o teh dogodkih, so se čvrsto odločili, da Jezusa spravijo s poti. Bali so se vedno večjega vpliva, ki ga je Jezus imel na ljudstvo. Njegove besede so namreč zapuščale globok vtis na poslušalce.
19
Zvečer je Jezus s svojimi učenci zapustil mesto.20
Naslednje jutro, ko so spet šli mimo smokve, so videli, da je usahnila.21 Peter se je spomnil tega, kar je Jezus rekel. “Poglej,” je rekel, “drevo, ki si ga preklel, se je posušilo.”
22 Nato je Jezus odgovoril: “Bogu morate zaupati iz vsega srca!
23 Če verujete in nimate niti najmanjšega dvoma v srcu, lahko rečete tej gori: ‘Dvigni se z mesta in vrzi se v morje!’ in to se bo gotovo zgodilo.
24 Zagotovo je tako: Vse, kar prosite, vam bo Bog dal, če trdno verujete.
25 Toda, ko ga nečesa prosite, morate najprej odpustiti ljudem, ki so vam storili krivico. Potem vam bo Oče v nebesih odpustil tudi vaše grehe.
26 Če pa jim nočete odpustiti, vam tudi Bog ne odpusti vaših krivic.”
27
[27-28] Spet so prišli v Jeruzalem. Ko je Jezus stopil v tempelj, so prišli veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva k njemu in so ga nagovorili: “Kdo ti daje pravico, da na tem mestu nastopaš na tak način? Od kod imaš pooblastilo za to?”28
29 Jezus je odvrnil: “Najprej vas bom jaz nekaj vprašal. Če mi odgovorite, vam bom tudi jaz odgovoril na vaše vprašanje.
30 Kaj menite, kako je z Janezovim krstom? Ali je od Boga ali ne? Kaj pravite?”
31 Razmišljali so: “Če odgovorimo: ‘Od Boga je,’ nas bo vprašal: ‘Zakaj pa ste ga zavrgli?’
32 Če pa rečemo, da ni od Boga, se bomo zamerili ljudstvu. Vsi so namreč prepričani, da je bil Janez prerok.”
33 Tako so nazadnje odgovorili: “Ne vemo!” Na to jim je Jezus odvrnil: “Potem vam tudi jaz ne povem, kdo mi je dal to oblast.”
1
Ko je Jezus govoril ljudstvu, je pogosto uporabljal prispodobe. Povedal je naslednjo zgodbo: “Neki človek je zasadil vinograd, ogradil ga je, vanj je postavil stiskalnico za grozdje in stražni stolp. Potem ga je dal v najem in odpotoval v tujino.2 Ob času trgatve je naročil nekemu človeku, naj zbere dogovorjeni del pridelka.
3 Najemniki pa mu tega niso hoteli dati, temveč so ga pretepli in spodili.
4 Potem je lastnik poslal drugega človeka. Tudi tega so ozmerjali in pretepli do krvi.
5 Tretjega, ki ga je poslal, so ubili. Vedno znova je lastnik poskušal dobiti svoj del pridelka. Toda vse, ki so prišli, da bi zbrali pridelek, so pretepli ali pa celo ubili.
6 Preostal je samo še eden: njegov edini sin, ki ga je imel zelo rad. Na koncu je poslal njega. ‘Njemu si ne bodo upali storiti kaj žalega,’ si je mislil.
7 Najemniki pa so se zedinili: ‘Zdaj prihaja dedič! Če njega ubijemo, bo vinograd končno naša last.’
8 Zato so ga zgrabili, pretepli so ga do smrti ter ga vrgli iz vinograda.
9 Kaj mislite, da bo zdaj storil lastnik vinograda? Prišel bo sam, pomoril bo najemnike in vinograd dal v najem drugim.
10 Ali niste brali v Pismu:
‘Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč,11
To, kar ste smatrali, da je nemogoče,
dela Bog pred vašimi očmi.’ ”
12
Veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva bi Jezusa najraje takoj zgrabili. Razumeli so, da je govoril o njih in da so bili oni najemniki v vinogradu, o katerih je Jezus pripovedoval v svoji zgodbi. Toda niso se mu upali približati, ker so se bali ljudstva. Pustili so ga pri miru in odšli.13
Potem so poslali nekatere farizeje in nekaj pristašev kralja Heroda k Jezusu, ker so upali, da ga bodo lahko zvabili v past.14 “Gospod,” so rekli zelo pobožno, “vemo, da se boriš samo za resnico. Ne sprašuješ, kaj je po volji ljudem, temveč naravnost poveš, kako naj bi živeli po Božji volji. Zato nam povej, če je po Božji volji, da dajemo rimskemu cesarju davek? Ali naj ga plačujemo ali ne?”
15 Jezus je videl njihovo hinavščino in jim je rekel: “Zakaj mi nastavljate past? Pokažite mi kovanec!”
16 Dali so mu rimski denar. Vprašal jih je: “Čigav lik in ime je vtisnjeno na kovancu?” Odgovorili so: “To je cesarjev lik in njegovo ime!”
17 “Dajte potem cesarju, kar mu pripada, Bogu pa tisto, kar je njegovega!” Vsi, ki so to slišali, so se zelo začudili. Takega odgovora niso pričakovali.
18
Pozneje so prišli k Jezusu saduceji. Ti ljudje so verjeli, da ni vstajenja mrtvih. Rekli so mu:19 “Gospod, Mojzes nam je v zakonu naročil: ‘Če umre mož, ki je bil poročen, brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in prvi otrok naj nosi ime umrlega.’
20 Bilo je sedem bratov. Prvi je umrl in ni imel naslednika.
21 Potem se je drugi brat poročil z vdovo. Tudi ta je umrl brez otrok in naslednji brat jo je vzel za ženo.
22 Tako je šlo dalje, dokler žena ni bila poročena z vsemi sedmimi in ni dobila otroka. Na koncu je umrla tudi žena.
23 Čigava žena bo ob vstajenju mrtvih? Vseh sedem bratov je bilo namreč poročenih z njo.”
24 Jezus jim je odgovoril: “Motite se, ker so vaše predpostavke, iz katerih izhajate, napačne. Ne poznate niti Svetega pisma niti Božje moči.
25 Ko mrtvi vstanejo, se ne bodo ženili ali možile, ampak bodo kot nebeški angeli.
26
Glede vstajenja pa je takole: Ali niste brali, kako je Bog rekel Mojzesu iz gorečega grma: ‘Jaz sem Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov’?27 Bog je torej rekel Mojzesu, da so ti ljudje, čeprav so mrtvi že več sto let, (op. prev.) še kako živi. Kajti on ne bi rekel: ‘Jaz sem Bog tistih, ki so pomrli in jih več ni!’ Zelo se motite!”
28
Neki verski učitelj, ki je stal blizu in poslušal Jezusov pogovor s saduceji, je menil, da jim je odgovoril zelo dobro. Zato ga je vprašal: “Katera zapoved je najpomembnejša od vseh?”29 Jezus je odgovoril: “Naslednja je najpomembnejša zapoved: ‘Poslušaj Izrael! Bog je edini Gospod. Poleg njega ni drugega boga’.
30 ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše in z vsem razumom.’
31 Prav tako pomembna je druga zapoved: ‘Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe!’ ”
32 Na to je verski učitelj dejal: “Gospod, prav imaš. Samo eden je Bog in ni drugega boga razen njega.
33 Njega naj bi ljubili z vsem srcem in z vso močjo. In tudi bližnjega naj bi ljubili kakor samega sebe. To je več kot vse žrtve, ki bi jih lahko prinesli Bogu.”
34 Jezus je videl, da ga ta človek razume. Zato mu je rekel: “Nisi daleč od Božjega kraljestva.” Potem mu nihče več ni upal postavljati vprašanj.
35
Ko je Jezus pozneje govoril v templju, je postavil tole vprašanje: “Kako morejo vaši verski učitelji misliti, da je Kristus potomec kralja Davida?36 David je sam pod vplivom Svetega Duha rekel:
‘Bog je dejal mojemu Gospodu:37
Če torej David imenuje Kristusa svojega ‘Gospoda’, kako more Kristus potem biti njegov ‘sin’?” Vsi v templju so ga napeto poslušali.38
Jezus jim je govoril še dalje: “Pazite se verskih učiteljev! Oni radi hodijo v oblekah bogatašev in učenih ljudi in pričakujejo, da jih bodo na cesti vsi spoštljivo pozdravljali.39 Na bogoslužju v sinagogi hočejo sedeti v prvi vrsti in na vseh svečanostih hočejo sedeti na častnih mestih.
40 Ne sramujejo se, ko si pohlepno prisvajajo imetje vdov; da pa bi to prikrili, kažejo svojo pobožnost tako, da molijo dolge molitve na javnih mestih. Neusmiljeno jih bo zadela Božja kazen.”
41
Zdaj je Jezus sedel v bližino tempeljske zakladnice ter je opazoval ljudi, ki so vanjo metali svoje darove. Mnogi bogataši so dajali velike vsote.42 Potem pa je prišla revna vdova in je vrgla dva majhna kovanca v zakladnico.
43 Jezus je poklical k sebi učence in jim dejal: “Ta uboga vdova je dala več kot vsi drugi.
44 Bogataši so dali samo del svojega izobilja, ta žena pa je žrtvovala vse, kar je imela.”
1
Ko je Jezus zapustil tempelj, mu je eden izmed učencev poln občudovanja pokazal tempeljske zgradbe: “Učitelj, poglej to kamenje in te veličastne zgradbe!”2 Jezus je odgovoril: “Da, le dobro si oglejte! Vse to bo porušeno do temelja, ne bo ostal niti kamen na kamnu.”
3
[3-4] Ko je Jezus sedel na pobočju Oljske gore in gledal proti templju na drugi strani doline, so prišli Peter, Jakob, Janez in Andrej in ga vprašali: “Kdaj se bo vse to zgodilo? Po katerih dogodkih bomo prepoznali konec?”4
5 Jezus je odgovoril: “Naj vas nihče ne prevara ali zapelje!
6 Mnogi bodo namreč trdili: ‘Jaz sem Kristus!’ Na žalost bodo mnoge zapeljali.
7
Slišali boste o vojnah in nemirih. Ne ustrašite se! To se mora zgoditi; to pa še ne pomeni, da je prišel konec.8 Ljudstva in zveze držav se bodo bojevale druga z drugo. V mnogih delih sveta bodo lakote in potresi. To pa je šele začetek konca, prav tako kot prvi popadki pri ženi, ki naj bi rodila.
9
Bodite budni! Vlačili vas bodo pred sodnike in v sinagogah vas bodo bičali. Zagovarjati se boste morali pred tistimi, ki imajo oblast na tem svetu. To bo za vas priložnost, da jim oznanite radostno novico.10 Tako se mora zgoditi, kajti vsi narodi morajo slišati veselo novico, preden pride konec.
11 Če vas bodo zapirali v ječe in postavili pred sodnike, bodite mirni. Ni vam treba skrbeti, kako se boste branili. Bog vam bo dal pravo besedo ob pravem času. Sveti Duh bo govoril skozi vas.
12 Brat bo izročal brata v smrt. Očetje bodo izdajali svoje lastne otroke. Otroci se bodo upirali staršem in jih morili.
13 Ves svet vas bo sovražil, ker ste moji otroci. Kdor pa bo izdržal do konca, bo rešen.
14 Ko boste videli odvratnega malika, da stoji tam, kjer mu ni mesto, (kdor to bere, naj razume, na kaj se misli) tedaj naj tisti, ki so v Judeji, zbežijo v gore.
15 Kdor bo pravkar na terasi svoje hiše, naj ne hodi najprej v hišo, da bi pripravil, kar mu je potrebno za beg.
16 Kdor dela na polju, naj ne hiti domov, da bi vzel s seboj plašč.
17 Težko pa bo za žene, ki pričakujejo otroka ter za matere z dojenčki.
18 Zato molite, da ne bi morali bežati pozimi.
19 Prišli bodo namreč dnevi grozot, kakršnih ni bilo odkar je bil svet ustvarjen in jih ne bo.
20 Noben človek ne bi mogel izdržati tolikšnega trpljenja, če ne bi Bog že vnaprej skrajšal tega časa. Zavoljo svojih izvoljenih pa je Bog ta čas omejil.
21 Če vam kdo reče: ‘Tukaj je Rešitelj!’ ali ‘Tam se je prikazal Kristus,’ ne verjemite!
22 Mnogi se bodo izdajali za rešitelje sveta in nastopili bodo lažni preroki. Delali bodo presenetljive čudeže in če bi bilo mogoče, bi zapeljali celo Božje izvoljence.
23 Zato bodite budni! Posvaril sem vas!”
24
“Po tem času strahot bo potemnelo sonce in mesec ne bo več svetil.25 Zvezde bodo zapustile svoje poti, po katerih krožijo in kozmične sile se bodo pokrenile.
26 Tedaj bodo vsi videli Sina človekovega, ki bo prišel z božansko močjo in slavo na nebeških oblakih.
27 Poslal bo svoje angele, ki bodo privedli k njemu njegove izvoljence z vseh delov sveta.
28
Tudi smokvino drevo naj posluži kot slika: ko pride sok v veje in le – te poženejo liste, takrat veste, da je poletje blizu.29 Prav tako boste vedeli, da je moj prihod blizu, ko se vse to zgodi.
30 Povem vam: to ljudstvo ne bo izginilo, dokler se vse to ne zgodi.
31 Nebo in zemlja bosta izginila; moje besede pa veljajo za vse čase in nikoli ne izginejo.”
32
“Nihče ne ve, kdaj pride konec. Nihče ne ve dneva, niti ure, celo angeli v nebesih ne, niti Sin človekov. Samo Oče ve, kdaj bo to.33 Zato ne bodite brezskrbni, ampak bedite! Ne veste namreč, kdaj pride ta čas.
34 To je tako, kot če se človek poda na pot. Preden zapusti hišo, naloži vsakemu zaposlenemu določeno delo, vratarju pa naroči, naj straži.
35 Prav tako morate tudi vi stražiti. Saj ne veste, kdaj pride gospodar, zvečer, opolnoči, ob jutranjem svitu, ali ko vzide sonce.
36 Zato bodite pripravljeni na njegov prihod ob vsaki uri dneva in ne spite.
37 Kar pravim vam, velja tudi za vse druge ljudi: Vedno bodite budni in pripravljeni!”
1
Bilo je samo še dva dni do praznovanja velike noči in do prazničnega tedna, ko Judje jedo samo nekvašen kruh. Veliki duhovniki in verski učitelji so že dolgo iskali primeren trenutek, da bi Jezusa na skrivaj ujeli in umorili. Takole so mislili prvi kot tudi drugi:2 “Nikakor se to ne sme zgoditi v prazničnih dneh, da ne bi prišlo do nemirov med ljudstvom.”
3
Jezus je bil v Betaniji Simonov gost. Simon je bil svojčas gobav. Med obedom je prišla neka žena. V rokah je imela steklenico z dragocenim oljem. Razbila je posodo in mazilila z oljem Jezusovo glavo.4 [4-5] Zaradi tega se je nekaj gostov razburjalo. “Zakaj to razsipanje?” so se jezno spraševali. “To olje je vredno celo premoženje. Raje bi dali denar revnim!” Tako so očitali ženi.
5
6 Jezus pa je odvrnil: “Pustite jo pri miru! Zakaj jo žalite? To kar je storila zame, je dobro in prav.
7 Revežev, ki potrebujejo vašo pomoč, bo vedno zadosti. Lahko jim boste pomagali. Jaz pa ne bom več dolgo pri vas.
8 Ta žena je storila, kar je mogla. S tem oljem je pripravila moje telo za pokop.
9 Vsepovsod po svetu, kjer bodo oznanjevali to sporočilo o rešitvi, bodo pripovedovali tudi o njej in o tem, kar je storila zame.”
10
Potem je odšel Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih učencev, k velikim duhovnikom, da bi izdal Jezusa.11 Veliki duhovniki so se razveselili tega in so mu obljubili nagrado. Poslej je Juda iskal ugodno priliko, da bi Jezusa izdal.
12
Prvi dan velikonočnega praznika, ko zakoljejo velikonočno jagnje, so učenci vprašali Jezusa: “Kje naj ti pripravimo velikonočno večerjo?”13 Jezus je naročil dvema izmed učencev: “Pojdita v mesto. Tam vaju bo srečal človek z vrčem vode. Pojdita za njim,
14 dokler ne vstopi v hišo. Lastniku hiše recita: ‘Najin Gospod naju je poslal, da si ogledava obednico, ki je pripravljena za nas in kjer bomo jedli danes zvečer velikonočno večerjo.’
15 Pokazal vama bo veliko sobo, ki je pripravljena za slavnostni obed. Tam pripravita, kar je še potrebno.”
16 Oba učenca sta odšla v mesto in našla vse tako, kot jima je povedal Jezus. Tu sta pripravila velikonočno večerjo.
17
Zvečer je prišel Jezus z dvanajsterimi učenci.18 Medtem ko so večerjali, jim je rekel: “Vem, da me bo eden izmed vas, ki zdaj z menoj jé, izdal!”
19 Začudeno so pogledovali drug drugega in drug za drugim so spraševali Jezusa: “Ali sem to jaz?”
20 “Eden izmed vas dvanajsterih, ki zdaj z menoj jé, me bo izdal.
21 Sin človekov sicer mora umreti, kakor so preroki napovedali, toda gorje izdajalcu! Bolje bi mu bilo, da se ni nikoli rodil.”
22
Medtem ko so še jedli, je Jezus vzel kos kruha, se zahvalil, ga razdelil in podal vsakemu učencu košček: “Vzemite in jejte! To je moje telo!”23 Potem je vzel kelih z vinom, se zahvalil Bogu in ga dal učencem. Vsi so pili iz njega.
24 Jezus je rekel: “To je moja kri, s katero je zapečatena nova zaveza med Bogom in ljudmi. Prelita bo, da bi bili ljudem odpuščeni grehi.
25 Pravim vam, da poslej ne bom več pil vina vse dotlej, dokler ga ne bom pil skupaj z vami v Božjem kraljestvu.”
26
Potem ko so odpeli hvalno pesem, so odšli na Oljsko goro.27
Po poti na Oljsko goro je rekel Jezus učencem: “Vsi me boste zapustili, kajti že preroki so govorili: ‘Čredi bom vzel pastirja28
Po vstajenju pa bom šel pred vami v Galilejo.”29 Peter mu je rekel: “Če bi te tudi vsi zapustili, se name lahko zaneseš!”
30 “Peter,” mu je rekel Jezus, “preden bo petelin jutri zjutraj drugič zapel, me boš tretjič zatajil.”
31 “To je povsem nemogoče!” je zaklical Peter. “Tudi če bi moral umreti s teboj, tega ne bi storil!” Tudi drugi učenci so govorili tako.
32
Jezus in njegovi učenci so potem odšli v vrt, ki se je imenoval Getsemani. Tam jih je prosil: “Ostanite tukaj in me počakajte, dokler ne neham moliti!”33 Peter, Jakob in Janez so šli z njim. Strah in obup sta prevzela Jezusa.
34 “Breme, ki ga nosim, me je skoraj strlo,” jim je rekel. “Ostanite pri meni in ne pustite me samega.”
35 Jezus je šel nekaj korakov dalje, pokleknil je in molil: “Oče, če je mogoče, me obvaruj tega trpljenja.
36 Tebi je vse mogoče. Toda zgodi naj se tako, kot hočeš ti, ne kakor bi hotel jaz.”
37 Potem se je vrnil k trem učencem in opazil, da so zaspali. Žalosten je zbudil Petra. “Simon,” je zaklical, “ali spiš? Ali nisi mogel bedeti z menoj samo eno uro?
38 Bedite in molite, da vas preizkušnja ne bi premagala. Vem, da želite to, kar je najboljše, toda s svojo močjo tega ne morete doseči.”
39 Še enkrat jih je pustil same in je molil k Bogu z istimi besedami za pomoč.
40 Ko se je vrnil, je videl, da učenci spet spijo. Oči so se jim enostavno zatisnile od utrujenosti in niso vedeli, kaj naj bi rekli Jezusu.
41 Ko se je tretjič vrnil k njim, jim je rekel: “Ali spite in počivate? Zbudite se, drugič boste počivali! Zdaj bodo izdali Sina človekovega v roke ljudem.
42 Vstanite, pojdimo! Izdajalec je že tu!”
43
Medtem ko je Jezus še govoril, pride Juda, njegov učenec, z mnogimi možmi, ki so bili oboroženi z meči in palicami. Poslali so jih veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva.44 Juda se je sporazumel z njimi: “Mož, ki ga bom poljubil, on je! Njega zgrabite!”
45 Šel je naravnost k Jezusu in rekel: “Pozdravljen, učitelj!” Potem ga je poljubil.
46 Takoj so vojaki prijeli Jezusa.
47 Eden izmed mož, ki so bili z Jezusom, je hotel to preprečiti. Potegnil je svoj meč in odrezal uho nekomu izmed mož velikega duhovnika.
48 Jezus je vprašal vojake: “Ali sem zločinec, da ste prišli z meči in palicami, da bi me prijeli?
49 Vsak dan sem javno govoril v templju. Zakaj me niste prijeli tam? Vendar se je tudi to zgodilo, da bi se uresničile besede prerokov.”
50 Vsi učenci so ga zdaj prestrašeni zapustili in pobegnili.
51 Samo mlad mož, ki je nosil lahko ogrinjalo, je šel za Jezusom. Ko so vojaki poskusili zgrabiti tudi njega,
52 se jim je iztrgal. V rokah jim je ostalo samo ogrinjalo, mladi mož pa jim je gol ušel.
53
Takoj nato so pripeljali Jezusa k velikemu duhovniku. Pri njem so se zbrali vsi veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva.54 Peter je šel v primerni razdalji za skupino prav do notranjega dvorišča palače. Tam je sedel med vojake in se grel pri ognju.
55
Medtem so poskušali veliki duhovniki in vsi člani sodnega zbora s pomočjo krivih prič obtožiti Jezusa nečesa, za kar bi zaslužil smrt. Toda nič takega niso mogli najti.56 Mnoge priče so nastopile z raznimi krivimi obtožbami, ki pa so si nasprotovale.
57 Končno je nekaj mož izjavilo:
58 “Slišali smo, kako je ta Jezus govoril: ‘Ta tempelj, ki so ga zgradile človeške roke, bom porušil, potem pa postavim v treh dneh novega brez človeške pomoči.’ ”
59 Toda tudi njihove izjave so bile polne nasprotij, tako da velikim duhovnikom niso prav nič koristile.
60 Takrat pa se je dvignil veliki duhovnik, stopil je na sredo med te, ki so se zbrali in je vprašal Jezusa: “Kaj pa praviš ti na to? Ali si rekel to ali nisi?”
61 Jezus je molčal. Ponovno ga je vprašal veliki duhovnik: “Ali si Kristus, Božji Sin?”
62
“Da, sem,” je odgovoril Jezus. “Videli boste Sina človekovega, da sedi Bogu z desne strani in da ponovno prihaja na nebeških oblakih.”63 Jezno je veliki duhovnik raztrgal svoje oblačilo in zaklical: “To zadošča! Ne potrebujemo nobenih drugih prič!
64 Saj ste vsi slišali bogokletje. Kakšno sodbo boste izrekli?” Enoglasno so zaključili: “Mora biti obsojen na smrt!”
65 Nato so začeli mučiti Jezusa, nekateri so mu pljuvali v obraz, zavezali so mu oči in ga udarjali s pestmi. “No, ti, ki si prerok,” so se mu posmehovali, “povej, kdo te je udaril?” Tudi možje, ki so ga odpeljali, so ga tepli.
66
[66-67] Peter je bil še vedno na dvorišču. Dekla velikega duhovnika ga je videla, ko je sedel pri ognju. “Ti si se tudi družil s tem Jezusom iz Nazareta!”67
68 Prestrašen je Peter zanikal: “Ne vem, kaj govoriš!” Brž je odšel z dvorišča. Prav tedaj je zapel petelin.
69 Toda tudi tukaj ga je dekla prepoznala in je pred vsemi glasno rekla: “Ta je tudi izmed mož, ki so bili z Jezusom!”
70 Tudi tokrat je Peter odločno zanikal. Čez nekaj časa so dejali tudi tisti, ki so stali naokrog: “Vsekakor si tudi ti izmed njegovih prijateljev; saj si prav tako iz Galileje!”
71 Peter se je začel zaklinjati: “Sploh ne poznam tega človeka, o katerem govorite! Lahko vam prisežem!”
72 Takrat je petelin drugič zapel. Peter se je spomnil, da mu je Jezus rekel: “Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.” Tedaj je planil v jok.
1
Zgodaj zjutraj so veliki duhovniki, verski učitelji, voditelji ljudstva in ves sodni zbor zaključili svoj posvet in prišli do odločitve. Jezusa so zvezanega odpeljali k Pilatu, rimskemu guvernerju.2 Pilat ga je vprašal: “Ali si kralj Judov?” Jezus mu je odgovoril: “Da, prav imaš.”
3 Potem so veliki duhovniki prišli še z drugimi težkimi obtožbami.
4 “Odgovori!” je zahteval Pilat. “Ali se ne boš branil? Ali ne slišiš česa te dolžijo?”
5 Jezus pa ni odgovoril niti besede. Pilat se je temu zelo čudil.
6
Bilo je v navadi, da je Pilat vsako leto za velikonočni praznik pomilostil zapornika, ki ga je ljudstvo samo izbralo.7 V tistem času je bil v zaporu skupaj z drugimi uporniki, ki so sodelovali v političnih nemirih, neki človek po imenu Baraba. Dolžili so ga uboja.
8 Pred Pilatovo palačo je zdaj velika množica ljudi zahtevala, da jim izpusti nekoga izmed jetnikov.
9 “Koga predlagate? Ali naj izpustim ‘Kralja Judov’?” jih je vprašal Pilat.
10 Dobro je vedel, da so mu veliki duhovniki pripeljali Jezusa samo zato, ker so mu zavidali njegovo popularnost.
11 Veliki duhovniki pa so naščuvali ljudstvo, naj zahteva, da izpusti Barabo.
12 Spet jih je Pilat vprašal: “Kaj pa naj storim s človekom, za katerega pravijo, da je vaš kralj?”
13 Enoglasno so zakričali: “Na križ z njim!”
14 “Zakaj tako? Kaj pa je storil?” je vprašal Pilat. Množica je še naprej kričala: “Na križ z njim!”
15 Ker se je Pilat bal nasprotovati razjarjeni množici, je izpustil Barabo. Jezusa pa je izročil, da bi ga bičali in razpeli na križ.
16
Rimski vojaki so pripeljali Jezusa na dvorišče guvernerjeve palače. Poklicali so stražarje.17 Oblekli so mu rdeč plašč, da bi izgledal kot kralj, spletli so venec iz trnovih vej in mu ga posadili kot krono na glavo.
18 Potem so ga posmehljivo pozdravljali: “Živel kralj Judov!”
19 S palico so ga udarjali po glavi, pljuvali, padali predenj na kolena, da bi se mu posmehovali.
20 Ko jim je bilo tega zadosti, so mu spet slekli rdeči plašč in mu vrnili njegovo obleko. Zdaj so ga odvedli, da bi ga križali.
21
Spotoma so srečali Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta. Pravkar se je vračal s polja in vojaki so ga prisilili, da ponese križ.22 Jezusa so privedli na Golgoto. (Golgota pomeni “mrtvaška glava”.)
23 Tam so mu vojaki hoteli dati opojno pijačo: vino z miro. Jezus pa je ni hotel piti.
24 Potem so ga pribili na križ. Njegovo obleko so si razdelili.
25 Ura je bila devet zjutraj.
26 Nad njegovo glavo je bila pribita plošča, na kateri je bilo napisano, zakaj je bil obsojen. Napisali so: KRALJ JUDOV.
27 Skupaj z Jezusom so razpeli na križ tudi dva zločinca, enega na njegovi desni, drugega pa na levi strani.
28 Tako se je izpolnila napoved preroka Izaije: “Prištevali so ga k zločincem.”
29 Ljudje, ki so hodili mimo križa, so ga zmerjali in se mu posmehovali: “Tako! Hotel si porušiti tempelj in ga v treh dneh spet postaviti?
30 Pomagaj si zdaj in stopi s križa!”
31 Tudi veliki duhovniki in verski učitelji so stali pod križem in se mu posmehovali: “Drugim je pomagal, sebi pa ne more!
32 Če je Mesija, ali izraelski kralj, naj stopi s križa! Potem bi mu morda še verovali!” Tudi oba zločinca sta se mu posmehovala.
33
Opoldne se je nenadoma po vsej deželi stemnilo. Ta tema je trajala tri ure.34 Proti tretji uri je Jezus glasno zaklical: “Eli, Eli, lama sabahtani?” To pomeni: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”
35 Nekateri, ki so stali tu v bližini, so menili: “Preroka Elijo kliče.”
36 Eden izmed njih je takoj namočil gobo v kisu in jo na palici prinesel k Jezusovim ustom, da bi pil. “Videli bomo, če pride Elija in ga sname s križa!” je rekel.
37 Jezus pa je na ves glas zakričal in umrl.
38 Prav v tem trenutku se je zavesa v templju, ki je ločila sveti prostor od najsvetejšega, pretrgala na dvoje.
39 Rimski oficir, ki je stal poleg križa in gledal, ko je Jezus umiral, je prestrašen priznal: “Ta človek je bil zares Božji Sin!”
40 Nekatere žene so stale nekoliko dalje od križa in so opazovale vse, kar se je dogajalo. Med njimi je bila Marija iz Magdale in Marija, mati mlajšega Jakoba in Jozeja kakor tudi Saloma.
41 Te so bile v Galileji pri Jezusu in so skrbele zanj. Skupaj z mnogimi drugimi so prišle z Jezusom v Jeruzalem.
42
[42-43] Zvečer je šel Jožef iz Arimateje, spoštovan član judovskega sodnega zbora, k Pilatu. Jožef je pričakoval, da bo nastopilo Božje kraljestvo. Ker je bila naslednji dan sobota, se je odločil, da bo že zdaj zaprosil Pilata za Jezusovo telo.43
44 Pilat ni verjel, da bi Jezus mogel biti že mrtev. Zato je poklical rimskega oficirja in se pozanimal: “Ali je Jezus res že mrtev?”
45 Ko je oficir to potrdil, je prepustil Jožefu iz Arimateje Jezusovo telo.
46 Jožef je kupil velik platnen prt, vzel je Jezusa s križa, ga zavil v prt ter ga položil v grob, ki je bil izklesan v skali. Nato je privalil kamen k vhodu v grob.
47 Marija iz Magdale in Marija, Jozejeva mati pa sta opazovali, kam je položil Jezusa.
1
Ko je minila sobota, so Marija iz Magdale, Saloma in Marija, Jakobova mati kupile olja in mazil, da bi balzamirale umrlega.2 Zgodaj v nedeljo zjutraj, ko je sonce pravkar vzšlo, so žene prišle h grobu.
3 Že po poti so se zaskrbljene spraševale: “Kako bomo odvalile težki kamen z vhoda v grob?”
4 Toliko bolj so bile presenečene, ko so opazile, da kamna ni več na vhodu.
5 Vstopile so v votlino in na desni strani opazile mladeniča, ki je sedel tu in bil oblečen v dolgo, belo obleko. Zelo so se prestrašile.
6 Mladi mož pa jim je dejal: “Ne bojte se! Jezusa iščete, iz Nazareta, križanega. Ni ga več tu. Vstal je od mrtvih. Poglejte sem, tu je ležal.
7 Zdaj pa pojdite k učencem in k Petru in jim recite, da bo Jezus šel pred vami v Galilejo. Tam ga boste videli, kakor vam je obljubil.”
8 Potem so žene zapustile grob in zbežale. Strah in groza sta jih prevzela. Z nikomer niso govorile o tem, tako prestrašene so bile.
9
Jezus je v nedeljo zjutraj vstal od mrtvih in se najprej pokazal Mariji iz Magdale, ki jo je osvobodil sedmih demonov.10 Tekla je k učencem, ki so jokali in žalovali za Jezusom
11 in jim poročala: “Jezus živi! Videla sem ga!” Toda niso ji verjeli.
12
Potem se je pokazal na drug način dvema izmed njih, ki sta bila na poti na deželo.13 Vsa razburjena sta se vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o tem ostalim. Toda tudi njima niso verjeli.
14
Nekoliko pozneje se je Jezus pokazal enajsterim učencem, ko so skupaj jedli. Pokaral jih je zaradi nevere, saj niso hoteli verovati tistim, ki so ga videli, da je vstal od mrtvih.15 Potem jim je rekel: “Pojdite po vsem svetu in ponesite vsem ljudem sporočilo o rešitvi.
16 Kdor veruje in se krsti, bo rešen. Kdor pa ne veruje, bo obsojen.
17 Tisti, ki verujejo, bodo z mojo avtoriteto izganjali demone, govorili bodo nove jezike,
18 nevarne kače in smrtni strup jim ne bodo škodovali. Na bolne bodo polagali roke in jih ozdravljali.”
19
Potem ko je Gospod Jezus to povedal, je bil sprejet v nebo in je sedel na častno mesto poleg Boga.20 Učenci so krenili na vse strani in povsod oznanjali novico o rešitvi. Gospod pa je bil z njimi in je potrjeval njihovo besedo s čudeži.