1

1

Dragi Teofil! Mnogi so že poskušali zapisati vse, kar se je zgodilo pri nas,

2 tako kot so izpričali očividci, ki so bili navzoči od začetka. Tem je Bog dal nalogo, da pripovedujejo sporočilo o rešitvi še drugim.

3 Zato sem tudi jaz, ko sem vse od začetka poizvedel, smatral, da je dobro, da ti o vsem poročam, dragi Teofil,

4 da bi vedel, da je vse, kar so ti pripovedovali o Jezusu, prav in resnično.

5

Ko je bil Herod kralj v Judeji, je tam živel duhovnik Zaharija. Le-ta je pripadal Abijevemu oddelku duhovnikov, ki so službovali v templju. On kot tudi njegova žena Elizabeta sta bila iz Aronovega rodu.

6 Oba sta živela tako, kot je Bogu po volji. Držala sta se vseh njegovih zapovedi in predpisov.

7 Toda njun zakon je bil brez otrok, ker Elizabeta ni mogla zanositi, zdaj pa sta bila oba že priletna.

8 Spet je bil na vrsti Abijev oddelek duhovnikov, da služi v templju.

9 Kot je bila med duhovniki navada, so tudi tokrat žrebali, kdo naj zažge kadilo Bogu na čast. Izžreban je bil Zaharija.

10 Ko je bil čas, da zažge kadilo, je zbrana množica zunaj molila.

11 Naenkrat je stal na desni strani kadilnega oltarja Božji angel.

12 Ko ga je Zaharija videl, se je začudil in močno prestrašil.

13 Angel pa mu je rekel: “Ne boj se, Zaharija! Bog je uslišal tvojo molitev. Tvoja žena Elizabeta bo kmalu dobila sina. Ime naj mu bo Janez.

14 Zelo boš vesel in srečen zaradi tega otroka, pa tudi mnogi drugi se bodo radovali njegovemu rojstvu.

15 Velik bo v Božjih očeh. Ne bo pil vina niti drugih alkoholnih pijač. Še preden se bo rodil, bo napolnjen s Svetim Duhom

16 in mnoge v Izraelu bo privedel h Gospodu, njihovemu Bogu.

17 V duhu in moči preroka Elija bo utrl pot Gospodu, tako da bo srca očetov obrnil k sinovom in neposlušne k modrosti pravičnih – pripravil bo ljudstvo na Gospodov prihod.”

18 “Ali je to sploh mogoče?” je Zaharija začuden vprašal angela. “Jaz sem star in tudi moja žena je priletna.”

19 Angel je odgovoril: “Jaz sem Gabriel in stojim pred Božjim prestolom kot njegov služabnik. Po njegovem navodilu ti prinašam to radostno sporočilo.

20 Ker pa mi nisi veroval, boš nem, dokler se ne zgodi, kar sem ti rekel. Tako boš spoznal, da je resnica to, kar sem ti povedal.”

21 Medtem je množica zunaj čakala Zaharijo. Vsi so se čudili, ker se je tako dolgo mudil v templju.

22 Ko je nazadnje le prišel ven, ni mogel govoriti. Bilo jim je jasno, da je v templju videl nekaj nadnaravnega, kar jim je z znaki poskušal pojasniti. Še naprej pa je bil nem.

23 Ostal je v templju, dokler ni opravil svoje službe, potem pa je odšel domov.

24

Kratek čas po tem je Elizabeta zanosila in pet mesecev se je skrivala.

25 “Kako dober je Gospod,” je govorila, “ker mi je v teh dneh pokazal svojo naklonjenost. Nihče več me ne bo mogel prezirati, ker nimam otrok.”

26

[26-27] Elizabeta je bila v šestem mesecu nosečnosti, ko je Bog poslal angela Gabriela k nekemu dekletu v Nazaret, mesto v Galileji. Dekletu je bilo ime Marija in bila je zaročena z Jožefom, potomcem velikega kralja Davida.

27

28 K njej je prišel angel in ji dejal: “Bodi pozdravljena, Marija, ki uživaš tako naklonjenost! Gospod je s teboj.”

29 Marija je bila zmedena in preplašena ter se je spraševala, kaj bi te nenavadne besede mogle pomeniti.

30 “Ne boj se, Marija!” je nadaljeval angel. “Bog ti je prav posebno naklonjen.

31 Zanosila boš in boš rodila sina. Jezus naj mu bo ime.

32 Mogočen bo in imenoval se bo Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol praočeta Davida

33 in večno bo vladal Jakobovim potomcem. Njegovemu kraljevanju ne bo konca.”

34 “Kako pa se bo to zgodilo?” je vprašala Marija angela. “Saj sem vendar devica.”

35 Angel ji je odgovoril: “Sveti Duh bo prišel nadte in Božja sila te bo obsenčila. Zato bo ta otrok svet in se bo imenoval Božji Sin.

36 Tudi Elizabeta, tvoja sorodnica, o kateri pravijo, da ne more imeti otrok, je v šestem mesecu nosečnosti. V svoji visoki starosti bo rodila otroka.

37 Bogu namreč nič ni nemogoče.”

38 “Božja služabnica sem in karkoli želi, naj se zgodi z menoj,” je odvrnila Marija. “Naj bo vse tako, kot si mi dejal.” Nato jo je angel zapustil.

39

Marija se je odločila, da bo kar najhitreje obiskala Elizabeto, ki je živela s svojim možem Zaharijem v majhnem mestecu v judejskem gričevju.

40 Vstopila je v hišo in jo pozdravila.

41 Ko je Elizabeta slišala Marijin glas, je otrok v njenem telesu od veselja poskočil in Sveti Duh jo je vso prežel, tako da je zaklicala:

42 “Bog ti je naklonjen bolj kot katerikoli drugi ženi in nad tvojim otrokom počiva poseben Božji blagoslov!

43 S čim sem si zaslužila, da me obišče mati mojega Gospoda?!

44 Ko sem zaslišala tvoj glas, je otrok v meni od veselja poskočil.

45 Kako srečna si lahko, ker si verovala. To, kar ti je Bog naznanil, se bo zgodilo.”

46

Tedaj je Marija hvalila Boga:

“Iz vsega srca slavim Gospoda.

47
Bog, moj Rešitelj, je moja sreča!

48
Meni, preprosti in nepomembni ženi,
je zaupal vzvišeno nalogo.
Ljudje vseh časov me bodo imenovali srečno,

49
kajti Bog, ki je mogočen in svet,
je storil nekaj velikega z menoj.

50
Brezmejno skrbi v svojem usmiljenju
za vse, ki se ga boje,
od roda do roda.

51
Kako silna je njegova mogočna roka!
Ponosne in visoke je razsejal.

52
Vladarje ruši s prestolov,
potlačene pa dviga.

53
Lačne obsipa z dobrotami,
bogate pa odpravlja praznih rok.

54
Kako je pomagal svojemu služabniku Izraelu!
Spominja se svoje obljube, da bo milosten.

55
Tako je obljubil našim praočetom —
Abrahamu in njegovim potomcem —
da jim bo večno izkazoval milost.”

56

Marija je ostala kake tri mesece pri Elizabeti, potem pa se je vrnila domov.

57

Elizabeti je prišel čas poroda in rodila je sina.

58 Ko so sosedje in sorodniki slišali, kako se je je Bog usmilil, so se veselili skupaj z njo.

59 Čez osem dni so prišli sorodniki in prijatelji, kajti takrat naj bi otroka obrezali. Dobil naj bi tudi ime po svojem očetu: Zaharija.

60 Elizabeta pa se je vmešala in rekla: “Ne tako. Ime naj mu bo Janez.”

61 “Saj nihče izmed sorodnikov nima tega imena!” so nasprotovali drugi.

62 Namignili so očetu in ga vprašali: “Kako naj bo ime sinu?”

63 Zaharija je pokazal, da potrebuje tablico, na katero je napisal: “Janez bo.” Vsi so se čudili temu.

64 Takrat pa je Zaharija spet spregovoril in je slavil Boga.

65 Povsod, kjer so ljudje slišali, – pripovedovali so o tem po vsem judejskem gričevju, – so se prestrašili.

66 Začudeni so se spraševali: “Kaj bo le postalo iz tega otroka? Gotovo ima Bog kaj posebnega v svojem načrtu zanj.”

67

Poln Svetega Duha je Zaharija, Janezov oče, pripovedoval, kar mu je Bog naznanil:

68

“Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov,
ker je prišel in osvobodil svoje ljudstvo.

69
Iz kraljevske hiše svojega služabnika Davida
nam je poslal močnega Rešitelja.

70
(To so že pred davnimi časi naznanjali preroki:)

71
Rešil nas bo naših sovražnikov
in otel iz rok tistih ljudi, ki nas sovražijo.

72
Bog je bil usmiljen z našimi predniki
in se spominja svete zaveze,

73
prisege, ki jo je prisegel našemu očetu Abrahamu:

74
da nas bo osvobodil iz rok naših sovražnikov,
in nam omogočil, da mu brez strahu služimo,

75
s čistim srcem v njegovi prisotnosti
vse življenje.

76
Ti, sin moj, pa se boš imenoval
prerok Najvišjega.
Šel boš pred Gospodom
in mu boš pripravljal pot.

77
Pokazal boš njegovemu ljudstvu, da je rešeno,
ker so mu odpuščeni grehi.

78
Bog nam odpušča zaradi svojega neizmernega usmiljenja.
Od zgoraj prihaja k nam njegova luč.

79
Ta luč bo zasvetila vsem ljudem, ki jih obdaja noč
in smrtni strah;
povedla nas bo na pot miru.”

80

Janez je rastel in postal močan v duhu. Kot mladenič se je umaknil v puščavsko samoto do tistega dne, ko je javno nastopil pred izraelskim ljudstvom.

2

1

V tem času je zapovedal cesar Avgust, naj vse prebivalce rimskega cesarstva popišejo, da bi jih lahko obdavčili.

2 Takega štetja prebivalstva dotlej še ni bilo. V tem času je bil Kvirinij guverner v Siriji.

3 Vsak je moral potovati v kraj, od koder je bil po svojem poreklu, da bi se tam zapisal.

4 Ker je bil Jožef Davidov potomec, le-ta pa je bil rojen v Betlehemu, je potoval iz Nazareta v Galileji v Betlehem v Judeji.

5 Tu naj bi se Jožef zapisal skupaj s svojo mlado ženo Marijo, ki je pričakovala otroka.

6 Ko sta bila v Betlehemu, je Marija rodila svojega prvega otroka – sina.

7 Povila ga je v plenice in ga položila v jasli v hlevu, ker nista dobila prenočišča v gostilni.

8

To noč je nekaj pastirjev čuvalo svoje črede na poljani.

9 Nenadoma je pristopil Božji angel in vso pokrajino je obsijala Božja slava. Pastirji so se prestrašili,

10 toda angel jim je dejal: “Ne bojte se! Prinašam vam čudovito sporočilo, ki velja vsem ljudem:

11 Danes je v mestu, kjer je bil rojen David, prišel na svet Rešitelj sveta. To je Kristus, Gospod.

12 Takole ga boste prepoznali: v jaslih leži otrok, povit v plenice.”

13 Naenkrat so jih obkrožili brezštevilni angeli, ki so hvalili Boga:

14

“Slava in čast naj bo Bogu v nebesih,”
“med ljudmi na zemlji, ki mu želijo ugajati,
pa naj vlada mir.”

15

Potem ko so jih angeli zapustili, so pastirji dejali drug drugemu: “Pojdimo v Betlehem. Videli bomo, kar se je tam zgodilo in o čemer nam je pripovedoval Božji angel.”

16 Takoj so se odpravili na pot in našli so Marijo in Jožefa in otroka, ki je ležal v jaslih.

17 Pastirji so pripovedovali vsem o tem, kar so doživeli in kar jim je povedal angel.

18 Vsi, ki so slišali njihovo sporočilo, so se temu zelo čudili.

19 Marija pa si je zapomnila vsako besedo in kar naprej je premišljala o tem.

20 Potem so se pastirji vrnili k svojim čredam. Hvalili so Boga in se mu zahvaljevali za vse, kar so doživeli to noč. Vse je bilo prav tako, kot so jim povedali angeli.

21

Ko so otroka čez osem dni obrezali, so mu dali ime Jezus. To je bilo ime, ki ga je naznanil angel, še preden je bil Jezus spočet.

22

Ko je za Marijo prišel čas, da prinese žrtev za svoje očiščenje po rojstvu otroka, kakor je zahteval Mojzesov zakon, sta Jožef in Marija prinesla otroka v Jeruzalem, da bi ga posvetila Bogu.

23 V zakonu je bilo jasno zapisano: “Vsak prvi sin v družini in prvi samec, ki ga povrže žival, naj pripada Gospodu.”

24 Prinesla sta tudi žrtev. Zakon je zahteval dve grlici ali dva goloba.

25 V Jeruzalemu je prebival mož po imenu Simeon. Živel je tako, kot je Bog želel, v vsem se je držal njegovih zapovedi in željno pričakoval Izraelovega Rešitelja. Simeon je bil napolnjen z Božjim Svetim Duhom.

26 Le-ta mu je tudi naznanil, da ne bo umrl prej, preden bo videl Kristusa, Rešitelja.

27 Tega dne ga je Sveti Duh spodbudil, da je šel v tempelj. Ko sta Marija in Jožef prinesla otroka, da bi ga posvetila Bogu,

28 ga je Simeon vzel v naročje in je hvalil Boga:

29

“Gospod,” tako je dejal,
“zdaj lahko v miru umrem.

30
Videl sem namreč tega,
za katerega si mi obljubil, da ga bom videl,
Osvoboditelja,

31
ki si ga dal vsemu svetu.

32
On je luč vsem narodom
in on bo slava tvojega ljudstva Izraela.”

33

Marija in Jožef sta se čudila njegovim besedam.

34 [34-35] Simeon ju je blagoslovil, potem pa je rekel Mariji: “Meč bo prebodel tvoje srce, kajti mnogi v Izraelu bodo zavrgli tega otroka in to bo njihova nesreča. Za mnoge druge pa bo on največja radost in najbolj skrite misli mnogih src bodo razodete.”

35

36

Ana, prerokinja, je bila tudi v templju tistega dne. Bila je Fanuelova hči iz Aserjevega rodu. Samo sedem let je živela v zakonu,

37 zdaj pa je bila že dolgo vdova in je imela štiriinosemdeset let. Le redko je odhajala iz templja. Da bi služila Bogu, je molila in se postila dan in noč.

38 Medtem ko se je Simeon še pogovarjal z Marijo in Jožefom, je pristopila in je prav tako začela hvaliti Boga. Vsem, ki so pričakovali osvoboditev Jeruzalema, je pripovedovala o tem otroku.

39

Ko sta Jožef in Marija izpolnila vse predpise zakona, sta krenila nazaj v Nazaret v Galileji.

40 Otrok je rastel in v njem je bila Božja modrost. Vsem je bilo jasno, da na njem počiva Božji blagoslov.

41

Leto za letom sta Jožef in Marija odhajala za velikonočni praznik v Jeruzalem.

42 Ko je bilo Jezusu dvanajst let, sta ga prvič vzela s seboj.

43 Po prazničnih dneh sta se napotila nazaj proti domu. Nista opazila, da je Jezus ostal v Jeruzalemu. Prvi dan potovanja se sploh nista vznemirjala zaradi tega,

44 ker sta menila, da je pri sorodnikih in prijateljih.

45 Ko pa ga nista našla tam, sta se zaskrbljena vrnila v Jeruzalem in sta ga iskala vsepovsod po mestu.

46 Končno, čez tri dni, sta našla Jezusa v templju. Sedel je skupaj z verskimi učitelji, pazljivo jih je poslušal in jim postavljal vprašanja.

47 Vsi so se čudili njegovemu znanju in odgovorom.

48 Starša nista vedela, kaj naj si mislita. “Sin,” mu je rekla mati, “kako si nama mogel storiti kaj takega? Zaskrbljena sva te vsepovsod iskala!”

49 “Zakaj pa sta me iskala?” je vprašal Jezus. “Saj bi morala vedeti, da sem v templju, v hiši mojega Očeta.”

50 Onadva pa nista razumela, kaj je mislil s tem.

51 Potem so se skupaj vrnili v Nazaret in Jezus je bil poslušen svojim staršem. Njegova mati pa je pogosto razmišljala o vsem tem, kar je doživela.

52 Tako je Jezus odraščal. Tudi njegovo znanje in razumnost sta se množila. Ljudje in tudi Bog pa so ga imeli radi.

3

1

Bilo je v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija. Poncij Pilat je kot guverner upravljal pokrajino Judejo; Herod je vladal kot knez v Galileji, njegov brat Filip pa v Itureji in Trahonitidi; Lizanij je vladal v Abileni;

2 Hana in pozneje Kajfa pa sta bila velika duhovnika.

3 Takrat je Janez zapustil puščavo in je hodil po pokrajini ob Jordanu. Povsod je spodbujal ljudi: “Temeljito spremenite način življenja! Obrnite se k Bogu in kot dokaz, da ste to storili, se krstite. Tedaj vam bo Bog odpustil grehe.”

4 [4-5] Tako se je izpolnilo, kar je napisano v knjigi preroka Izaije:

“Glas tistega, ki kliče v puščavi:
‘Pripravite pot Gospodu!
Odstranite vse ovire!’
Vsako dolino izpolnite in vsako goro ali grič odstranite,
vijugaste poti poravnajte
in slabe poti spremenite v gladke ceste!

5

6
Tedaj bo vse človeštvo videlo Rešitelja,
ki ga pošilja Bog.”

7

Množici ljudi, ki so prišli, da bi jih Janez krstil, je zaklical: “Kačja zalega! Kdo vas je poučil, kako lahko pobegnete pred Božjo jezo, ki prihaja?

8 Dokažite najprej z dejanji, da ste se zares spremenili. Pravite: ‘Abraham je naš oče!’ To vam ne bo pomagalo! Bog lahko iz tega kamenja naredi Abrahamove potomce.

9 Sekira je že dvignjena, da poseka drevje ob korenini. Vsako drevo, ki ne prinaša dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj.”

10 Tedaj so ljudje želeli vedeti: “Kaj naj torej storimo?”

11 Janez je odgovoril: “Kdor ima dve srajci, naj da eno tistemu, ki nima nobene. Kdor ima hrano, naj svoj obed razdeli z nekom, ki je lačen.”

12 Prišli so tudi cariniki, ki so se hoteli krstiti. Vprašali so: “Kaj pa mi? Kaj naj mi storimo?”

13 Janez jim je odgovoril: “Pobirajte samo toliko carine, kolikor je predpisano!”

14 “Kaj pa naročaš nam?” so se zanimali vojaki. “Ne iztiskajte denarja s pretnjami ali s silo in nikogar ne dolžite tega, česar ni storil. Zadovoljni bodite s svojo plačo,” jim je odgovoril Janez.

15

Ljudje so slutili, da se bo v kratkem nekaj zgodilo ter so se spraševali, če ni morda Janez Osvoboditelj, ki ga že tako težko pričakujejo.

16 Janez pa je javno govoril: “Jaz vas krščujem z vodo, za menoj pa prihaja nekdo, ki je večji od mene. Nisem vreden, da bi bil njegov suženj. On vas bo krstil z vodo in s Svetim Duhom.

17 On že drži velnico za vejanje žita v roki, da bi ločil pleve od žita. Pleve bo sežgal z ognjem, ki ga nihče ne more pogasiti, pšenico pa bo spravil v svojo žitnico.”

18

V mnogih pridigah je Janez oznanjal ljudem novico o rešitvi in jim govoril, naj se obrnejo k Bogu.

19 Z ostrimi besedami je karal tudi Heroda, kneza v Galileji. Ta je namreč živel s Herodiado, ženo svojega brata in prav nič ga ni vznemirjalo to, da je kopičil greh na greh.

20 Vrhunec vsega pa je bilo, da je ukazal, naj Janeza zaprejo v ječo.

21

Ko je Janez spet krstil precej ljudi, je prišel tudi Jezus in Janez ga je krstil. Medtem ko je molil, se je odprlo nebo

22 in Sveti Duh je prišel kot golob in se spustil nanj. Istočasno je glas iz nebes spregovoril: “Ti si moj ljubljeni Sin, ti si moje veselje!”

23

Jezus je začel opravljati svojo nalogo, ko mu je bilo približno trideset let. Ljudje so ga poznali kot Jožefovega sina. Jožefov oče je bil Eli in njegovi predniki so bili:

24

Matat, Levi, Melhi, Janaj, Jožef,


25
Matitja, Amos, Nahum, Hesli, Nangaj,


26
Mahat, Matitja, Šimi, Jozeh, Joda,


27
Johanan, Reza, Zerubabel, Šealtiel, Neri,


28
Melhi, Adi, Kosam, Elmadam, Er,


29
Jošue, Eliezer, Jorim, Matat, Levi,


30
Simeon, Juda, Jožef, Jonam, Eljakim,


31
Melea, Mena, Matataj, Natan, David,


32
Jesej, Obed, Boaz, Salmon, Nahšon,


33
Aminadab, Arni, Aram, Hecron, Perec, Juda,


34
Jakob, Izak, Abraham, Terah, Nahor,


35
Serug, Regu, Peleg, Eber, Šelah,


36
Kenan, Arpahšad, Sem, Noe, Lameh,


37
Matuzalem, Henoh, Jered, Mahalalel, Kenan,


38
Enoš, Set. Set je bil Adamov sin, Adama pa je ustvaril Bog.

4

1

Poln Svetega Duha se je Jezus vrnil z Jordana. Božji Duh ga je vodil v puščavo,

2 kjer je ostal štirideset dni. Tam ga je hudič skušal. Ves ta čas Jezus ni jedel in zdaj ga je lakota še prav posebno mučila.

3 Tedaj ga je hudič izzival: “Ti, ki si Božji Sin, naredi kruh iz tega kamenja.” Jezus pa se je branil:

4 “Ne, kajti v Svetem pismu piše: ‘Nihče ne živi le od kruha.’ ”

5 Potem ga je hudič odpeljal na visoko goro in mu v trenutku pokazal vsa kraljestva sveta

6 ter jih ponudil Jezusu: “Dam ti vso oblast nad svetom in vso slavo, kajti svet je moja last in lahko ga dam, komur hočem.

7 Če poklekneš predme in me moliš, bo vse to tvoje.”

8 Spet je Jezus odklonil: “Ne, kajti v Svetem pismu piše: ‘Samo Boga, svojega Gospoda, moli in njega poslušaj!’ ”

9 Zdaj ga je vzel hudič v Jeruzalem in ga postavil na najvišje mesto na tempeljskem obzidju. “Skoči dol!” je dejal Jezusu. “Saj si vendar Božji Sin.

10 Napisano je:

‘Zapovedal bo svojim angelom glede tebe,
da te skrbno varujejo;

11
na svojih rokah te bodo nosili,
da se ne bi spotaknil ob kamen.’ ”

12

Tudi tokrat ga je Jezus zavrnil z besedami:

“Tudi to piše:

‘Ne izzivaj Gospoda, svojega Boga s tem,
da se samovoljno podajaš v nevarnost!’ ”

13

Potem ko ga je hudič prenehal skušati, je zapustil Jezusa za nekaj časa.

14

Napolnjen z močjo Svetega Duha se je Jezus vrnil v Galilejo. Kmalu so vsepovsod govorili o njem.

15 V sinagogah je govoril tako prepričljivo, da so ga vsi hvalili.

16

Nekega dne se je vrnil v svoje mesto Nazaret. V soboto je kot po navadi odšel v sinagogo.

17 Ko je vstal, da bi bral iz Svetega pisma, so mu dali knjigo preroka Izaije. Jezus je bral:

18

“Z menoj je Gospodov Duh,
ker me je on poklical.
Pooblastil me je, da prinesem ubogim radostno sporočilo,
da zasužnjenim oznanim svobodo,
da povem slepim, da bodo spregledali in stiskanim,
da bodo kmalu rešeni nasilja,

19
da naznanim leto, ko Gospod želi rešiti svoje ljudstvo.”

20

Jezus je zaprl knjigo, jo vrnil in sedel. Vsi so nestrpno čakali, kaj bo povedal k temu.

21 Takole je začel: “Danes se je prerokova napoved uresničila.”

22 Dokler je govoril, so mu vsi prisotni samo pritrjevali. Čudili so se njegovemu prepričljivemu govoru in menili: “Kar neverjetno je, da je on tesarjev sin.”

23 Jezus je nadaljeval svoj govor: “Gotovo mi boste odgovorili s pregovorom: ‘Zdravnik, ozdravi sebe’, češ, v Kafarnaumu si storil toliko čudežev. Pokaži tudi tukaj, kaj znaš!

24 Toda dobro veste, da nobenemu preroku ne verjamejo v domačem kraju.

25 Spomnite se samo Elije! V tistem času je živelo mnogo vdov v Izraelu, ki so potrebovale pomoč; saj ni deževalo tri leta in pol v deželi in ljudje so stradali.

26 Vendar ni bil Elija poslan k njim, temveč k poganski vdovi v Sarepti pri Sidonu.

27 Ali pa se spomnite preroka Elizeja! Brezštevilni gobavci so bili v Izraelu, vendar ni bil nihče izmed njih ozdravljen razen Naamana, poganskega Sirca.”

28 To je bilo za poslušalce preveč. Jezno so skočili na noge

29 in vlekli Jezusa na previs gore, na kateri je bilo zgrajeno njihovo mesto, da bi ga pahnili navzdol.

30 Vendar je Jezus mirno odšel skozi razburjeno množico in nihče si ga ni upal prijeti.

31

Jezus je prišel v Kafarnaum v Galileji in je v soboto tam pridigal.

32 Tudi tu so se ljudje zelo čudili njegovemu nauku; govoril jim je namreč z avtoriteto.

33 V sinagogi je bil človek, ki mu je gospodoval demon.

34 Glasno je zakričal: “Poslušaj, Jezus iz Nazareta! Kaj hočeš od nas? Prišel si z namenom, da bi nas uničil. Jasno mi je, kdo si: Sin Božji!”

35 Jezus ga je prekinil: “Molči! Zapusti tega človeka!” Potem je vrgel demon moža na tla in ga zapustil, ne da bi mu še kaj škodoval.

36 Prestrašeni in začudeni so se ljudje spraševali: “Kaj govori ta človek? V Božji moči zapoveduje hudobnim duhovom in morajo ga poslušati!”

37 Kmalu so po vsej okolici pripovedovali o tem, kar je Jezus storil.

38

Potem ko je Jezus zapustil sinagogo, je odšel na Petrov dom. Njegova tašča je imela mrzlico. Prosili so Jezusa, naj ji pomaga.

39 Pristopil je k postelji, se sklonil nadnjo in zapovedal mrzlici, naj se umakne. Takoj je bila zdrava. Vstala je in je stregla gostom.

40 Kmalu se je razvedelo, kako je Jezus ozdravil Petrovo taščo. Kdorkoli je imel bolnika v družini, ga je prinesel k Jezusu, brž ko je zašlo sonce. Položil je nanje roke in jih ozdravil.

41 Mnogi demoni so zapustili svoje žrtve in kričali: “Ti si Sin Božji!” Ker pa so duhovi vedeli, kdo je on, jim je prepovedal, da bi govorili še kaj več.

42

Zgodaj zjutraj je Jezus zapustil Petrov dom in odšel na samoten kraj. Ljudje so ga vsepovsod iskali in ko so ga končno našli, so ga hoteli zadržati v Kafarnaumu.

43 On pa jim je dejal: “Veselo sporočilo o Božji rešitvi moram ponesti še ljudem v druga mesta. To je moja naloga.”

44 Šel je dalje in je pridigal v sinagogah po vsej deželi.

5

1

Nekega dne se je ob Galilejskem jezeru trlo mnogo ljudi okrog Jezusa. Vsi so hoteli slišati Božjo besedo.

2 Ob bregu sta bila dva čolna, ki so ju tu pustili ribiči, sami pa so se ukvarjali z mrežami.

3 Potem se je Jezus povzpel v čoln, ki je bil Petrova last ter ga je zaprosil, da odvesla nekoliko dalje od obale, da bi ga ljudje bolje slišali in videli. Jezus jim je nato govoril iz čolna.

4 Ko je prenehal govoriti, je rekel Petru: “Odveslaj na globino in razpni mreže!” Peter pa je odgovoril:

5 “Gospod, celo noč smo delali in ničesar nismo ujeli. Na tvojo besedo pa bomo vendar storili, kakor praviš.”

6 Razpeli so mreže in ujeli toliko rib, da je izgledalo, da se bodo mreže raztrgale.

7 Zato so dali znak ribičem v drugem čolnu, naj jim pridejo na pomoč. Kmalu sta bila oba čolna natovorjena do roba, da bi skoraj potonila.

8 Ko je Peter to videl, je prestrašen padel na kolena pred Jezusa in zakričal: “Gospod, pojdi od mene! Prevelik grešnik sem, da bi bil v tvoji bližini.”

9 Ni se namreč mogel načuditi tolikšnemu ulovu. Tudi ostali ribiči so se nadvse čudili,

10 skupaj z Zebedejevima sinovoma, Jakobom in Janezom, ki sta pomagala Petru pri delu. Jezus pa je rekel Petru: “Ne boj se! Zdaj ne boš več lovil rib, ampak boš lovil ljudi.”

11 Potegnili so čolne na obalo, nato pa so zapustili vse in šli z Jezusom.

12

V nekem mestu je Jezus srečal moža, ki je bil ves v ranah, ker je imel gobavost. Ko je zagledal Jezusa, je padel predenj na kolena in ga rotil: “Gospod, če hočeš, me lahko ozdraviš!”

13 Jezus je iztegnil roko, dotaknil se ga je in rekel: “Hočem! Bodi zdrav!” Tedaj je mož ozdravel.

14 Jezus mu je zapovedal, naj ne pripoveduje, kako je ozdravel. “Pojdi k duhovniku in naj te pregleda!” mu je naročil. “Prinesi žrtev za ozdravljenje, kakor zapoveduje Mojzes v zakonu. Naj vidijo, da te je Bog ozdravil.”

15 Kljub temu pa je vedno več ljudi pripovedovalo o Jezusovih čudežih. Mnogi so prihajali k njemu, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravil.

16 Jezus pa se je umikal v samoto, da bi tam molil.

17

Ko je Jezus nekega dne poučeval ljudstvo, so med poslušalci sedeli tudi farizeji in verski učitelji. Prišli so iz vse Galileje, iz Judeje in iz Jeruzalema. Z Božjo močjo je Jezus ozdravljal bolnike.

18 Tedaj je nekaj mož prineslo paraliziranega človeka na nosilih. Poskušali so se preriniti skozi množico in prinesti bolnika k Jezusu.

19 To pa ni bilo mogoče. Zaradi velike gneče se mu niso mogli približati. Nato pa so splezali na streho, odstranili nekaj opek in skozi odprtino spustili bolnika na nosilih predenj.

20 Ko je Jezus videl, kako trdno so verovali vanj, je rekel bolniku: “Odpuščeni so ti grehi!”

21 “Kaj pa si domišlja ta človek?” so se razburjali farizeji in verski učitelji. “To je bogokletje! Samo Bog lahko odpušča grehe!”

22 Jezus je vedel, kaj mislijo in jih je vprašal: “Zakaj naj bi bilo to bogokletje?

23 Mislite si, da so to le prazne besede ter da ni težko reči: ‘Odpuščeni so ti grehi!’

24 Hočem pa vam dokazati, da niso to samo prazne besede, ampak da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, s tem da bom ozdravil tega človeka.” Rekel je paraliziranemu človeku: “Vstani, vzemi nosila in pojdi domov!”

25 Vsi so videli, kako je mož vstal, vzel nosila, šel domov in spotoma slavil Boga.

26 Vse prisotne je prevzel strah in presenečeni so gledali za njim. Potem pa so navdušeno vzkliknili: “Danes smo videli nekaj neverjetnega!” Vsi so hvalili Boga.

27

Ko je Jezus krenil dalje, je videl carinika Levija, ko je sedel na carini. Jezus ga je pozval: “Pridi in bodi moj učenec!”

28 Levi se ni obotavljal, ampak je zapustil vse in odšel z Jezusom.

29 Kmalu po tem je Levi priredil na čast Jezusu veliko svečanost v svoji hiši. Mnogi cariniki in nekateri drugi njegovi prijatelji so sedeli z Jezusom in njegovimi učenci za svečano mizo.

30 “Kako se le morete družiti s takšnimi grešniki?” so se pritoževali farizeji in verski učitelji učencem.

31 Jezus jim je odgovoril: “Zdravim ljudem ni potreben zdravnik, ampak bolnim.

32 Moja naloga je, da pozivam grešnike h kesanju in ne pravične.”

33

Spet so farizeji poskušali s svojimi vprašanji ujeti Jezusa v past: “Učenci Janeza Krstnika se veliko postijo in molijo. Tudi naši prijatelji delajo tako,” so rekli Jezusu. “Tvoji učenci pa jedo in pijejo in se za post sploh ne menijo.”

34 Tedaj jim je Jezus odgovoril: “Ali hočete, da svatje stradajo, medtem ko sedijo z ženinom za mizo?

35 Toda prišel bo čas, ko jim bodo vzeli ženina. Tedaj se bodo tudi oni postili.”

36 Še z nekim drugim primerom jim je odgovoril na vprašanje: “Nihče ne raztrga nove obleke, da bi z njo zakrpal staro. Ne samo da je škoda nove obleke, temveč nova krpa ne pristaja na staro obleko.

37 Prav tako nihče ne naliva novega, kipečega vina v stare mehove. Ti se namreč razpočijo in tako ostane brez vina in brez mehov.

38 Novo vino gre v nove mehove.

39 Kdor pa je že pil staro vino, noče o novem vinu niti slišati. ‘Staro je najboljše,’ tako bo dejal.”

6

1

Jezus je šel z učenci čez polja zrelega žita. Bila je sobota. Učenci so trgali posamezne klase, jih meli v dlaneh in jedli zrnje.

2 Farizeji, ki so to videli, so se razburjali: “Božjo zapoved prestopate! V soboto je prepovedano žeti žito!”

3 Jezus je na to odgovoril: “Ali niste slišali zgodbe o kralju Davidu in njegovih prijateljih?

4 Ko je bil lačen, je šel v Božji dom in je z njimi jedel žrtveni kruh, ki so ga lahko jedli samo duhovniki.

5 Koliko bolj ima Sin človekov pravico odločati, kaj je dovoljeno delati v soboto in kaj ni.”

6

Ko je Jezus neke sobote pridigal v sinagogi, je tu opazil nekega moža s paralizirano roko.

7 Verski učitelji in farizeji so ga skrbno opazovali. Če bi ga le poskušal ozdraviti v soboto, bi končno imeli razlog, da bi ga obtožili.

8 Jezus je vedel, kaj mislijo. Zato je rekel človeku s paralizirano roko: “Vstani in pridi sem, da te bodo vsi lahko videli!” Mož je prišel k Jezusu.

9 Zdaj se je Jezus obrnil k farizejem in k verskim učiteljem: “Kaj je dovoljeno delati v soboto, dobro ali hudo? Ali je treba rešiti človekovo življenje, ali pustiti, da človek življenje izgubi?”

10 Drugega za drugim je pogledal, vendar so vsi molčali. Končno je rekel možu: “Iztegni roko!” Storil je tako in roka je bila zdrava.

11 Njegovi nasprotniki so bili strašno jezni. Dogovarjali so se, kako naj bi ga spravili s poti.

12

V tem času se je Jezus povzpel na goro, da bi molil. Molil je celo noč.

13 Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in izbral izmed njih dvanajst mož, ki jih je imenoval apostole.

14 To je bil Simon, ki mu je dal ime Peter in Andrej, Simonov brat; potem Jakob in Janez, Filip, Bartolomej,

15 Matej, Tomaž in Jakob, Alfejev sin; prav tako tudi Simon, nekdanji borec za svobodo,

16 Juda, Jakobov sin in Juda Iškarijot, ki je pozneje izdal Jezusa.

17

Ko je Jezus prišel s svojimi učenci z gore, so prišli na prostrano ravan. Tu se je zbrala velika množica ljudi, med njimi tudi mnogi njegovi privrženci. Ljudje so prišli celo iz Judeje, iz Jeruzalema in iz pristaniških mest Tira in Sidona.

18 Prišli so, da bi slišali Jezusa in da bi jih ozdravil njihovih bolezni. Vsi, ki so bili pod oblastjo hudobnih duhov, so bili osvobojeni.

19 Vsak se je poskušal dotakniti Jezusa, kajti iz njega je izhajala moč, ki jih je ozdravljala.

20

Jezus je pogledal svoje učence in rekel:

“Srečni so siromašni,
kajti njihovo bo Božje kraljestvo.

21
Srečni ste vi, ki ste zdaj lačni,
kajti Bog bo vašo lakoto potešil.
Srečni ste vi, ki zdaj jokate,
kajti kmalu boste vriskali od veselja!

22
Srečni ste, če vas ljudje sovražijo,
če se nočejo družiti z vami
in vas prezirajo,
če vas zmerjajo in grdo govore o vas,
ker ste moji.

23

Veselite se zaradi tega! Da, radujte se, kajti v nebesih boste nagrajeni za to. Tako kot se godi vam, se je godilo že tudi prerokom.

24

Gorje pa vam, bogatini!
Vi ste uživali srečo na zemlji.

25
Gorje vam, ki ste siti!
Trpeli boste lakoto.
Gorje vam, ki se brezskrbno smejite!
Jokali boste in jadikovali.

26
Gorje vam, če se vam vsi dobrikajo,
kajti krive preroke so vedno hvalili.”

27

“Vsem vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.

28 Blagoslavljajte ljudi, ki vas kolnejo in molite za vse, ki grdo ravnajo z vami.

29 Če te kdo udari po obrazu, se ne brani drugega udarca. Če ti kdo vzame plašč, se ne brani dati mu tudi srajco.

30 Vsakemu, ki te za kaj prosi, daj in ne zahtevaj od tistega, ki ti je kaj vzel, da ti vrne.

31 Ravnajte z ljudmi tako, kot želite, da oni ravnajo z vami.

32 Ali morda pričakujete plačilo zato, ker ljubite ljudi, ki ljubijo vas? To delajo tudi brezbožni ljudje.

33 Ali je kaj nenavadnega v tem, če delate dobro tistim, ki so dobri z vami? Tako delajo tudi ljudje, ki ne poznajo Boga.

34 Kaj pa je posebnega, če posojate denar tistim, za katere dobro veste, da vam bodo vrnili? Tudi najbolj hudobni ljudje posojajo tistim, ki so kot oni, s tem da jim vrnejo.

35 Vi pa ljubite sovražnike in delajte dobro vsem. Pomagajte vsakemu, ne da bi za to pričakovali hvaležnost ali protiusluge. Bog vas bo bogato nagradil, ker ravnate tako, kot naj bi ravnali Božji sinovi. Tudi on je dober z nehvaležnimi in s hudobnimi.”

36

“Bodite tako usmiljeni, kot je usmiljen vaš Oče v nebesih! Ne sodite drugim, kajti tako tudi Bog ne bo sodil vam!

37 Ne obsojajte nobenega človeka, kajti tako Bog ne bo obsodil vas! Če ste pripravljeni odpustiti drugim, bo Bog odpustil tudi vam.

38 Dajte, kar imate in Bog vas bo tako bogato obdaroval, da ne boste vsega mogli niti sprejeti. S takšno mero, s kakršno dajete, boste dobili povrnjeno.”

39

V svojih pridigah je Jezus vedno znova uporabljal primere: “Kako more slepi voditi slepega? Ali se ne bosta oba zvrnila v prepad?

40 Učenec lahko zna samo toliko kot učitelj. Če se je naučil od njega vse, kar zna, bo na koncu znal toliko kot njegov učitelj.

41 Zakaj se razburjaš nad trnom v očesu svojega brata – nad njegovo majhno napako, – sam pa imaš bruno v svojem očesu?

42 Takole praviš: ‘Brat, pomagal ti bom, da se rešiš trna, ki ga imaš v očesu, ne vidiš pa da imaš v svojem očesu bruno!’ Hinavec! Najprej se reši svojega bruna, da bi videl, potem pa pomagaj bratu odstraniti trn iz njegovega očesa.”

43

Dobro drevo ne prinaša slabih sadov, slabo drevo pa ne dobrih.

44 Tako lahko prepoznamo vsako drevo po sadovih. S trnovega grma ne moremo nabrati smokev ali grozdja z robidovja.

45 Dober človek bo torej delal, kar je dobro, ker je dobrega srca. Hudoben človek pa bo delal, kar je hudobno, ker je v srcu hudoben. To, kar je v srcu, prihaja na dan in se izraža v naših besedah in dejanjih.

46

“Zakaj mi kar naprej pravite ‘Gospod’, ko pa ne storite tega, kar vam rečem?

47 Ali veste komu primerjam človeka, ki sliši moje besede in ravna v skladu z njimi?

48 Podoben je človeku, ki je hotel graditi hišo. Najprej je globoko kopal, nato pa je postavil temelj za svojo hišo na čvrsta skalnata tla. Ko je prišlo neurje in so se vode zaganjale v hišo, je niso mogle poškodovati, kajti hiša je bila zgrajena na trdnih tleh.

49 Kdor pa moje besede samo posluša in ne živi v skladu z njimi, je kakor človek, ki gradi hišo brez temelja. Ko pride neurje, vode izpodkopljejo hišo in le-ta se podre. Nič drugega ne ostane kot kup ruševin.”

7

1

Potem ko je Jezus prenehal govoriti množici, je odšel v Kafarnaum.

2 Prav tedaj je ležal služabnik nekega rimskega oficirja na smrtni postelji.

3 Ko je oficir izvedel, da je prišel Jezus v mesto, je poslal nekaj uglednih Judov k njemu. Zaprosili naj bi ga, da gre z njimi in ozdravi služabnika.

4 Prišli so k Jezusu in mu dejali: “Na vsak način moraš pomagati temu človeku!

5 On ljubi naše ljudstvo, saj je plačal gradnjo sinagoge.”

6 Jezus je šel z njimi. Še preden pa so dospeli do hiše, mu je oficir poslal nasproti prijatelje s sporočilom: “Gospod, ne trudi se, da bi prihajal na moj dom, kajti nisem vreden tega.

7 Zato tudi nisem sam prišel k tebi. Vem, da je dovolj, če spregovoriš samo besedo in moj služabnik bo zdrav.

8 Tudi jaz imam predpostavljene, sam pa zapovedujem tistim, ki so mi podrejeni. Če nekomu izmed njih rečem: ‘Pojdi!’ gre. Če drugemu naročim: ‘Pridi!’ pride. Če rečem svojemu služabniku: ‘Stori to!’ stori.”

9 Ko je Jezus to slišal, se je zelo čudil. Ljudem, ki so ga poslušali, je rekel: “Med vsemi Judi v Izraelu nisem srečal nikogar s tako trdno vero.”

10 Ko so se oficirjevi prijatelji vrnili, je bil služabnik zdrav.

11

Ne dolgo po tem je prišel Jezus z učenci v mesto Nain. Spet je šla za njim velika množica ljudi.

12 Ko se je približal mestnim vratom, mu je prišel nasproti pogrebni sprevod. Umrli je bil edini sin vdove. Mnogi iz mesta so šli z ženo v žalnem sprevodu.

13 Ko jih je Jezus videl, ga je njihova bolečina globoko ganila. “Ne jokajte!” jih je tolažil.

14 Šel je h krsti in se je dotaknil. Tisti, ki so jo nosili, so obstali. Jezus pa je spregovoril mrtvemu mladeniču: “Zapovedujem ti, vstani!”

15 Mladenič je sedel in začel govoriti. Jezus je povrnil sina materi.

16 Vsi so se prestrašili, ko so to videli. Potem pa so slavili Boga z besedami: “Mogočen prerok je vstal med nami,” in “danes smo videli Božjo roko na delu!”

17 Kmalu so vedeli ljudje po vsej Judeji in celo v sosednjih deželah, kaj je Jezus storil.

18

Učenci Janeza Krstnika so kmalu slišali o tem, kar je Jezus delal. Ko so povedali Janezu,

19 je poslal dva izmed njih k Jezusu, da bi ga vprašala: “Ali si ti Rešitelj, ki ga pričakujemo, ali naj čakamo drugega?”

20 [20-22] Učenca sta našla Jezusa, ko je pravkar ozdravljal ljudi mnogih bolezni. Tiste, ki so jih mučili demoni, je osvobodil njihove moči in slepim je povrnil vid. Ko sta mu postavila Janezovo vprašanje, jima je odgovoril: “Vrnita se k Janezu in mu povejta vse, kar sta videla in slišala danes: slepi vidijo, hromi hodijo, gobavi ozdravljajo, gluhi slišijo, mrtvi oživljajo in ubogi slišijo radostno novico.

21

22

23 Poleg tega mu recite: ‘Srečen je vsak, ki ne izgubi vere zaradi mene.’ ”

24

Ko sta Janezova učenca odšla, se je Jezus obrnil k ljudem, ki so se zbrali okrog njega in jih vprašal: “Kaj ste pričakovali, da boste videli, ko ste šli k Janezu v puščavo? Ali ste hoteli videti suho bilko, ki jo veter ziblje sem ter tja?

25 Ali morda človeka, oblečenega v draga oblačila? Ne! Ljudi, ki živijo v razkošju, najdemo v palačah in ne v puščavi.

26 Ali pa ste hoteli srečati preroka? Da, Janez je prerok in celo več kot to.

27 On je ta, za katerega velja beseda Svetega pisma, ki pravi:

‘Pred teboj pošiljam svojega glasnika,
ki bo pripravil pot pred teboj.’

28

Janez je večji kot katerikoli človek, kar se jih je kdaj rodilo. Vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega.”

29 Vsi, ki so poslušali Janeza, celo cariniki, ki so jih vsi prezirali, so si bili edini v tem, da so Božje zahteve upravičene in Janez jih je krstil.

30 Samo farizeji in verski učitelji so ponosno odklonili Božji načrt zanje in se niso krstili.

31 “Kaj naj rečem o teh ljudeh?” je vprašal Jezus. “Komu naj jih primerjam?

32 So kakor otroci, ki sedijo na trgu in kličejo drug drugemu: ‘Ni vam všeč kadar igramo svatbene pesmi in tudi ne kadar igramo pogrebne pesmi.’

33 Janez Krstnik se je pogosto postil in ni pil vina. Tedaj ste govorili: ‘Ta ni pri pravi pameti!’

34 Zdaj je prišel Sin človekov, ki jé in pije kot vsi drugi ljudje, pa ga dolžite: ‘Požeruh in pijanec je. In njegovi prijatelji so prestopniki in drugi ničvredneži.’

35 Toda Božja modrost se kaže kot resnična na tistih, ki so jo sprejeli.”

36

Nekoč je neki farizej povabil Jezusa k obedu. Prišel je v farizejevo hišo in sedel k mizi.

37 Potem je prišla neka žena, prostitutka, ki je živela v tem mestu. Izvedela je, da je Simon povabil Jezusa. V rokah je imela steklenico z dragocenim oljem.

38 Šla je k Jezusu, pokleknila je pri njem in tako jokala, da so bile njegove noge vlažne od solza. Z lasmi mu je brisala noge, jih poljubljala in zlivala nanje olje.

39 Farizej je vse to opazoval in mislil: “Če bi bil ta človek zares Božji prerok, bi vendar moral vedeti, kakšna žena je to!”

40 “Simon, nekaj ti bom povedal,” ga je prekinil Jezus v njegovem razmišljanju. “Da, poslušam, Gospod,” je odgovoril Simon.

41 “Neki bogataš je posodil dvema človekoma denar. Prvi mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.

42 Ker pa v dogovorjenem roku nista mogla vrniti denarja, je obema odpustil dolg. Kateri od njiju mu bo bolj hvaležen?”

43

“Gotovo tisti, ki mu je odpustil večji dolg,” je odgovoril Simon. “Prav imaš!” je potrdil Jezus.

44 Potem je pogledal ženo in rekel: “Poglej to ženo, Simon! Prišel sem v tvojo hišo in nisi mi dal vode, da bi si umil noge. Ona pa je umila moje noge s svojimi solzami in obrisala s svojimi lasmi.

45 Nisi me pozdravil z bratskim poljubom. Ta žena pa je kar naprej poljubljala moje noge.

46 Nisi z oljem pomazal mojega čela, ona pa je to dragoceno olje razlila po mojih nogah.

47 Povem ti, njena velika krivica ji je odpuščena; sicer mi ne bi mogla izkazati tolikšne ljubezni. Komur je malo odpuščeno tudi malo ljubi.”

48 Ženi je Jezus rekel: “Odpuščeni so ti grehi.”

49 Potem so ostali gostje šepetali med seboj: “Kakšen človek je to, ki more odpuščati tudi grehe?”

50 Jezus pa je še enkrat rekel ženi: “Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!”

8

1

Kmalu potem se je Jezus podal na pot skozi mnoga mesta in vasi. Vsepovsod je oznanjal radostno novico o Božjem kraljestvu. Z njim so bili tudi njegovi učenci

2 in nekaj žena, ki jih je osvobodil hudobnih duhov in ozdravil njihovih bolezni. Med njimi je bila Marija iz Magdale – Jezus jo je osvobodil sedmih demonov –

3 Ivana, Husova žena (Hus je bil Herodov uradnik in je bil odgovoren za njegov dvorec in za dvorske posle), Suzana in mnoge druge. Bile so premožne in so skrbele za Jezusa in za njegove učence.

4

Veliki množici – ljudje so namreč prišli iz vseh mest – je Jezus nekega dne pripovedoval tole zgodbo:

5 “Kmet je posejal na svojem polju seme. Pri tem je nekaj zrn padlo na poljsko pot. Ljudje so jih poteptali ali pa so jih pozobale ptice.

6 Drugo seme je padlo na skalnata tla s tanko plastjo zemlje. Vzklilo je, ker pa ni bilo dovolj vlage, so rastline usahnile.

7 Nekaj zrn je padlo med trnje, ki je kmalu zadušilo mlade rastline.

8 Preostalo zrnje je padlo na rodovitno zemljo. Žito je raslo in kmet je spravil bogato žetev. Dobro prisluhnite temu, kar vam govorim!”

9

Pozneje so ga vprašali njegovi učenci, kaj je hotel povedati s to zgodbo.

10 Jezus jim je odgovoril: “Vi razumete skrivnosti Božjega kraljestva. Vsem drugim pa govorim v prispodobah, tako da

‘gledajo, pa ne vidijo,
poslušajo, pa ne razumejo.’

11

Vam bom razložil prispodobo: Zrno semena je Božja beseda.

12 Poljska pot predstavlja ljudi, ki so slišali Božjo besedo. Potem pride satan in vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in se rešili.

13 Skalnata tla predstavljajo ljudi, ki slišijo Božjo besedo in jo rade volje sprejmejo. Toda vse ostane na površini. Nekaj časa so navdušeni, brž ko pa zaradi vere pridejo v težave, se vere odrečejo.

14 Seme, ki pade med trnje, so ljudje, ki Božjo besedo slišijo, vendar vse pri njih ostaja po starem. Skrbi vsakdanjega življenja, borba za visok življenjski standard in neprestano tekanje za zabavami in uživanji zadušijo vsako vero.

15 Potem pa so še plodna tla. To so ljudje, ki besedo sprejmejo z veseljem in odkritosrčnostjo. V njih raste in prinaša bogat sad.”

16

“Nihče ne prižiga svetilke in jo potem postavi pod vedro ali pod posteljo. Nasprotno: svetilko postavimo na tako mesto, da vsak, kdor pride v hišo, vidi luč.

17 Ta slika nam govori o tem, da bo nekega dne vse (kar je v človeških srcih) prišlo na dan in kar je zdaj še skrivnost, bo vsem jasno.

18 Zato pazite, kako me poslušate. Kajti kdor ima veliko, bo dobil še več: kdor mojo besedo razume, bo nekoč razumel vse. Kdor pa ne razume, mu bo še to malo, kar misli, da razume, postalo nerazumljivo.”

19

Nekega dne so mati in bratje želeli govoriti z Jezusom. Toda okrog njega je bilo toliko ljudi, da se mu niso mogli približati.

20 Poslali so mu sporočilo: “Tvoja mati in bratje stojijo zunaj in želijo govoriti s teboj.”

21 Jezus je odgovoril: “Vsak, kdor posluša mojo besedo in živi po njej, je za mene brat in mati.”

22

Nekega dne so Jezus in njegovi učenci stopili v čoln in Jezus jim je rekel: “Odveslajte čez jezero na drugo stran!” Storili so tako.

23 Spotoma je Jezus zaspal. Sredi jezera je naenkrat nastala strašna nevihta in valovi so butali v čoln.

24 Pretila je nevarnost, da bi se potopili, zato so učenci zbudili Jezusa. “Gospod”, so mu zaklicali, “tonemo!” Jezus je vstal in zapovedal vetru in valovom, naj se pomirijo. Vihar se je umiril in naenkrat je zavladala popolna tišina.

25 “Kje je vaša vera?” je Jezus hotel vedeti. Prestrašeno in začudeno so se učenci spraševali: “Kdo je ta človek? Celo veter in valovi ga poslušajo, ko jim ukazuje!”

26

Potem so prišli v okolico Gadare na drugi strani Genezaretskega jezera.

27 Ko je Jezus stopil iz čolna, mu je pritekel iz mesta nasproti mož, ki so mu gospodovali demoni. Ni se oblačil, tudi ni stanoval v hiši, ampak je že dolgo bival po grobnih votlinah.

28 Komaj je ugledal Jezusa, že je začel kričati. Vrgel se je predenj in vpil: “Kaj hočeš od mene, Sin Božji, Najvišji? Prosim te, ne muči me!”

29 Jezus je namreč pravkar zapovedal demonu, naj izpusti svojo žrtev. Ta demon je pogosto imel tako moč nad tem človekom, da se je mogel osvoboditi celo verig, če so ga zvezali z njimi, potem pa je pobegnil v puščavo.

30 “Kako ti je ime?” ga je vprašal Jezus. “Legija,” se je glasil odgovor, kajti gospodovali so mu mnogi demoni.

31 Kar naprej so moledovali: “Ne pošlji nas v pekel!”

32 V bližini na gorski vzpetini se je pasla čreda svinj. Demoni so se želeli naseliti v te svinje in Jezus jim je dovolil.

33 Zdaj so demoni zapustili človeka in se naselili v svinje. Cela čreda se je zapodila v jezero in potonila.

34 Pastirji so začudeni tekli v mesto ter v okoliške vasi in pripovedovali, kaj se je zgodilo.

35 Od vsepovsod so prihiteli ljudje, da bi na licu mesta videli, kaj se je zgodilo. Videli so moža, ki ga je Jezus pravkar osvobodil demonov. Spodobno je bil oblečen in mirno ga je poslušal. Tedaj so se ljudje prestrašili.

36 Tisti, ki so bili priče vsemu temu, so poročali, kako ga je Jezus ozdravil.

37 Zbegani so ga prosili, naj zapusti njihovo okolico, kajti bali so se. Jezus se je vkrcal v čoln, da bi se odpeljal nazaj na drugo stran jezera.

38 Ozdravljeni mož je hotel oditi z njim in ostati pri njem. Jezus pa mu je naročil:

39 “Pojdi domov in pripoveduj, kako ti je Bog pomagal.” Mož je odšel in pripovedoval vsem v mestu, kako ga je Jezus ozdravil.

40

Nepotrpežljivo je na drugi strani jezera pričakovala Jezusa velika množica ljudi.

41 Ko je čoln pristal, se je prerinil v ospredje mož, Jair, predstojnik judovske sinagoge. Vrgel se je pred Jezusa in ga prosil, naj pride na njegov dom;

42 njegov edini otrok, dvanajstletna deklica, je namreč umirala. Jezus je odšel z njim.

43

Med ljudstvom je bila neka žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi močnih krvavitev. Nihče ji ni mogel pomagati, čeprav so jo že mnogi zdravniki zdravili in je za to potrošila ves svoj denar.

44 Ko je prišla do Jezusa, se je od zadaj dotaknila njegovega plašča. V tem trenutku je prenehala krvaveti.

45 “Kdo se me je dotaknil?” je vprašal Jezus in obstal. Toda vsi so skomignili z rameni, Peter pa je menil: “Gospod, v tej gneči to tudi ni nič čudnega.”

46 “Ne,” je odgovoril Jezus, “nekdo se me je namerno dotaknil. Čutil sem, kako je ozdravljujoča moč šla iz mene!”

47 Ko je žena spoznala, da je Jezus vse vedel, je padla predenj na kolena in se vsa tresla. Pred vsemi ljudmi je pripovedovala, zakaj se ga je dotaknila in kako je bila takoj ozdravljena.

48 “Hči,” ji je rekel Jezus, “vera ti je pomagala. Pojdi v miru!”

49

Medtem ko se je pogovarjal z ženo, je nekdo prinesel Jairu sporočilo: “Tvoja hči je umrla. Zdaj ni treba, da pride Gospod.”

50 Jezus je to slišal ter je rekel očetu: “Ne boj se! Samo veruj in tvoji hčerki bo spet dobro!”

51 Ko so prišli do hiše, je dovolil samo Petru, Jakobu in Janezu ter dekličinim staršem, da vstopijo z njim.

52 Vsi so tožili in jokali zaradi dekličine smrti, Jezus pa je rekel: “Nehajte jokati! Deklica ni mrtva, ampak spi.”

53 Posmehovali so se mu, kajti vsi so vedeli, da je bila mrtva.

54 Toda Jezus jo je prijel za roko in vzkliknil: “Deklica, vstani!”

55 Oživela je, vstala iz postelje in Jezus je naročil, naj ji dajo jesti.

56 Staršem se je zdelo neverjetno to, kar so doživeli. Jezus pa jim je rekel, naj tega nikomur ne pripovedujejo.

9

1

Jezus je poklical k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal moč nad demoni in raznimi boleznimi.

2 Dal jim je nalogo, da povsod oznanjajo prihod Božjega kraljestva in ozdravljajo bolnike.

3 “Ničesar ne jemljite na pot,” jim je zapovedal, “niti popotne palice ali torbe, niti hrane ali denarja, celo obleke, da bi se preoblekli, ne nosite s seboj.

4 Ostanite v hiši, kjer so vas sprejeli, dokler ne krenete dalje.

5 Če vas v kakšnem mestu nočejo sprejeti, pojdite od tod in ne skrbite več za te ljudi. Otresite prah s svojih nog kot znak, da bo Bog kaznoval to mesto.”

6 Učenci so odšli in so potovali iz kraja v kraj. Povsod so oznanjali radostno novico in ozdravljali bolnike.

7

Herod, knez v Galileji, se je prestrašil, ko je slišal, kaj je delal Jezus; nekateri so namreč menili: “Janez Krstnik je vstal od mrtvih.”

8 Drugi so spet mislili, da se je ponovno pojavil Elija, ali da je kdo drug izmed starih prerokov vstal od mrtvih.

9 “Janeza sem dal obglaviti,” je menil Herod. “Kdo pa je ta človek, o katerem pripovedujejo tako neverjetne stvari?” Zato je želel vsekakor spoznati Jezusa.

10

Dvanajst učencev se je spet vrnilo k Jezusu in pripovedovalo, kaj so storili. Jezus jih je vzel s seboj v mesto Betsajdo. Tam je želel biti sam z njimi.

11 Hitro pa se je razširila novica, kje je Jezus in ljudje so šli za njim. Ni jih poslal proč, ampak se je z njimi pogovarjal o Božjem kraljestvu in ozdravljal bolnike.

12 Bilo je že pozno in učenci so prišli k Jezusu in mu rekli: “Čas je, da ljudje odidejo, da bi lahko prenočili v bližnjih vaseh in da bi si lahko kupili hrano. Tukaj vendar ni ničesar!”

13 “Vi jim dajte hrano!” jim je rekel Jezus. “Saj imamo samo pet hlebov in dve ribi!” so mu odgovorili učenci. “Ali naj preskrbimo hrano za vse to ljudstvo?”

14 Okrog Jezusa se je zbralo kakih pet tisoč ljudi. “Recite jim, naj posedejo v skupinah po petdeset ljudi,” je naročil Jezus.

15 Storili so tako.

16 Jezus je vzel pet hlebov in dve ribi, ki so mu jih dali učenci, pogledal je proti nebu in se zahvalil Bogu. Razdelil je kruh in ribi, učenci pa so delili dalje ljudstvu.

17 Vsi so se najedli in kljub temu je ostalo še veliko hrane: dvanajst polnih košar.

18

Nekega dne je bil Jezus sam in je molil. Samo njegovi učenci so bili pri njem. Vprašal jih je: “Za koga me pravzaprav imajo ljudje?”

19 “Za Janeza Krstnika,” so odgovorili učenci. “Drugi mislijo, da si prerok Elija, ali pa menijo, da se je pojavil nekdo izmed starih prerokov.”

20 “Za koga pa me imate vi?” Nato je odgovoril Peter: “Ti si Kristus, Rešitelj, ki nam ga je poslal Bog.”

21 Jezus je naročil učencem, naj nikomur o tem ne pripovedujejo

22 in je dejal: “Sin človekov mora mnogo pretrpeti. Voditelji ljudstva, veliki duhovniki in verski učitelji ga bodo zavrgli in umorili. Toda čez tri dni ga bo Bog spet oživil.”

23

Potem je Jezus spregovoril vsem: “Kdor hoče hoditi za menoj, mora dati na stran svoje želje; voljno mora vzeti nase svoj križ in se držati mene.

24 Kdor vztraja pri tem, da bo sam razpolagal s svojim življenjem, ga bo nazadnje izgubil. Kdor pa je pripravljen odreči se svojih načrtov in živeti po načrtih, ki jih imam jaz za njegovo življenje, bo pridobil pravo življenje.

25 Kaj namreč ima človek od tega, če pridobi ves svet, pri tem pa izgubi samega sebe?

26 Gotovo je, da se za tistega, ki se sramuje mene in mojih besed, tudi Sin človekov ne bo zavzel, kadar pride v Očetovi moči in slavi skupaj s svetimi angeli.

27 Verjemite mi, da bodo nekateri izmed teh, ki tukaj stojijo, živeli in videli Božje kraljestvo s svojimi očmi.”

28

Osem dni pozneje se je Jezus povzpel s Petrom, Janezom in Jakobom na goro, da bi molil.

29 Ko je molil, se je spremenil njegov obraz in obleka je zažarela.

30 Naenkrat sta stala pri njem dva moža: Mojzes in Elija.

31 Tudi njiju je obdajala svetloba in z Jezusom sta se pogovarjala o njegovi smrti, ki naj bi jo pretrpel po Božjem načrtu v Jeruzalemu.

32 Peter in druga dva učenca so zaspali. Zdaj pa so se naenkrat zbudili in zagledali Jezusa in druga dva moža, zavite v svetlobo, ki jih je skoraj oslepila.

33 Ko sta oba moža hotela oditi, je Peter zaklical: “Gospod, tu nam je všeč. Zgradili bomo tri kolibe: zate, za Mojzesa in za Elijo!” Pri tem se Peter sploh ni zavedal, kaj govori.

34 Dokler je še govoril, jih je zasenčil oblak, ki se je spustil nanje in prestrašili so se,

35 kajti slišali so glas: “To je moj Sin, ki sem ga izvolil. Njega poslušajte!”

36 Potem je bil Jezus spet sam. Dolgo učenci niso govorili o tem, kar so doživeli.

37

Ko so naslednjega dne prišli z gore, jim je prišlo nasproti veliko ljudi.

38 Med njimi je bil mož, ki je prosil Jezusa: “Prosim, Gospod, usmili se mojega sina, mojega edinega otroka!

39 Večkrat ga zgrabi hudobni duh. Takrat kriči in se zvija v krčih, tako da se mu nabere pena okrog ust. To se mu dogaja kar naprej.

40 Prosil sem tvoje učence, naj izženejo hudobnega duha, toda bili so nemočni.”

41 Jezus je odgovoril: “Samovoljni in neverni ljudje! Koliko časa bom moral biti še med vami in vas prenašati? Privedi sina k meni!”

42 Ko so ga pripeljali k njemu, ga je hudobni duh vrgel na tla ter ga zvil v krču. Jezus je zapretil hudobnemu duhu, ozdravil je dečka ter ga izročil očetu.

43 Vsi so bili začudeni in prestrašeni zaradi moči, ki jo je Bog dal Jezusu.

Medtem ko so ljudje še začudeno strmeli zaradi tega dogodka, je Jezus rekel svojim učencem:

44 “Ne pozabite tega, kar vam pravim: Sina človekovega bodo izdali.”

45 Oni pa niso razumeli. Niso vedeli, kaj je hotel s tem povedati. Odkrito pa si ga niso upali vprašati.

46

Nekega dne so se učenci pogovarjali o tem, kdo izmed njih je najuglednejši in najpomembnejši.

47 Jezus je opazil, s kakšnimi mislimi se ukvarjajo. Poklical je otroka, postavil ga je poleg sebe

48 in rekel: “Kdor sprejme takšnega otroka iz ljubezni do mene, sprejme mene. Kdor pa sprejme mene, sprejme istočasno Boga, ki me je poslal. Kdor ne misli, da je nekaj, je zagotovo velik.”

49

“Gospod,” je razburjeno rekel Janez, “videli smo nekoga, ki je v tvojem imenu izganjal hudobne duhove. Ker se ne druži z nami, smo mu to prepovedali.”

50 “Pustite ga, naj še naprej izganja demone,” je rekel Jezus. “Kdor ni proti vam, je z vami.”

51

Ker je bil blizu čas, ko naj bi se spet vrnil k Bogu, se je Jezus odločil, da gre v Jeruzalem.

52 Ko je bil na poti, je poslal naprej sle, ki naj bi v neki samarijski vasi poskrbeli za prenočišče.

53 Ker pa je bil Jezus na poti v Jeruzalem, ga nihče ni hotel sprejeti.

54 Njegova učenca Jakob in Janez sta to slišala in sta se razjezila: “Gospod, kaj takega ne bi smel dopustiti! Če hočeš, bova zapovedala, da pade ogenj z neba, kot je storil Elija, da bodo vsi zgoreli!”

55 Jezus se je obrnil k njima in ju je ostro pokaral.

56 Potem so odšli v drugo vas.

57

Spotoma je neki človek nagovoril Jezusa: “Rad bi šel s teboj, kamorkoli pojdeš!”

58 Jezus pa mu je odgovoril: “Lisice imajo svoje brloge in ptice gnezda, Sin človekov pa nima prostora, kjer bi si odpočil.”

59 Nekoga drugega pa je Jezus pozval: “Pojdi za menoj!” Ko je le-ta odgovoril: “Da, Gospod, ampak dovoli mi, da najprej pokopljem svojega očeta,”

60 mu je Jezus odgovoril: “Prepusti tistim, da pokopavajo mrliče, ki se ne menijo za Boga in jih ne zanima večno življenje. Tvoja naloga pa je, da oznanjaš prihod Božjega kraljestva vsemu svetu.”

61 Še nekdo je rekel Jezusu: “S teboj hočem hoditi, Gospod, brž ko se poslovim od svoje družine.”

62 Temu je Jezus odgovoril: “Kdor prime za plug, pa se ozira nazaj, ni pripravljen za Božje kraljestvo.”

10

1

Potem je Jezus izbral sedemdeset drugih učencev in jih poslal po dva in dva v mesta in vasi, v katera je potem nameraval oditi še sam.

2 Preden so se odpravili na pot, jim je rekel: “Žetev je bogata, toda premalo delavcev je, da bi jo spravili s polja. Zato prosite Boga, ki je gospodar žetve, da pošlje več delavcev, ki bodo spravljali žetev.

3 Zdaj pa pojdite! Vem, da vas pošiljam kot jagnjeta med volkove.

4 Ne jemljite denarja, torbe, ali rezervnega para čevljev na pot in ne izgubljajte časa s pozdravljanjem ljudi po poti.

5 Ko vstopite v hišo, jo blagoslovite in recite: ‘Naj bo mir s to hišo!’

6 Če bodo ljudje sprejeli Božji mir, bo mir, ki jim ga prinašate, ostal pri njih. Če pa vaše sporočilo o miru zavrnejo, tudi Božji mir ne bo ostal v tej hiši.

7 Zato ostanite tam, kjer ste dobrodošli in se ne selite od hiše do hiše. Jejte in pijte, kar vam ponudijo, kajti vsak delavec je za svoje delo vreden pravičnega plačila.

8 Če pridete v mesto, v katerem vas ljudje radi sprejmejo, jejte, kar postavijo pred vas.

9 Zdravite bolne, ki so tu in jim govorite: ‘Božje kraljestvo vam je zdaj zelo blizu.’

10 Če pa vas kjerkoli ne bi hoteli sprejeti, odidite iz tega mesta, prebivalcem pa recite:

11 ‘Sami ste izrekli svojo sodbo. Celo prah z vaših cest otresamo s svojih nog. Vendar ne pozabite, kako blizu Božjega kraljestva ste bili!’

12 Vsekakor bo prebivalcem Sodome laže ob dnevu sodbe kakor ljudem iz tega mesta!

13 Gorje vam, prebivalci Horazina in Betsajde! Če bi se namreč čudeži, ki ste jim bili vi priče, zgodili v pristaniških mestih Tiru in Sidonu, bi se njuni prebivalci davno iskreno kesali za svoje grehe in spremenili način življenja.

14 Ob dnevu sodbe bo Tiru in Sidonu laže kakor vam!

15 In vi, prebivalci iz Kafarnauma? Kaj naj rečem vam? Da boste povzdignjeni do neba? Ne, vrženi boste v pekel!”

16 Potem je rekel učencem: “Kdor posluša vas, posluša mene. Kdor zavrača vas, zavrača mene. Kdor pa zavrača mene, zavrača tudi Boga, ki me je poslal.”

17

Ko se je sedemdeset učencev vrnilo, so navdušeno poročali: “Gospod, celo demoni so nas morali poslušati, ko smo omenjali tvoje ime!”

18 “Vem,” je odgovoril Jezus, “kajti videl sem, da je satan kot blisk padel z neba.

19 Dal sem vam moč, da stopate na kače in na škorpijone ter da premagate sovražnika. Nič vam ne more škodovati.

20 Toda to sploh ni pomembno, da so vam demoni poslušni; mnogo bolj se lahko veselite tega, da ste zapisani v nebesih kot nebeški državljani!”

21

Poln Svetega Duha je Jezus molil in vsega je prevzela radost: “Moj Oče, gospodar nebes in zemlje, zahvaljujem se ti, da si prikril resnico tistim, ki mislijo, da so pametni in si jo razodel nevednim. Da, Oče, taka je bila tvoja volja.

22 Oče mi je dal vso moč. Nihče razen Očeta ne ve, kdo je Sin. Kdo je Oče, ve samo Sin in tisti, kateremu Sin hoče razodeti.”

23 Potem se je Jezus obrnil k svojim učencem in jim tiho dejal: “Lahko ste srečni, da vse to vidite in doživljate.

24 Pravim vam: Mnogi preroki in kralji v preteklosti so želeli vse to videti, kar vidite vi in slišati, kar vi slišite, vendar niso tega niti videli niti slišali.”

25

Potem je vstal neki verski učitelj, da bi Jezusu nastavil zanko: “Učitelj,” ga je vprašal, “kaj moram storiti, da bi dobil večno življenje?”

26 Jezus je odgovoril: “Kaj piše o tem v Božjem zakonu? Kaj bereš tam?”

27 Verski učitelj je odgovoril: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vso močjo in z vsem razumom. Tudi bližnjega ljubi, kakor ljubiš samega sebe.”

28 “Prav!” je odgovoril Jezus. “Delaj to, pa boš večno živel.”

29 Mož pa se je hotel opravičiti (zaradi majhne ljubezni do nekaterih ljudi), zato je še naprej spraševal: “Kdo pa je moj bližnji? Kako naj to vem?”

30

Jezus mu je odgovoril z naslednjo zgodbo: “Neki človek je potoval iz Jeruzalema v Jeriho. Na poti so ga napadli razbojniki. Pretepli so ga, pokradli in ga pustili napol mrtvega ležati na tleh. Potem so odšli.

31 Slučajno je kmalu za tem prišel mimo duhovnik. Videl je moža, ki je ležal na tleh ter je šel na drugo stran ceste in nadaljeval pot.

32 Tempeljski služabnik je stopil k ranjenemu človeku, ki je ležal na tleh, potem pa odšel.

33 Nazadnje je prišel mimo preziran Samarijan. Ko je videl ranjenca, se mu je zasmilil.

34 Sklonil se je k njemu, mu očistil rane ter jih obvezal. Potem ga je posadil na svojega osla, sam pa je šel poleg, dokler nista dospela do gostilne, kjer je poskrbel zanj.

35 Ko je naslednjega dne moral kreniti dalje, je dal gostilničarju denar in ga zaprosil: ‘Skrbi za tega moža, dokler ne bo ozdravel. V kolikor ne bi bilo zadosti denarja, ti bom razliko povrnil, ko se bom vračal.’

36 Kdo izmed teh treh,” je vprašal Jezus verskega učitelja, “je po tvojem mnenju izpolnil Božji zakon in ravnal kot bližnji v odnosu do moža, ki so ga napadli razbojniki?”

37 Verski učitelj je odvrnil: “Vsekakor tisti, ki mu je pomagal.” “Potem pojdi in se ravnaj po njegovem zgledu!” mu je rekel Jezus.

38

Ko je Jezus s svojimi učenci nadaljeval pot proti Jeruzalemu, so prišli v neko vas, kjer jih je neka žena po imenu Marta sprejela v svoj dom.

39 Marija, njena sestra, je sedla k Jezusu in ga pazljivo poslušala.

40 Marta je bila vznemirjena, ker je sama morala streči svojim gostom. Končno je prišla k Jezusu in ga vprašala: “Gospod, ali ne vidiš, da mi moja sestra nič ne pomaga? Prepušča mi vse delo. Ali ji ne bi mogel reči, naj mi priskoči na pomoč?”

41 Jezus ji je odgovoril: “Marta, Marta, toliko se vznemirjaš zaradi teh malenkosti.

42 Dejansko pa je samo ena stvar, za katero si je vredno prizadevati! Marija je to doumela in ne bom je odvračal od tega.”

11

1

Nekega dne, ko je Jezus molil, je prišel k njemu eden izmed učencev. Ko je končal, mu je rekel: “Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.”

2 Jezus jim je odgovoril: “Takole molite:

‘Naš Oče v nebesih!
Tvojemu svetemu imenu naj bo čast.
Vzpostavi svoje kraljestvo.
Naj se zgodi tvoja volja na zemlji,
tako kakor se vse zgodi po tvoji volji v nebesih.

3
Tudi danes nam daj vse to,
kar potrebujemo za življenje.

4
Odpusti nam našo krivdo,
tako kot mi odpuščamo tistim,
ki so nam storili krivico.
Varuj nas tega, da bi podlegli skušnjavi.’ ”

5

Potem, ko je Jezus še dalje učil učence o molitvi, jim je povedal tole zgodbo: “Zamislite si, da ima nekdo izmed vas prijatelja. Sredi noči gre k njemu, potrka na vrata in ga poprosi: ‘Posodi mi, prosim te, malo kruha.

6 Nepričakovano sem dobil obisk in ničesar nimam v hiši, s čemer bi lahko postregel gostu.’

7 Morda bi prijatelj odgovoril: ‘Ne moti me. Vrata sem že zaklenil in legel sem. Lahko se zbudijo otroci. Ne morem vstati, da bi ti dal, kar potrebuješ.’

8 Povem vam: Če ne bi vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bi nazadnje vstal in mu dal, kar želi, ker ga tako vztrajno prosi.

9 Zato vam pravim: Prosite Boga in dal vam bo! Iščite in našli boste! Trkajte in odprl vam bo vrata!

10 Kajti kdor prosi, dobi. Kdor išče, najde. Kdor trka, mu odpre.

11 Kateri oče pa bi dal otroku kačo, če ga prosi, naj mu da ribo,

12 ali škorpijona, če si želi jajce?

13 Če torej vi trdosrčni in grešni ljudje dajete vašim otrokom to, kar je dobro, bo toliko prej vaš Oče, ki je v nebesih dal Svetega Duha tem, ki ga prosijo.”

14

Nekoč je Jezus izgnal nekega demona, ki je povzročil, da je bil neki človek nem. Brž ko ga je demon zapustil, je lahko govoril.

15 Ljudje, ki so to opazovali, so se zelo čudili. Nekateri pa so celo govorili: “Samo zato lahko izganja duhove, ker mu Belcebub, poglavar demonov, daje moč.”

16 Drugi spet, ki so hoteli Jezusa preizkušati, so hoteli videti čudež na nebu kot dokaz, da je Mesija.

17 Jezus pa je dobro vedel, kaj mislijo in jim je dejal: “Vsak ve, da se država razpade in na koncu propade, če se več mogočnikov bori za oblast.

18 Če bi demoni izganjali drug drugega, kako bi satanovo kraljestvo moglo obstati? To vam pravim, ker trdite, da izganjam demone z Belcebubom.

19 Če je tako, kot trdite, da izganjam hudobne duhove s pomočjo satana, s čigavo pomočjo jih potem izganjajo vaši ljudje? Sami sebi boste sodniki.

20 Če pa izganjam demone z Božjo močjo, je to dokaz, da je prišlo Božje kraljestvo!

21 Dokler močan človek, ki ima poleg tega še orožje, brani svojo hišo, mu nihče ne more ničesar odnesti;

22 če pa bi ga napadel nekdo, ki je močnejši ter ga premagal in razorožil, bi lahko pobral vse njegovo imetje.

23 Dejstvo je, da, kdor ne zbira z menoj, razsiplje. Kdor se povsem ne opredeli zame, škoduje moji stvari.”

24

“Kadar demon zapusti svojo žrtev, tava po krajih brez vode tako dolgo, dokler ne najde nove žrtve. Če je ne najde, se odloči: ‘Povrnem se tja, od koder sem prišel.’

25 Ko se vrne, najde svoje prvotno bivališče čisto in urejeno toda nenaseljeno.

26 Tedaj poišče sedem drugih duhov, ki so hujši kakor on. Skupaj se naselijo v človeku, ki postane zdaj še hujši kot je bil poprej.”

27

Ko je Jezus še govoril, je neka žena iz množice zakričala: “Kako srečna mora biti žena, ki te je rodila in vzgojila!”

28 Jezus je na to odgovoril: “Nasprotno, resnično srečni so ljudje, ki slišijo Božjo besedo in živijo v skladu z njo.”

29

Ljudje so se z vseh strani rinili k Jezusu. Potem jim je dejal: “Dandanes so ljudje hudobni in brezbožni. Zahtevajo dokaze (da sem Mesija); toda ne bodo jih dobili, razen enega. Spomnite se preroka Jone!

30 Kot je bilo Jonovo doživetje za prebivalce Niniv dokaz, da ga je Bog poslal, bo Bog dokazal, da me je poslal k temu ljudstvu tako, da bom doživel nekaj podobnega kot Jona.

31 Kraljica z juga bo nastopila kot priča zoper to ljudstvo ob dnevu sodbe in ga obsodila. Ona je prišla od daleč, da bi slišala o modrosti kralja Salomona. Ta pa, ki stoji pred vami, je večji od Salomona. Vendar nočete verjeti njegovim besedam.

32 Tudi prebivalci Niniv vas bodo obsodili ob dnevu sodbe, kajti potem ko so slišali Jonovo pridigo, so zapustili grešno življenje in se obrnili k Bogu. Ta, ki stoji pred vami, pa je večji kot Jona. (In vi mu ne verujete!)”

33

“Ali si lahko mislite, da nekdo prižge svetilko, da bi jo potem skril ali postavil pod vedro? Ne, postavi jo tako, da osvetljuje ves prostor.

34 Oko razsvetljuje tvoje notranje bitje. Človek, ki je razdvojen in misli prav tako na Boga kot na materialne dobrine, nima jasnega pogleda in se ni opredelil in usmeril na cilj. Kdor ni osredotočen na Božje zahteve in zapovedi, se izgublja v duhovni temi.

35 Zato razmisli, če nimaš namesto luči v svoji notranjosti temo.

36 Če bo tvoje telo polno luči, brez mračnih kotov, bo celo tvoje bitje žarelo, kot bi te obsevala svetla luč.”

37

Jezus se je še vedno pogovarjal s svojimi poslušalci, ko ga je neki farizej povabil k obedu. Odšel je z njim in sedel za mizo.

38 Začudeno je gostitelj opazoval Jezusa, ker si pred jedjo ni umil rok, kot je bil pri Judih predpis.

39 Jezus je opazil njegovo nejevoljo ter ga je nagovoril: “Na zunaj ste vi farizeji brez greha, svetite se kot kozarec, iz katerega pijete. Znotraj pa ste umazani in odvratni.

40 Svetohlinci! Saj dobro veste, da je Bog ustvaril oboje – zunanjost in notranjost. Ali res mislite, da Bog gleda samo na zunanjost?

41 Vaša skleda in kozarec sta polna. Podelite to z ubogimi! Tedaj bo tudi vaša notranjost čista pred Bogom!

42

Ne pričakujte nič dobrega, vi, farizeji! Celo od mete, kumine in drugih začimb dajete Bogu desetino. Za pravičnost in ljubezen do Boga pa se ne menite! Prav je, da dajete desetino, toda tudi tega drugega ne zanemarjajte!

43 Svarim vas, farizeji! Na Božji službi sedite v prvih vrstah in všeč vam je, če vas ljudje na cesti spoštljivo pozdravljajo.

44 Čaka vas strašna sodba! Ste kot s travo prerasli grobovi, kjer ljudje hodijo, pa ne vedo, da so to grobovi. Tisti, ki vas srečujejo niti ne sanjajo, kakšna gniloba se skriva v vas.”

45

“Gospod!” je zaklical neki verski učitelj, ki je stal v bližini “s tem kar si rekel, si užalil tudi nas!”

46 Jezus je odgovoril: “Da, saj čakajo enake strahote tudi vas! Ljudem nalagate težka bremena, ki jih komaj nosijo, sami pa ne mislite premakniti niti prsta, da bi jim pomagali.

47 Gorje vam! Prav taki ste kot vaši predniki, ki so v preteklosti morili preroke.

48 Morilci! Soglašate z vašimi očeti in njihovimi dejanji – vi sami bi storili prav tako.

49 Zato je Bog v svoji modrosti dejal: ‘poslal jim bom preroke in apostole; vendar bodo nekatere izmed njih pomorili, druge pa preganjali!’

50 Odgovarjali boste za smrt vseh prerokov, kar jih je bilo pomorjenih od začetka sveta:

51 od Abela do Zaharije, ki ste ga umorili v templju med žrtvenim oltarjem in svetiščem. Da, še ta generacija se bo morala zagovarjati za to.

52 Gorje vam, verski učitelji! Vzeli ste ključe, ki odpirajo vrata v hišo znanja. Sami nočete vstopiti; druge pa, ki poskušajo priti noter, ovirate, da ne tega ne morejo storiti.”

53

Odtlej so farizeji in verski učitelji preganjali Jezusa. Postavljali so mu zapletena vprašanja

54 in čakali samo na to, da bi ga zvabili v neko past in ga na osnovi njegovih besed obsodili.

12

1

Stotine, da, tisoči ljudi so se stekali k Jezusu in gneča je bila nepopisna. Vendar je Jezus tokrat govoril samo učencem in jih svaril. “Ne bodite kot farizeji, ki se delajo dobre, pa niso. Toda vedno jim ne bo uspelo prikriti njihove hinavščine.

2 Prišel je čas, da resnica pride na dan in se pokaže kot kvas v testu.

3 Kar govorite naskrivaj, bodo vsi izvedeli in kar šepetate, medtem ko si z roko zakrivate usta, bo slišal ves svet.

4 Prijatelji, ne bojte se ljudi, ki vas hočejo umoriti. Samo telo lahko ubijejo, nad dušo pa nimajo moči.

5 Povedal vam bom, koga se bojte – bojte se Boga, ki vas lahko usmrti in vrže v pekel.

6 Koliko je vreden vrabec na strehi? Pa vendar Bog ne pozablja niti enega izmed njih.

7 On ve tudi koliko las imate na glavi. Zato pa se ne bojte! V Božjih očeh imate večjo vrednost kakor jata vrabcev.

8 Povem vam: Jaz, Mesija, bom javno izkazal čast pred Božjimi angeli tistim, ki javno priznajo, da pripadajo meni.

9 Toda odrekel se bom pred Božjimi angeli tistega, ki me zataji pred ljudmi.

10 Ljudem, ki govorijo zoper mene in me žalijo, bo Bog odpustil. Kdor pa govori zoper Svetega Duha, ne bo nikoli dobil odpuščanja.

11 Če vas odpeljejo v sinagogo na zaslišanje, ali pred oblasti ali sodišča, ne skrbite, kako se boste zagovarjali in branili.

12 Sveti Duh vam bo ob pravem času dal prave besede.”

13

Potem je zaklical nekdo iz množice: “Gospod, reci vendar mojemu bratu, naj pošteno razdeli očetovo imetje z menoj!”

14 Jezus pa ga je zavrnil: “Kdo me je postavil, da bi vama bil sodnik?”

15 Potem je spregovoril vsem: “Varujte se pohlepnosti! Če ima nekdo še toliko denarja, si vendar ne more kupiti življenja zanj.”

16 S primerom je pojasnil svojim poslušalcem, na kaj misli: “Bogati posestnik je požel izredno veliko žita.

17 Razmišljal je: ‘Kam bom le vse pospravil? Žitnice so polne, nič več ne morem spraviti vanje.’

18 Odločil se je: ‘Podrl bom stare žitnice in zgradil nove, tako velike, da bom lahko pospravil vso žetev, da, vse žito, kar ga imam.

19 Potem bom dejal svoji duši: Duša, preskrbljena si za dolgo časa. Lahko si oddahneš. Dobro jej in pij in veseli se življenja!’

20 Bog pa mu je dejal: ‘Neumnež! Še to noč bodo zahtevali tvojo dušo od tebe. Kaj boš potem imel od vsega bogastva?’

21 Tako gre vsem, ki zbirajo bogastvo na zemlji, pred Boga pa pridejo praznih rok.”

22

Jezus je hrabril svoje učence: “Ne delajte si skrbi za hrano in obleko.

23 Življenje pomeni mnogo več kot hrana in pijača in človek je vrednejši od obleke, v katero se oblači.

24 Poglejte krokarje! Ne sejejo in ne žanjejo, prav tako nimajo shramb ali žitnic. Bog skrbi zanje. Ali mislite, da ne skrbi za vas še mnogo bolj?

25 Pa tudi če skrbite še toliko, ali s tem lahko podaljšate življenje samo za dan?

26 Če pa skrb ne more storiti niti nekaj tako majhnega, zakaj toliko skrbite?

27 Poglejte lilije na travniku! Ne znajo niti presti niti tkati. Pravim vam, da se sam kralj Salomon v vsej svoji slavi ni oblačil tako bogato kot one.

28 Če pa Bog skrbi da trava, ki danes zeleni na travniku, jutri pa jo bodo morda že sežgali, tako lepo raste, ali res mislite, da bo pozabil na vas? Ali tako malo zaupate Bogu?

29 Naj vas torej ne vznemirjajo skrbi in ne sprašujte: Kaj bomo jedli in kaj bomo pili.

30 Ne živite kot ljudje, ki ne poznajo Boga kot dobrega Očeta. On dobro ve, kaj potrebujete.

31 Skrbite predvsem za Božje kraljestvo, potem pa vam bo Bog dal vse kar potrebujete.

32 Ne boj se torej prihodnosti, mala čreda! Tebi bo namreč Oče podaril kraljestvo.

33 Prodajte svoje imetje in dajte denar ubogim! Tako si naberete zalogo, ki ne zastari in se ne pokvari, zaklad v nebesih. Tega zaklada tatovi ne morejo ukrasti in molji ga ne morejo uničiti.

34 Kjer so vaši zakladi, tam bo vaše srce in vaše misli.”

35

“Bodite pripravljeni – oblečeni za strežbo in svetilke naj gorijo –

36 kot služabniki, ki čakajo, da se njihov gospodar vrne s poročne svečanosti. Ko pride in potrka, mu boste lahko takoj odprli vrata.

37 Kako so srečni tisti služabniki, ki jih gospodar najde budne in pripravljene, ko se vrne! Povem vam, da se sam obleče v obleko strežnika in jim reče, naj sedejo za mizo, da jim postreže.

38 Morda pride pozno zvečer, morda šele opolnoči. Ko pa pride, bodo njegovi služabniki upravičeno veseli, če so bili pripravljeni.

39 Vedite pa to, da bi bil gospodar buden in bi se zavaroval pred tatom, ko bi vedel, da le-ta namerava vlomiti v njegovo hišo.

40 Vedno bodite pripravljeni, ker bo Sin človekov prišel, ko boste najmanj pričakovali!”

41

“Gospod, ali govoriš to samo nam ali vsem?” je vprašal Peter.

42 Jezus je odvrnil: “Ali ne pričakujemo od zvestega in zanesljivega oskrbnika, da mu gospodar mirno lahko zaupa nalogo, da bo skrbel za vse zaposlene in jih oskrboval s tem, kar potrebujejo?

43 Kako srečen bo, če ga njegov gospodar ob vrnitvi najde pri vestnem opravljanju svojega dela.

44 Povem vam, da bo zanesljivemu oskrbniku zaupal vse svoje imetje.

45 Če pa je oskrbnik nezanesljiv in misli: ‘Prav gotovo gospodar še dolgo ne bo prišel,’ ter začne ostale sodelavce vznemirjati in jim oteževati delo, sam pa popivati,

46 se bo gospodar nepričakovano vrnil. Nezanesljivega oskrbnika bo kaznoval.

47 Hlapec, ki ve, kaj pričakuje gospodar, pa zavestno ne opravlja svojega dela tako, kot je treba, bo prejel težko kazen.

48 Kdor pa dela narobe, pa se tega ne zaveda, bo dobil milejšo kazen. Tako pričakujemo mnogo od teh, ki so mnogo dobili; njihova odgovornost je večja.”

49

“Prišel sem, da na zemlji zanetim ogenj. Kako bi bil srečen, če bi vsaj že gorelo!

50 Pred tem pa moram na križu še mnogo pretrpeti. Kakšno breme je na mojem srcu zaradi tega, dokler se vse ne zgodi!

51 Ne mislite, da sem prišel, da bi prinesel na zemljo mir! Nikakor, prinašam nemir!

52 Poslej se bodo v družini zaradi mene obrnili drug proti drugemu:

53 oče proti sinu in sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti snahi in snaha proti tašči.”

54

Potem je Jezus spet govoril vsem: “Ko pridejo oblaki od zahoda, pravite: ‘Deževalo bo,’ in to drži.

55 Če piha južni veter, pravite: ‘Vroče bo,’ in prav imate.

56 Hinavci! Vreme znate napovedati po različnih znakih, to pa, kar se dogaja v današnjem času pred vašimi očmi, tega nočete razumeti.

57 Zakaj nočete videti tega?

58 Če nisi povrnil dolga in moraš zaradi tega oditi na sodišče, stori vse, kar je v tvoji moči, da se še po poti pomiriš s svojim nasprotnikom. Sicer te bo sodnik obsodil in zaprli te bodo v ječo.

59 Vedi, da zagotovo ne prideš na svobodo, dokler ne plačaš vsega dolga do zadnjega centa.”

13

1

V tem času so poročali Jezusu, da je Pilat pomoril nekatere Jude iz Galileje, medtem ko so žrtvovali v templju v Jeruzalemu.

2 “Ali mislite,” je rekel Jezus, “da so bili ti Galilejci večji grešniki od ostalih ljudi, ker so jih tako zverinsko pomorili?

3 Če se ne obrnete k Bogu in ne spremenite vašega hudobnega življenja, se bo z vami zgodilo prav tako.

4 Spomnite se, kako je bilo ubitih osemnajst ljudi, ko se je pogreznil stolp v Siloi. Ali res mislite, da so bili to največji grešniki v Jeruzalemu?

5 Tudi vam se bo zgodilo prav tako, če ne spremenite svojega življenja.”

6

Potem jim je Jezus povedal naslednjo zgodbo: “Neki človek je v svojem vinogradu zasadil smokvo. Leto za letom je hodil gledat, če ima kaj sadu. Toda zaman!

7 Končno je rekel svojemu vrtnarju: ‘Že tri leta čakam, toda še nikoli ni bilo na smokvi niti enega sadeža. Posekaj jo. Samo prostor jemlje.’

8

‘Pusti jo še eno leto!’ ga je prosil vrtnar. ‘Dobro bom pognojil in skrbno negoval drevo še leto dni.

9 Če pa tudi tedaj ne bo rodilo sadu, ga bom posekal.’ ”

10

V soboto je Jezus učil v neki sinagogi.

11 Prisotna je bila tudi žena, ki je bila že osemnajst let močno sključena in se več ni mogla zravnati.

12 Ko jo je Jezus videl, ji je zaklical: “Žena, rešena boš svojega trpljenja!”

13 Položil je nanjo roke in jo blagoslovil. Vzravnala se je in iz vsega srca hvalila Boga.

14 Predstojnik sinagoge pa se je jezil, ker je Jezus ozdravil ženo v soboto. “Teden ima šest delovnih dni. Tedaj bi lahko prišli, da bi bili ozdravljeni, a ne ravno v soboto!” se je razburjal.

15 Jezus pa mu je odgovoril: “Hinavci! Vaše vole in osle odvezujete tudi v soboto, da bi jih napojili.

16 Meni pa prepovedujete, da bi osvobodil to ženo sužnjevanja satanu! Osemnajst let je bila bolna. Ali ne pripada tudi ona izvoljenemu Božjemu ljudstvu?”

17 Na to mu njegovi sovražniki niso mogli odgovoriti. Vsi ostali pa so se veselili zaradi Jezusovih čudovitih dejanj.

18

Jezus je vprašal svoje poslušalce: “Čemu naj primerjam Božje kraljestvo?

19 Je kakor majhno seme gorčice, ki ga človek poseje na vrtu. Iz njega zraste visoko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice.

20 [20-21] Je kakor testo, v katero zamešamo kvas, ki nevidno deluje, medtem ko testo vzhaja.”

21

22

Jezus je potoval po deželi od mesta do mesta, od vasi do vasi in pridigal na poti proti Jeruzalemu.

23 Neki mož ga je vprašal: “Gospod, ali drži, da bo le malo ljudi rešenih?” Jezus mu je odgovoril:

24 “Vrata v nebo so tesna. Storite vse, da bi prišli skozi ta vrata. Mnogi namreč bodo poskušali,

25 toda ko bo hišni gospodar zaklenil vrata, bo prepozno. Če boste še tako trkali in moledovali: ‘Gospod, odpri nam vrata!’ bo vse zastonj. ‘Kaj hočete od mene? Ne poznam vas!’ bo odgovoril.

26 ‘Saj smo skupaj jedli in pridigal si na naših ulicah!’ boste rekli.

27 Gospod pa bo dejal: ‘Povedal sem vam že, da vas ne poznam! Takšnim, kot ste vi, ni mesto tukaj! Pojdite odtod!’

28 Ko boste potem stali zunaj in boste videli, da so Izak, Jakob in vsi preroki v Božjem kraljestvu, boste obupano jokali in škrtali z zobmi.

29 Z vseh koncev sveta bodo prišli ljudje na svečanost v Božje kraljestvo.

30 Zapomnite si, da bodo mnoge, ki tu ne veljajo nič, tam spoštovali, tiste pa, ki so tu zelo slavni, tam nihče ne bo poznal.”

31

Kmalu potem je prišlo nekaj farizejev k Jezusu. “Če ti je življenje milo,” so ga svarili, “poskrbi, da kar najhitreje odideš od tod. Kralj Herod te namreč hoče ubiti!”

32 Jezus je odgovoril: “Recite temu lisjaku: Danes in jutri izganjam zle duhove in ozdravljam ljudi. Tretji dan pa bom dospel na svoj cilj.

33 Da, danes, jutri in pojutrišnjem! Saj se ne spodobi, da bi preroka umorili kje drugje kot v Jeruzalemu.

34 Jeruzalem! O, Jeruzalem! Moriš preroke in ubijaš glasnike, ki ti jih Bog pošilja. Kolikokrat sem poskušal tvoje prebivalce zbrati okrog sebe, kot koklja zbira piščeta pod svoja krila! Toda niste hoteli.

35 In zdaj? Zdaj ostaja vaša hiša opustošena. Mene pa boste spet videli šele takrat, ko boste vzkliknili: ‘Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem!’ ”

14

1

Neke sobote je bil Jezus v gosteh pri uglednem farizeju. Vsi prisotni so ga strogo opazovali.

2 Potem je prišel neki človek, ki je imel vodo v telesu. Ali ga bo Jezus ozdravil v soboto?

3 Jezus je vedel, kaj mislijo, zato je vprašal farizeje in verske učitelje: “Ali je po zakonu dovoljeno ozdraviti človeka v soboto ali ne?”

4 Ko mu niso odgovorili, je prijel bolnika za roko, ga ozdravil in ga pustil, da je odšel.

5 Potem je vprašal goste: “Kaj storite, če vam v soboto pade osel ali vol v vodnjak? Ali ju ne izvlečete tako hitro, kot je to le mogoče? Ali morda čakate, da bo minila sobota?”

6 Na to mu niso mogli ničesar odgovoriti.

7

Ko je Jezus opazil, kako se gostje prerivajo, da bi dobili najboljša mesta, jim je povedal naslednji primer, da bi jih poučil:

8 “Ko si povabljen na svatbeno svečanost, ne sedi v ospredje na najboljše mesto. Lahko se zgodi, da pride nekdo, ki je uglednejši kot ti.

9 Gostitelj bo potem z njim prišel k tebi in ti dejal: ‘To mesto je rezervirano za tega moža!’ Tedaj boš moral oditi pred vsemi gosti na zadnje mesto.

10 Ali ni mnogo bolje, da že v začetku sedeš tja? Ko te bo gostitelj prišel pozdravit, ti bo morda dejal: ‘Prijatelj, zate imam boljše mesto!’ Tako boš počaščen pred vsemi gosti.

11 Kdor se dela pomembnega, bo doživel ponižanje, kdor pa se poniža, bo počaščen.”

12

Končno je Jezus rekel svojemu gostitelju: “Kadar vabiš k obedu, ne vabi prijateljev, bratov, sorodnikov in bogatih sosedov. Ti se bodo zahvalili in te povabili k sebi na obed ob neki drugi priložnosti in to bo vse.

13 Raje povabi siromašne, pohabljene, hrome in slepe.

14 Tako boš pomagal ljudem, ki ti tega ne morejo povrniti. Bog pa te bo za to ob dnevu vstajenja pobožnih nagradil.”

15

Ko je nekdo izmed gostov to slišal, je zaklical: “Kakšna prednost je priti v Božje kraljestvo!”

16 Jezus je odgovoril z naslednjo zgodbo: “Neki človek je pripravil svečan obed in je povabil mnoge goste.

17 Ko je bilo vse pripravljeno, je poslal k povabljencem svojega služabnika: ‘Vse je pripravljeno. Pridite!’

18 Vendar ni nihče prišel. Vsak se je na svoj način opravičil. ‘Pravkar sem kupil polje,’ je dejal nekdo izmed povabljencev, ‘zdaj si ga moram ogledati. Oprosti mi, ne morem priti!’

19 Drugi je dejal: ‘Žal ne morem priti. Pravkar sem kupil pet parov volov, pa jih moram preizkusiti.’

20 Tretji se je opravičil in dejal: ‘Pravkar sem se oženil. Gotovo razumeš, da ne morem priti.’

21 Služabnik se je vrnil in je o tem poročal svojemu gospodarju. Ta se je razjezil in dejal: ‘Pojdi na ulice in na mestne trge ter pripelji berače, pohabljene, hrome in slepe!’

22 Pa tudi tedaj je bilo še prostora.

23 ‘Pojdi na ceste in podeželje,’ je zapovedal gospodar, ‘in privedi kogarkoli najdeš. Vsi so povabljeni. Moja hiša mora biti polna!

24 Tisti pa, ki sem jih najprej povabil, ne bodo dobili niti zalogaja.’ ”

25

Tako kot mnogokrat je Jezusa tudi tokrat obkrožala velika množica. Ob tej priložnosti je svojim poslušalcem jasno povedal:

26 Tistemu, ki hoče hoditi z menoj, moram pomeniti več kot vse drugo v njegovem življenju: več kot starši žena, otroci, bratje in sestre, da, več kot samo življenje. Samo tako je lahko moj učenec.

27 Nihče ne more biti moj učenec, kdor ne nosi svojega križa in gre za menoj.

28 “Toda nikar ne začenjajte, dokler niste preračunali, koliko vas bo to stalo. Kdor namreč želi graditi hišo, poprej dobro preračuna, če ima sredstva za gradnjo.

29 Noben pameten gradbenik ne bo začel graditi tako nepremišljeno, da bo že potem, ko bo zgradil temelj, ostal brez denarja. Ljudje se mu bodo smejali, češ:

30 ‘Hotel je graditi hišo, toda sredstva so zadostovala samo za temelj!’

31 Ali – kateremu kralju bi prišlo na misel, da bi drugemu napovedal vojno, ne da bi se posvetoval s svojimi svetovalci, če more njegova vojska, ki šteje deset tisoč mož, premagati sovražnikovo vojsko, ki šteje dvajset tisoč mož?

32 Če vidi, da bi s tem tvegal preveč, bo raje poslal posredovalca, ko je sovražna vojska še daleč, da bi se pogajal za mir.

33 Tako ne more biti nihče moj učenec, kdor najprej ne sede in ne prešteje vseh svojih dobrin, potem pa se jih zaradi mene odreče.

34 Kaj nam koristi sol, ki je izgubila slanost?

35 Neuporabna je, ker je brez okusa. Ne moremo je uporabiti niti kot gnojilo. Moramo jo vreči proč. Dobro me poslušajte, da bi razumeli, kaj mislim s tem reči!”

15

1

Mnogi cariniki in drugi ljudje na slabem glasu so vedno znova prihajali k Jezusu, da bi ga poslušali.

2 Farizeji in verski učitelji pa so se razburjali: “S kakšnimi grešniki se druži! Ni mu dovolj, da se z njimi pogovarja, ampak sedi z njimi celo za mizo!”

3

Jezus je spet uporabil primer:

4 “Če imaš sto ovac in se ena izgubi, ali ne pustiš devetindevetdesetih in iščeš izgubljeno, dokler je ne najdeš?

5 Srečen jo potem zadeneš na ramo in odneseš domov,

6 potem pa sporočiš prijateljem in sosedom: ‘Pridite, veselite se z menoj, ker sem našel izgubljeno ovco!’

7 Tako je tudi v nebesih veselje zaradi izgubljenega grešnika, ki se vrne k Bogu, mnogo večje, kot zaradi devetindevetdesetih drugih, ki niso zašli.”

8

“Ali pa vzemite drug primer! Neka žena je prihranila deset srebrnih kovancev. Ko je nekega dne ugotovila, da ji eden manjka, je takoj prižgala svetilko, obrnila celo hišo na glavo in iskala po vseh kotih.

9 Končno je našla kovanec. Tekla je k prijateljicam in sosedam: ‘Spet imam svoj kovanec! Poglejte! Veselite se skupaj z menoj!’

10 Prav tako se veselijo Božji angeli, ko se grešnik skesa!”

11

“Neki človek je imel dva sinova,” je pripovedoval Jezus.

12 “Nekega dne mu je mlajši sin dejal: ‘Oče, želim, da mi že zdaj izplačaš moj del dediščine.’ Potem jima je oče razdelil imetje.

13 Samo nekaj dni pozneje je mlajši sin zapustil očeta in odpotoval v tujino. Končno je lahko užival življenje, kot mu je ugajalo. Privoščil si je, kar se mu je zahotelo,

14 dokler ni zapravil vsega denarja. Da bi bilo vse še hujše, je prav tedaj zavladala huda lakota v deželi in zanj so nastopili težki časi.

15 V svojem obupu je nato prosil nekega kmeta, da bi ga vzel v službo kot svinjskega pastirja.

16 Lakota ga je trla in vesel bi bil, če bi dobil to, kar so jedle svinje, da bi napolnil želodec. Pa še tega mu niso dali.

17 Ko je končno začel razmišljati o svojem stanju, si je dejal: ‘Pri mojem očetu ima vsak delavec več kot dovolj hrane, jaz pa tukaj umiram od lakote.

18 Odšel bom k očetu in mu rekel: “Oče, zgrešil sem proti nebu in tebi.

19 Ne smatraj me več za svojega sina, kajti tega nisem vreden. Vendar te prosim, bodi tako dober in me zaposli kot delavca.” ’

20 Vrnil se je torej k svojemu očetu. Ta ga je že od daleč prepoznal. Poln sočutja mu je tekel nasproti, ga objel in poljubil.

21 Sin je priznal: ‘Oče, zgrešil sem proti nebu in tebi. Ne smatraj me več za svojega sina, kajti tega nisem vreden.’

22 Oče pa je zapovedal hlapcem: ‘Podvizajte se! Prinesite najlepšo obleko, kar jih imamo in jo dajte mojemu sinu. Prinesite dragocen prstan in čevlje zanj!

23 Zakoljite pitano tele! Priredili bomo gostijo!

24 Moj sin je bil mrtev, zdaj pa živi. Bil je izgubljen, zdaj pa se je našel.’ Tedaj se je začela gostija.

25

Medtem se je vrnil starejši sin domov. Delal je na polju in je že od daleč zaslišal glasbo.

26 Začuden je vprašal nekega hlapca: ‘Kakšno praznovanje pa je to?’

27 ‘Tvoj brat se je vrnil,’ mu je odgovoril. ‘Oče se je tega tako razveselil, da je naročil, naj zakoljejo pitano tele. Zdaj so priredili veliko gostijo.’

28 Starejši sin se je razjezil in ni hotel vstopiti v hišo. Potem je prišel oče in ga je prosil: ‘Pridi in veseli se z nami!’

29 On pa je jezen odgovoril: ‘Vsa ta leta sem trdo delal. Storil sem vse, kar si zahteval od mene. Toda nikoli mi nisi dal niti kozliča, da bi se lahko pošteno razveselil s svojimi prijatelji.

30 Zdaj pa, ko se je vrnil ta tvoj sin, ki je svoj denar zapravil, si brž priredil pojedino in naročil, naj zakoljejo pitano tele.’

31 Oče mu je prigovarjal: ‘Sin moj, vedno si bil pri meni. Vse, kar imam, je tvoje.

32 Pridi vendar, zdaj imamo zares vzrok, da se veselimo. Tvoj brat je bil namreč za nas mrtev, zdaj pa živi. Bil je izgubljen, zdaj pa se je našel!’ ”

16

1

Potem je Jezus povedal svojim učencem naslednjo zgodbo: “Neki bogataš je imel oskrbnika. Ko je opazil, da je nepremišljeno zapravljal njegovo imetje,

2 ga je poklical k sebi in dejal: ‘Kaj slišim o tebi? Prinesi mi obračun, kajti odpuščen si iz službe!’

3 Oskrbnik je razmišljal: ‘Kaj naj zdaj storim? Izgubil sem službo. Jarkov ne morem kopati, prosjačiti pa se sramujem.

4 Že vem, kaj bom storil! Našel bom prijatelje, ki mi bodo pomagali, potem ko bom brezposeln.’

5 Poklical je k sebi vse, ki so bili dolžni njegovemu gospodarju. Prvega je vprašal: ‘Koliko si dolžan mojemu gospodarju?’

6 ‘Moral bi mu dati sto sodov olivnega olja,’ je odgovoril človek. ‘Tukaj imaš pogodbo, ki si jo podpisal. Vpiši vanjo petdeset!’

7 ‘Koliko pa imaš ti dolga?’ je vprašal drugega. ‘Tvojemu gospodarju dolgujem sto vreč pšenice.’ ‘Vzemi svoje potrdilo in vpiši vanj osemdeset,’ mu je rekel oskrbnik.

8 Bogataš je pohvalil premišljene načrte tega oskrbnika. Ljudje, ki pripadajo temu svetu, so sposobnejši za svoje trgovske posle kot tisti, ki pripadajo luči!”

9

“Zato vam pravim: pridobite si prijatelje z bogastvom tega sveta, da bi vas tedaj, ko ga več ne bo, sprejeli z razširjenimi rokami v večno bivališče.

10 Kdor je vreden zaupanja v malem, bo vreden tudi v velikem in kdor je nepošten v majhnih stvareh, bo nepošten tudi v velikih.

11 Če ste nezanesljivi pri oskrbovanju zemeljskega bogastva, kdo vam bo zaupal pravo nebeško bogastvo?

12 Če gospodarite zanikrno s tujim denarjem, zakaj naj bi vam zaupali tisto, kar je vaše?

13 Nihče ne more istočasno služiti dvema gospodarjema. Ali boste sovražili enega in izkazovali privrženost drugemu – ali pa obratno in boste navdušeni nad enim, drugega pa boste prezirali. Nemogoče je sužnjevati denarju in služiti Bogu istočasno.”

14

Pohlepni farizeji so se posmehovali tem besedam.

15 Zato jim je Jezus dejal: “Vi se vedno poskušate opravičevati pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. To, kar ljudje visoko cenijo, se Bogu gnusi.”

16 Dalje je Jezus dejal: “Do prihoda Janeza Krstnika so bili Mojzesov zakon in nauki prerokov merilo za vsa dejanja. Potem pa je prišel Janez Krstnik z veselim sporočilom, da bo kmalu nastopilo Božje kraljestvo, nad katerim nekateri uporabljajo silo.

17 To pa ne pomeni, da je zakon izgubil svojo veljavo. Zapomnite si, da bosta prej izginila nebo in zemlja, kot bo izginila samo črka iz Božjega zakona.

18 Kdor torej zapusti svojo ženo in se oženi z drugo, je kriv zakonolomstva; toda tudi tisti je kriv zakonolomstva, ki se poroči z ločeno ženo.”

19

“Nekoč je živel bogat človek,” je pripovedoval Jezus. “Vedno je bil lepo oblečen in vsak dan si je lahko privoščil, kar si je poželel.

20 Pred vhodom v njegovo hišo pa je ležal Lazar, zelo siromašen in poleg tega še težko bolan. Njegovo telo je bilo polno tvorov.

21 Ko je tu prosjačil, da bi mu dali odpadke iz kuhinje, so prihajali psi in lizali njegove odprte rane.

22 Lazar je umrl in angeli so ga odnesli na mesto, kjer je Abraham in vsi pravični, ki umrejo. Tudi bogataš je umrl in pokopali so ga.

23 Njegova duša je odšla v pekel. Ko se je prebudil v kraljestvu mrtvih v bolečinah, je dvignil pogled in v daljavi je prepoznal Abrahama in Lazarja.

24 ‘Oče Abraham,’ je glasno zaklical bogataš, ‘usmili se me! Pošlji mi Lazarja, da bi pomočil prst v vodi in mi ohladil jezik. Strašno se mučim v teh plamenih!’

25 Abraham pa mu je odvrnil: ‘Spomni se! Ti si imel v življenju karkoli si poželel, Lazar pa ni imel ničesar. Zdaj je njemu dobro, ti pa moraš trpeti.

26 Poleg tega je med nami in vami globok prepad. Nihče ne more priti z ene strani na drugo, tudi če bi hotel.’

27

‘Oče Abraham,’ je zdaj prosil bogataš, ‘potem pa ga vsaj pošlji

28 k mojim peterim bratom. Posvari naj jih, da ne bi tudi oni po smrti prišli v ta kraj trpljenja.’

29 Abraham pa je odgovoril: ‘Tvoji bratje naj se držijo tega, kar učijo Mojzes in preroki. Tu so svarila za njih.’

30 Bogataš je ugovarjal: ‘Ne, oče Abraham, samo če bi prišel k njim kdo izmed mrtvih, bi spremenili svoja življenja.’

31 Abraham pa je ostal pri svojem: ‘Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, jih ne bo mogel prepričati niti tisti, ki bi vstal od mrtvih.’ ”

17

1

“Vedno bo dovolj skušnjav, ki zavajajo v greh,” je Jezus nekega dne dejal svojim učencem, “toda gorje tistemu človeku po katerem pride skušnjava!

2 Bolje bi se mu godilo, če bi mu okrog vratu obesili mlinski kamen in ga vrgli v morje, kot da ga zadene kazen, ki čaka vse tiste, ki ranijo duše ‘malih’ ljudi.

3 Pokarajte brata, ki greši in odpustite mu, če mu je žal tega, kar je storil!

4 Če sedemkrat na dan pogreši in vsakokrat prosi odpuščanja, mu odpustite!”

5

Učenci so prosili Jezusa: “Gospod, potrebno nam je več vere. Povej nam, kaj naj storimo?”

6 Odgovoril jim je: “Ko bi bila vaša vera samo tolikšna, kot je seme gorčice, bi zadostovala, da bi zapovedali tej murvi: ‘Izpuli se iz zemlje in presadi se v morje!’ – in to bi se takoj zgodilo.

7

Ko pride služabnik, ki je oral, ali pa čuval ovce, domov, ne sede takoj za mizo in jé.

8 Najprej pripravi obed gospodarju in mu postreže, potem pa sam sede in večerja.

9 Nobene posebne pohvale ne bo dobil zaradi tega, saj je to njegova dolžnost.

10 Enako velja tudi za vas. Ko ste v moji službi storili vse, kar sem vam naložil, potem lahko rečete: ‘Storili smo samo to, kar je bila naša dolžnost!’ ”

11

Ko so nadaljevali pot proti Jeruzalemu, so prišli do meje med Galilejo in Samarijo.

12 V neki vasi jih je srečalo deset gobavcev. Obstali so v predpisani razdalji

13 in kričali: “Jezus, Gospod! Usmili se nas!”

14 Pogledal jih je in jim zapovedal: “Pojdite k duhovniku in mu pokažite, da ste zdravi!” Po poti so ozdraveli.

15 Eden izmed njih je tekel nazaj k Jezusu, ko je opazil, da je zdrav. Glasno je hvalil Boga.

16 Vrgel se je predenj in se mu zahvalil za to, kar je storil. To je bil neki mož iz Samarije.

17 Jezus ga je vprašal: “Ali nisem ozdravil deset mož? Kje pa je preostalih devet?

18 Zakaj se vrača samo ta tujec, da bi se zahvalil Bogu?”

19 Samarijanu pa je rekel: “Vstani! Tvoja vera te je ozdravila!”

20

“Kdaj pa bo nastopilo Božje kraljestvo?” so hoteli izvedeti farizeji. Jezus jim je odgovoril: “Božje kraljestvo ne bo prišlo z nekimi vidnimi znaki.

21 Nihče vam ne bo mogel reči: ‘Tukaj je!’ ali ‘Tam je!’ Božje kraljestvo je med vami.”

22

Pozneje se je spet pogovarjal s svojimi učenci o tem. “Prišel bo čas, ko boste hrepeneli po Božjem Sinu in boste želeli, da bi bil z vami vsaj en dan. Toda ta želja se vam ne bo izpolnila.

23 Mnogi vas bodo hoteli prepričati, da je Sin človekov že prišel in da so ga videli tu ali tam. Nikakor jim ne verjemite in ne hodite nikamor, da bi ga iskali.

24 Ko bo Sin človekov prišel, bo namreč to vsak vedel. Tako opazno bo to kot je blisk, ki zažari od vzhoda do zahoda.

25 Pred tem pa mora Sin človekov še veliko pretrpeti in dopustiti, da ga narod zavrže.”

26

“V času njegove vrnitve na zemljo bodo ljudje (tako nezainteresirani za tisto, kar je Božje), kot so bili v Noetovem času.

27 Tudi takrat so mislili samo na hrano, pijačo in na ženitev. Tako je bilo vse do dne, ko je Noe šel v barko. Potem je prišla povodenj in nihče ni ostal pri življenju.

28 Tako bo, kot je bilo v Lotovem času. Ljudje so opravljali svoje vsakodnevne posle, jedli so in pili, kupovali in prodajali ter orali in gradili.

29 Tako je bilo vse do tistega jutra, ko je Lot zapustil Sodomo. Takrat je padal ogenj in žveplo z neba in vsi so zgoreli v plamenih.

30 Ljudje se bodo ukvarjali z vsakdanjimi posli vse do tiste ure, ko bo prišel Sin človekov.

31 Kdor prav tedaj ni doma, naj se ne vrača, da bi vzel svoje stvari. Kdor dela na polju, naj se ne vrača v mesto.

32 Spomnite se, kaj se je zgodilo z Lotovo ženo!

33 Kdor se z vsemi močmi oklepa svojega življenja, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje, ga bo ohranil.”

34

“Tudi to se bo zgodilo ob času moje vrnitve: Dva bosta tisto noč spala v isti postelji. Eden bo vzet, drugi bo ostal.

35 Dve ženi bosta skupaj opravljali svoje gospodinjske posle. Ena bo vzeta, druga bo ostala.

36 Tako se bo tudi zgodilo dvema, ki bosta eden poleg drugega delala na polju.”

37 “Gospod, kam pa bodo vzeti?” so vprašali učenci. Jezus jim je odgovoril s pregovorom: “Kjer je mrhovina, tam se zbirajo jastrebi.”

18

1

Nekega dne je Jezus povedal učencem zgodbo, s katero jim je želel pojasniti, kako pomembno je neprestano moliti, vse dotlej dokler ne dobijo odgovor:

2 “V nekem mestu je živel brezbožen sodnik, ki se ni menil za ljudi.

3 Prav tako je bila tu žena, ki je vsak dan prihajala k njemu in moledovala: ‘Pomagaj mi doseči pravico v sporu z mojim nasprotnikom!’

4 [4-5] Toda pri njem je vedno znova naletela na gluha ušesa, dokler končno le ni izgubil potrpljenja. ‘Ne menim se niti za Boga niti za ljudi, toda vidim, da mi ta žena ne bo dala miru, dokler ji ne bom pomagal. Poskrbel bom, da bo dobila, kar želi, da me ne bo kar naprej vznemirjala.’ ”

5

6 Gospod je pripomnil: “Slišali ste, kaj je rekel krivični sodnik!

7 Ali mislite, da bo Bog zavrnil svoje otroke in jim ne bo pomagal, če ga dan in noč za nekaj prosijo?

8 Zagotavljam vam, da jim bo hitro odgovoril. Vprašanje pa je: ko se bom jaz, Mesija, vrnil, koliko ljudi bo imelo vero (in molilo)?”

9

Z neko prispodobo je Jezus želel spregovoriti ljudem, ki so mislili, da so pravični in so zviška gledali na druge:

10 “Dva moža, farizej in carinik, sta šla v tempelj, da bi molila.

11 Poln zaupanja vase je vstopil farizej in je molil: ‘Zahvaljujem se ti, Bog, da nisem tak, kakršni so drugi ljudje, posebno ne kot tale carinik. Nikoli nisem nikogar prevaral, nisem nezvest svoji ženi,

12 postim se dvakrat na teden in Bogu dajem desetino od vsega, kar zaslužim.’

13 Carinik pa je obstal pri vratih in si je komaj upal dvigniti pogled. Zavedal se je svoje krivde in je molil: ‘Bog! Odpusti mi, kajti vem, da sem grešnik.’

14 Vedite, da je ta mož šel domov prost svoje krivde, ni pa bilo tako s farizejem. Kajti ponosni bodo ponižani in ponižani bodo počaščeni.”

15

Nekega dne je nekaj mater privedlo k Jezusu svoje otroke, da bi položil nanje roke in jih blagoslovil. Učenci so jih hoteli odgnati.

16 Jezus pa je pozval otroke k sebi ter je pokaral učence: “Pustite otroke, naj pridejo k meni! Ne odganjajte jih. Božje kraljestvo je namreč pripravljeno prav za ljudi, ki so kot otroci.

17 Ali še vedno niste doumeli: kdor ne sprejme Božjega kraljestva kot otrok, ne pride vanj.”

18

Nek ugleden in bogat človek je vprašal Jezusa: “Dobri učitelj, kaj moram storiti, da bi podedoval večno življenje?”

19 Jezus je odvrnil: “Zakaj me imenuješ dobrega? Samo eden je, ki je dober in to je Bog.

20 Odgovoril pa ti bom na tvoje vprašanje. Božje zapovedi poznaš: ‘Ne prešuštvuj! Ne ubij! Ne kradi! Ne govori nič slabega o drugih ljudeh in ne širi laži ter spoštuj svoje starše!’ ”

21 Mož mu je zagotovil: “Vse te zapovedi sem izpolnjeval od otroštva.”

22 “Nekaj ti kljub temu manjka,” je rekel Jezus. “Prodaj vse, kar imaš in daj denar ubogim. Tako si boš pridobil bogastvo v nebesih, ki ga več ne boš mogel izgubiti. Potem pa pridi in hodi z menoj!”

23 Ko je mož to slišal, je potrt odšel, kajti bil je zelo bogat.

24 Jezus je gledal za njim in dejal: “Kako težko je bogatašem priti v nebeško kraljestvo!

25 Laže je vdeti debelo vrv v uho igle, kot bogatašu priti v Božje kraljestvo.”

26 “Če je to tako težko,” so ga vprašali poslušalci, “ali se potem sploh kdo more rešiti?”

27 Odgovoril je: “Za ljudi je to nemogoče, ne pa tudi za Boga!”

28 Peter je smelo dejal: “Mi smo se odrekli vsega zaradi tebe in smo krenili s teboj!”

29 “Da,” je potrdil Jezus, “vsak, ki je pripravljen postaviti Božje kraljestvo na prvo mesto, pred svojo hišo, ženo, brate, sestre, starše, ali otroke

30 bo dobil za to bogato nagrado že tukaj na zemlji, še mnogo več pa potem v prihodnjem svetu ter povrhu še večno življenje.”

31

Jezus je poklical k sebi svojih dvanajst učencev in jim dejal: “Veste, da gremo v Jeruzalem. Tam se bo izpolnilo vse, kar so preroki napisali o Sinu človekovem.

32 Izročili ga bodo Rimljanom, zasramovali ga bodo, mučili, pljuvali in

33 končno bičali in umorili. Toda tri dni pozneje bo vstal od mrtvih.”

34 Učenci tega nikakor niso razumeli. Zaman so si razbijali glave: “Le kaj nam je Jezus s tem hotel povedati?”

35

Jezus in njegovi učenci so bili na poti proti Jerihu. Blizu mesta je sedel slep človek ob cesti in prosjačil.

36 Slišal je hrup množice, ki je prihajala in radovedno je vprašal: “Kaj se dogaja?”

37 Nekdo mu je zaklical: “Jezus iz Nazareta prihaja v Jeriho!”

38 Ko je to slišal, je glasno zakričal: “Jezus, Davidov sin, pomagaj mi!”

39 Ljudje, ki so šli pred Jezusom, so ga poskušali utišati: “Umolkni!” On pa je le še glasneje kričal: “Davidov sin, usmili se me!”

40 Jezus je obstal in rekel, naj mu pripeljejo moža.

41 Vprašal ga je: “Kaj želiš, da ti storim?” “Gospod,” je prosil slepi, “rad bi videl.”

42 “Videl boš,” mu je rekel Jezus. “Tvoje zaupanje te je rešilo.”

43 Od tega trenutka dalje je mož videl. Krenil je z Jezusom in slavil Boga. Skupaj z njim so ga hvalili tudi drugi in se zahvaljevali za ozdravljenje, ki so mu bili priče.

19

1

Ko je Jezus šel skozi Jeriho, so se stekali mnogi ljudje k njemu.

2 Med njimi je bil tudi Zahej, nadzornik nad cariniki. Bil je zelo bogat.

3 Hotel je brezpogojno videti Jezusa; toda bil je zelo majhen in ni mogel videti čez množico.

4 Zato je tekel naprej in splezal na murvo ob cesti. Od tod je imel dober razgled.

5 Jezus ga je opazil, ko je prišel tod mimo. “Zahej, brž splezaj z drevesa!” mu je zaklical. “Danes moram biti tvoj gost!”

6 V trenutku je bil na tleh in je ves srečen odvedel Jezusa na svoj dom.

7 Drugi ljudje so se razburjali nad Jezusom. “Vsem je znano, da je Zahej obogatel s prevaro! Kako more Jezus prestopiti prag njegove hiše!”

8 Zahej se je naenkrat zelo zresnil: “Gospod, polovico svojega imetja bom razdelil med reveže in komur sem zaračunal previsoko carino, bom to štirikrat povrnil.”

9 Potem mu je Jezus rekel: “Danes je velik dan zate in za tvojo družino; Bog vas je namreč danes sprejel za svoje otroke. Saj si tudi ti Abrahamov sin.

10 Sin človekov je prišel, da bi poiskal izgubljene in jih rešil.”

11

Jezus je spet povedal prispodobo. Ni mu namreč ušlo to, da so mnogi pričakovali, da bo Božje kraljestvo postalo stvarnost, ko bo Jezus prispel v Jeruzalem.

12 “Neki mož iz kraljevega rodu se je podal na daljno pot, ker naj bi ga kronali za kralja.

13 Preden je odpotoval, je poklical k sebi deset svojih ljudi in dal vsakemu veliko vsoto denarja in dejal: ‘Naložite ta denar tako, da bom imel dobiček! Kmalu se vrnem.’

14 Toda mnogi ga niso hoteli imeti kot kralja, zato so poslali za njim poslance, ki naj bi mu to sporočili.

15 Kljub temu so ga kronali za kralja in vrnil se je v svojo deželo. Potem je poklical k sebi ljudi, ki jim je izročil denar in želel je izvedeti: ‘Kaj ste storili z denarjem, ki sem vam ga izročil?’

16 Prvi je dejal: ‘Gospod, prigospodaril sem desetkrat toliko, kot si mi dal.’

17 ‘Odlično!’ je zaklical gospodar. ‘Dobro si storil. Zanesljiv človek si. V tej mali nalogi, ki si jo dobil, si se pokazal zvestega. Zaupal ti bom deset mest v upravljanje.’

18 Nato je pristopil naslednji in dejal: ‘Petkrat sem pomnožil kapital, ki si mi ga dal.’

19 ‘Dobro,’ je odgovoril Gospod. ‘Upravljal boš nad petimi mesti.’

20 Na vrsto je prišel tretji: ‘Vračam ti to, kar si mi dal. Dobro sem čuval tvoj denar!’ Tako je dejal.

21 ‘Poznam te kot neusmiljenega človeka. Gotovo bi mi vzel, kar bi prislužil. Kajti jemlješ, kar ni tvoje in žanješ, kar so drugi posejali.’

22 ‘Sam si se obsodil s svojimi besedami, neumnež!’ je jezno zakričal kralj. ‘Če veš kakšen sem, da jemljem, kar mi ne pripada in žanjem, kjer nisem sejal,

23 zakaj torej nisi naložil denarja v banko? Tako bi dobil vsaj obresti!’

24 Tistim, ki so stali zraven, je zapovedal: ‘Vzemite mu denar in dajte tistemu, ki je največ prislužil.’

25 ‘Toda gospodar,’ so nasprotovali le-ti, ‘ta ima že zadosti!’

26 Tedaj jim je rekel kralj: ‘Kdor ima, bo dobil še več, kdor pa nima, bo kmalu izgubil tudi to, kar ima.

27 Pripeljite zdaj moje sovražnike, ki so se med mojo odsotnostjo dvignili proti meni. Pred mojimi očmi jih pomorite!’ ”

28

Potem ko je Jezus povedal to zgodbo, je odšel v Jeruzalem.

29

Blizu vasi Betfage in Betanije, ki sta obe na Oljski gori, je poslal dva učenca naprej:

30 “Ko prideta v vas, bosta našla mladega osla, na katerem še nihče ni jezdil. Odvežita ga in pripeljita sem!

31 Če bi vaju kdo vprašal, kaj delata, enostavno odgovorita: ‘Gospod ga potrebuje!’ ”

32 Učenca sta našla osla, kot jima je Jezus dejal.

33 Ko sta ga odvezala, je lastnik vprašal: “Kaj pa počneta?”

34 Odgovorila sta: “Gospod ga potrebuje.”

35 Pripeljala sta osla k Jezusu. Nekateri so položili živali čez hrbet svoje plašče, preden je Jezus sedel nanjo.

36 Na poti v Jeruzalem so navdušeni ljudje pogrinjali obleko po cesti. Jezusa so želeli sprejeti kot kralja.

37 Ko so prišli do mesta, kjer se cesta začne spuščati navzdol po Oljski gori in je Jeruzalem ležal ob vznožju, so ljudje vriskali in peli. Zahvaljevali so se Bogu za mnoge čudeže, ki jih je Jezus storil.

38 Glasno so kričali: “Hvaljen bodi, ki prihajaš v imenu Gospodovem! Veselite se nebesa! Hvala in čast Najvišjemu!”

39 Nekateri farizeji so jezno kričali iz množice: “Učitelj! Prepovej to ljudem! To je bogokletje!”

40 Jezus pa je odgovoril: “Če oni umolknejo, bo kamenje ob cesti kričalo.”

41

Ko je Jezus videl mesto Jeruzalem pred seboj, je jokal.

42 “Ko bi ti, prav ti, vsaj danes spoznalo, kaj ti bo prineslo mir – vendar je to skrito tvojim očem,” je rekel Jezus žalostno.

43 “Prišel bo dan, ko te bodo tvoji sovražniki oblegali in obkrožili ter napadli.

44 Ko bodo padli tvoji zidovi, bodo vsi prebivalci pomorjeni. Kamen ne bo ostal na kamnu, kajti zavrglo si priložnost, ki ti jo je Bog dal.”

45

Tedaj je Jezus vstopil v tempelj in začel izganjati trgovce

46 ter jim govoriti: “Pismo pravi: ‘Moj dom naj bo mesto molitve,’ vi pa ste iz njega naredili razbojniško gnezdo!”

47

Vsak dan je učil v templju, čeprav so veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva iskali primerno priložnost, da bi ga spravili s poti.

48 Vendar niso mogli storiti ničesar, kajti ljudje so ga visoko cenili. Radi so ga poslušali in pazili so na vsako njegovo besedo.

20

1

Nekega dne, ko je Jezus učil in pridigal o radostnem sporočilu v templju, so nenadoma prišli k njemu veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva.

2 “S kakšnim pooblastilom ravnaš tako v templju,” so hoteli vedeti, “in kdo ti je dal to pooblastilo?”

3 “Preden odgovorim na vaše vprašanje, bi vas jaz rad nekaj vprašal,” je odgovoril Jezus.

4 “Kako je z Janezovim krstom – ali je od Boga ali od ljudi?”

5 Pogovarjali so se med seboj in takole zaključili: “Če rečemo: ‘Od Boga,’ nas bo vprašal: ‘Zakaj mu potem niste verovali?’

6 Če pa rečemo: ‘Od ljudi,’ nas bo ljudstvo kamenjalo, kajti vsi verujejo, da je bil Janez prerok.”

7 Zato so nazadnje odgovorili: “Ne vemo od kod je.” Jezus pa je dejal:

8 “Tudi jaz vam ne bom odgovoril na vaše vprašanje.”

9

Zdaj je Jezus povedal svojim učencem tole zgodbo: “Neki človek je zasadil vinograd. Dal ga je v najem in za daljši čas odpotoval v tujino.

10 Ob času trgatve je poslal človeka, ki naj bi mu prinesel dogovorjeni del pridelka. Najemniki pa so ga pretepli in ga poslali praznih rok nazaj.

11 Nato je lastnik vinograda poslal drugega moža. Tudi njemu se je zgodilo enako. Najemniki so ga ozmerjali in spodili praznih rok.

12 Poslal je še tretjega človeka. Pretepli so ga do krvi in odgnali.

13 ‘Kaj naj storim?’ se je vprašal lastnik. ‘Svojega sina, katerega ljubim, bom poslal v vinograd! Gotovo bodo vsaj njemu izkazali več spoštovanja.’

14 Ko so najemniki videli sina, so dejali: ‘To je zdaj naš trenutek! Ta bo po očetovi smrti podedoval vinograd. Pridite, ubijmo ga, pa bo vse to naše!’

15 Vlekli so ga iz vinograda in ga ubili. Kaj mislite, da bo lastnik vinograda storil?” je vprašal Jezus svoje poslušalce

16 “Pomoril jih bo in dal vinograd drugim najemnikom.” Poslušalci so zmajevali z glavami in menili: “Kaj takega je vendar nemogoče, da bi se zgodilo!”

17 Jezus jih je pogledal in vprašal: “Kaj pa potem pomeni naslednji stavek iz pisma: ‘Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč, je zdaj postal temeljni kamen?’ ”

18 In še to je dodal: “Kdor se spotakne ob ta kamen, se bo razletel v kose, na kogar pa kamen pade, ga bo zdrobil v prah.”

19

Potem, ko je Jezus povedal to zgodbo, bi ga veliki duhovniki in verski učitelji najraje takoj prijeli. Spoznali so, da je s to zgodbo mislil nanje. Toda bali so se, ker je bil Jezus pri ljudstvu zelo priljubljen.

20 Poslej so skrbno pazili nanj in iskali priložnosti, da bi ga obtožili. Poslali so nekaj mož, ki so hlinili pravičnost in upali, da bodo speljali Jezusa, da bo rekel kakšno besedo, za katero ga bodo lahko zatožili rimskim oblastem.

21 Ti ljudje so torej prišli k Jezusu in ga vprašali: “Učitelj, vemo, da učiš in govoriš, kar je prav. Ne oziraš se na to, kaj ljudje želijo slišati, ampak nas učiš o tem, kako želi Bog, da bi živeli.

22 Zato te prosimo za nasvet: Ali je prav, da plačujemo rimskemu cesarju davek?”

23 Jezus je vedel, kakšni so njihovi nameni, zato je dejal:

24 “Pokažite mi kovanec! Čigava podoba in čigavo ime je vtisnjeno na njem?” Odgovorili so: “To je podoba rimskega cesarja in njegovo ime.”

25 “Dajte potem cesarju, kar je njegovega,” je odgovoril Jezus, “kar pa pripada Bogu, dajte njemu!”

26 Tako jim ni uspelo zvabiti Jezusa pred vsem ljudstvom v past. Njegov odgovor jih je tako presenetil, da so molče odšli.

27

Nekaj saducejev – oni namreč ne verujejo v vstajenje mrtvih –

28 je prišlo k Jezusu in ga vprašalo: “V Mojzesovem zakonu piše: ‘Če umre mož, ki je bil poročen, brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in prvi otrok naj bo dedič za umrlim.’

29 Bilo je sedem bratov. Najstarejši se je poročil in umrl brez otrok.

30 Potem se je njegov brat poročil z vdovo, toda tudi ta zakon je ostal brez otrok.

31 Tako je šlo naprej, dokler ni bilo vseh sedem poročenih z njo, otrok pa ni bilo.

32 Na koncu je umrla tudi žena.

33 Takole se zdaj glasi naše vprašanje: Čigava bo ta žena ob vstajenju mrtvih? Z njo je bilo namreč poročenih vseh sedem bratov!”

34 Jezus je odgovoril saducejem: “Zakonska zveza je samo za ljudi na tem svetu.

35 Tisti pa, ki dobijo večno življenje in pridejo v nebeško kraljestvo, ne bodo več sklepali zakonske zveze.

36 Tudi umrli več ne bodo, kot umirajo ljudje tukaj na zemlji, temveč bodo večno živeli kakor angeli in bodo prišteti k Božjim otrokom. Vstali so namreč od mrtvih v novo življenje.

37 Kar pa zadeva drugo vprašanje, če bodo mrtvi oživeli, je nanj odgovoril že Mojzes, ko pripoveduje, kako se mu je prikazal Bog v gorečem grmu. Imenuje ga Boga Abrahama, Izaka in Jakoba.

38 On je Bog živih in ne mrtvih. Zanj so oni živi.”

39 Nekaj verskih učiteljev mu je potrdilo: “To si dobro rekel, učitelj.”

40 Nihče več pa si ni upal še kaj vprašati.

41

Potem jih je Jezus vprašal: “Kako lahko trdijo, da je Kristus Davidov Sin?

42 David sam namreč piše v psalmih:

‘Bog je dejal mojemu Gospodu:
Sedi na častno mesto na moji desni strani,

43
dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni.’

44

David torej imenuje Kristusa ‘Gospoda’. Kako more biti istočasno Davidov Sin in Davidov Bog?”

45

Pred vsem ljudstvom, ki se je zbralo, je Jezus rekel svojim učencem:

46 “Ne bodite kakor verski učitelji, ki se radi sprehajajo po ulicah v svečanih oblekah in jim je všeč, če jih ljudje spoštljivo pozdravljajo. Kadar je v sinagogi Božja služba, sedijo v prvih vrstah na svečanostih pa imajo častna mesta.

47 Pohlepno si prisvajajo imetje vdov, ki nimajo nikogar, da bi jih zaščitil. Svoje hudobne namene pa skrivajo za dolgimi molitvami. Neusmiljeno jih bo zadela Božja kazen.”

21

1

Medtem ko je Jezus tako govoril, je opazoval, kako so bogataši metali svoje darove v zakladnico v templju.

2 Videl je tudi revno vdovo, ki je vrgla vanjo dva majhna bakrena kovanca.

3 “Gotovo je,” je menil Jezus, “da je ta revna vdova dala več kot vsi drugi.

4 Bogataši so dali samo del svojega izobilja; ta žena pa je od svoje revščine dala vse, kar ji je preostalo za življenje.”

5

Nekaj učencev je začelo pripovedovati o lepoti templja, o veliki vrednosti kamenja in o dragoceno okrašenih stenah.

6 Jezus pa je dejal: “Blizu je čas, ko bo vse to, kar občudujete, porušeno, tako da ne bo ostal niti kamen na kamnu.”

7

Učenci so hoteli vedeti: “Gospod, kdaj pa se bo to zgodilo? Po čem bomo spoznali, da je blizu čas, ko se bo to zgodilo?”

8 “Bodite budni!” jih je svaril Jezus, “in ne dovolite, da vas kdo zapelje, kajti mnogi bodo prišli, ki se bodo izdajali za Mesijo in bodo govorili: ‘Prišel je ta čas!’ Ne verjemite jim!

9 Ko bodo izbruhnile vojne in nemiri, ne bodite zbegani. To se mora zgoditi, vendar takoj za tem še ne bo prišel konec.”

10

Potem jim je dejal: “Ljudstva se bodo bojevala drugo z drugim in države se bodo dvigale druga proti drugi.

11 Potresi bodo pustošili velike dele sveta, lakote in nalezljive bolezni bodo pestile ljudi in na nebu bodo zastrašujoči pojavi.

12 Preden pa se bo vse to zgodilo, vas bodo preganjali. Vlačili vas bodo v sinagoge in v ječe in postavljali pred vladarje in oblasti zato, ker priznavate moje ime.

13 To bodo priložnosti, ko boste lahko govorili o meni in oznanjali mojo radostno novico.

14 Ne vznemirjajte se že zdaj, kako se boste zagovarjali pred sodiščem.

15 Jaz vam bom dal prave besede in modrost, tako da vam vaši nasprotniki ne bodo mogli ugovarjati ali nasprotovati.

16 Celo vaši sorodniki, starši, bratje in prijatelji vas bodo izdajali in zapirali v ječe. Nekatere izmed vas bodo pomorili.

17 Ves svet vas bo sovražil, ker ste moji.

18 Vendar ne boste izgubili niti lasu z glave.

19 Ostanite čvrsti, kajti tako si boste pridobili pravo življenje.”

20

“Ko bodo vojske oblegale Jeruzalem, boste vedeli, da je prišel čas opustošenja.

21 Prebivalci Judeje naj tedaj zbežijo v gore. Kdor živi v Jeruzalemu, naj zapusti mesto, kakor hitro je le mogoče in tisti, ki so zunaj mesta, naj ne iščejo zatočišča v njem.

22 Prišli so dnevi Božje sodbe. Zdaj se uresničujejo besede prerokov.

23 Težko pa bo za žene, ki pričakujejo otroka ter za matere z dojenčki. Strašna stiska bo prišla nad deželo in jeza nad to ljudstvo.

24 Orožje sovražnika bo mnoge pomorilo, druge pa bodo odvedli kot ujetnike v vse dežele sveta. Tuja ljudstva bodo okupirala Jeruzalem in ga teptala, dokler Bog ne naredi konca temu.”

25

“V tem času bodo nenavadni pojavi na soncu, mesecu in na zvezdah. Ljudi bo prevzel strah in zbegani bodo zaradi divjanja morja in poplav.

26 Ljudje bodo omedlevali od strahu pred tem, kar naj bi prišlo nad ves svet, kajti celo gibanja zvezd v vesolju bodo prišla iz svojega ritma.

27 Prav tedaj pa bodo vsa ljudstva zagledala Sina človekovega, ki bo prišel na nebeških oblakih z božansko močjo in slavo.

28 Ko pa se bo vse to dogajalo, stojte trdno in dvignite pogled, kajti vaša osvoboditev je pred vrati.”

29

Potem jim je Jezus povedal tale primer: “Oglejte si smokvino ali kako drugo drevo.

30 Ko začne brsteti, veste, da je poletje blizu.

31 Tako lahko veste, da je Božje kraljestvo blizu, ko se bo vse to dogajalo.

32 Zagotavljam vam, da to ljudstvo ne bo izginilo, dokler se vse to ne zgodi.

33 Nebo in zemlja bosta izginila; moje besede pa veljajo za vse čase in nikoli ne izginejo.”

34

[34-35] “Pazite, da vas moj nenadni prihod ne zateče nepripravljene, ko se brezskrbno gostite in popivate, ali pa, ko ste se zakopali v skrbi tega življenja kot ves ostali svet.

35

36 Vedno bodite na straži in molite, da vam ne bi bilo treba doživeti vseh teh strahot ter da bi mogli stati v prisotnosti Sina človekovega.”

37

Jezus je vsak dan odhajal v tempelj, da bi tam učil. Zvečer je zapuščal mesto ter je prenočeval na Oljski gori.

38 Ko je zgodaj zjutraj prihajal v tempelj, ga je čakalo veliko ljudi, da bi ga poslušali.

22

1

Samo nekaj dni je bilo še do praznovanja pashe. Ta praznik Judje imenujejo tudi “praznik nekvašenega kruha”.

2 Veliki duhovniki in verski učitelji so še naprej iskali priložnost, da bi naskrivaj umorili Jezusa; bali so se namreč, da bi sicer mogli izbruhniti nemiri med ljudstvom.

3

V tem času je satan dobil pod svojo oblast Judo Iškarijota, enega izmed Jezusovih dvanajsterih učencev.

4 Odšel je k velikim duhovnikom in k poglavarjem tempeljske straže in se z njimi dogovarjal, kako bi mogli prijeti Jezusa, a da ne bi vzbujali pozornost.

5 Veseli so mu veliki duhovniki ponudili nagrado za to.

6 Sporazumeli so se in Juda je iskal primeren trenutek, da bi lahko Jezusa izdal njegovim sovražnikom.

7

Prišel je dan, ko naj bi zaklali velikonočno jagnje, da bi ga jedli z nekvašenim kruhom.

8 Zato je naročil Jezus svojima učencema Petru in Janezu: “Pripravita vse, kar je potrebno, da bi lahko skupaj jedli velikonočno jagnje.”

9 “Kam pa naj greva?” sta ga vprašala.

10 “Ko prideta v Jeruzalem,” jima je dejal, “vaju bo srečal neki človek z vrčem za vodo. Pojdita za njim do hiše, kjer bo vstopil.

11 Potem recita gospodarju hiše: ‘Naš učitelj te prosi, da nama pokažeš sobo, kjer bo lahko jedel s svojimi učenci velikonočno jagnje.’

12 On vaju bo odpeljal po stopnicah navzgor v veliko sobo, ki je že pripravljena v ta namen. Tam pripravita vse, kar je potrebno.”

13 Učenca sta odšla v mesto. Vse je bilo tako, kot jima je povedal Jezus. Tam sta pripravila vse za velikonočno večerjo.

14

Ko je prišel čas za praznovanje, je Jezus sedel s svojimi učenci za svečano mizo.

15 “Kako sem si želel jesti z vami velikonočni obed, preden bom trpel,” jim je dejal.

16 “Povem vam, da ne bom jedel tega ponovno, dokler se ne izpolni, kar ta praznik ponazarja, v nebeškem kraljestvu.”

17 Jezus je vzel kelih z vinom, se v molitvi zahvalil in dejal: “Vzemite kelih in pijte vsi iz njega,

18 kajti ne bom več pil vina, dokler ne nastopi Božje kraljestvo.”

19 Potem je vzel kruh. Zahvalil se je Bogu zanj in jim ga razdelil z besedami: “To je moje telo, ki bo žrtvovano za vas. Praznujte to vedno znova. Spominjajte se tega, kar sem storil za vas, kadarkoli jeste ta kruh.”

20 Po večerji jim je dal še kelih z vinom in rekel: “Ta kelih je Božja nova zaveza zapečatena z mojo krvjo, ki bo prelita za vas.

21 Toda tu sedi z nami pri mizi človek, ki me bo izdal.

22 Božji načrt je, da umre Sin človekov. Gorje pa izdajalcu!”

23 Začudeni so spraševali drug drugega, kdo bi to mogel biti.

24

Učenci so se začeli prepirati, komu izmed njih pripada prvo mesto (v Božjem kraljestvu).

25 Tedaj jim je Jezus dejal: “Vladarji in velikaši na tem svetu zahtevajo, da jim ljudje pokorno služijo in ljudstvu ne ostane drugega, kot da je zadovoljno s tem.

26 Pri vas pa naj ne bo tako. Prvi med vami naj se podredi vsem ostalim in kdor želi biti voditelj med vami, naj vsem služi.

27 Gospodar na tem svetu sedi pri mizi, služabniki pa mu služijo. Tukaj pa ni tako! Jaz sem namreč vaš služabnik.

28 Ker pa ste mi bili zvesti v teh strašnih dnevih

29 in ker mi je Oče podaril kraljestvo, vam zdaj in tukaj dajem pravico,

30 da boste pri isti mizi z menoj jedli in pili v tem kraljestvu ter z menoj sedeli na prestolih in sodili dvanajsterim izraelskim plemenom.”

31

“Simon, Simon, satan si je poželel, da bi vas preizkusil in presejal kot pšenico.

32 Toda jaz sem molil zate, da ne bi izgubil vere. Potem ko se spreobrneš k meni, spodbujaj brate k veri!”

33 “Gospod,” je nadaljeval Peter. “Pripravljen sem iti s tabo v ječo in celo umreti zate.”

34 Vendar je Jezus dejal: “Peter, pravim ti, da boš trikrat zanikal, da me poznaš, še preden jutri zjutraj zapoje petelin.”

35

Jezus je vprašal svoje učence: “Ali vam je kaj manjkalo takrat, ko sem vas poslal brez denarja, torbe in čevljev na pot?”

“Ne, prav nič!” so potrdili.

36

“Tokrat pa vzemite denarnico, če jo imate in prtljago,” jim je rekel Jezus. “Kdor nima orožja, naj proda plašč in si ga priskrbi.

37 Prišel je namreč čas, ko se tudi ta beseda uresničuje na meni: ‘Prištevali so ga k zločincem.’ Vse, kar so preroki napisali o meni, se zdaj uresničuje.”

38 “Gospod,” so vzkliknili učenci, “tukaj imamo dva meča.” Jezus pa je odgovoril: “To zadostuje!”

39

Po večerji je šel Jezus spet na Oljsko goro, učenci pa so ga spremljali.

40 Tam jim je dejal: “Molite, da vas preizkušnja ne bi premagala.”

41 Nedaleč od učencev je Jezus pokleknil

42 in molil: “Oče, če je mogoče, me obvaruj tega trpljenja. Toda ne tako, kot želim jaz, temveč kakor želiš ti, naj se zgodi.”

43 Tedaj se je prikazal angel z nebes in mu dal nove moči.

44 Jezus je v smrtnem boju tako goreče molil, da mu je znoj kapljal na zemljo, ki je bil kakor kri.

45 Ko se je potem vrnil k svojim učencem, so spali, izčrpani zaradi skrbi in žalosti.

46 “Zakaj spite?” jih je vprašal Jezus in jih zbudil. “Vstanite in molite, da vas preizkušnja ne bi premagala.”

47

Medtem ko je Jezus še govoril, jim je prišla nasproti skupina mož. Vodil jih je Juda, eden izmed dvanajsterih učencev. Šel je k Jezusu, da bi ga pozdravil s poljubom.

48 Jezus ga je vprašal: “Juda, ali boš izdal Sina človekovega s poljubom?”

49 Zdaj so tudi drugi učenci spregledali, za kaj gre. Razburjeni so zaklicali: “Gospod, ali naj se branimo?”

50 Eden izmed njih je tudi takoj izvlekel meč in z njim udaril vojaka velikega duhovnika. Odsekal mu je desno uho.

51 Jezus pa je zapovedal: “Prenehajte!” Dotaknil se je vojakovega ušesa in ga ozdravil.

52 Potem je Jezus vprašal velike duhovnike, poveljnike tempeljske straže in voditelje ljudstva, ki so vsi prišli sem: “Ali sem zločinec, da ste prišli z meči in palicami, da bi me prijeli?

53 Zakaj me niste zgrabili v templju? Saj sem bil vsak dan tam. Toda zdaj je prišel vaš čas. Zdaj je zavladala tema.”

54

Vojaki so prijeli Jezusa in ga peljali v palačo velikega duhovnika. Peter je šel za njimi v varni razdalji.

55 Na dvorišču velikega duhovnika so zanetili ogenj, da bi se greli. Peter je prisedel.

56 V svitu ognja ga je zagledala neka dekla in ga pozorno opazovala. “Ta mož je bil tudi pri Jezusu!” je vzkliknila.

57 Peter pa jo je odločno zavrnil: “Žena! Saj ne poznam tega človeka!”

58 Kmalu nato ga je videl nekdo drug in menil: “Saj si tudi ti izmed njegovih ljudi!” “Ne, nisem!” se je branil Peter.

59 Čez kako uro je spet nekdo trdil: “Ta mož tukaj je bil tudi med tistimi, ki so bili z Jezusom. Govor ga izdaja, da je tudi iz Galileje.”

60 Jezno je Peter odvrnil: “Človek, ne vem o čem govoriš!” Tedaj je zakikirikal petelin.

61 V tem trenutku se je Jezus obrnil in pogledal svojega učenca. Peter se je spomnil, kaj mu je rekel Jezus: “Še preden bo petelin jutri zjutraj zapel, boš trikrat zanikal, da me poznaš.”

62 Peter je nato odšel in je bridko jokal.

63

Vojaki, ki so čuvali Jezusa, so se norčevali in ga tepli.

64 Zavezali so mu oči, ga udarjali s pestmi in spraševali: “No, prerok! Povej, kdo te je pravkar udaril!”

65 Tako so ga še dolgo mučili.

66

Ob zori so prišli voditelji ljudstva, veliki duhovniki in verski učitelji na izreden sodni posvet.

67 Vprašali so Jezusa: “Ali si ti Mesija, obljubljeni Osvoboditelj, ali nisi?” Odvrnil je: “Saj mi tako ne verjamete tega, kar vam povem,

68 če pa vas kaj vprašam, mi ne odgovorite.

69 Toda Sin človekov bo kmalu sedel na prestol poleg Vsemogočnega Boga.”

70 Razburjeni so kričali: “Ali hočeš s tem reči, da si Sin Božji?” Jezus je odgovoril: “Prav imate, to tudi sem!”

71 “Zakaj bi še potrebovali priče?” so enodušno vpili tisti, ki so ga tožili. “Zdaj so vsi slišali, da preklinja Boga!”

23

1

Zdaj so se dvignili člani sodnega zbora in poslali Jezusa h guvernerju Pilatu.

2 Tam so ga obtožili: “Ta človek ščuva naše ljudstvo. Ljudi nagovarja, naj ne plačujejo cesarju davka, za sebe pa trdi, da je novi kralj, ki ga je poslal Bog.”

3 “Ali to drži?” je vprašal Pilat obtoženega. “Ali si zares kralj Judov?” Jezus je odgovoril: “Da, prav imaš.”

4 Pilat se je tedaj obrnil k velikim duhovnikom in k množici ter dejal: “To ni nikakršen zločin!”

5 Zdaj so bili čisto obupani. “Toda on ščuva ljudstvo, kamorkoli pride od Galileje do Jeruzalema.”

6

“Ali je Galilejec?” je vprašal Pilat.

7 Ko so potrdili, je v tem videl priložnost, da se reši tega primera. Zapovedal je, naj odpeljejo Jezusa h kralju Herodu, ki je vladal v pokrajini Galileji. Ob prazniku pashe je bil tudi on v Jeruzalemu.

8 Herod si je že dolgo želel spoznati Jezusa. Mnogo je slišal o njem in je upal, da bo Jezus pred njim storil kak čudež.

9 Kralj mu je postavljal vprašanje za vprašanjem, Jezus pa mu ni niti enkrat odgovoril.

10 Toliko več pa so govorili veliki duhovniki in verski učitelji, ki so tudi prišli in so ga vedno bolj obtoževali.

11 Tudi Herod in njegovi vojaki niso prikrivali, da prezirajo Jezusa. Oblekli so mu kraljevski plašč in ga poslali nazaj k Pilatu.

12 Tega dne sta Herod in Pilat – dotlej sovražnika – postala prijatelja.

13

Pred velikimi duhovniki in voditelji ljudstva ter pred zbrano množico

14 je Pilat spregovoril: “Pripeljali ste mi tega moža in ga obtožili, da ščuva ljudi. Zaslišal sem ga pred vami ter prišel do zaključka, da je nedolžen.

15 Enakega mišljenja je tudi Herod. Zato ga je tudi poslal nazaj. Obtoženi ni storil ničesar, za kar bi zaslužil smrt.

16 Naročil bom, naj ga bičajo, potem pa naj ga izpustijo.”

17 Pilat je vsako leto ob prazniku pashe izpustil nekoga izmed jetnikov.

18 Tedaj se je ljudstvo vznemirilo in začelo enoglasno kričati: “Proč s tem Jezusom! Izpusti Barabo!”

19 Baraba je sedel v ječi, ker je sodeloval pri neki vstaji v Jeruzalemu ter bil obsojen zaradi umora.

20 Še enkrat je Pilat poskušal pregovoriti množico, ker bi rad izpustil Jezusa.

21 Oni pa so kričali samo še glasneje: “Na križ z njim!”

22 Še tretjič je poskušal Pilat: “Kakšen zločin pa je zagrešil? Jaz ne vidim ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen! Naj ga bičajo, potem pa ga izpustim.”

23 Razjarjena množica pa je samo še glasneje kričala: “Križaj ga!” dokler ni Pilat popustil

24 in izpolnil njihovo zahtevo.

25 Barabo je izpustil; izpustil je človeka, ki je razdražil ljudstvo, da se je uprlo in, ki je bil kriv umora. Jezusa pa je obsodil na smrt na križu, tako kot so zahtevali.

26

Ko so šli na mesto križanja so srečali Simona, ki se je pravkar vračal s polja. Po rodu je bil iz Cirene v severni Afriki. Prisilili so ga, da gre z njimi in nese Jezusov križ.

27

Brezštevilni ljudje so šli za Jezusom na kraj, kjer naj bi ga križali. Med množico so bile mnoge žene, ki so glasno jokale.

28 Njim je Jezus zaklical: “Ne jokajte nad mano, Jeruzalemčanke! Jokajte nad sabo in nad svojimi otroki!

29 Prišel bo namreč čas, ko bodo govorili: ‘Srečne so tiste žene, ki nimajo otrok!’

30 Ljudje bodo vroče želeli, da bi se gore zvrnile na njih in da bi jih pokrili hribi, da bi bilo tako konec njihovemu trpljenju.

31 Če tako ravnajo z menoj, ki sem Živo Drevo, kako bodo šele ravnali z vami, ki ste suha drevesa?”

32

Z Jezusom so odpeljali iz mesta dva zločinca

33 na kraj, ki so ga imenovali “mesto lobanje”. Tu so pribili Jezusa na križ, na njegovi levi in desni pa oba zločinca.

34 Jezus pa je molil: “Oče, odpusti jim, kajti ne vedo, kaj delajo!” Pod križem so vojaki žrebali za njegovo obleko.

35 Radovedna množica je stala naokrog in pazila, da ji slučajno ne bi kaj ušlo. Voditelji ljudstva so se posmehovali Jezusu: “Mnogim je pomagal! Če je zares Rešitelj, ki ga je poslal Bog, naj vendar pomaga sebi!”

36 Tudi vojaki so se mu posmehovali. Dajali so mu piti skisano vino

37 in mu govorili: “Če si kralj Judov, se vendar reši!”

38 Nad njim je bil napis: TO JE KRALJ JUDOV.

39

Tudi eden izmed obeh zločincev, ki sta bila z njim križana, ga je preklinjal: “Ali si Rešitelj? Dokaži! Pomagaj sebi in nama!”

40 Drugi zločinec pa ga je pokaral: “Ali se ne bojiš Boga niti zdaj, ko boš vsak trenutek umrl?

41 Midva visiva tukaj upravičeno. Zaslužila sva smrt. Ta tukaj pa je nedolžen; ničesar slabega ni storil.”

42 Jezusu je dejal: “Gospod, misli name, ko boš prišel v svoje kraljestvo.”

43 Tedaj mu je Jezus odgovoril: “Zagotavljam ti, še danes boš z menoj v raju.”

44

Opoldne se je naenkrat stemnilo po vsej deželi. Ta tema je trajala tri ure.

45 Naenkrat se je pretrgala zavesa v templju od vrha do tal.

46 Jezus je še enkrat glasno zakričal: “Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!” Potem je umrl.

47 Ko je rimski oficir, ki je nadzoroval usmrtitev, videl, kaj se je zgodilo, je poln strahospoštovanja do Boga izjavil: “Ta mož je bil zares nedolžen!”

48 Ljudje, ki so prišli gledat križanje, so videli, da je Jezus mrtev in so žalostni odšli na svoje domove.

49 Jezusovi prijatelji in žene, ki so prišle z njim iz Galileje, pa so vse opazovali od daleč.

50

[50-52] Jožef, neki mož iz Arimateje, mesta v Judeji, je šel k Pilatu in ga prosil, da bi smel pokopati Jezusa. Bil je član sodnega zbora, dober in pravičen človek, ki je čakal prihod obljubljenega Osvoboditelja. Ni soglašal s sodnim zborom, ko so sklenili, da umorijo Jezusa.

51

52

53 Tako je vzel Jezusa s križa, zavil mrtvega v velik platnen prt in ga položil v nov, v skalo vklesan grob, v katerem še nihče ni bil pokopan.

54 Vse to se je zgodilo v petek pozno popoldne, neposredno pred nastopom sobote.

55 Z Jožefom so šle tudi žene, ki so šle za Jezusom iz Galileje. Gledale so, kako je bil mrtev položen v grob.

56 Potem so se vrnile v mesto, da bi pripravile olja in mazila za balzamiranje. Kakor zahteva judovski zakon, so soboto preživeli v tišini.

24

1

Zelo zgodaj zjutraj v nedeljo so šle žene z mazili, ki so jih pripravile, h grobu.

2 Kamen, ki je zapiral odprtino groba, je bil odvaljen.

3 Obotavljaje se so vstopile v grobno votlino, vendar tu niso našle Jezusovega telesa.

4 Bile so zbegane in so razmišljale, kaj se je moglo zgoditi. Takrat sta pristopila dva moža v svetlih oblačilih.

5 Žene so se prestrašile in si ju niso upale sploh pogledati. “Zakaj iščete živega v grobu?” sta jih vprašala moža.

6 “Ni ga tu: vstal je od mrtvih! Ali ste pozabile, kaj vam je rekel v Galileji:

7 ‘Sina človekovega morajo izročiti v roke brezbožnikom. Križali ga bodo, tretji dan pa bo vstal od mrtvih.’ ”

8 Tedaj so se žene spomnile teh Jezusovih besed.

9 Tako hitro kot so le mogle, so tekle v mesto, da bi povedale učencem – in tudi vsem drugim – kaj se je zgodilo.

10 Med temi ženami so bile Marija iz Magdale, Ivana in Marija, Jakobova mati in nekatere druge.

11 Učencem pa se je vse to zdelo tako neverjetno, da niso verjeli ženam.

12 Samo Peter je vstal in tekel h grobu. Ko je pogledal v grob, ni našel ničesar razen platnenih prtov, zato se je vrnil v mesto in se čudil temu, kar je videl.

13

Istega dne sta šla dva učenca v Emavs. To je vas, ki je oddaljena kakih deset kilometrov od Jeruzalema.

14 Spotoma sta se pogovarjala o vsem, kar se je zgodilo.

15 Nenadoma je prišel Jezus sam, pridružil se jima je in nadaljeval z njima pot.

16 Toda nekaj ju je oviralo, da bi ga prepoznala.

17 “O čem se pogovarjata?” ju je vprašal Jezus. Učenca sta žalostna obstala

18 in Kleopa je začuden dejal: “Mislim, da si edini človek v Jeruzalemu, ki ni slišal ničesar o dogodkih zadnjih dni.”

19 “Kaj pa se je zgodilo?” je hotel vedeti Jezus. “Ali nisi nič slišal o Jezusu iz Nazareta?” sta odgovorila učenca. “On je bil prerok, ki ga je poslal Bog. Bil je tudi velik učitelj tako v Božjih očeh kot tudi v očeh ljudi.

20 Toda naši veliki duhovniki in verski voditelji so ga izročili Rimljanom. Obsodili so ga na smrt in ga pribili na križ.

21 Mislili smo, da je on obljubljeni Rešitelj, ki naj bi ga poslal Bog, da osvobodi izraelsko ljudstvo. Vse to se je zgodilo pred tremi dnevi.

22 Danes zjutraj pa so nas zelo vznemirile neke žene, ki so tudi z nami. Še preden je vzšlo sonce, so odšle h grobu:

23 njegovega mrtvega telesa pa ni bilo tam. Prikazali so se jim angeli, ki so jim dejali: ‘Jezus živi!’

24 Nekateri izmed nas so takoj tekli h grobu, ki je bil dejansko prazen, prav kakor so povedale žene. Jezusa pa niso videli.”

25 Nato jim je Jezus dejal: “Kako nerazumni ste! Zakaj ne razumete in ne verujete tega, kar so preroki napovedali?

26 Ali ni bilo potrebno, da je Kristus vse to pretrpel, preden ga je Bog mogel postaviti kot Gospoda nad vsem?”

27 Potem jima je Jezus razlagal, kaj Sveto pismo govori o njem – od Mojzesovih knjig do prerokov.

28 Tako so dospeli v bližino Emavsa. Izgledalo je, kakor da Jezus hoče iti dalje.

29 Zato sta ga učenca nadlegovala: “Ostani pri nas čez noč! Zmračilo se je že.” Vstopil je z njima v hišo.

30 Ko so sedli za mizo, je Jezus vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil v kose in jima dal.

31 Takrat sta ga naenkrat prepoznala. On pa je izginil pred njunimi očmi.

32 Bilo je, kot da so jima luskine padle z oči. “Ali nisva čutila, kot bi nama gorel ogenj v prsih, ko se je spotoma pogovarjal z nama in nama razlagal obljube Svetega pisma?”

33 Nista hotela izgubljati časa, temveč sta takoj krenila nazaj v Jeruzalem. Tam je bilo enajst učencev skupaj z drugimi Jezusovimi prijatelji,

34 ki so ju pozdravili z besedami: “Gospod je vstal od mrtvih! Dejansko je vstal! Peter ga je videl!”

35 Tedaj sta povedala ta dva moža, kaj sta doživela na poti v Emavs in kako sta prepoznala Gospoda po tem, kako je razlomil kruh.

36

Dokler sta še pripovedovala o tem, je Jezus naenkrat stopil v sredo med učence. “Mir z vami!” jih je pozdravil.

37 Učenci so se močno prestrašili. Mislili so, da stoji pred njimi duh.

38 “Zakaj se bojite?” je vprašal Jezus. “Zakaj dvomite, da bi to mogel biti jaz?

39 Poglejte rane na mojih rokah in nogah! Zares sem jaz! Dotaknite se me in prepričajte se, da nisem duh. Duhovi vendar nimajo mesa in kosti!”

40 Pokazal jim je roke in noge.

41 Od samega veselja še vedno niso mogli razumeti, da stoji Jezus pred njimi. Končno jih je vprašal: “Ali imate kaj, kar bi mogel pojesti?”

42 Prinesli so mu kos pečene ribe,

43 ki jo je pojedel pred njihovimi očmi.

44

“Zapomnite si,” je rekel svojim učencem, “da sem vam večkrat rekel: Vse, kar pišejo o meni Mojzes, preroki in psalmi, se mora izpolniti.”

45 Potem jim je razložil, kako naj razumejo besede prerokov.

46 “Tam vendar piše: Mesija mora trpeti in umreti, tretji dan pa bo vstal od mrtvih.

47 Vsi narodi morajo slišati, da vsakemu, ki pride k Bogu, morejo biti odpuščeni grehi. Najprej je to treba oznaniti v Jeruzalemu.

48 Sami ste doživeli, da so se Božje obljube izpolnile. Vi ste moje priče.

49 Poslal vam bom Božjega Svetega Duha.”

50

Jezus je odpeljal svoje učence iz Jeruzalema v Betanijo. Blagoslovil jih je z dvignjenimi rokami in se poslovil od njih.

51 Ko se je dvigal z zemlje k Bogu v nebo, so učenci padli pred njim na zemljo in molili.

52 Potem so se radostni vrnili v Jeruzalem.

53 Vedno znova so odhajali v tempelj ter hvalili in poveličevali Boga.