1

1

Pogosto in na mnoge različne načine je Bog govoril našim praočetom po prerokih in jim odkrival svoje načrte.

2 Zdaj pa, v teh zadnjih časih, nam je Bog spregovoril po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Po njem je Bog ustvaril svet in na koncu bo vse pripadalo Sinu.

3 Božji Sin odraža Očetovo slavo. On je odsev Očeta samega in gospoduje vesolju s svojo mogočno besedo. On je ta, ki je umrl, da bi nas očistil greha in zdaj sedi v nebesih na častnem mestu poleg Boga, ki mu pripada vsa moč.

4 Bog je Kristusa imenoval za svojega Sina ter mu je s tem dal mnogo višji položaj od angelov, toliko višji, kolikor bolj vzvišeno je njegovo ime od imen angelov.

5

Kateremu angelu pa je Bog kdaj rekel:

“Ti si moj Sin.
Danes sem postal tvoj Oče.”

Ali pa:

“Jaz sem njegov Oče,
on pa je moj Sin.”

6

Ko pa je njegov prvorojeni Sin prišel na zemljo, je Bog dejal:

“Vsi Božji angeli naj ga častijo.”

7

O angelih pa pravi:

“Božji angeli so služabniki, hitri kot veter,
so kakor ogenj, ki ga nihče ne more pogasiti.”

8 O Sinu pa piše:

“Bog, tvoje vladarstvo bo ostalo na vse veke.
V tvojem kraljestvu vlada pravičnost.

9
Kajti ljubiš pravico, sovražiš pa greh.
Zato te je Bog odlikoval bolj od vseh
in te pomazili z oljem veselja.”

10

Bog ga je imenoval tudi Gospoda, ko je dejal:

“V začetku si ti, Gospod, položil temelje zemlji.
Nebo je prišlo iz tvojih rok.

11
Vse to bo izginilo, ti pa ostaneš.
Razpadlo se bo kot stara oblačila,

12
nekega dne jih boš zvil kot star plašč,
kot obleka se spremenijo.
Ti pa se nikoli ne spremeniš,
nikoli se ne postaraš.”

13

Ali je Bog kdaj rekel kakemu angelu to, kar pravi svojemu Sinu:

“Sedi na častno mesto na moji desnici
dokler ti ne podvržem vseh tvojih sovražnikov?”

14

Ni, kajti vsi angeli so samo bitja, ki služijo Bogu. On jih pošilja, da bi bili v pomoč tistim, ki jim želi podariti rešitev.

2

1

Ker to vemo, moramo toliko bolj paziti na besede, ki smo jih slišali, da ne bi zgrešili cilja.

2 Saj so se že besede, ki so jih govorili angeli, izkazale kot resnične in vsak, ki jih je prestopil, ali pa je bil neposlušen, je prejel pravično kazen.

3 Zakaj naj bi mi verjeli, da se bomo izognili kazni, če zavržemo to čudovito rešitev, ki jo je oznanil sam Jezus Kristus in katero nam zdaj posredujejo tisti, ki jim je Gospod sam govoril?

4 Poleg tega pa je Bog potrdil njihovo pričevanje z znamenji in raznimi čudeži, s svojimi mogočnimi dejanji in darovi Svetega Duha, ki jih deli po svoji volji.

5

V prihodnjemu svetu, ki prihaja, ne bodo vladali angeli.

6 Na nekem mestu v Svetem pismu piše:

“Kaj pa je pravzaprav človek,
da sploh misliš nanj?
In kdo je sin človekov,
da skrbiš zanj?

7
Čeprav si ga ustvaril manjšega od angelov
za nekaj časa,
si ga vendar venčal s slavo in častjo.

8
Postavil si ga za vladarja vsemu,
kar si ustvaril.”

Če ga je torej postavil za vladarja vsemu, ni ničesar, nad čemer on ne bi bil vladar. Vendar zdaj še ne vidimo, da bi človek vladal nad vsem.

9 Vidimo pa, da je Bog svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je bil nekaj časa nižji od angelov, venčal s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt za vse nas. Da, zaradi Božje naklonjenosti nam ljudem, je Jezus okusil smrt za vse nas.

10 Zato je tudi prav in potrebno, da je Bog, ki je vse ustvaril za svojo slavo, dovolil, da Jezus trpi, da bi tako privedel mnoge sinove v slavo. Kajti prav trpljenje je storilo Jezusa popolnega Začetnika, ki jih je mogel privesti do rešitve.

11 Mi, ki nas je Jezus storil svete in on, ki je svet, imamo zdaj istega Očeta. Zato se Jezus ne sramuje, da bi nas imenoval brate.

12 Saj takole pravi:

“Mojim bratom bom govoril o Bogu,
svojem Očetu,
skupaj bomo peli njemu slavo.”

13

Na drugem mestu pa piše:

“Samo Bogu bom zaupal,” in spet,
“Glej, tukaj sem jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog.”

14

Ker smo mi, Božji otroci, ljudje iz mesa in krvi, je tudi Jezus moral postati človek. Saj je samo kot človek lahko umrl in s svojo smrtjo razorožil hudiča, njega, ki je bil gospodar nad smrtjo.

15 Samo tako je lahko osvobodil vse, ki so živeli v suženjstvu in strahu pred smrtjo.

16 Vsi vemo, da Jezus ni prišel zaradi angelov, ampak zaradi nas ljudi, torej zaradi tistih, ki so Abrahamovi otroci.

17 Zato je bilo tudi potrebno, da je Jezus postal podoben nam, ki smo njegovi bratje, da bi lahko pred Bogom služil kot naš veliki duhovnik, usmiljen in zvest, ki je žrtvoval samega sebe Bogu v poravnavo za naše grehe.

18 Ker je tudi sam trpel in bil preizkušan, nam lahko pomaga v vseh skušnjavah.

3

1

Moji dragi bratje, ki vas je tudi Bog poklical! Glejte zato na Jezusa, ki je poslanec in veliki duhovnik; saj smo ga kot takega tudi priznali.

2 Tudi on je bil zvest svojemu Očetu, ki ga je postavil za velikega duhovnika, prav tako kot tudi Mojzes, ki je zvesto služil v Božjem domu.

3 In vendar je Kristus vreden mnogo večje časti od Mojzesa, tako kot graditelj uživa mnogo večjo čast od zgradbe, ki jo je zgradil.

4 Vsako zgradbo je nekdo zgradil. Samo Bog pa je tisti, ki je vse ustvaril.

5 Mojzes je bil zvest služabnik v Božjem domu. Njegovo delo naj bi govorilo o tem, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti.

6 Kristus pa je zvest Božji služabnik v hiši, ki je njegova. Ta hiša smo mi, če bomo do konca ostali hrabri in bomo ohranili upanje, s katerim se ponašamo.

7

Zato nas Sveti Duh spodbuja:

“Danes, če zaslišite njegov glas,

8
ne bodite nedovzetni,
kot ste bili takrat,
ko ste se uprli Bogu
ob dnevu preizkušnje v puščavi,

9
ko so me vaši očetje izzivali in preizkušali,
čeprav so štirideset let gledali,
kako sem skrbel zanje.

10
Zato sem se jezil na tisto ljudstvo in dejal:
‘Njihova srca se vedno odvračajo od mene
in mojih poti niso spoznali.’

11
V svoji jezi sem prisegel:
‘Ne bodo prišli v kraj počitka.’ ”

12

Zato pazite, dragi bratje, da ne bi imeli v srcu greha in nevere, ki bi vas mogla odvrniti od živega Boga.

13 Vedno znova se opominjajte in hrabrite, dokler še traja ta “danes”, da ne bi postali nedovzetni in nesprejemljivi za njegov glas in da vas greh ne bi prevaral.

14 Kajti le tako, če obdržimo do konca upanje, ki smo ga imeli na začetku, bomo s Kristusom delili vse, kar je njegovo.

15 Kakor smo pravkar rekli:

“Danes, če zaslišite njegov glas,
ne bodite nedovzetni
kot ste bili takrat,
ko ste se uprli Bogu.”

16

Kdo pa so bili ti, ki so slišali Božje besede, pa so se uprli? Ali niso bili to tisti ljudje, ki jih je Mojzes vodil iz Egipta?

17 Kdo pa je štirideset let dražil Boga, da se je moral jeziti? Ali niso bili prav ti uporneži, ki so grešili in so zato pomrli v puščavi?

18 Na koga je vendar mislil Bog, ko je prisegel, da ne bodo prišli v kraj počitka, če ne prav na te ljudi, ki so mu bili neposlušni?

19 Vidimo torej, da niso mogli priti do tega zato, ker niso verovali.

4

1

Zato se moramo zavzeti z vsemi močmi, da ne zgrešimo cilja, čeprav še vedno velja Božja obljuba, da vsi lahko pridemo v kraj počitka.

2 Slišali smo veselo sporočilo, prav tako kot tudi oni. Vendar jim to ni prav nič koristilo, ker ga tedaj, ko so ga slišali, niso z vero sprejeli.

3 Samo mi, ki verujemo, lahko pridemo v kraj počitka, tako kot je dejal Bog: “V svoji jezi sem prisegel: ‘Ne bodo prišli v kraj počitka,’ ” čeprav je bilo njegovo delo dokončano že tedaj, ko je ustvaril svet.

4 O sedmem dnevu beremo nekje takole: “Sedmi dan je Bog počival od vsega svojega dela.”

5 Pa vendar v zgornjem odstavku pravi: “Ne bodo prišli v kraj počitka.”

6 Še vedno ostaja obljuba, da bodo nekateri prišli v ta kraj počitka. Tisti pa, ki so najprej slišali radostno novico, niso prišli v kraj počitka, ker so bili neposlušni.

7 Zdaj pa je Bog določil nov dan, ki ga imenuje “danes”. O njem je govoril mnogo pozneje kralj David:

“Danes, če zaslišite njegov glas,
ne bodite nedovzetni.”

8

Če bi Jozue zares pripeljal Izraelce v kraj počitka, ne bi Bog govoril o drugem dnevu.

9 Zdaj torej še ostaja počitek za Božji narod, kakršen je bil Božji počitek sedmega dne.

10 Kdor pride do tega počitka, si bo odpočil od vseh svojih del, tako kot si je Bog odpočil sedmi dan, potem ko je vse ustvaril.

11 Zato storite vse, kar lahko, da bi dosegli ta Božji počitek ter da ne bi nihče zaradi neposlušnosti zgrešil cilja. Naši očetje so nam zato v svarilo.

12

Božja beseda je živa in dejavna. Ostrejša je kot meč z dvojnim rezilom in prodira hitro in globoko do tja, kjer se stikata duša in duh, vretenca in mozeg. Ona presoja naše misli in namene in odkriva tisto, kar je skrito v naši notranjosti.

13 Božjemu očesu ni nič skrito; pred njim je vse jasno in odkrito. Vsak brez izjeme bo moral nekega dne pred njim položiti račune za vse, kar je storil.

14

Ker imamo velikega duhovnika, ki je odšel v nebesa, Jezusa, Božjega Sina, se čvrsto držimo vere!

15 Ta naš veliki duhovnik razume naše slabosti in ima sočutje z nami. Saj se je moral boriti s skušnjavami prav tako kot mi, le da jim nikoli ni popustil in se pregrešil.

16 Ker pa nas zastopa, lahko pridemo k Bogu polni zaupanja in brez strahu. Izkazal nam bo usmiljenje in milost, kadar bomo potrebovali njegovo pomoč.

5

1

Vsak človek, ki ga postavijo za velikega duhovnika, je v Božji službi. Kot zastopnik prinaša Bogu darove in žrtve, ki naj bi pokrili grehe ljudi.

2 Ker je sam človek z vsemi človeškimi slabostmi, čuti z nevednimi in tavajočimi ljudmi in jih razume.

3 Bogu žrtvuje živali za svoje grehe kot tudi za grehe ljudstva.

4 Nihče ne more sam sebe postaviti za velikega duhovnika. Bog daje to službo, tako kot jo je dal Aronu.

5 Tudi Kristus si ni sam vzel te časti, ampak ga je Bog poklical v to službo, ko mu je dejal:

“Ti si moj Sin.
Danes sem postal tvoj Oče.”

6

Ali pa kot pravi Bog na drugem mestu:

“Na vekomaj boš duhovnik,
tako kot je Melkizedek.”

7

Ko je Kristus živel tukaj na zemlji, je s solzami in silnimi klici prosil Boga, ki ga je edini mogel rešiti smrti. Bog je uslišal njegovo molitev zaradi njegove vdane pokornosti.

8 Čeprav je bil Božji Sin, se je moral učiti poslušnosti v šoli trpljenja.

9 Ko pa se je izkazal v tem popolnega, je postal izvir večne rešitve vsem tistim, ki so mu poslušni.

10 Bog sam nam ga je postavil za velikega duhovnika, tako kot je bil Melkizedek.

11

O tem bi vam imeli povedati še mnogo več, ker pa slabo poslušate, vam je težko pojasniti, tako da bi razumeli.

12 Pravzaprav bi v veri morali biti že učitelji, ki bi lahko poučevali druge, dejansko ste pa le učenci, ki jih je treba učiti temeljne resnice iz Božje besede.

13 Ste kot majhni otroci, ki prenesejo samo mleko, ne pa čvrste hrane. Kdor se še kar naprej hrani z mlekom, ni prišel daleč v krščanskem življenju in nima izkušenj v tem, kaj je prav in kaj je narobe.

14 Čvrsta hrana pa je za odrasle, ki so se z neprestano vajo naučili razlikovati dobro od hudega.

6

1

Zdaj pa pustimo poučevanje osnovnih resnic o veri v Kristusa. Raje bomo govorili o tem, kar morajo vedeti kristjani, ki so zreli v veri. Več ne bomo govorili o tem, kako se je treba obrniti od del, ki vodijo v smrt, k veri v Boga.

2 Prav tako vam ne bomo dajali navodil o krstu, o polaganju rok, o vstajenju od mrtvih in o Božji poslednji sodbi.

3 Tako bomo storili, če nam Bog dovoli.

4

Brez uspeha vas poskušamo privesti nazaj h Gospodu, če ste že nekoč doumeli radostno sporočilo in sami okusili nebeške darove in prav tako dobili delež Svetega Duha.

5 Sami ste izkusili, kako dobra je Božja beseda in občutili moč prihodnjega sveta,

6 potem pa ste se zavestno odvrnili od Boga in postali nezvesti – tedaj se ne morete znova skesati, kot ste to storili prvič. Tako ravnanje ne pomeni nič drugega, kot da znova pribijate Božjega Sina na križ in ga zasmehujete pred svetom.

7 Zemlja, na katero pogosto pada dež in jo namaka, prinaša mnoge žetve in je okusila Božji blagoslov.

8 Zemlja pa, ki rodi samo trnje in osat, je brez koristi in ji preti Božje prekletstvo. Na koncu jo gotovo požgejo z ognjem.

9

Čeprav vam takole pišem, dragi prijatelji, ne mislim, da to velja za vas. Prepričan sem, da prinašate dober sad, ki je posledica vaše rešitve.

10 Bog pa ni krivičen. Ne bo pozabil, kako ste iz ljubezni do njega pomagali drugim kristjanom in jim še pomagate.

11 Samo eno željo imamo: nadaljujte z enako gorečnostjo v pričakovanju nagrade, ki vas čaka na cilju.

12 Ne bodite ravnodušni in leni v veri, ampak vzemite kot vzgled kristjane, ki so vztrajali v svojem zaupanju Bogu in bodo zato prejeli vse, kar je Bog obljubil.

13

Ko je Bog dal Abrahamu svojo obljubo, je le-to potrdil s prisego. Ker pa ni bilo nikogar, ki bi bil večji, da bi Bog lahko prisegel pri njem, je prisegel pri svojem imenu

14 ter je dejal: “Zagotovo se lahko zaneseš na to, da te bom obsul z blagoslovi in ti dal mnogoštevilno potomstvo.”

15 Abraham je potrpežljivo čakal, končno pa se je izpolnilo to, kar je Bog obljubil.

16 Kadar ljudje prisegajo, storijo to pri nekom, ki je večji od njih, da bi jih le-ta prisilil, da obljubo izpolnijo, ali pa kaznoval, če tega ne storijo.

17 Tudi Bog se je obvezal s prisego, da bi tisti, ki jim je obljubil pomoč, bili povsem gotovi, da bo svojo obljubo izpolnil.

18 Dal nam je svojo obljubo, pa tudi svojo prisego, torej dve stvari, na kateri se povsem lahko zanesemo, kajti Bog ne more lagati. Tako lahko vsi tisti, ki se zatekajo k njemu po rešitev, zaupajo, da jih ne bo izneveril.

19 To upanje je za nas kot sidro vere, ki je zasidrano v Bogu samem in nas zedinjuje z njim po Jezusu, ki prebiva zdaj v najsvetejšem delu nebeškega svetišča

20 Kristus je odšel tja pred nami, da bi tam molil za nas kot naš veliki duhovnik – tak kot je bil Melkizedek.

7

1

Melkizedek je bil kralj iz Salema in duhovnik vzvišenega Boga. Ko se je Abraham vrnil domov, potem ko je zmagal v bitki s kralji, mu je Melkizedek prišel nasproti ter ga je blagoslovil.

2 Abraham mu je tedaj dal desetino vojnega plena. Melkizedekovo ime pomeni “kralj pravičnosti”. Ker pa je bil Melkizedek iz Salema, se imenuje po svojem mestu tudi “kralj miru”.

3 Melkizedekov oče kakor tudi mati sta nepoznana, pa tudi o njegovih prednikih ne vemo nič. Ne vemo kdaj se je rodil, niti kdaj je umrl. Njegovo življenje je na nek način brez začetka in brez konca, prav tako kot življenje Božjega Sina in on je duhovnik na vekomaj.

4

Kako velik je moral biti ta kralj in duhovnik, da mu je Abraham, izraelski očak, dal desetino od vsega vojnega plena, ki ga je dobil z zmago nad kralji!

5 Ko bi bil Melkizedek judovski duhovnik, bi to še nekako razumeli. Pozneje so namreč v soglasju z Božjim zakonom morali dajati desetino duhovnikom, s katerimi so bili tudi v sorodstvu.

6 Melkizedek pa sploh ni bil izmed Abrahamovega ljudstva, a le-ta mu je kljub temu dal desetino od plena. Melkizedek je nato blagoslovil Abrahama.

7 Brez dvoma je tisti, ki blagoslavlja, večji od onega, ki sprejema blagoslov.

8 Judovski duhovniki, ki so sprejemali desetino, so bili navadni, umrljivi ljudje. Ko pa je sprejel desetino Melkizedek, jo je sprejel nekdo, za kogar nikjer ne piše, da je umrl.

9 Lahko bi celo rekli, da je tudi Levi, čeprav je kot duhovnik sam sprejemal desetino, dal desetino Melkizedeku.

10 Kajti čeprav Levi tedaj še ni bil rojen, je bilo seme, iz katerega se je rodil, v Abrahamu.

11

Če nas torej judovsko duhovništvo in njihovi zakoni niso mogli rešiti, zakaj je bilo potrebno, da pride drug duhovnik, ki naj bi bil kot Melkizedek in ne kot Aron?

12

Če pa je Bog spremenil duhovništvo, je treba spremeniti tudi zakon.

13 Kristus, o katerem govorimo, prihaja iz enega izmed rodov našega ljudstva, iz katerega nikdar nihče ni služil kot duhovnik pri Božjem oltarju.

14 Saj pripada Jezus, kot nam je poznano, Judovem rodu. Mojzes pa nikoli ni dejal, da bo kdaj prišel kakšen duhovnik iz tega rodu.

15 Tukaj jasno lahko vidimo, da je Bog spremenil svoj način za Kristusa, novega velikega duhovnika, ki je podoben Melkizedeku.

16 To je še toliko bolj očitno, če vemo, da Kristus ni postal veliki duhovnik na osnovi človeških predpisov in zakonov, ampak zato, ker je v njem neminljivo, večno življenje.

17 Saj o Kristusu takole beremo:

“Na vekomaj boš duhovnik,
tako kot je Melkizedek.”

18

Stari predpisi o duhovništvu so bili odpravljeni. Bili so neučinkoviti in nas niso mogli rešiti.

19 Zakon, takšen kot nam ga je posredoval Mojzes, nas ni mogel pripeljati do cilja in pomiriti z Bogom, zdaj pa imamo boljše upanje, kajti Kristus je storil, da nas Bog sprejema in zdaj se mu lahko približamo.

20 Bog je potrdil tudi s prisego, da bo Kristus duhovnik na vekomaj; drugi pa so postali duhovniki brez prisege.

21 Samo Kristusu je dejal:

“Gospod je prisegel
in se ne bo premislil:
‘Na vekomaj boš duhovnik.’ ”

22

Zaradi te prisege je Jezus postal zagotovilo nove, boljše zaveze z Bogom.

23 V času stare zaveze so bili potrebni mnogi duhovniki, kajti vsi so bili umrljivi ljudje.

24 Kristus pa živi na vekomaj; njegove duhovniške službe ne bo nikoli prevzel kdo drug.

25 On lahko popolnoma reši tiste, ki prihajajo k Bogu po njem. Ker večno živi, nas tudi večno zastopa pred Bogom in ga spominja, da je plačal za naše grehe s svojo krvjo.

26

On je prav takšen veliki duhovnik, kakršnega potrebujemo: svet je in brez krivice, čist in brez greha in Bog ga je povišal na častno mesto v nebesih.

27 Kristusu ni treba – tako kot drugim velikim duhovnikom – vsak dan najprej prinašati žrtve za svoje grehe, preden bi lahko prinesel žrtev za grehe drugih ljudi. Ko je Jezus Kristus umrl na križu za naše krivice, je prinesel enkratno žrtev, ki velja za vselej.

28 Veliki duhovniki, ki jih je določal Mojzesov zakon, so bili slabotni in grešni ljudje. Ta zakon pa več ne velja, odkar je Bog s prisego postavil za velikega duhovnika svojega Sina, ki bo ostal popoln za vse čase.

8

1

Trdimo torej, da je Kristus – in pravkar smo opisali njegovo duhovniško službo – naš veliki duhovnik, ki ima častno mesto v neposredni Božji bližini.

2 Kot duhovnik služi v edinem pravem svetišču, ki ga je postavil Bog sam in ne človek.

3

Vsak veliki duhovnik je postavljen, da bi prinašal Bogu žrtve in darove in tako naj bi tudi Kristus imel nekaj, kar bi mogel žrtvovati.

4 Njegova žrtev je mnogo večja od tega, kar so judovski duhovniki kdajkoli žrtvovali. Toda kljub temu Kristus ne bi mogel biti duhovnik, če bi bil na zemlji; saj tukaj duhovniki opravljajo duhovniško službo še vedno po vseh predpisih zakona.

5 Le-ti služijo v svetišču, ki je samo slaba, nepopolna podoba nebeškega svetišča. Ko naj bi Mojzes naredil sveti šotor, mu je Bog naročil: “Pazi, da bo izgledal prav tako kot nebeško svetišče, ki sem ti ga pokazal na gori Sinaju.

6 Kristus pa je dobil mnogo večjo nalogo kot katerikoli drugi duhovnik na zemlji. Zato je kot posrednik med Bogom in nami ljudmi sklenil tudi mnogo boljšo zavezo, ki poleg tega počiva na mnogo večjih obljubah.

7 Če bi bila namreč stara zaveza popolna, je ne bi bilo treba nadomestiti z novo.

8 Toda Bog je sam videl pomanjkljivosti stare zaveze in je dejal:

“Prišel bo dan,
ko bom z izraelskim in judovskim narodom
sklenil novo zavezo.

9
Ne bo je mogoče primerjati s tisto,
ki sem jo sklenil z vašimi očeti,
ko sem jih prijel za roko in povedel
iz egiptovske sužnosti.
Kajti oni so se izneverili,
bili so nezvesti in se niso držali moje zaveze.
Zato sem se obrnil od njih,” govori Gospod.

10
“To pa je nova zaveza,
ki jo bom sklenil s svojim ljudstvom Izraelom:
moj zakon bo prežemal vse njihove misli in dejanja.
Zapisal ga bom v njihova srca
in ne na kamnite plošče.
Jaz bom njihov Bog, oni pa bodo moje ljudstvo.

11
Tedaj ne bo nihče učil svojega bližnjega,
nihče več ne bo moral reči svojemu bratu:
‘Spoznaj Gospoda!’
Kajti vsi, od najmanjšega do največjega,
me bodo poznali kot svojega Gospoda.

12
Pomilostil jih bom,
odpustil jim bom vso njihovo neposlušnost
in njihovih grehov se več ne bom spominjal.”

13

Bog sam je tukaj govoril o novi zavezi. To pomeni, da je stara zaveza zastarela, kar pa je zastarelo, se bliža koncu.

9

1

Tudi v stari zavezi so bili predpisi in pravila za službo v svetišču, ki so ga ljudje postavili Bogu tukaj na zemlji.

2 V prednjem delu svetišča je stal svečnik in miza, na kateri je bil shranjen sveti kruh. Ta del svetišča so imenovali sveto.

3 Zadaj pa je bil drugi prostor in oba sta bila ločena z zaveso. To je bilo najsvetejše.

4 Tu je bil zlati kadilni oltar in skrinja, ki je bila prevlečena z vseh strani z zlatom, takoimenovana skrinja zaveze. V njej sta bili plošči z desetimi zapovedmi, zlat vrč z mano – nebeškim kruhom in Aronova palica, ki je ob neki priliki pognala brstje.

5 Na skrinji zaveze sta stala dva kipa angelov, kerubimov, , čuvarjev Božje slave, z razpetimi krili, ki sta tako pokrivala to mesto odpuščanja in pomiritve. Zdaj pa naj bo dovolj o teh podrobnostih.

6

Tako je torej izgledalo svetišče. Duhovniki so lahko hodili ven in noter v prvi prostor, kadar so tu opravljali svojo službo.

7 V drugi prostor, v najsvetejše, pa je smel vstopiti samo veliki duhovnik, pa tudi on samo enkrat v letu in to sam in vedno s krvjo, s katero je poškropil mesto milosti in tako prinesel žrtev Bogu, ki naj bi pokrila njegove grehe ter tudi grehe in prestopke ljudstva.

8 Sveti Duh nam je hotel s tem pokazati, da navadni ljudje niso mogli priti v najsvetejše, dokler je še stalo staro svetišče.

9 V tem pa je zelo pomemben pouk za nas danes. Kajti v starem načinu bogoslužja žrtve in darovi, ki so jih prinašali, niso mogli storiti ljudi popolnih pred Bogom.

10 Tu je šlo namreč predvsem za predpise, ki so urejevali to, kar se vidi na zunaj, kot na primer: kaj smejo jesti ali piti in kdaj ter kako naj se umivajo. Vsa ta pravila pa so veljala samo dotlej, dokler ni prišel Kristus in omogočil ljudem, da pridejo do rešitve na nov in boljši način.

11

Odkar pa je prišel Kristus, je začelo veljati nekaj novega. On je veliki duhovnik nad vsem, kar nam je Bog obljubil in opravlja svojo službo v svetišču, ki je večje in popolnejše od vsakega drugega, kar jih je kdajkoli prestopila človeška noga. Tega svetišča niso zgradili ljudje in ne pripada temu svetu.

12 Prav tako Kristus ni žrtvoval krvi kozlov in telet za naše grehe, temveč je z lastno krvjo stopil v najsvetejše kot žrtvovano jagnje enkrat za vselej in nas rešil greha za večno.

13 Po pravilih stare zaveze je bil tisti, ki je grešil, spet očiščen, če so ga poškropili s krvjo kozla ali bika, ali pa potresli s pepelom žrtvovane junice.

14 Koliko bolj nas bo očistila kri Jezusa Kristusa del, ki vodijo v smrt! Več nam ni treba skrbeti, kako bomo izpolnili stare predpise in pravila, ki nas kljub vsemu ne morejo rešiti smrti. Zdaj smo svobodni in želimo služiti živemu Bogu. Poln Svetega Duha je Kristus voljno dal samega sebe Bogu. On, ki je bil popoln in brez greha, je umrl za naše grehe.

15

Tako je Kristus postal posrednik nove zaveze: umrl je, da bi osvobodil ljudi kazni za grehe, ki so jih zagrešili v času stare zaveze. Zdaj lahko vsi, ki so poklicani, dobijo obljubljeno neminljivo dediščino, večno življenje.

16 Z novo zavezo je tako kot z oporoko. Nihče ne more podedovati ničesar, dokler ni dokazov, da je tisti, ki je oporoko napisal, mrtev.

17 Šele s smrtjo stopi oporoka v veljavo.

18 Zato je bila tudi stara zaveza pravno veljavna šele, ko je bila zapečatena s krvjo, ki je znak, da je nekdo umrl.

19 Ko je Mojzes posredoval izraelskemu ljudstvu vse zapovedi Božjega zakona, je vzel hizopove veje in škrlatno rdečo volno ter jih pomočil v krvi telet in kozlov pomešani z vodo ter poškropil knjigo zakona in vse ljudstvo.

20 Potem pa je dejal: “Ta kri je znak, da je začela veljati zaveza, ki jo je Bog sklenil z vami.

21 Prav tako je Mojzes poškropil sveti šotor in posodo, ki je služila za bogoslužje.

22 Po določilih stare zaveze so skoraj vse očiščevali s krvjo. Saj ni mogoče odpustiti greha, ne da bi bila prelita kri.

23

Zato je bilo treba očistiti sveti šotor, ki je stal tukaj na zemlji kot prispodoba nebeškega svetišča, z živalsko krvjo. Ko pa je šlo za pravo, nebeško svetišče, je bila potrebna boljša žrtev.

24 Saj Kristus ni šel v svetišče, ki so ga zgradili ljudje, ampak v nebesa, da bi nas tam zastopal pred Bogom.

25 Kristus se je žrtvoval samo enkrat. Veliki duhovnik pa je moral vsako leto znova priti v najsvetejše, da bi Bogu žrtvoval kri živali.

26 Če bi to veljalo tudi za Kristusa, bi moral že mnogokrat trpeti in umreti, odkar je bil ustvarjen svet. On pa je umrl enkrat za vselej v tem zadnjem času, da bi za vedno izbrisal greh.

27 Tako kot tudi mi ljudje enkrat umremo potem pa pridemo na sodbo,

28 je tudi Kristus umrl samo enkrat. Umrl je kot žrtev za grehe mnogih ljudi, drugič pa se bo vrnil, toda ne, da bi nas znova osvobodil krivde. Prišel bo, da bi vse, ki ga čakajo, sprejel v svoje kraljestvo.

10

1

Judovski zakon ni verna slika stvarnosti, ampak je samo predokus vsega dobrega, kar nam je Bog pripravil. Žrtve v stari zavezi so se iz leta v leto ponavljale, vendar niso mogle narediti popolne tiste, ki so se ravnali po pravilih zakona.

2 Sicer bi bilo zadosti žrtvovati enkrat in krivda več ne bi težila vesti.

3 Dejansko pa so žrtve, ki so jih prinašali vedno znova, spominjale ljudi na njihovo krivdo in greh, namesto da bi jih osvobodile.

4 Saj kri bikov in kozlov ne more izbrisati grehov.

5 Zato je Kristus dejal, ko je prišel na zemljo:

“Nisi želel žrtev in daril.
Zato si mi dal to telo.

6
Nisi bil zadovoljen z žgalnimi daritvami
ter z žrtvami za greh.

7
Tedaj sem dejal:
‘Prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod —
prav tako kot pravi Pismo.’ ”

8

Najprej pravi Kristus, da Boga niso mogle zadovoljiti razne žrtve, ki so jih prinašali v času stare zaveze, čeprav jih je zakon predpisoval.

9 Poleg tega pa je dejal: “Prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod.” To pomeni, da je namesto dotedanjih žrtev Kristus prinesel svojo žrtev.

10 S svojo smrtjo na križu je izpolnil Božjo voljo. Po tem novem načrtu rešitve smo dobili odpuščanje grehov, ko je Kristus umrl za nas enkrat za vselej.

11

Torej prihajamo do naslednjega zaključka: vsak dan znova so imeli duhovniki nalogo opravljati službo pri oltarju in prinašati žrtve Bogu. Kljub temu pa te žrtve niso mogle nikogar za vedno osvoboditi krivde.

12 Jezus Kristus pa je prinesel le eno žrtev za vse grehe. Zdaj pa sedi na častnem mestu na Božji desni strani,

13 dokler Bog ne stori, da mu bodo vsi sovražniki pokorni.

14 Kajti ta enkratna žrtev je povzročila, da so vsi, ki jih Bog sprejme za svoje otroke, za vselej v Božjih očeh popolni.

15

To nam potrjuje tudi Sveti Duh. Potem namreč, ko je Bog dejal:

16

“To pa je nova zaveza,
ki jo bom sklenil s svojim ljudstvom Izraelom,”
je tudi rekel:
“Moj zakon bo prežemal vse njihove misli in dejanja.
Zapisal ga bom v njihova srca
in ne na kamnite plošče.

17
Odpustil jim bom vso njihovo neposlušnost
in njihovih grehov se več ne bom spominjal.”

18

Če pa so odpuščeni grehi, ni potrebna več nobena žrtev.

19

Tako, dragi bratje, zaradi smrti Jezusa Kristusa in žrtve njegove krvi brez ovir lahko vstopimo v svetišče in pred samega Boga.

20 Kristus je žrtvoval svoje življenje in tako odstranil pregrado, ki nas je ločevala od Boga. Utrl nam je novo pot, ki pelje v življenje.

21 Kot naš veliki duhovnik zdaj gospodari nad Božjo hišo.

22 Zato se bomo bližali Bogu z iskrenim srcem in čvrsto vero: kajti kri Jezusa Kristusa nas je očistila naše slabe vesti in oprala vse grehe.

23 Trdno se držimo tega upanja, ki ga tudi izpovedujemo, nič nas naj ne odvrne od njega, kajti lahko se zanesemo, da bo Bog izpolnil svoje obljube.

24 Pazite drug na drugega! Bodite drug drugemu v pomoč, ljubeznivi bodite med seboj in delajte drug drugemu dobro.

25 Ne izostajajte, ko imate bogoslužja, kar so se nekateri navadili delati. Medsebojno se spodbujajte k temu, saj vidite, da je blizu dan, ko se bo Gospod vrnil.

26

Če pa še naprej namerno grešimo, čeprav smo v Kristusu spoznali resnico, nas ne more nobena druga žrtev osvoboditi greha.

27 Potem ne preostane drugega, kot da čakamo Božjo kazen, ki bo prišla na vse njegove sovražnike.

28 Tistega, ki se ni hotel držati zakonov, ki jih je dal Mojzes, so neusmiljeno umorili, če so dve ali tri priče potrdile, da je bil greh storjen.

29 Pomislite, koliko večja bo kazen za tistega, ki je teptal Božjega Sina s svojimi nogami in ki mu Kristusova kri ne pomeni nič, čeprav je bila prelita za odpuščanje njegovih grehov. Tak človek žalosti Božjega Svetega Duha, ki nam posreduje Božjo milost in usmiljenje.

30 Saj vsi poznamo tistega, ki je dejal: “Moje je maščevanje. Jaz bom vse povrnil.” Prav tako je tudi rekel: “Gospod bo sodil svoje ljustvo.

31 Kako strašno bo za vse tiste, ki so se odrekli vere v Kristusa. Padli bodo v roke živemu Bogu.

32

Spomnite se časa, ko ste spoznali resnico in postali kristjani. Kako trdno ste se držali Gospoda, čeprav ste zaradi tega morali trpeti.

33 Posmehovali so se vam in vas mučili; videli ste tudi druge, s katerimi so ravnali prav tako.

34 Trpeli ste s tistimi, ki so bili po ječah in z veseljem ste prenašali celo, da so vam jemali imetje. Vedeli ste namreč, da imate v Kristusu nekaj mnogo boljšega, nekaj, kar ima trajno, neminljivo vrednost.

35 Bodite še naprej tako hrabri. Mislite na plačilo, ki vas čaka.

36 Vendar morate ostati trdni in delajte to, kar Bog od vas pričakuje. Potem pa pride vse to, kar vam je obljubil.

37 Saj piše:

“Samo še malo časa, pa bo prišel tisti, ki ga čakamo.
Ne bo se obotavljal.


38
Človek, ki je na osnovi svoje vere pred Bogom opravičen, bo živel.
S tistim pa, ki mu obrača hrbet,
Bog ne bo zadovoljen.”

39

Mi pa nismo izmed teh, ki mu obračajo hrbet in gredo v pogubo. Mi smo med tistimi, ki se čvrsto držijo vere in so rešeni.

11

1

Kaj pa je vera? Vera je gotovost, da se izpolni to, kar je Bog obljubil; to je trdno prepričanje, da je nevidni Božji svet resničnost, čeprav ga še ne moremo videti.

2 Naši očetje so živeli s tako vero. Zato so nam postali zgledi.

3

Ker verujemo Bogu, vemo, da je ves svet ustvarjen po njegovi besedi; vse, kar vidimo, je postalo iz nevidnega.

4 Ker je Abel veroval Bogu, je bila njegova žrtev boljša kot žrtev njegovega brata Kajna. Abela je Bog sprejel in to potrdil tako, da je sprejel njegov dar. Čeprav je že zelo dolgo, odkar je Abel mrtev, še vedno govori.

5

Henoh je veroval Bogu, zato mu ni bilo treba umreti. Bog ga je vzel k sebi, kar naenkrat je izginil. Preden pa se je to zgodilo, je Bog dejal, da mu je Henohov način življenja po volji.

6 Boga ne morete zadovoljiti brez vere, brez čvrstega zaupanja vanj. Kdor namreč hoče priti k Bogu, mora verovati, da Bog je in da bo nagradil tiste, ki ga v resnici iščejo in želijo spoznati, kaj je Božja volja.

7

Tudi Noe je veroval Bogu in se je ravnal po njegovih navodilih. Gradil je veliko ladjo, čeprav ni bilo niti najmanjšega znaka, da bi lahko nastal potop. Zato ga je Bog rešil z vso njegovo družino. Tako je obsodil svet in prejel od Boga pravičnost, ki prihaja po veri.

8

Trdna vera je bila vzrok, da je Abraham poslušal Boga. Ko mu je Bog zapovedal, naj se odpravi v deželo, ki naj bi bila šele mnogo pozneje njegova last, je brez obotavljanja zapustil svojo domovino. Ni vedel, kam bo prišel.

9 Zaupal je Bogu in to mu je dalo moč, da je živel v deželi, ki mu jo je Bog obljubil, kot tujec. Kakor Izak in Jakob, ki sta dobila enako obljubo, je živel tudi on v šotoru, kot nekdo, ki je prišel samo na kratek obisk.

10 Abraham je namreč čakal, da bo dospel v mesto, ki stoji na trdnih temeljih, katero je načrtoval in zgradil Bog sam.

11 Tudi Sara, Abrahamova žena, je neomajno verovala Božji obljubi, da bo dobila otroka, čeprav je bila za to že prestara. Saj je vedela, da Bog izpolni vse svoje obljube.

12 Tako je dobil Abraham v letih, ko pravzaprav več ni mogel storiti, da bi Sara zanosila, tolikšno potomstvo, kolikor je zvezd na nebu in peska na morskem obrežju, ki ga nihče ne more prešteti.

13

Vsi ti so bili ljudje, ki so se zanašali popolnoma na Boga. Vendar so pomrli in Božje obljube se niso izpolnile v času njihovega življenja. Le od daleč so gledali in se veselili zaradi tega, saj so vedeli, da so na tej zemlji samo gostje in tujci.

14 Kdor pa priznava, da je samo tujec na tej zemlji, s tem tudi potrjuje, da šele išče svojo pravo domovino.

15 Naši očetje niso smatrali dežele, iz katere so odšli, za svojo domovino; saj bi se tja vsak čas lahko vrnili.

16 Ne, hrepeneli so po boljši domovini, po domovini v nebesih. Zato se Bog ne sramuje imenovati njihov Bog; on je namreč zgradil zanje mesto v nebesih.

17

Abraham je tako trdno veroval Bogu, da je bil pripravljen žrtvovati celo svojega sina Izaka, ko je Bog to zahteval od njega, četudi mu je Bog obljubil:

18Po Izaku bo prišlo potomstvo, ki se bo štelo.

19 Abraham je zaupal Bogu, da lahko obudi njegovega sina Izaka celo od mrtvih. Pravzaprav se je to tudi zgodilo, kajti Abraham je svojega sina že zapisal smrti.

20

Izak, mož vere, je najprej blagoslovil Jakoba potem pa Ezava. Čeprav ni vedel tega, je ravnal po načrtu, ki ga je Bog imel za prihodnost.

21 Jakob je malo pred svojo smrtjo v trdni veri blagoslovil oba Jožefova sinova. Opiral se je na svojo palico ter se ponižno priklonil Bogu.

22

Ker je veroval Božjim obljubam, je Jožef pred svojo smrtjo napovedal, da bo izraelsko ljudstvo odšlo iz Egipta. Tako trdno je računal na to, da je celo naročil, naj vzamejo s seboj tudi njegove kosti.

23

Mojzesovi starši so trdno verovali Bogu, zato se niso bali ravnati v nasprotju s kraljevim poveljem, ko so svojega zdravega in lepega otroka skrivali tri mesece.

24

Tudi Mojzes je zaupal Bogu. Sicer se ne bi branil, ko je odrastel, še naprej ostati sin faraonove hčere.

25 Raje je trpel skupaj z Božjim narodom stisko in preganjanje, kot da bi še naprej užival v brezbožnem življenju na dvoru.

26 Tako, kot se je Kristus odrekel slave pri Bogu in je vzel nase sramoto križa, se je tudi Mojzes odpovedal egiptovskemu zlatu in zakladom, da bi osvobodil svoje ljudstvo suženjstva. Vedel je, kako bogato ga Bog želi nagraditi.

27 Po veri v Boga je pozneje zapustil Egipt in se ni bal kraljeve jeze. Tako trdno je računal na Boga, kot da ga je videl in ni se bal.

28 Ker je veroval Bogu, je Mojzes posredoval Izraelcem predpise za praznovanje pashe. Bil je prepričan, da bo Bog rešil svoje ljudstvo, zato je naročil naj zakoljejo velikonočno jagnje in namažejo podboje vrat v svojih hišah z jagnjetovo krvjo. Tako so vsi Izraelci ostali pri življenju, ko je Božji angel moril egiptovske prvorojence.

29 Tudi izraelsko ljudstvo je dokazalo svojo vero, ko je šlo čez Rdeče morje kot po suhi zemlji. Egiptovska vojska je hitela za njimi in potonila v valovih.

30 Ni bila vojaška moč vzrok, da je padlo obzidje Jeriha, potem ko so Izraelci hodili okrog mesta sedem dni, ampak le njihova vera.

31 Prostitutka Rahaba je verovala v Boga in v njegovo moč in je to dokazala s tem, da je prijazno sprejela v svoj dom izraelske vohune. Zato je niso umorili, kot vse ostale prebivalce Jeriha, ki so se zoperstavili Božji volji.

32

Ali naj naštevam še naprej? Vzelo bi mi vse preveč časa, da bi pripovedoval še o Gideonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in o vseh prerokih.

33 Oni so vsi verovali Bogu in so zato premagovali kraljestva, delali, kar je bilo pravično in prejemali, kar je Bog obljubil. Zapirali so levom žrela,

34 premagovali razbesnele plamene in ubežali meču morilcev. Njihova slabost se je spreobračala v moč. Ker so se zanašali na Boga, so delali junaška dela in poganjali sovražnike v beg.

35 Žene so doživljale, da je Bog njihove umrle svojce obudil od mrtvih. Druge pa, ki so prav tako zaupali Bogu, so mučili do smrti. Raje so se odrekli svobode, kakor da bi zatajili svojo vero. Upanje v vstajenje mrtvih jim je dalo moči za to.

36 Nekatere so zasmehovali in preganjali, ker so se držali Boga. Vklenili so jih v verige in vrgli v ječo.

37 Kamenjali so jih in sežigali, morili so jih na zverinske načine, ali pa so jih ubijali z mečem. Brez doma, oblečeni v ovčje ali kozje kože so hodili okrog, lačni, osamljeni in bolni.

38 Tavali so po puščavah in gorah in se skrivali po votlinah in jamah, ljudje, ki jih ta svet ni bil vreden.

39

Zaradi vere je Bog vsem njim dal svoje priznanje. Pa vendar so vsi zaman čakali, da bi v času njihovega življenja izpolnil vse, kar jim je obljubil.

40 Bog je namreč imel nekaj boljšega v načrtu: želel je, da bi skupaj z nami prišli na cilj, v njegovo kraljestvo.

12

1

Tako kot gledalci na stadionu spodbujajo tekmovalce, naj bi misel na te junake vere bila spodbuda nam v naši borbi. Odložimo vse, kar bi nas v tej borbi moglo ovirati, predvsem greh, ki nas vedno znova hoče zasužnjiti. Vztrajno tecimo še ta zadnji del poti, ki je pred nami.

2 Ne ozirajmo se ne na levo, ne na desno, ampak glejmo samo na Jezusa. On nam je pokazal pot vere in nam bo pomagal tudi priti na cilj. Voljan je bil sramotno umreti na križu, ker je vedel, kakšno veselje ga čaka po vsem tem. Zdaj pa je kot zmagovalec sedel na častno mesto poleg Božjega prestola.

3 Ne pozabite s kakšno potrpežljivostjo je prenašal vse sovraštvo in prezir brezbožnih ljudi, da tudi vi ne bi v času preganjanja obupali.

4

Pravzaprav vam do zdaj še ni bilo treba zastaviti življenja v borbi z grehom.

5 Ali ste že pozabili, kako vas je Bog hrabril kot svoje otroke? Takole vam je govoril:

“Sin moj, bodi hvaležen Gospodu,
da te vzgaja.
Ne obupaj, če te mora kaznovati.

6
Saj prav s tem da te kara,
kaže, da te ljubi. Ko te vzgaja,
dokazuje, da si res njegov otrok.”

7

Če torej morate trpeti, je to del Božje vzgoje, saj Bog ravna z vami tako, kot vsak ljubeči oče ravna s svojimi otroki. Kdo je sploh kdaj slišal o sinu, ki ga nikoli niso kaznovali?

8 Mnogo slabše bi bilo, če vas Bog ne bi kaznoval, kot tudi telesni očetje kaznujejo svoje otroke, kadar je potrebno. To bi pomenilo, da niste njegovi otroci.

9 Naši starši so nas tudi kaznovali, pa jih vendar spoštujemo. Koliko bolj se moramo šele podvreči vzgoji našega nebeškega Očeta, ki nas vzgaja za večno življenje.

10 Naši starši so nas vzgajali samo nekaj kratkih let, kot so najbolje vedeli in znali, vemo pa, da nas Bog vedno kara tako kot je prav, da bi mu bili kot otroci podobni.

11 Nihče se ne veseli kazni: to namreč boli. Pozneje pa bo to prineslo žetev pravičnosti in miru tistim, ki so bili kaznovani.

12

Znova naj se ojačajo vaše slabotne roke, da bi jih lahko dvignili v molitvi. Vaše utrujene noge naj bodo spet čvrste, da bi lahko korakali v veri naprej.

13 Poravnajte svoje poti, da tisti, ki so hromi, ne bi padli in se poškodovali, ampak da bi ozdraveli.

14

Potrudite se, da živite v miru z vsemi ljudmi. Vaše življenje naj bo čisto in sveto, sicer ne boste videli Boga.

15 Pazite, da ne bi kdo izmed vas ravnodušno zavrnil Božje milosti. Varujte se zagrenjenosti, da ne bi pognala korenin, kajti če se razbohoti, povzroča samo težave in mnoge ovira v duhovnem življenju.

16 Bežite od spolnih grehov in ne bodite brezbožni, kot je bil Ezav, ki so mu bile pomembne samo materialne stvari. Za krožnik leče je zamenjal pravico do nasledstva in poseben očetov blagoslov, ki mu je pripadal kot najstarejšemu sinu.

17 Pozneje je sicer v solzah prosil svojega očeta, da bi ga blagoslovil. Vendar je bilo prepozno za kesanje.

18

Vam ni bilo treba stati v strahu ob vznožju gore, ki je bila vsa v plamenih, potem pa v črni temi in v silnem viharju, ki se je zagnal vanjo. Vse to so doživeli Izraelci na Sinaju, ko jim je Bog dal svoje zapovedi.

19 Slišali so mogočno donenje trobente in glas, ki je bil kot silno grmenje. Ljudstvo je prestrašeno prosilo Boga, naj jim preneha govoriti.

20 Strah jih je bilo Božje zapovedi. “Vsakega človeka in vsako žival, ki bi se le dotaknila te gore, morate kamenjati.

21 To, kar se je zgodilo pred njihovimi očmi, je bilo tako strašno, da je celo Mojzes priznal: “Trepetam od groze in strahu.”

22 Vi pa ste prišli naravnost h gori Sionu, k mestu živega Boga. To je nebeški Jeruzalem, kjer se skupaj z množico angelov radostni klanjate živemu Bogu.

23 Iz cerkve prvorojenih ste in vaša imena so zapisana v nebesih, zatekli ste se k Bogu, ki bo sodil vse ljudi. Prav v tem velikem zboru ste skupaj z vsemi, ki so nam vzgled zaradi svoje vere in so že prispeli na cilj.

24 Da, prišli ste k Jezusu samemu, s katerim je Bog začel nekaj novega za nas ljudi. Da bi nas očistil greha, je Kristus za nas prelil svojo kri na križu. Kri Abela, ki ga je njegov brat ubil, je zahtevala maščevanje, Kristusova kri pa govori o odpuščanju.

25

Poslušajte torej tega, ki vam zdaj govori. Ne umikajte se – kot tedaj Izraelski narod, – da bi prisluhnili njegovemu glasu. Kajti kazen jim ni ušla, ker na Sinaju niso hoteli poslušati Boga. Nas pa bo zadela kazen še mnogo huje, če bomo zavrnili tega, ki nam zdaj govori iz neba.

26 Takrat se je od njegovega glasu zatresla samo zemlja. Zdaj pa je obljubil: “Še enkrat bom zatresel, pa ne samo zemljo, temveč tudi nebo!

27 To “še enkrat” pomeni: Vse, kar nima čvrstega temelja, bo propadlo in le tisto, kar je večno bo obstalo.

28 Ker imamo torej kraljestvo, ki ga nihče ne more uničiti, razveselimo Boga s tem, da mu služimo s hvaležnostjo in delamo po njegovi volji s svetim strahom in spoštovanjem.

29 Zakaj naš Bog je ogenj, ki uničuje.

13

1

Ljubite se še naprej med seboj kot bratje;

2 vadite se, da bi izkazovali gostoljubnost tujcem. Nekateri so namreč tako sprejeli angele kot goste.

3 Ne pozabite tistih, ki so po zaporih zaradi svoje vere! Sočustvujte z njimi v trpljenju, kot bi bili vi sami na njihovem mestu. Trpite s tistimi, ki jih mučijo, saj se tudi vam kaj hitro lahko zgodi, da se znajdete v enakem položaju.

4 Spoštujte zakon in izpolnjujte obljube, ki ste jih dali drug drugemu, ko ste sklenili zakonsko zvezo. Tiste pa, ki so nezvesti zakonskemu partnerju in ki živijo nemoralno spolno življenje, bo Bog kaznoval.

5 Zelo se varujte, da vam denar ne bi pomenil več kot je prav in bodite zadovoljni s tem, kar imate. Bog je namreč obljubil: “Nikoli vas ne zapustim.

6

Polni zaupanja lahko potrdimo:

“Gospod mi pomaga in ne bom se bal.
Kaj mi more storiti človek?”

7

Mislite na tiste, ki so vam oznanili Božjo besedo. Spomnite se samo, kako jim je Bog pomagal, da so mu ostali zvesti do konca. Njih si vzemite za vzgled.

8 Jezus Kristus je in bo tudi ostal vedno isti. Kakršen je bil včeraj, tak je tudi danes in ne bo se spremenil tudi v prihodnosti.

9 Naj vas zato ne privlačijo novi in tuji nauki, da bi vas zavedli na kriva pota. Nič ni boljšega za človeka kot to, da vse svoje upanje stavi na Božjo milost in ne dovoli, da bi ga karkoli odvrnilo od nje. Ne more nas utrditi v veri izpolnjevanje raznih predpisov, niti uživanje raznovrstne hrane. Tisti, ki so vse to delali, so se prepričali, da je temu tako.

10 Naš oltar je križ, na katerem se je Jezus žrtvoval in vsi tisti, ki se še vedno poskušajo rešiti tako, da izpolnjujejo judovske zakone, ne morejo tu dobiti pomoči.

11

V skladu z judovskim zakonom je veliki duhovnik prinesel kri zaklanih živali v svetišče kot žrtev za greh, živali pa so sežgali izven prebivališča.

12 Zato je Jezus trpel in umrl zunaj mesta, ko je prelil svojo kri za grehe ljudi.

13 Pojdimo torej k njemu, ven iz mesta in bodimo voljni tu z njim prenašati prezir in trpljenje.

14 Saj ta svet ni naš dom. Z veseljem namreč pričakujemo, da pridemo v naš večni dom v nebesih.

15

Neprestano slavimo Boga in se mu zahvaljujmo v Jezusovem imenu. To je namreč naša žrtev Bogu.

16 Tudi ne pozabite delati dobrega in pomagati tistim, ki so v stiski. Te vrste žrtev so Bogu v veselje.

17 Poslušajte voditelje vaših cerkva in delajte tako, kot vam oni govorijo. Pred Bogom so namreč odgovorni za vas in nekega dne bodo pred njim morali položiti račune. Ne otežujte jim tega dela in ne povzročajte, da jim postane njihova naloga težko breme namesto veselja. Saj je to tudi vam v škodo.

18

Molite za nas! Imamo čisto vest in želimo, da taka tudi ostane.

19 Predvsem pa molite, da bi kmalu spet lahko prišel k vam.

20

[20-21] Zdaj pa iz srca želim, da vam Bog pomaga, da bi delali to, kar je dobro in tako izpolnili njegovo voljo. On nam namreč daje svoj mir. On je tudi obudil Jezusa Kristusa od mrtvih. Njega, ki je postal poglavar pastirjev, ko je s svojo krvjo sklenil novo in večno – veljavno zavezo. Jezus Kristus vam bo dal moč, da boste delali to, kar je po volji Bogu. Za to ga bomo večno hvalili in častili. Amen.

21

22

Prosim vas, dragi bratje, potrpežljivo prisluhnite mojim opominom v tem pismu in naj vas ono ohrabri. Saj sem vam pisal le malo.

23 Na koncu bi vam rad še sporočil, da so našega brata Timoteja izpustili na svobodo. Brž ko pride, vas bova skupaj obiskala.

24 Pošiljam mnogo pozdravov cerkvi in njenim voditeljem. Kristjani iz Italije vas pozdravljajo.

25 Božja milost naj bo z vami vsemi.